Facebook proti Ruplu

Petek, 5. december 2008

Ko boste to brali, bo verjetno že presežena magična številka 10.000 ljudi, ki so se pridružili akciji Skupaj proti Dimitriju Ruplu na Facebooku. To pa je že tako impozantna številka, da bi morala premiera Boruta Pahorja kar zaskrbeti. Večina političnih strank še zdaleč ne doseže te številke s svojim članstvom.

Toda Borut Pahor se na to očitno požvižga ali pa se morebiti ne zaveda, da se očitno rojeva civialna iniciativa, ki ne misli kar tako odnehati. Nekaj podobnega se dogaja tudi na Hrvaškem, kjer se prav tako na Facebooku združujejo posamezniki proti vladnim potezam in potezam premiera Sanaderja. Pred dobrim mesecem sem zapisal — že ob izjavi, da podpira kandidaturo Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju —, da si zabija avtogol. Imenovanje Rupla za svojega osebnega svetovalca pa spominja na poskus političnega samomora predsednika vlade.

Res je, da ima Pahor pravico kogarkoli izbrati za mesto svetovalca, toda zavedati se mora, da s tem prevzema tudi politično odgovornost za lik in delo tega svetovalca. In ravno lik Dimitrija Rupla je za večino državljanov očitno tako kontaminiran, da ga ni mogoče olepšati. Če kdo, je prav Rupel poosebljenje političnega konvertitstva, ki ne le da menja stranke in politično prepričanje kot srajce, temveč v marsičem pooseblja oholost, zapravljanje davkoplačevalskega denarja za osebni luksuz in pomankanje demokratičnih vrlin. Volilci pač niso pozabili rogoviljenja in obračunavanja z mediji. Dimitrij Rupel je tudi edini slovenski politik, ki je novinarja— Mladininega Bernarda Nežmaha — s tožbo skoraj spravil v zapor. O njegovi vlogi kolumnista in prinašalca slabih vesti v časopisno hišo Delo pa nitii ni treba izgubljati besed.

Vse to in še cela vrsta spornih diplomatskih potez pa Pahorja očitno ne prepričajo o neprimernosti imenovanja. Še več! Predsednik vlade očitno uživa v podobi bad boya, saj veselo razlaga, da je s to potezo postal “najbolj osovražen politik”. Napaka. Ni osovražen Pahor, temveč Rupel. Nihče v Sloveniji nima toliko prijateljev na Facebooku, kot ima Rupel sovražnikov oz. ljudi, ki se ne strinjajo z njegovim imenovanjem.

Slovenski mediji tega fenomena še ne postavljajo na naslovnice, čeprav o tem pojavu — tako v Sloveniji kot na Hrvaškem — že pišejo tuji mediji. Samo vprašanje časa je, kako daleč bo ta peticija segla, saj lahko hitro pride do efekta snežne kepe, ki ga bo nemogoče zaustaviti. Podobno se že dogaja v distribuciji filmov, ko začne nek film dobivati razsežnosti hita. Važen je prvi vikend. Če v enem tednu spraviš v Sloveniji v kinematografe 10.000 obiskovalcev, si na dobri poti, da podreš rekord. Potem je samo še vprašanje, kje se bo številka ustavila — pri 50.000 ali 100.000 ali pa boš naskakoval celo 200.000. Podobno je z iniciativami. Če je nekomu v slabem tednu dni uspelo prepričati 10.000 ljudi, da se javno izrečejo proti Dimitriju Ruplu, lahko upravičeno pričakujemo, da bo številka še bistveno višja. In pazite! Tu ne gre za anonimne posameznike, ki se ponavadi oglašajo na raznih forumih pod psevdonimi, temveč za posameznike, ki so tam z imenom, priimkom, sliko in mailom. In vsi ti posamezniki imajo mrežo prijateljev, družine, sosedov in znancev.

Borut Pahor se tokrat ne igra zgolj z anonimnimi volilci, temveč bolj z mrežo posameznikov, ki lahko mobilizirajo javnost. Sicer pa bi moral ponovno prebrati kakšno zgodovinsko knjigo, iz katere bi zelo jasno izvedel, da so se revolucije ponavadi začenjale zaradi nepomembne banalnosti, ki pa so bile kaplja čez rob v očeh nezadovoljnih množic. Ko zadeve stečejo, jih ni več mogoče zaustaviti. Rupel bi lahko bil taka banalnost.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Adijo, Dimsi!

Sreda, 26. november 2008

Končno se razrešuje spor bivšega večnega zunanjega ministra in predsednika države. Danilo Türk je jasno povedal, da Dimitrija Rupla ne bi imenoval za veleposlanika v Avstriji, če tudi bi izpolnjeval pogoje za ta položaj, saj mu preprosto ne zaupa. Rupel pa zdaj napoveduje tožbo proti državi. Sicer mi ni jasno, kako lahko to tožbo dobi, saj ni mogoče iztožiti ambasadorskega položaja.

Te dni je tudi začasno odpoklicana veleposlanica v Sarajevu zagrozila, da bo tožila državo, ker so jo začasno odpoklicali s položaja v Bosni in Hercegovini. No, pa smo tam. Očitno so uslužbenci zunanjega ministrstva v fazi tožb proti državi — neglede na to, da so sami njeni predstavniki. Rupel se je kar sam delegiral na ambasadorski položaj, ne da bi kdorkoli obvestil predsednika države, potem mu je pisal javno pismo, zdaj pa naj bi izsilil položaj na sodišču. Z Voduškovo so zadeve še bolj tragične. Gospa je vinjena povzročila prometno nesrečo, ki bi nič hudega slutečega državljana BiH skoraj stala življenje. Pozneje je zatrjevala, da ni bila vinjena, zdaj pa kljub nedvoumni krivdi namerava tožiti državo, ker so jo zaradi dipolomatskega škandala začasno umaknili iz položaja. Gospôda, pa kje mi živimo?

Ali poznate državo, kjer bi bivši zunanji minister izsiljeval predsednika države za ambasadorsko mesto? In to javno? Ali poznate državo, kjer bi ambasadorka ogrožala prometno varnost in življenja v gostujoči državi zaradi nagnjenosti k hitri vožnji pod vplivom alkohola? Ne, ne in ne. Diplomati so osebna izkaznica države, ki jo predstavljajo. In kaj smo državljani Slovenije doživljali od slovenskih diplomatov?

Marsikaj. Nekdanji veleposlanik v Parizu dr. Capuder se z diplomacijo niti ni kaj prida ubadal. Raje je prevajal Danteja in se verjetno prav super imel. Minister Rupel je namesto urejanja statusa slovenske manjšine v Avstriji in Italiji raje predsedoval OVSE in potoval v eksotične destinacije. Imeli smo cel kup diplomatov, ki so na ta položaj prišli kot odsluženi kadri politike — Dimitrij Rupel pa je vse to mirno požegnal. Zato ga seveda upravičeno niso marali karierni diplomati, ki so se počutili opeharjene in zapostavljene. Si predstavljate, da se uveljavljate kot bodoči diplomat? Dokončate študij, začnete na najnižji stopnji diplomacije, počasi se vzpenjate po lestvici in potem hop, namesto vas napreduje nekdo, ki je še včeraj grel poslanske klopi in po možnosti niti ne ve kaj dosti o diplomaciji — je pa očitno dovolj pomemben član stranke, ki mu Rupel za nagrado privošči ambasadorsko mesto v kakšni prav prijetni deželi.

Hvala bogu, da smo končno dobili predsednika države, ki je s to prakso radikalno presekal. Ne samo, da ni imenoval Rupla. Poleg njega ni imenoval še šest drugih kandidatov, prav tako večinoma političnih. Doba Dimitrija Rupla in njegovega kadrovanja se tako zaključuje. Dovolj je bilo politizacije slovenske diplomacije in deljenja ambasadorskih mest kot nekakšnih daril za strankarsko pridnost, upogljivost, poslušnost. Rupel vse to vedno interpretira kot zasluge za narod. In prav ta narod je navsezadnje osemnajst let nagrajeval Rupla za njegove osamosvojitvene zasluge. Zdaj je tega konec. Verjetno je čas, da Slovenija tudi v zunanji politiki obrne nov list.

Dovolj je bilo opletanja z osamosvojitvijo. Slovenija je dva temeljna cilja dosegla: mednarodno uveljavitev države in vstop v EU. Prišel je čas, da začne pot proti vrhu EU, da uveljavi svojo kulturo, utrdi in odpre pot gospodarstvu in začne tudi v mednarodni areni dobivati vidnejšo vlogo. Odstranitev Rupla je korak v pravo smer. V končni fazi se gospod lahko tolaži, da bo v zgodovinskih knjigah omenjen kot prvi zunanji minister, ki je osemnajst let tako ali drugače zaznamoval slovensko politiko. Toda vsakemu politiku se slej ko prej izteče rok trajanja. Tudi Dimsi ni večen. Zbogom.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Liffe v medijih

Sobota, 15. november 2008

Slovenija ima imeniten filmski festival, Liffe, ki iz leta v leto podira rekorde gledanosti. Prodanih vstopnic je vsako leto več, zato bi lahko upravičeno pričakovali, da bodo tudi mediji iz tega delali vedno večji show. Pa ga ne. Zakaj je tako? Odgovor je na dlani: slovenski mediji so še vedno popolnoma neinovativni, čeprav branost dnevnikov iz leta v leto upada.

Slovensko dnevno časopisje deluje po znanem principu, da zgolj copy-pasta v katalogu objavljene sinopsise filmov, zraven poda par podatkov o režiserju filma in to je to. Toda gospôda! Novinarji, kritiki in uredniki, vse te podatke o filmih dobi vsak, ki kupi katalog. Tudi vsi tisti, ki grejo na spletno stran festivala, dobijo iste te podatke. Časopisne informacije so zanje tako rekoč neuporabne, saj podajajo že vsem znana dejstva. Zakaj se noben od osrednjih slovenskih dnevnikov ne odloči, da bi vsaj za čas festivala najel zunanje kritike in jih prisilil, da pišejo. Bil sem že na množici festivalov po svetu in prav na vseh, vsaj večjih, je dnevno časopisje redno objavljalo kritike. Še več! V času Berlinala si večje časopisne hiše privoščijo tudi po tri kritike na en tekmovalni film. Zakaj? Iz zelo preprostega razloga: festival je tekmovalen in ljudi vendar zaboga zanima, kdo bo zmagal. Tako se zgodi, da med Cannesom in Berlinalom Screen International, Hollywood Reporter in Variety vsak dan izdajajo posebno številko, kjer kritično ocenijo prav vsak film festivala. Posebno težo seveda dajo tekmovalnim filmom in tudi špekulirajo, kako se bo žirija odločila. In pri nas? Nič. Zgolj podajanje vsebine, kot da bi bili popolni tepci.

Tudi televizije so poseben fenomen. Namesto da bi v času festivala ponudile festivalsko kroniko, vse skupaj stlačijo v pet minut poročila, torej na kratko v Kulturi ob pol enajstih zvečer in to je to. Tako delajo že devetnajst let in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.

Zdaj pa se hipotetično vprašajmo, kaj bi lahko nacionalna televizija storila. Vsak dan bi si lahko praktično zastonj privoščila polurno oddajo. V studio na bi na chromakey — da ja ne bi trošili za scenografijo — postavili dva kritika, magari hišna, in ta bi lahko brez problemov vsak po pet minut ocenjevala in kritizirala eden ali dva filma iz tekmovalnega programa. Oba bi lahko filme tudi ocenila od ena do deset. Nato bi sledila ponudba filmov, ki so jih ta dan prikazali, z informacijami, kdaj bodo ponovno predvajani. Sledil bi pet- do desetminutni pogovor z enim od gostov festivala. Potem bi sledila petminutna reportaža o festivalskem dogajanju. Vmes bi lahko naredili nagradno igro s stavami, kateri film bo po mnenju gledalcev zmagal. In na koncu še družabna kronika festivala oz. trač rubrika in napoved naslednjega festivalskega dne. Na ta način bi katerakoli televizija na pol zastonj dobila aktualno in zanimivo oddajo. Je to za nacionalko res tako težko, pri njenih več kot 2000 redno zaposlenih?

Zdaj pa si poglejmo, kako bi se resna časopisna hiša — recimo Delo, ki je letos tudi medijski sponzor festivala — lahko lotilo pokrivanja. Vsekakor bi morala bralca zintrigirati. Namesto golega informiranja oz. prepisovanja iz festivalskega kataloga bi morali usposobiti par kritikov, ki bi vsak dan pisali kritike filmov. Trije kritiki bi podali mnenja o tekmovalnem filmu prejšnjega dne, mlajši kolegi pa bi obdelali spremljevalni program, recimo po dva na vsak film. Vsak dan bi sledil vsaj en intervju z enim od gostov festivala. Vsak dan bi redno objavljali preprosto razpredelnico, kateri filmi imajo največ zvezdic. Tako bi pri bralcih dosegli, da bi res z zanimanjem spremljali, kateri film bo veliki zmagovalec festivala. Ob tem bi redno objavljali grafikon, kateri film ima najvišjo oceno publike in kdo bo pobral nagrado občinstva. Zraven pa bi obvezno sodila še družabna kronika festivala in napoved dogodkov naslednjega dne.

Tako v tujini resno obravnavajo filmske festivale. Časopisi in televizije si s takim pristopom dvigujejo ratinge in branost. Pri nas pa še vedno stopicamo v kameni dobi, saj ne znamo uporabljati novinarskih orodij pri vseh neslutenih tehnoloških možnostih.

Sicer pa ta ni zapis ni namenjen zgolj medijem, temveč je mišljen kot temeljni razmislek tudi za predavatelje na FDV-ju, če ne že za novopečena kandidata za ministra za šolstvo ministrico za kulturo. Naslednje leto je dvajsetletnica festivala — skrajni čas za popravni izpit.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Odgovornost kapitala

Nedelja, 9. november 2008

V zadnjih Trenjih se je zelo jasno pokazalo, koliko škode je pridelala Janševa vlada s netransparentno prodajo Mercatorja tajkunoma Bavčarju in Šrotu. Boško Šrot je v javnost plasiral informacijo, da namerava zaradi “teroriziranja” Urada za varstvo konkurence prodati Mercator na mednarodnem razpisu. Draga gospôda! Mercator kot največje trgovsko podjetje — ne le v Sloveniji, temveč na vsem Balkanu — bo zdaj bodisi srbski, hrvaški ali francoski.

Toda Mercator ni neka mini firmica, ki zaposluje nekaj sto državljanov, temveč je tako ali drugače glavni prodajalec slovenskih izdelkov — in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori, Bolgariji … Z izgubo slovenskega lastništva lahko slovenska živilskopredelovalna industrija torej izgubi vsa omenjena tržišča. Namesto zdrave panoge lahko dobimo rakastega bolnika, ki ga bo morala reševati država. In ravno na to računa tudi Boško Šrot, ki skupaj z nedvoumno podporo svojega brata Bojana sili mandatarja Pahorja v državni odkup Mercatorja.

Mandatar bo seveda v to jabolko hočeš-nočeš moral ugrizniti. Toda postavlja se vprašanje o smiselnosti odkupa po dražji ceni že prodanega Mercatorja. Vse niti spet vodijo v Janševo kravjo kupčijo z omenjenima tajkunoma, ki sta takrat tudi javno predstavljala nakup Mercatorja kot dogoloročno naložbo in obrambo slovenskega interesa. Samo zaradi te kupčije je bila Slovenija oškodovana za približno 100 milijonov evrov. Razlika v trenutni ceni pa je še nadaljnih 25 milijonov evrov. Toliko bi tudi znašač čisti zaslužek Pivovarne Laško. V tem je hamletovska dilema, ki jo mora razrešiti še ne ustanovljena Pahorjeva vlada.

Kar je v tej zgodbi najbolj sporno, je sama figura Boška Šrota, ki brez kančka morale pleni slovenska podjetja, parkira delnice prek kaselc-podjetij in se nazadnje še nesramno laže slovenski javnosti. Predvsem pa Pivovarna Laško ne izvaža več piva, niti ne osvaja tujih tžišč, temveč vedno bolj postaja družba za finančni inženiring. Po pisanju Jožeta P. Damijana v Objektivu izvoz piva celo rapidno upada. Skratka, kaj počne Boško Šrot? Kupuje in prodaja na vse strani, odkupuje svoje podjetje prek povezanih družb in vedno bolj siromaši razvoj slovenske industrije pijač. In pri tem ne kaže niti najmanšega interesa, da bi zaščitil okolje, v katerem je zrasel.

Tu pa trčimo ob pojem družbene odgovornosti kapitala. Če bomo pristali na Boškotovo in Bavčarjevo igro, bomo počasi, a nacionalno premoženje zanesljivo prodali tujcem, sami pa bomo postali poceni delovna sila. Kupnina bo izginila v raznih Patrijah, predragih cestah in v blažitvi socialnih stisk. Slovenska družba bo začela razvojno stagnirati in postala bolj podobna kakšni koloniji afriškega tipa, kjer multinacionalke ropajo narodno bogatstvo. Namesto gospodarjev bomo postali hlapci. Smo si mar to želeli, ko smo se osamosvajali od bivše Jugoslavije?

Zraven pa si predstavljajte, kaj pomeni za narodno samozavest, da bo največja trgovska veriga prešla v srbske ali hrvaške roke? Da bo Mišković s svojo Delto ali Agrokor postal lastnik 50-odstotnega deleža slovenske trgovine? To ne bi bil samo boleč poraz v očeh Slovencev, temveč bi lahko bil idealno izhodišče, da bi Srbija ali Hrvaška — s katero imamo vrsto nerazčiščenih vprašanj glede meje — Slovenijo izsiljevali tudi s pomočjo največjega trgovca. Mišković lahko brez kančka slabe vesti zabriše slovenske izdelke s svojih polic in zaustavi njihovo prodajo tudi na Balkanu. So Slovenci mar pozabili na Miloševićev bojkot slovenskih izdelkov?

In tretjič. Tudi če bi Mercator kupila francoska trgovska veriga Carrefour, se nam ne bi pisalo prav rožnato. Praktično bi Francozom prodali največjo trgovsko verigo in jim na široko odprli trgovski prodor na Balkan. Tu ne gre za nekaj nakupovalnih centrov, ki jih ima Leclerc v Sloveniji in ki mu je jasno, da se mu ne izplača tovoriti francoskih izdelkov tako daleč. Če pa bi imeli Francozi tako veliko trgovsko verigo, pa se jim bi verjetno izplačalo. Seveda obstaja tudi drugačna filozofija, da bodo tuji kupci boljši gospodarji kot domači lastniki, toda v vsakem primeru bo dobiček odtekal v tuje roke in ne v domače.

Nazadnje pa smo se znašli tudi v globalni gospodarski krizi. Danes podjetja prodaja samo tisti, ki to mora, drugi jih raje kupujejo, saj so delnice poceni. Dovolj sramotno bi bilo, da bi eno bolj uspešnih podjetij, od katerih je odvisno kar 100.000 državljanov, ravno zdaj prepoceni prodali. Še več: tako liberalni Američani kot tudi bolj zaščitniški Francozi pomagajo svojim podjetjem in jih ščitijo pred prevzemi tujcev. Slovenci pa naj bi po Šrotovem mnenju — ker mu “nagaja” UVK — svoje premoženje neglede na posledice prodali.

Najbolj lucidno oceno je dal v Trenjih tvorec Mercatorjevega vzpona Miran Goslar, ki je jasno dal vedeti Borutu Pahorju — in vsej slovenski javnosti —, da bo za Slovenijo najslabše, če bo vlada izgubila nadzor nad dogajanjem v primeru Mercatorja in da bo moral ugrizniti v to jabolko. Danes se zdi Jankovićev odkup po četrtinskih deležih naravnost idealen za nadaljni razvoj Merkatorja.

Tako Pivovarna Laško kot Istrabenz sta navadna finančna špekulanta, ki se požvižgata na usodo Slovenije in na njen gospodarski razvoj. Zanima ju zgolj profit — neglede na ceno, ki jo bomo morali plačali prav vsi Slovenci. Če ne drugače, pa v obliki podpor nezaposlenim in subvencijam kmetom, ki svojih izdelkov ne bodo imeli več kje prodati. Pivovarji imajo zaradi finančnih špekulacij in nakupov po dolgem in počez 400 milijonov evrov dolga, Istrabenz pa celo 900. Gospôda! Poleg Hita, ki tone v izgubah, so to rezultati Janševih kupčij. A tudi Janša ne bi mogel izpeljati vseh prodaj, če ne bi imel na drugi strani dveh moralno spornih oseb, ki sta pripravljeni kratko-malo okrasti davkoplačevalce. In ti ljudje so nas osamosvajali? Česa le? Družbenega premoženja?

Naslednji meseci bodo še veseli, saj bo v zgodbi še cela vrsta obratov. Toda vedno bolj se kristalizira spoznanje, da bomo v bodoče morali biti bistveno bolj pozorni na družbeno odgovornost kapitalistov. Ker če se bo tak trend nadaljeval, bomo čez dobrih deset let samo še hlapci, dninarji in naivni davkoplačevalci, ki bomo sproti servisirali finančne zablode politikov in kapitalistov. Zato naj Pahor končno že sestavi vlado in se neha igrati z ministrskimi mesti. Posvetimo se realnim problemom v slovenskem gospodarstvu. Če bo tudi tu cincal in iskal soglasje, se mu lahko mirno zgodi, da bo Mercator prodan. Ko bodo na njegova vrata trkali delavci in pridelovalci, pa bo žal prepozno.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kriza

Ponedeljek, 3. november 2008

Kriza, ki je zajela svetovno gospodarstvo, je resno opozorilo vsem gopodarskim subjektom, kam lahko pripelje nebrzdani kapitalizem brez resne regulacije prostega trga. Cel svet je v trenutku postal talec ameriške dominacije na trgu kapitala. In končno smo bolj kot kdajkoli videli, kako zelo smo med seboj soodvisni v globaliziranem svetu. Zaradi finančnih špekulacij ameriških vlagateljev smo ne krivi ne dolžni vsi nasrkali.

Kapitalizem je v nekem trenutku padel na svojem lastnem terenu. Dosegel je svoj rob in nedvoumno pokazal, da lahko uniči samega sebe. Hvala bogu je skupaj s padcem kapitala padla tudi neoliberalna dogma častilcev Miltona Friedmana. Kar naenkrat je zavladal molk tudi med domačimi geniji, ki so še nedavno vsem solili pamet, da v Sloveniji niso razviti finančni trgi, da je država preveč prisotna v gospodarstvu in da bi bilo potrebno privabiti več tujega kapitala v Slovenijo. Vse, kar so slovenski neoliberalci očitali slovenski politiki, se je v krizi izkazalo kot velika prednost. Če ne bi bila država trdno zasidrana v mnogih gospodarskih družbah, bi lepo število podjetij lahko razglasilo bankrot — tako pa sicer nepriljubljena država s poroštvi rešuje dolgove teh istih podjetij. Če bi imeli v Sloveniji več tujega kapitala, bi z umikom le-tega lahko doživeli zlom nepreglednega števila domačih podjetij v solasništvu tujcev. Če bi imeli bolj razvit finančni trg, bi bili po vsej verjetnosti priče zlomu domačih finančnih špekulantov, ki so domači kapital zaradi velikega donosa vlagali v zelo tvegane investicije.

Včasih imam vtis, da ima Slovenija več sreče kot pameti — oziroma da je naša konzervativna gospodarska politika pravzaprav božji žegen slovenskega karakterja. Si predstavljate, da bi Miću Mrkaiću in ekipi uspelo prepričati slovensko politiko, da so predlagani ukrepi dobri in da bi bilo dobro slovenski trg prepustiti vdoru tujega kapitala? Če ne kaj hujšega, bi Slovenija delila enako usodo kot Madžarska, ki je danes na milost in nemilost prepuščena dobri volji EU in njenim finančnim injekcijam. Še slabše bi se nam godilo, če bi se kot Islandci pustili nategniti nekaj mladim ekonomistom, ki so islandske banke na mednarodnem trgu tako zafinancirali, da je država razglasila bankrot.

Vse to bi se lahko zgodilo tudi v Sloveniji, toda hvala bogu je bila Slovenija v marsičem bolj papeška od papeža. Nismo nasedli ameriškim čudežnim dečkom, ki so v obliki raznih Jeffreyjev Sachsov hodili po vsej Vzhodni Evropi in prepričevali naivne bivše komuniste v razprodajo državnega premoženja. Danes so vse države bistveno bolj ranljive kot njihove konzervativni tekmice.

Tudi slovenski velekapitalisti so bolj kot ne izgubili bistveno več, kot so si v najhujših sanjah predstavljali. Še včeraj mogočni Igor Bavčar je danes prepuščen na milost dobre volje slovenskih bank. Svoje premoženje počasi prodaja po tržno zelo nizki ceni in vedno bolj postaja ujetnik države. Njegov Istrabenz z rekordnim, več kot 900-milijonskim dolgom je zrel za potop. Podobno bomo verjetno videli razsutje Pivovarne Laško. Nič bolje se ne bo godilo prezadolženemu Merkurju. Praktično vsi slovenski giganti, ki so nebrzdano odkupovali podjetja, so danes bolj kot kdajkoli položeni na oltar dobre volje države. In če je kaj danes potrebno, je zelo jasna zaveza, da če že vsi davkoplačevalci servisiramo slovensko gospodarstvo z našim denarjem, moramo biti tudi udeleženi pri dobičkih.

Zatorej, gospôda! Skrajni čas je, da država ne samo zaščiti male delničarje, temveč da zdaj, ko smo skozi poroštva vsi državljani praktično delničarji slovenskih podjetij, zavaruje tudi naš kapital.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ker se spodobi

Petek, 24. oktober 2008

Ob obisku britanske kraljice se je znova razvnela debata o predsednikovi rezidenci. Ne bodi ga leni so Trenja namenili protokolu oz. dejstvu, da slovenski predsednik nima rezidence. Toda že sam izbor gostov je bil več kot zaskrbljujoč.

Zopet smo videli Bernardo Jaklin, ki je očitno kar nekako zadolžena, da komentira vsako protokolarno srečanje. Pa Braneta Kastelica, dopisnika Pop TV iz Londona, ki se mu ni uspelo prebiti na nobenega od kraljičinih sprejemov. Zraven sta bili šefica protokola gospa Ksenija Benedetti in predsednikova svetovalka gospa Magda Tovornik, ki sta edini vedeli, kako se streže obiskom najvišjih dostojanstvenikov. Pogojno primeren je bil Damjan J. Ovsec, ki naj bi zastopal barve meščanstva.

Bolj zaskrbljujoča pa je bila druga fronta: kolumnist Financ Rado Pezdir in novinar Financ Novica Mihajlovič. Poleg omenjenih so po ne vem kakšni logiki povabili še dva profesorja s FDV in očitno vedno bolj medijsko prisotnega podjetnika Joca Pečečnika.

In kaj so ti ljudje imeli povedati o statusu predesednika? Pravzaprav nič posebnega. Na dolgo in na široko so mlatili prazno slamo in nazadnje prišli tudi do nore ideje, da bi slovenski podjetniki financirali morebitno predsednikovo rezidenco. Halo? Pa kdo je tu nor?

Predsednika države vendar izvolijo državljani na svobodnih volitvah, sicer pa simbolno predstavlja Slovenijo doma in v tujini. Predsednik države ne more biti financiran s strani skupine podjetnikov, saj vendar ni slamnata figura, ki bi ga nastavljal na fukcijo kapital. Predesednik države predseduje državi, ki menda ja še ni bankrotirala — kljub prihajajoči recesiji! Ali pa se morda motim?

Še najbolj bedasto sta svoje trditve zagovarjala gospoda s Financ, ki sta vseskozi silila druge goste, naj jih prepričajo, da bo predesednik bolje opravljal svojo fukcijo, če je bo opravljal v rezidenci. Gospôda! Naj nam bo enkrat za vselej jasno, da se vsega ne dá meriti z ekonomskimi vatli in da gre pri nekaterih zadevah tudi za simbolni pomen in dostojanstvo. Edini pronicljivi odgovor je dal Damjan Ovsec, ki je enostavno zabrusil obema novinarjema, da se spodobi, da predsednik predseduje v svoji rezidenci. Da, gospôda. Spodobi se.

Predsednika slovenske države vse prevečkrat tudi parlament vidi kot človeka, ki zgolj paradira ob državnih proslavah in tu pa tam imenuje ambasadorje in ustavne sodnike. V Sloveniji se je filozofija, kaj se splača in kaj ne, zalezla že tako globoko v prav vse pore, da se razen avtocest in bolnišnic prav več nič ne splača.

Če bi zvesto sledili tej logiki ekonomske upravičenosti, v Ljubljani tudi v prejšnjem stoletju ne bi nič zgradili, oziroma bi Ljubljana namesto plečnikovega Tromostovja, Narodne galerije in Filharmonije imela zgolj niz brezobličnih stavb, ki bi bile ekonomsko upravičene. Seveda bi bila podoba Ljubljane — in tudi Maribora ali Kopra in drugih krajev — bolj podobna brezobličnemu Celovcu kakor pa metropoli. Toda kaj nam vse to pomaga, saj se v Sloveniji poleg politike vedno bolj uveljavlja logika ekonomistov, ki kaj več od vladavine trga ne vidijo.

Slovenci se svoje državnosti prav nič ne zavedamo in je tudi ne spoštujemo. Že pri zastavi smo izbrali rusko trobojnico in nanjo kot nekakšno značko pripeli ad hoc narisan grb. Še slabše se odrežejo vsa ministrstva, ki kar po svoje oblikujejo svojo podobo. Da v osemnajstih letih razen dveh spomenikov generalu Maistru nismo znali zgraditi niti enega omembe vrednega spomenika, je poraz na celi črti. In potem se slovenski politiki še čudijo, da je tako malo domovinske zavesti, in da celo bodoči parlamentarci komaj vedo, kdaj je kak državni praznik. Če bi ob osamosvojitvi, medarodnem priznanju Slovenije in predsedovanju EU odkrili kak mogočen spomenik, bi si tudi narod laže zapomnil svoje prelomnice in jih znal tudi simbolno umestiti.

Ker pa vedno znova prevlada logika lažne skromnosti in pomanjkanje samozavesti, se vedno znova soočamo z zadregami tipa, kje pa naš predsednik živi. Da bi bila zadrega še večja, imamo cel kup nepremičnin, s katerimi ne vemo kaj bi. V oči bijoč primer je Tivolski grad, kjer se vsake pol leta zgodi kakšna naključna kulturna prireditev in to je vse. Še slabše jo odnese grad na Bokalcih, ki vidno razpada in bo v nekaj letih dokončno propadel, čeprav se z gradu odpira eden najlepših pogledov po Sloveniji. Tudi vila Podrožnik je napol izkoriščen objekt. Po osemnajstih letih bi vendar morali te zadeve urediti in se zavedati tudi simbolne vrednosti funkcije predsednika države. Bomo predsedniku namenili zgolj brunarico ali bomo njegov status končno uredili?

Kajti presedniška palača niti ni tako drag niti ne tako zaheven projekt, saj gre zgolj za adaptacijo oziroma ureditev že obstoječih objektov. Predvsem pa se moramo zavedati, da je treba rešiti še NUK, pa malce resneje razmisliti o graditvi Muzeja moderne umetnosti in še cel kup objektov, ki jih vsaka država ima, čeprav niso direktno ekonomsko upravičeni. Sicer pa naj mi vrli ekonomosti enkrat za boga izračunajo, kakšna je dodana vrednost Prešerna, Plečnika in Cankarja. Ne gre, mar ne? Do takrat pa naj obvelja kar tista od Damjan Ovsca — da se pač spodobi.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pahorjev avtogol

Sobota, 18. oktober 2008

Bodoči mandatar Borut Pahor bi lahko bil kdaj tudi tiho, ne pa da že vnaprej obljublja nekaj, kar ni v skladu s spremembami, ki jih napoveduje. Njegova podpora večnemu zunanjemu ministru g. Dimitriju Ruplu je klasičen primer političnega kadrovanja po principu “zaslug za narod” oziroma — po Ruplovo — “za osamosvojitev”.

Borut Pahor bi lahko to vprašanje mirno preslišal. Lahko bi se izognil komentiranju ali pa bi preprosto prepustil odločitev predsedniku države, ki bo v končni fazi podpisal morebitno Ruplovo imenovanje na ambasadorsko mesto na Dunaju. Toda vsem všečni Pahor ne more iz svoje kože in tudi tokrat kaže svoj stil vladanja, ki naj bi zadovoljil tako opozicijo kot svoje bodoče koalicijske partnerje.

Toda pazite! Paradoksalno je, da bo imenovanje g. Rupla na ambasadorsko mesto v Avstriji največ preglavic prineslo ravno Pahorjevemu bodočemu zunanjemu ministru.

Če bo na stolček zasedla mlada Katarina Kresal, dam roko v ogenj, da ne bo minilo niti nekaj mesecev, ko se bo Dimitrij prvič oglasil in ji solil pamet. V to trditev sem prepričan, to se ne bi zgodilo prvič. Spomnimo se samo, kako je minister Rupel kot takratni ambasador v ZDA solil pamet zunanjemu ministru Frlecu — in to preko časopisov.

Če bo zunanji minister postal g. Ivo Vajgl, pa lahko pričakujemo pravo vojno. Že njuno predvolilno soočenje je bilo najbolj vroč spopad v predvolilni kampanji. Še več! Po zaslugi soočenja je bil Vajgl gladko izbran za poslanca v svoji volilni enoti Maribor. Da to drži, vam moram povedati, da sem to izvedel kar neposredno od samega Vajgla, saj so mu v Mariboru baje navdušeni volilci eden za drugim čestitali, kako uspešno je sesul v oddaji Rupla.

Tretjič ima Dimitrij Rupel izrazito slabe odnose s slovensko manjšino v Avstriji. Z avstrijsko vlado se je dogovarjal za hrbtom koroških Slovencev in na njihovo škodo. Pahorjeva podpora Ruplu je nerodna zadeva, saj z imenovanjem, oziroma strinjanjem o primernosti kandidata zamejcem sporoča,, da se požvižga na njihov status. Čeprav dvomim, da je bil to Pahorjev namen, se vendar mora zavedati, kakšne signale pušča sonarodnjakom kot bodoči mandatar.

Četrtič: Rupel ni podpiral financiranja študentskega doma Korotan na Dunaju. Dosedanja ugibanja novinarjev so se izkazala kot točna, saj je že več mesecev v medijih krožila informacija, da si minister Rupel čuva ambasadorski stolček na Dunaju. Doslej sicer nepreverjena informacija, da naj bi denar za Korotan bil namenjem nakupu nove nepremičnine na Dunaju za potrebe zunanjega ministrstva, se zdi več kot verjetna. Rupel torej ne le ne ščiti interesov Slovencev v Avstriji, temveč je pripravljen zakockati tudi usodo študirajočih Slovencev na Dunaju.

Naj mi še kdo reče, da je Dimitrij Rupel svetovljan. Ta praksa je znana že iz njegovega ljubljanskega županovanja, ko mu je prvih pet mesecev bila prioriteta obnovitev pisarne na magistratu. Zdaj lahko upravičeno pričakujemo, da bo morebitni ambasador Rupel poskrbel predvsem za svoje udobje na Dunaju.

O drugih Ruplovih kvalitetah ne bi izgubljal besed, a jih je vendar treba osvetlili. Očitno Pahor ni razumel sporočila teh volitev in svojih lastnih obljub o spremembah. Te volitve so bile izrekanje proti Janši in njegovi avtoritarni vladavini, ravno tako kot so bile volitve 2004 izrekanje proti korupciji in klientelizmu LDS. In ravno minister Rupel je bil eden najbolj eksponiranih Janševih vojščakov pri discipliniranju medijev. Kot je bil Branko Grims zadolžen za televizijo, je bil minister Rupel zadolžen za vzpostavljanje izrednih razmer v časopisni hiši Delo. Mar ni bil novinar Matija Grah zamenjan in izgnan iz časopisa ravno zaradi tega, ker je pisal o avstrijski politiki ministra Rupla?

Vse to in še marsikaj so zelo tehtni razlogi, da Pahor razmisli, ali se mu bolj splača podpirati Rupla — ali pa molčati. Kajti molk je včasih zlato.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Slovenski BBC

Torek, 7. oktober 2008

Niso še dobro sestavili koalicije, ko je v medije že hušknilo sporočilo, da si SD želi urediti nacionalno televizijo po vzoru BBC. Kako si ta stranka predstavlja BBC, mediji seveda ne poročajo. Torej se spet ubadamo s pojmom, kjer nihče točno ne razloži, za kaj pravzaprav gre.

Da bi TVS lahko postala BBC, je iluzorno pričakovati — razen če so se stranke, ki bodo vstopile v koalicijo, končno res pripravljene soočiti z medijskim spačkom, ki se mu reče slovenska nacionalna televizija. Soočiti se pa ne pomeni zgolj na novo napisati statut RTV, postaviti nov programski svet in zamenjati nekaj odgovornih urednikov. Gre namreč za temeljno rekostrukcijo nacionalne televizije v celoti. Že vidim, kako se tresejo hlače eminencam na RTV ob sami omembi, da bi se poslovanje in ustroj javne televizije postavil na ogled širši javnosti. Če bi se namreč razkril način vodenja in upravljanja tega več kot 2000-članskega kolektiva, bi se jasno pokazalo, koliko odvečnega kadra ima na razpolago javni zavod — torej ljudi, ki tam vedrijo, ne da bi bilo jasno, kaj tam pravzaprav počnejo. 

Pred leti so TVS pregledali angleški revizorji. Ugotovili so, da je način upravljanja televizije za njih nedoumljiv, nejasen in predvsem neučinkovit. Toda takrat ni bilo prav nobene volje, da bi se javni zavod zamislil nad načinom upravljanja in se reorganiziral — ali z drugimi besedami, počasi začel odpuščati odvečne delavce. Danes se Grega Repovž sprašuje, kaj pravzaprav mislijo socialni demokrati z BBC: da bodo tudi na RTV začeli z odpuščanjem? Na BBC namreč veselo krčijo število zaposnenih. Podobno pristavi lonček g. Peter Jančič, ki v osnovi dvomi v ustreznost BBC-jevega modela za Slovenijo. Tako prvi kot drugi pa ne postrežeta z nobenim podatkom, kako BBC sploh deluje in kaj dela to televizijo nadstandardno. Ravno tako jima ne pade na pamet, da bi se v stilu raziskovalnega novinarstva sama pozanimala in si BBC ogledala tudi pobliže. Sicer pa je težko pričakovati od novinarjev, ki niso dokončali niti FDV in so celo življenje delali v okolju slovenskega novinarstva, da bi sedaj razumeli, kako resna televizija deluje. 

Ena od najbolj usodnih zmot v prihodnosti bi bila, če bi o usodi RTV  odločala in debatirala samo politika in novinarska srenja. Vsakomur je jasno, da nacionalna televizija ni samo informativni program. Nacionalno televizijo določa nacionalni interes in ta nikakor ni zajet samo v premisi informiranja za vsako ceno. Že bežen pogled na programsko shemo v prime timeu tega ponedeljka na prvem programu kaže popolnoma spačen pogled na razumevanje, kaj naj bi ljudje gledali. Gledalce najprej ob sedmih priklene na kavč na dobro uro raztegnjen dnevnik, kjer dominirajo zgolj strankarske razprtije. Ta del požre največji del programskega časa dnevnika. Potem sledi slabih 10 minut dogajanja po svetu. Nato vreme in šport in s tem je dnevnik zaključen. Kulture, znanosti in vseh ostalih segmentov v dnevniku sploh ni, kot da ne obstajajo. 

Po osmi uri se televizija diči z novim umotvorom Branka Đurića, ki pa krepko odstopa od BBC-jevih standardov, čeprav je posneta po njihovi licenci. Tako slabe kostumografije, scenografije, igre glavnih protagonistvov in zvočne podobe že lep čas nisem videl. Mi lahko kdo razloži, kje se nadaljevanka dogaja? Mi lahko kdo pojasni, zakaj se družina pogovarja v spakedrani mariborščini in ali je slovenski nivo humorja edino možen z uporabo dialektov? Mi lahko kdo razloži, kako je možno, da v igrani nadaljevanki najmanj razumemo ravno dialog, saj so šumi in studijski smeh očitno pomembnejši od razumljivosti dialoga. O sliki sploh ne bi izgubljal besed: preprosto rečeno, premalo luči. Pa še bi lahko našteval. Če bi tako šlampasto posneto nadaljevanko spustili v program BBC, ste lahko trdno prepričani, da bi letel urednik igranega programa. Zakaj? Nadaljevanka preprosto ne bi ustrezala tehničnim in vsebinskim standardom.  

Po Đurotovi eskapadi sledi nov umotvor slovenskega novinarstva — oddaja Polemika. Tudi za to oddajo lahko rečemo, da ne ustreza standardom solidne televizije. V majhen studio se natlačijo štirje gostje, spet vsi iz kroga politike, o scenografiji ne duha ne sluha, mlečnozobi novinar pa poskuša slabo uro polemično obdelovati politično temo. Ne samo, da v  oddaji ni ne prispevkov s terena ne predstavitve teme, temveč smo gledalci soočeni s paberkovanjem v tri krasne v duhamornem studiu, na las podobnem oddaji, ki sledi. Potem sledijo Odmevi, tradicionalno po istem kopitu narejena odaja, kjer sicer obdelajo širši spekter tem, vendar je vizualna podobnost Polemike in Odmevov vse preveč očitna. Takemu tipu oddaje, s tako skromnim avtorskem vložkom, na BBC nikoli ne bi prižgali zelene luči. Če že, pa bi letel odgovorni urednik že po prvem oddajanju.

Seštejmo: od 4 ur v najbolj gledanem televizijskem času (med 19. in 23. uro) smo dobili več kot tri ure politike, izrazito domače obarvane, kanec slabo prevedenega in uprizorjenega angleškega humorja in en reklam za razna čistila. V tem je catch BBC-jevstva slovenske televizije.

Za izboljšanje programa je najbrž najbolj nujno odpraviti vladavino informativnih oddaj, ki dobesedno posiljujejo slovenske gledalce. Ne poznam dežele, kjer bi s televizijskih ekranov dobesedno vseskozi in vsak dan bruhala politika v vseh svojih pojavnih oblikah in obsegala toliko programskega časa. Včasih dobi gledalec vtis, da živi v deželi, kjer iz dneva v dan ni drugih dogodkov kot permanentna politična kriza, ki bo vsak čas izbruhnila v revolucijo. Slovenska televizija bi se morala izviti iz klinča politike tudi na ta način, da politične oddaje preprosto izginejo iz najbolj gledanih terminov in se njihova frekvenca spravi na razumno mero. Vsaka politična izjava še ni nujno vest, vredna objave. Je to jasno slovenskim novinarjem ali ne? 

Drugo, kar je nujno potrebno, je postavitev standardov, ki bi morali biti na nacionalni televiziji nekajkrat višji, kot to velja za komercialne televizije. Na slovenskem BBC si ne bi smeli privoščiti slabo osvetjenih obrazov nastopajočih, slabih scenografij, motečih zvočnih oprem in predpotopnih grafičnih podob oddaj. Predvsem pa bi se morali na daleč izogniti slabo domišljenim dramaturgijam oddaj. Štirje govorci v nekakšni na hitro zbiti scenografiji pač niso dovolj za kvaliteno oddajo.

Tretjič pa bi se morali vprašati: kakšno podjetje pa RTV Slovenija sploh je? Je možno, da javna televizija preživi s tako številnim menedžmentom, ko pa je vendar jasno, da obsežna administracija požre večino denarja, namenjenega programu. Tu bi bil bolj kot kaj drugega potreben sposoben menedžer, ki bi televizijo po produkcijskih sklopih naredil kot logičen in učinkovit aparat za izdelavo programa. 

Poleg novega zakona o RTV pa bo nenazadnje treba napisati tudi nov pogled na poslanstvo televizije. To poslanstvo še zdaleč ni v domeni novinarske srenje, ki prihaja iz FDV. Zato bo moral Borut Pahor pojasniti, kaj si predstavlja kot “slovenski BBC” in zelo jasno začrtati, kako misli to profesionalizacijo zavoda izpeljati. Če ne drugače, bi veljalo razmisliti in poslati bodočega direktorja televizije in vodjo programov na usposabljanje na BBC. Da gospôda enkrat v živo vidi, kako ta reč deluje.

Lahko pa Borut Pahor nekajkrat tedensko prešalta na kak tuj program. Ne nujno na BBC. Lahko tudi na ORF, ZDF … Pomaga.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Volilni cunami

Torek, 23. september 2008

Letošnje volitve so prinesle ne le spremembo oblasti, temveč tudi rekordno število novih obrazov v parlamentu. Ker so vse tri stranke levice obljubljale spremembe, bodo že pri sestavi vlade prišle v skušnjavo, ali na ministrska mesta postaviti zveste člane, ki so izpadli iz parlamenta, ali pa vendarle staviti na nove obraze.

Verjetno bo z imenovanjem novih ljudi imel najmanj problemov Golobičev Zares, saj je med vsemi strankami najmlajša, razpolaga pa tudi z bogatim asortimanom novih obrazov. V večji zagati bo Katarina Kresal, saj je bil izpad dosedanjih poslancev iz DZ v LDS največji. V parlament nista prišla stebra liberalne demokracije — Jožef Školč in Tone Anderlič. Po dvajsetih letih poklicne politike je lahko še posebej zaskrbljen Tone, saj po meni znanih podatkih nima visokošolske izobrazbe. Nič bolj rožnato se ne piše Jožefu Školču, čeprav njegove delnice v LDS kotirajo višje, saj je na čelo stranke pripeljal Katarini Kresal in stranko tako rekoč rešil pred izpadom iz parlamenta.

Tudi Borut Pahor si je zabil avtogol, ko je objavil sestavo ministrske ekipe še pred volitvami. Najprej je nasedel svojim predvolilnim obljubam, potem pa še Janševi provokaciji, naj vendar že objavi svojo “sanjsko ekipo”. Prvič, ekipa sploh ni tako sanjska, drugič pa za korenitejše spremembe potrebuje mlajše sodelavce, ne pa odslužene kadre kot recimo Božidar Voljč. Ta je že sedel na ministrskem stolčku za zdravstvo, takratna Združena lista pa ga je sama sestrelila s tega položaja.

Ne smemo pa prezreti dejstva, da so pričakovanja volilcev visoka in da se lahko hitro spremenijo v razočaranje, če bodo na ministrskih mestih gledali iste obraze kot zadnjih osemnajst let. Signal teh volitev je bil nedvomno jasen in nedvoumen signal, da ljudstvo potrebuje sveže obraze. Tudi bodoči koalicijski partnerji se nahajajo v nehvaležni vlogi, saj tako Šrot kot Erjavec nista prestopila parlamentarnega praga. Trdnost koalicije pa bo še kako odvisna od programskih usmeritev strank in dobre ministrske ekipe, ki bo znala Slovenijo povleči naprej tudi v bistveno slabših gospodarskih pogojih. Karl Erjavec že zmanjšuje svoje zahteve, Bojan Šrot pa je pred temeljitim razmislekom, kaj storiti z SLS, ki je poleg Jelinčiča še zadnja stranka desnice, ki lahko parira premočni SDS.

Tudi v sami SDS se ne morejo veseliti nabora poslancev, čeprav so številčno močni. Razen ministra za gospodarstvo Vizjaka izpadli tako rekoč vsi njihovi ministri dosedanje vlade. Posebej boleč bo za Janšo vtis, ki ga bodo poščali njegovi poslanci na parlamentarnih zasedanjih, saj bomo namesto Viranta, Zvera, in Mazej Kukovičeve gledali kanonade Grimsa, Černača in Pukšiča.

Lotimo se konkretnega primera. Za ministra za kulturo je trojček lansiral že tri imena: SD uradno Rotovnika, LDS in Zares pa sicer neuradno Školča oz. Majdo Širca. Prva stvar, ki se je morajo vsi trije zavedati, je ta, da bo ministrstvo za kulturo v tem mandatu zelo vroč stolček. Če smo vsa prejšnja leta gledali na to ministrstvo kot najmanj pomembno, bo sedaj drugače. Omenjeni gospod ali gospa, ki bo zasedel ta stolček, se ne bo imel časa ubadati s pisanjem nacionalnega kulturnega programa in podobnih nebuloz, temveč ga čakajo konkretne zadeve.

Vse tri stranke so namreč obljubljale spremembo zakona o RTV. Že tu lahko pričakujejo ostro debato in metanje polen pod noge s strani opozicije. Ker so vse tri stranke obljubljale nacionalko kot servis, podoben BBC, je jasno, da bodo morale biti spremembe na nacionalni televiziji korenite in da bo treba lepo število odvečnega kadra tudi odstraniti. Vsakemu, ki se vsaj malo spozna na delovanje televizije, je jasno, da je število zaposlenih v zavodu preveliko in da sama masa plač omejuje kakršenkoli razmah programa. Ljudje pa si želijo kvalitetnejši program, ki je seveda tudi dražji.

Toda gospôda, to je šele začetek delovanja bodočega ministra za kulturo! Druga stvar, ki jo zahteva javnost in ki so jo pred volitvami obljubljale vse tri stranke, je nova medijska zakonodaja, ki naj bi medije izvila vplivu politike in omejila vpliv kapitala. Že samo ta zalogaj je zahteven, pri tem pa lahko na tem področju pričakujemo tudi pravo medijsko vojno. Marsikdo od bodočih kandidatov bo krepko razmislil, ali se splača biti kulturni minister v tej vladi ali ne. Če k tema dvema ukrepoma prištejemo še ureditev filmskega področja, izboljšanje stanja v založništvu, dokončanje obnove Opere in celo kopico drugih zadev, je jasno, da bo položaj ministra za kulturo vse prej kot obroben in netežaven.

Velike obljube, ki so pred volitvami kar deževale, so že s samo sestavo ministrske ekipe postavljene na preizkušnjo, saj se bodoča vlada že danes sooča z temeljno dilemo — strankarska uravnoteženost ali sposobnost. To pa je tudi bila ključna dilema teh volitev, mar ne?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Na volitve!

Sreda, 17. september 2008

Če si bomo po čem zapomnili te volitve, si jih bomo po doslej najbolj ostri kampanji in skrajni mobilizaciji nasprotujočih si političnih polov. Na eni strani imamo avtoritarnega Janšo, ki očitno pozna odgovore na vsa vprašanja, na drugi strani pa cincarskega Pahorja, ki ve, da nič ne ve, a ima dobre svetovalce.

Toda zadeva vendarle ni tako enostavna. Spopadata se dva nasprotna političnofilozofska koncepta vladanja. Na eni strani imamo velikega vodjo, ki s trdo roko in brez sence samorefleksije vlada prav vsem družbenim podsistemom. Tako rekoč nič se ne more zgoditi brez njegove vednosti. Na drugi strani pa imamo demokrata, ki se sicer obotavlja, a vendar poskuša izluščiti najboljšo rešitev. In prav za to gre. Mar ni bil tudi Drnovšek zgled cincavosti, dolgega premišljevanja, kompromisarstva, večmesečnih usklajevanj, v ključnih trenutkih pa mu je vendarle uspelo brez problemov zvoziti vse večje projekte. To je Slovenijo odlepilo od Balkana in jo brez večjih pretresov pripeljalo v EU in NATO.

Janša je politik, ki stavi na moč, popolno oblast in popravo zgodovinskih krivic. Če se malo ozremo po soseščini in polpretekli zgodovini, sta takšno politiko zagovarjala daleč najbolj nevarna politika bivše Jugoslavije —Milošević in Tuđman. Že vidim janševike, kako zdaj skačejo pokonci in me začenjajo pljuvati. Toda iz samega koncepta vladanja oziroma metod je mogoče marsikaj izluščiti. Demokracija je zelo trhla zgradba, ki se lahko kaj hitro lahko zruši kot hišica iz kart. Bistvo demokracije je, da se po demokratičnih metodah odločamo o skupnih stvareh, ki zadevajo prav vse državljane.

V času Janševe vladavine se je ta koncept porušil. Lepo število državljanov, ki se ne strinjajo z metodami popolnega oblastnika, je bil odrinjen, če ne celo že proglašen za sovražnika. Da bi bila ironija še večja, je SDS prišla na oblast s parolo o “sproščeni Sloveniji”. Danes je jasno, da je Slovenija bistveno bolj zatohla, bistveno bolj nesproščena, bistveno bolj prežeta s sovraštvom. Sovraštvo pa je močan emocionalni mobilizator ljudskih množic. In ravno to se danes dogaja. Takšno vzdušje sem doživljal, ko sem svoj prvenec predstavljal po Hrvaški in Srbiji. Tam je bilo bogokletno reči karkoli proti Miloševiću ali Tuđmanu, medtem ko si v Sloveniji lahko mirno udrihal čez Drnovška in si bil prepričan, da se ti ne more nič zgoditi.

Kaj torej sledi? Na eni strani imamo Putinovsko figuro, ki prisega predvsem na patriotizem, na drugi strani pa blairovskega pudlja, ki vsak dan lovi novo ravnotežje. Tokrat bom še bolj konkreten: na eni strani imamo McCaina, ovenčanega z glorijo vojnega ujetnika in vojaka, na drugi pa črnega Obamo, ki hoče Ameriko izviti iz kroga sovraštva in jo spet postaviti na branik svobode. Dolga vladavina Georga Busha je Ameriko osamila bolj kot karkoli in kdorkoli prej.

Sicer pa se morate vprašati takole: ali ste pripravljeni še štiri leta prenašati oblast, ki vse ve in vse zna in o svojih dejanjih ne dvomi? Ali pa bi vendarle radi s svojimi pobudami sooblikovali prihodnost Slovenije? Če levica danes kaj ponuja, je to ravno to: samoomejevanje politike, dialog s civilno družbo in stroko in nevtikovanje v medije.

Če torej zmaga Borut Pahor, boste lahko brez problemov pljuvali po njegovoi oblasti in brez bojazni hodili tudi v državno službo, saj vas iz strahu pred očitki o kadrovskem cunamiju za nič na svetu ne bodo zamenjali. Pod Janšo pa vemo, kako to gre, mar ne?

Še najslabše jo bodo odnesli tisti, ki ne bodo šli na volitve. O njihovi usodi bodo odločali drugi. Nevolilci naj se spomnijo, kako se imenujejo sistemi, v katerih odloča nekdo drug namesto vas. V tem je srž demokracije. Zatorej, gospôda: “Pojdite na volitve!”

  • Share/Bookmark
Na vrh