Zaustavimo Koželja!

Četrtek, 5. marec 2009

Da je ljubljanski župan za podžupana izbral arhitekta, ki potem hoče v času svojega mandata popolnoma spremeniti podobo mesta, je katastrofa. Klasičen primer je Koželj, ki mu je prišlo na misel, da bi postavil novo gledališče Drame SNG namesto da bi obnovil starega. Temu se upira tudi ravnatelj Drame Ivo Ban, ki se nikakor ne strinja s selitvijo Drame kamorkoli že.

Ob vseh nekultiviranih potezah podžupana Koželja — med katere sodijo garažna hiša pod tržnico, selitev Šentjakobskega gledališča v Moste, gradnja nepotrebnega Mesarskega mostu — je sedaj prišla na vrsto še Drama. Gospod očitno ne šteka, da imajo prostori tudi svoj simbolni pomen in da se v kulturne stavbe, ki uspešno delujejo, sčasoma zaleze tudi duh vseh, ki so tam ustvarjali. Drama je klasičen primer gledališča, kjer dobesedno čutiš duha prejšnjih generacij. Tudi gledališki bife, že od pamtiveka enak oz. nespremenjen, ima poseben feeling, zato nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga renovirali ali kaj podobnega. Tak, kakršen je, služi svojemu namenu. V njem se tako ustvarjalci kot obiskovalci dobro počutijo. Toda gospod Koželj tega ne razume. Dvomim, da je gospod sploh kdaj tam bil in kaj spil. Ker če bi bil, bi mu bilo jasno, da se Drame ne da kar tako preseliti.

A to ni edino, česar gospod Koželj ne razume. Njegov ego je nabildan v tako neslutene višave, da misli, da vse ve in vse zna. Očitno mu ni dovolj, da bo razril tržnico, postavil moderen, popolnoma brezbarven most med dve Ljubljanski znamenitosti (Zmajski most in Tromostovje), preselil Šentjakobsko gledališče izpod pravljičnega gradu na eno najbolj delavsko depresivnih lokacij v Moste, zdaj še hoče osrednje slovensko gledališče prestaviti v Knafljev prehod ali še bolj grozno za Bežigrad na lokacijo za Gospodarskim razstaviščem. Si kar predstavljam, kako bodo obiskovalci trumoma drli v novozgrajeno gledališče, ki naj bi bilo znamenito zgolj potem, da ima urejeno parkirišče.

Vsaka preselitev kulture iz centra mesta na obrobje za seboj potegne nepopravljive posledice. Lep primer je Kolosej, ki je uničil mestno kinematografsko kulturo. Nihče več ne pelje punce na sladoled in potem v Komuno ali Union, saj se mora napotiti v brezbarvni Kolosej, kjer ima na razpolago kokice, coca-colo in dolgočasno dvorano. Tudi ko izstopi iz Koloseja, ne vidi drugega kot obupno parkirišče, napolnjeno z odurnim plehom. In to naj bi bila romantika?

Seveda se gospod Koželj niti malo ne briga, da bi rešil porušene objekte, kjer namesto novih stavb stojijo luknje. Očitno bomo morali čakati še vsaj dvajset let, da se bo začela gradnja novega NUK-a. Podobno so zrušili Šumi, zdaj pa že pet let gledamo luknjo v samem centru mesta. Podobno je z izletniško najbolj atraktivnim Nebotičnikom, ki je že več kot deset let zaprt. Nasproti hotela Turist so zrušili čisto spodobno stavbo, zdaj pa tam že tri leta gledamo planke, gradbenih strojev pa od nikodar. O obnovitvi ljubljanske Opere in baleta kdaj drugič. Nič od tega Koželja ne moti, saj je očitno neurban in se ne zaveda, da bo po njegovih nasvetih in zaradi njegovega megalomanskega ega Ljubljana doživela še en urbicid. Še tiste malo preostale kulture bo uničene, preseljene, mestne razglednice bodo uničene, center bo postal še hujše mesto duhov, kot je že tako ali tako danes. Življenje pa bo zbito med nova nakupovalna središča, kjer bo kraljeval duh province in cenene zabave.

Sicer pa so slovenski arhitekti eden najboilj precenjenih cehov v Sloveniji. Število študentov na dvomilijonsko populacijo je naravnost astronomsko. Na spisku svobodnih umetnikov, ki jim država plačuje penzije, je — ne boste verjeli — tretjina arhitektov. Naj mi nekdo našteje v Sloveniji zgrajeno stavbo v zadnjih 50 letih, ki vsaj približno spodobno izgleda? Je ni. Najlepši dokaz je grozljivi prizidek same Fakultete za arhitekturo, katere največja predavalnica je brez oken. Že ta mrak, ki veje iz prizidka, je najbolj nazoren primer dometa slovenske arhitekture. Sam mislim, da ne bilo nič narobe, če bi FAGG kar ukinili, saj je bilo povzročene že preveč škode, trend uničevanja pa z leti strmo narašča. Ta gospôda ni sposobna urediti niti solidne gostilne ali kafiča, kaj šele zgraditi kakšno stavbo, kjer bi se obiskovalec spodobno počutil. Slovenska arhitektura se v glavnem diči zgolj z neizmernimi količinami betona, pleha, cenenega belega marmorja in popolne odsotnosti kakršnekoli humanosti.

Tistih 20 študentov, ki mislijo, da imajo talent, pa bi poslal kar na tuje fakultete. Naj otroci študirajo v Barceloni, Amsterdamu, Londonu, Berlinu. Naj zaboga vsaj od tam pripeljejo kaj mestnega duha prestolnic. Če bo Koželj še naprej predaval na fakulteti, se bojim, da bo Slovenija čez 30 let popolnoma uničena, saj bomo še tistih nekaj prijetnih kotičkov prezidali, porušili, uničili, iznakazili, modernizirali. Do takrat pa podpiram tako Šentjakobsko gledališče kakor tudi ravnatelja Drame pri obrambi ne samo kulturnega duha, temveč tudi okusa, ki ga Koželju očitno primankuje. Sicer pa, če bi bil vsaj približno spodoben arhitekt, bi verjetno že kaj zgradil tudi po svetu. Najslabše je namreč, da vse svoje umetniške frustracije zdravi na plečih prebivalcev Ljubljane.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Obrazi Hrvaške

Sreda, 25. februar 2009

Gospôda! Nehajmo se že ubadati s Hrvaško in njenim vstopom v EU in si priznajmo, da so odnosi zastrupljeni do kraja in da je edina rešitev tiha diplomacija. Vse referendumske pobude, oddaje in novinarske špekulacije samo še dodatno netijo že tako pregreto ozračje. Samo še malo manjka, pa bomo segli po orožju.

Iz zagatnega položaja, ki sta ga zakuhali obe državi, pač ni enostavnega izhoda. Sam mislim, da so za nastali položaj bistveno bolj krivi Hrvatje kot pa Slovenci. Spodaj bom poskušal nanizati par primerov, ki kažejo, da hrvaška politika preprosto ni dozorela za vstop v EU, pa naj se sliši še tako bogokletno.

Osnova vsakega vstopa vsake države v EU je tudi sprejemanje kompromisov — včasih tudi na svojo škodo. Hrvatje so do sedaj pokazali, da kompromis razumejo le kot slabost in so vedno znova pripravljeni v nedogled izsiljeveti. Tu ne gre samo za primer meje s Slovenijo, temveč za njihovo politiko do Mednarodnega sodišča v Haagu. Ko to pišem, je pet evropskih držav — Anglija, Nizozemska, Danska, Belgija in Finska — blokiralo vstop Hrvaške zaradi tako imenovanih “topniških dnevnikov”, ki naj bi jih Hrvati izročili Haagu. Že dlje časa namreč nategujejo haaško sodišče. Najrej so rekli, da dnevniki ne obstajajo. Potem, da niso popolni. Potem, da jih ne najdejo. In nazadnje, da jih vendarle iščejo. Hrvaška tudi na tem področju igra dvojno igro z EU, podobno kot s Slovenijo glede meje. Zgodovina nesodelovanja s Haaškim sodiščem je seveda daljša, saj so se Hrvati kar nekaj let izmikali izročitvi nekaj, osumljenih vojnih zločinov sodišču. Šele ko je Evropa trdneje pritisnila na Hrvaško, so jih z veliko muko aretirali in odpeljali v Haag.

Podobno je stanje v hrvaških medijih. Ti so polni urednikov, ki so bodisi povezani s podzemljem ali pa so orodje obveščevalnih služb. Ivo Pukanić, ki so ga pred nekaj meseci razstrelili sredi Zagreba, je bil v oči bijoč primer do kraja kompromitiranega urednika, ki je informacije pridobival na milo rečeno sumljiv način. Predvsem pa nikoli ni bilo jasno, ali je Pukanič naklonjen mafiji ali pa je orodje obveščevalnih struktur. Kakorkoli, ne predstavljam si urejene evropske države, kjer bi urednik enega najbolj razširjenih političnih tednikov bil človek take baže — če izvzamem z mafijo prepleteno Italije. Zato me tudi današnji zapis v Globusu, ki se sklicuje na “neimenovane diplomatske vire v Bruslju”, da bo Slovenija spor z Hrvaško izgubila, bolj kot na novinarsko raco spominja na dezinformiranje s strani obveščevalnih služb. Tudi na tem primeru se nedvoumno kaže, da Hrvaška s tako medijsko falango novinarjev težko zadovolji kriterije neodvisnega novinarstva v Evropi.

Zdaj pa se malo pomudimo pri najvišjih hrvaških predstavnikih oblasti, konkretno pri samem predsedniku Mesiću. Še pred srečanjem v Mokricah je gospod mirno dejal, da od srečanja ne pričakuje nič. Halo? Sanader in Pahor se končno uskladita, da se bosta srečala — prvi, ki torpedira medsebojno srečanje, pa je kar hrvaški predsednik. In ta gospod se niti najmanj ne zaveda, da s tem ruši še zadnje mostove, ki se s težavo vzpostavljajo med sprtima državama. Da ne govorimo o tem, da je duhoviti predsednik pred dobrim mesecem izjavil tudi nekaj tako šovinističnega, da bi Slovenci gledali morje z 20-kilometrske razdalje, če ne bi Primorske osvobodili hrvaški partizani. Razen prepotentnega Berlusconija v celi Evropi ni predsednika ali premiera, ki bi kvasil takšne neumnosti in se s tem celo postavljal. Ta izjava na Hrvaškem ni dvignila niti malo prahu obžalovanja in zgražanja, temveč je bila pospremljena s tihim odobravanjem. To pove več kot marsikaj drugega.

Na koncu pa se naj pomudim še pri priljubljenih estradnikih, ki kljub fašističnim simbolom še vedno nastopajo po Hrvaški. V oči bijoč primer je Thompson, ki nedvoumno operira z ustaškimi simboli. Ne boste verjeli, ampak njegov nastop je prenašala celo HTV! Ne poznam države v Evropi, kjer bi tako na široko odprli vrata pevcu, ki slavi fašistično oblast. V Evropi je kaj takšnega ne le prepovedano, temveč tudi kaznivo. Si predstavljate, da bi v Nemčiji ali Franciji nacionalna televizija prenašala koncern skupine, kjer je večino poslušalcev oblečena v nacistične uniforme ali bi se jim iz rokavov videle svastike. Ne, ne in še enkat ne!

Tukaj sem nanizal le štiri primere, ki kažejo ne najbolj prijazen obraz Hrvaške. Seveda je primerov še bistveno več, a nimam ne volje ne časa, da bi jih nizal. Toda iz vsega zgoraj navedenega je mogoče potegniti samo en sklep: da je izvajajanje javne diplomacije, ki se jo gresta obe državi, najslabša možna pot, ki nikoli ne bo pripeljala do rešitve sporne meje. Danes je bolj kot ne čas za tiho diplomacijo, ki naj poskuša najti vsaj nekaj skupnih točk med obema državama. Če bomo še naprej javno razpravljali o vsem, se bojim, da je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo rožljati orožje.

V nasprotnem primeru pa se lahko že zdaj pripravimo na daljše obdobje sovražnih odnosov, nacionalističnih eskapad, ekonomskih sankcij — in se nenazadnje tudi poslovimo od čofotanja v hrvaškem morju.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pahor in rokomavhi

Petek, 20. februar 2009

Izsiljevanje Marjana Podobnika in neke obskurne stranke je logična posledica Pahorjeve spravaške politike, ki je pripravljena zaradi dobrega vtisa pristati na laž, zavajanje in na koncu še izsiljevanje.

Izsiljevati je začel sam Pahor, ko je Hrvatom postavil zahteve, ki zanje niso bile sprejemljive. Da so bili Hrvatje takoj pripravljeni umakniti vse sporne dokumente, mape in člene iz dokumentov za približevanje EU, bi bilo čisto dovolj za Pahorjevo diplomatsko zmago. Toda ne. Hrvate je bilo treba prisiliti, da katerega od teh dokumentov ne bi slučajno predložili tudi na arbitraži oziroma mediaciji. Seveda Hrvatje na ta ultimat niso pristali — saj niso nori, da bi si popolnoma zvezali roke pri kasnejšem določanju meje. Pahor se takrat ni zavedal, da si je glede Hrvaške zabil avtogol in da je sosednjo državo potisnil na okope proti Sloveniji. Zdaj je prepozno govoriti o tem, saj je jasno, da poti nazaj ni več. Reakcija Hrvaške ni bila samo užaljenost, temveč občutek ogroženosti. Politika izsiljevanja je postala sinonim za primerno politiko do sosednje države.

Ni bilo treba čakati niti nekaj mesecev, ko se je istega orožja poslužil Janez Janša in izsilil, da je Državni zbor izglasoval njemu všečen zaključni račun njegove vladavine — čeprav je Računsko sodišče ugotovilo precej drugačno stanje. In spet je Pahor s svojim znanim leporečjem pohvalil poslance, ki so v dobrem tednu spremenili svoje mnenje za stoosemdeset stopinj in zavestno — zaradi “višjih ciljev” — sami sebi lagali, da so se pametno in državotvorno odločili. Laganje, sprenevedanje in potrjevanje lažnih rezultatov je po Pahorjevem mnenju torej državotvorno dejanje.

Spet ni minilo niti par tednov, ko se je pojavil Marjan Podobnik s stranko nekakšnih rokomavhov, v kateri ni zaslediti niti enega vsaj za silo pismenega politika — in to z nerazumno zahtevo po referendumu o vstopu Hrvaške v Nato. In kaj je naredil Pahor? Namesto da bi takšno izsiljevanje zavrnil in zahtevo nekega prosulega politika in par političnih prenapetežev, ki so še včeraj bili popolni anonimneži, minimaliziral, jim pošlje službeni avto in se z njimi pogaja. Na koncu DZ pristane praktično na vse zahteve rokomavhov, ti pa se kljub jasni zmagi odločijo, da referendum vseeno hočejo, čeprav bo škodoval slovenskim interesom in oba naroda še bolj utrdil na okopih. Še huje! Vsi sprejeti dokumenti praktično onemogočajo možnost, da bi se Slovenija in Hrvaška z mediacijo dogovorili o meji. A nič zato, Pahor bo verjetno že na naslednji konferenci spravaško razlagal, da kako modro in državotvorno je bilo njegovo pogajanje in kako pametno je, da je Slovenija končno sprejela zavezo, da je Piranski zaliv naš in da ima Slovenija deklarativno pravico, da kontrolira celoten zaliv. Čeprav bo realnost čisto drugačna. Dvomim namreč, da bodo slovenske policijske patrulje kontrolirale obalo pred Savudrijo in Umagom — kar pa na koncu sploh ni važno. Važen je le vtis, kako moder, prizanesljiv in vedno pripravljen na dogovor in sklenitev kompromisa je naš premier.

Pahor se ne zaveda, da glavni produkt njegove politike postaja izsiljevanje. Že njegova poteza z imenovanjem Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca je bila klasičen primer izsiljevanja — izsiljevanja tako njegove lastne stranke kot celotne koalicije in vseh volilcev, ki so zanj glasovali. Danes pa že žanje tisto kar je takrat zasejal. Pot v pekel je po pravilu tlakovana z dobrimi nameni — v tem primeru z njegovim všečnim nasmeškom in spravaško filozofijo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Šparanje

Petek, 13. februar 2009

Kdor je preživel osemdeseta leta in razpad Jugoslavije, še predobro ve, kaj pomeni “zategovanje pasu”. S tem so nas bombardirali célo desetletje. Zdaj pa je situacija drugačna. Namesto krize države imamo tako imenovano globalno krizo, predsednik vlade pa namesto sprememb obljublja šparanje pri kavicah, svinčnikih in plačah javnih uslužbencev.

Res je, da večina državnikov nima pravega recepta, kako se ubraniti krize. Toda populizem tega tipa, da si bo Pahor kavice plačeval sam, pa je tako bosa, da bolj ne bi mogla biti. Podobno bosa je ta z zmanjšanjem plač javnim uslužbencem, saj (razen zdravniškega ceha) večina teh uslužbencev živi vse prej kot dostojno. Medicinske sestre so klasičen primer podplačanega dela, da ne govorimo o učiteljih …

Po drugi strani pa ostajajo največji stroški nedokatnjeni. Verjetno bi se bilo bolj pametno odpovedati astronomskemu nakupu patrij — še posebej, če vemo, da so bile vse patrie doslej nepopolne in tehnično vprašljive. Kakorkoli, patrie bodo državo stale več kot 278 milijonov evrov.

V Mladini lahko preberete, koliko porabi država vsako leto za računalnike, avtomobile in ostale fiksne stroške, ki pa niso vedno upravičeni. Si predstavljate, da kot privatnik vsake tri leta zamenjate računalnik in vsakih par let luksuzen avto? Ne, ker ste kot državljan razumen posameznik in ne razmetavate denarja po nepotrebnem.

Podobno je z investicijami, ki si jih država privošči — pa če so nujne ali ne. Tak primer je kontrolni stolp na Letališču Jožeta Pučnika, ki naj bi med brati stal famoznih 20 miljonov evrov. Prvo, kar zbode v oči je, da je to letališče žepnega formata, zato dvomim, da potrebuje nov stolp. Kot drugo pa se sprašujem, koliko let bomo državljani še financirali monopolista, ki se na vse načine trudi odgnati nizkocenovne prevoznike s svojega letališča. Si predstavljate ta absurd? Imamo državno Adria Airways in državno letališče, ki ju financiramo, da se potem vozimo dražje in ne ceneje?!

Podoben primer je Univerziada v Mariboru, ki naj bi koštala čez 300 milijonov evrov z vsemi posegi v infrastukturo. Vse lepo in prav, a v taistem Mariboru gospodarstvo vegetira že več kot osemnajst let. Mar ne bi bilo bolje ta denar porazdeliti v majhna in srednja podjetja, ki bodo motor gospodarstva? Ali pa se bomo zopet zaplezali v megaprojekt, od katerega ne bo pravega učinka, zaradi nekaj športnih navdušencev? Koga na svetu pa še zanima Univerziada? Za nameček pa Maribor kandidira za evropsko prestolnico kulture, kjer naj bi večino sredstev spet dala država. Vseh primerov je preveč, da bi jih našteval.

Zatorej naj Pahor neha preštevati svinčnike, popite kavice in druge minorne zadeve in naj se resno loti velikih porabnikov, ki so zaradi takšnih in drugačnih političnih želja bili potrjeni kot velepomembni projekti državnega pomena.

Če kaj, je potreben premislek, kaj država z dvema milijonoma prebivalcev potrebuje in česa ne. Toda začeti bi morali pri najbolj absurdnem porabniku — to so občine, ki se lahko zadolžujejo, čeprav so zgolj igrišča vaških veljakov in ponavadi ne premorejo niti 5000 prebivalcev. To pa je zalogaj, vreden temeljitega premisleka. Je neposredna demokracija res vredna vsega tega denarja?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Scenaristi, pozor!

Ponedeljek, 2. februar 2009

V Sloveniji obstaja velik manko, ki ga vidimo vsak dan, ko prižgemo televizor ali se soočimo s slovensko vizualno produkcijo. Manjka scenaristov. Zakaj je tako?

Vzrokov je verjetno več, toda najbolj bistven je ta, da scenaristov nihče ne izobražuje, kot da jih ne potrebujemo. Pa vendar vsaka oddaja, vsaka reklama, vsak film in TV nadaljevanka potrebuje za osnovo scenarij. Brez scenarija se ne zgodi nič. Pa vendar vse te zvrsti obstajajo. čeprav pravih, profesionalnih scenaristov ni. Kako je mogoče, da v več kot 60-letnem delovanju AGRFT niso izšolali niti enega scenarista, ki bi se s tem profesionalno preživljal? Paradoks je, da bi scenaristi lahko bili dramaturgi, a se med njimi nihče ne odloči za ta poklic — in to iz preprostega razloga, ker jih na akademiji nihče ne sili, niti od njih ne zahteva, da bi pisali scenarije. Po drugi strani pa iz teh logov tudi ni prišel noben dramatik. Zatorej obstaja pravilo, da scenarije pišejo režiserji, ki brez njih pač ne bi mogli ustvarjati.

Drugi razlog je popolna podcenjenost scenarista, ki naj bi po mnenju marsikoga delal kar ljubiteljsko oziroma napol zastonj. V Sloveniji so za razliko od sveta ideje še vedno napol zastonj ali celo nekaj manjvrednega. To nas vsak dan tepe po glavi, saj je tudi zaradi tega televizijska produkcija praktično negledljiva. Si predstavljate, da bi televizijsko nadaljevanko Strasti pisal izkušen team scenaristov, ki recimo piše ameriško uspešnico Sopranovi. Prepričan sem, da bi Strasti vsak večer gledalo pol milijona gledalcev in nadaljevanka bi porušila vse rekorde gledanosti. Toda pri nas pravzaprav nihče ne ve, kdo je pisec Strasti. Pa ne gre zgolj za to nadaljevanko, tudi za vsemi drugimi se dogaja enako. V medijih se ne pojavljajo imena, ki bi bila garant za zanimivo zgodbo.

Tretji razlog je, da le nekaj slovenskih pisateljev zmore napisati zgodbo, ki je zrela za filmsko ali TV upodobitev. Tak primer je Lainšček, včasih Drago Jančar in po možnosti Zoran Hočevar, potem pa se seznam literatov, ki so prenešeni na film, že konča. Zakaj? Jasno je, da večina slovenskih romanov ni nefilmičnih, temveč so zgodbe premalo dramatske in brez pravega aktivnega junaka, ki bi lahko poganjal zgodbo naprej. To je po svoje razumljivo. Večina slovenskih literatov je zaljubljena v formo, bolj kot v vsebino. To pomeni, da je zgodba pri njih drugotnega pomena in se niti najmanj ne ubadajo z vidiki dramaturgije, ki je primerna za film ali televizijo. In potem dobimo tisto, kar ponavadi imenujemo slovenski film v slabšalnem pomenu bsede. Junak je v taki zgodbi ponavadi zapit, razpet med dvema ženskama, ena uteleša mater, druga kurbo. In potem junak s pomočjo alkohola in trpljenja poskuša razrešiti to dilemo. Pa je to dilema, ki bi bila vredna snemanja? Niti ne, to je bolj primer za psihiatra. Ali je junak zanimiv za gledalca? Niti ne, saj je neodločen in vse njegove dileme so notranje in se težko manifestirajo v kakšni akciji. Ali bi bili pripravljeni gledati 90 minut junaka, ki pravzaprav ne ve kaj bi rad? Ne, ne in še enkrat ne.

Podobno kot zgoraj opisana zgodba se v Sloveniji dogaja s TV nadaljevankami. Gledamo junake, pri katerih pravzaprav ne vemo, kaj bi radi oz. kaj si želijo. Kot po pravilu gre za tipično družino, kjer naj bi se gledalci poistovetili z junakovimi dilemami, problemi. Zdaj pa mi imenujte eno TV nanizanko v zadnjih 15 letih, kjer bi bilo jasno, kakšen problem ima junak? Jaz se je ne spomnim. Spomnim pa se zelo jasno dilem Šurdiloviča v Vročem vetru, ki si je želel stanovanje. Spomnim se epizod Kamionarjev, kjer sta se oba šoferja soočala s problemi avtoprevozništva v socializmu. Spomnim se Mesteca Peyton, vseh junakov v Karanovičevem Grlom u jagode, spomnim se celo Odprave zelenega zmaja, pa Malih oglasov — in potem luknja. Ena sama gmota TV nanizank, kjer mi ni bilo jasno, kaj hočejo junaki in kaj si želijo. Kot da bi gledali nogomet, kjer zadati nasprotniku gol in zmaga ne bi bil cilj.

Zatorej vas moram opozoriti, da 15. februarja začenjam tromesečni tečaj na AVA v pisanju scenarijev. Vesel bi bil, če bi vsaj enemu človeku odprl oči in mu pokazal, kako napisati kredibilen scenarij. Kajti bolj kot kaj, Slovenija potrebuje pisce zgodb danes in še bolj jih bo potrebovala jutri. Vse informacije dobite na spletni strani AVA. Pa brez strahu. Prepričan sem, da bo prvi pisec, ki bo napisal uspešen scenarij za film ali TV nadaljevanko, čez par let zlata vreden in več kot primerno plačan. Samo začeti je treba.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Astronomska odpravnina

Sreda, 21. januar 2009

Zadnje dni je v javnost prišla informacija, da naj bi si odhajajoči direktor Nove Ljubljanske Banke izplačal nič manj kot milijon evrov nagrade za uspešno poslovanje. Halooo. Pa kdo je tu nor? Ali je v Sloveniji že res čisto vse mogoče in pohlep res nima več nobenih meja?

Kot prvo smo Ljubljansko banko prav vsi davkoplačevalci sanirali, ne glede na to ali smo se s sanacijo strinjali ali ne. Kot drugo ali Ljubljanska banka res tako dobro posluje, da si lahko privošči dati direktorju, ki zasigurno nima nizke plače še odpravnino v višini milijona evrov. Gospod Marjan Kramar je bil na čelu banke pet let. V tem času zasigurno ni imel nizke plače, sedaj pa naj bi mu za vsako leto direktovanja izplačali še 200.000 evrov nagrade. Pa kam to pelje? Borut Pahor je še pred meseci zagotavljal, da v svoji 20 letni karieri politika ni zaslužil za dvosobno stanovanje, torej dobrih 300.000 evrov. Direktor banke, pa bi ta znesek dobil v žep, če vse preračunamo na deloven čas, v dobrem letu direktovanja. Pa kje je tu logika? Slovenski menadžerji so postali že tako pohlepni, da ne zardevajo več pred nikomur in se očitno cenijo, kot da bi bili vredni suhega zlata.

Se mar ta gospoda, kjer Marjan Kramar ni edini primer, saj imamo še serijo podjetij, kjer ima država še vedno ogromen delež, zaveda da vendar živi v Sloveniji, kjer je že nakup stanovanja za večino ljudi petnajstletna investicija. In da ne bo pomote, tu mislim na mlade družine, ki v izobrazbi prav nič ne zaostajajo za omenjenimi menadžerji. Slovenija je vendar žepna državica, ki ne presega veličine večjega evropskega mesta. Torej vse skupaj nas je, za en Minhen in nič več. Toda v tej Sloveniji so si menadžerji postavili tako visoko mnenje o sebi, da se primerjajo kar z nemškimi ali francoskimi top menadžerji, ki vendar poslujejo na 40 krat večjem tržišču. Ljubljanska banka pač ni Dresden Bank in se ne more obnašati, kot da je.

Kot tretje, kaj vendar počne država, da ne zna urediti plač in nagrad niti tam, kjer ima vse vzvode odločanja? Sporno indivudalno pogodbo je podpisal gospod Anton Žunič, ki sedaj kot državni sekretar vedri v Pahorjevi vladi. Če mi je kaj jasno glede nadzornikov, omenjeni gospod s svojim premoženjem odgovarja za poslovanje banke. Če je gospod res tak frajer, zakaj iz svojega žepa ne plača nagrade omenjenemu direktorju? Seveda, če bi gospod bil lastnik banke bi se bistveno drugače obnašal do svojega premoženja. Zasigurno ne bi tako velikodušno delil svojega zaslužka. Toda gospod Žunič je nadzornik banke v večinski državni lasti in tako na palec deli premoženje oziroma profit, ki ni njegov, marveč državni.

Namesto da se Borut Pahor Pahor ubada s šparanjem pri kavicah in reprezentanci naj se resno poglobi v delovanje gospoda Žuniča in Kramarja. Če ne drugače, pa naj vzame žepni računalnik in izračuna koliko desetletij mora še rintati, da bo prišel na zaslužek Marjana Kramarja, oziroma koliko poslovnih kosil bo moral še plačati, da bo dosegel urno postavko omenjenega menadžerja. Do takrat pa lahko zatrdim samo to, da sem zgrožen in upam, da nisem edini.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Istrakeš

Torek, 13. januar 2009

Vedno bolj postaja jasno, da se finančni imperij Istrabenz počasi, a zanesljivo ruši. Igorju Bavčarju je v dobrih šestih letih uspelo uničiti eno največjih slovenskih družb. Hvala bogu, da tako gospodarski minister Lahovnik kot premier Pahor tega zapitka ne mislita plačati in da slovenske banke niso več sposobne v nedogled kreditirati Bavčarjeve vedno bolj bizarne ideje. Če se nekomu uspe zadolžiti za famoznih 900 milijonov evrov, sta možnosti le dve: ali je nor ali pa nima pojma o ekonomiji. Ker gospod Bavčar zagotovo ni nor, verjetno drži druga trditev, da prav veliko pojma o ekonomiji pač nima.

Igor Bavčar se je na čelo Istrabenza zavihtel leta 2002, ko mu ni uspelo postati Drnovškov naslednik. Takrat je vehementno dejal, da se umika v gospodarstvo. Umika? Pa saj v gospodarstvu nikoli ni bil! Že njegove prve poteze so bile nenavadne, saj je takoj prodal vse bencinske črpalke, čeprav so mu prinašale dobiček. Potem se je usmeril v trgovanje s plinom. Če je tu še bila neka poslovna logika, pa so se Bavčarjeve naslednje poteze zdele že bistveno manj razumljive. Vrgel se je namreč v turizem in pokupil vrsto hotelov, ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem. Da se Bavčar spozna na turizem, je bilo veliko presenečenje, če vemo, da se tako kot za menedžment tudi za turističnega delavca ni nikoli šolal. Če vemo, da so donosi v turizmu majhni, potem to pomeni, da je začel kar naenkrat vlagati v panogo, ki mu ni mogla potešiti finančnih apetitov.

Toda bizarnosti še ni bilo konec. Začel je združevati in kupovati tudi slovensko prehrambeno industrijo. Ob združitvi Kolinske in Droge Portorož se je prvič začelo govoriti o sinergijskih učinkih, ki pa so največrat pomenili odpuščanje delavcev in maksimiziranje dobičkov lastnikov, neglede na posledice, ki jih na koncu plača država.

Potem je začel lastniniti Istrabenz. Ker je poslovanje preko kaselc-podjetij prepovedano, je Bavčar ves čas hodil po robu zakonodaje. Še bolj smešno je bilo, da so nadzorniki Istranenza za ta manever izvedeli iz medijev. Že takrat je bilo jasno, da bi Igor Bavčar moral odleteti, toda nadzorniki s Kosmino na čelu so samo kimali širokopoteznim Bavčarjevim načrtom.

Ko je izbruhnila kriza, pa je postalo jasno, da Bavčar ne more več v nedogled najemati posojil od slovenskih bank in da bo svoje dolgove vedno težje poravnaval. Toda gospod se še vedno ne da. V zadnjem intervjuju je deloval suvereno. Na čelu Istrabenza se vidi še naslednjih pet let. Halo?!

Sprašujem se, kje je meja, ko bo Igor Bavčar končno doumel, da banke niso dobrodelne inštitucije, ki bi lahko v nedogled financirale njegove nakupe. Vprašamo se tudi lahko, kakšne nadzornike imamo v Sloveniji, če za nič ne odgovarjajo. Po veljavni zakonodaji naj bi jamčili s svojim premoženjem. Ali tudi Igor Bavčar odgovarja s svojim premoženjem za vso poslovno škodo, ki jo je pridelal v obdobju šestih let? Najverjetnejši stečaj Istrabenza in poplačilo upnikov bo verjetno preprečil popolno uničenje Istrabenza, toda ostala bo cela vrsta opeharjenih delničarjev. Primorci se utemeljeno bojijo, da bi dobršen del Istranezovega premoženja pristal v italijanskih rokah. Ravno tako utemeljeno se lahko bojimo, da se Igor Bavčar izmazal in iz te zgodbe izšel še bistveno bogatejši. Samo lanskoletna plača gospoda Bavčarja in denarne nagrade so bile višje od 400.000 evrov. Povprečen delavec dela za ta denar približno 20 let. Koliko ima Bavčar naloženega v tujini, pa ne ve nihče.

Zdaj je čs, da se tajkunska zgodba preseli na sodišča. Upam, da bodo poklicani na odgovornost tudi nadzorniki, ki za uspešen nadzor po zakonu jamčijo s svojim premoženjem, zato bi ob morebitnih dolgovih, ki bi ostali na plečih bank, lahko videli rubežnike, ki bi gospodu Kosmini zasegli premoženje. Čeprav bo Bavčar poskušal vnovčiti svoj osamosvojitveni kapital, je jasno, da mu kaj drugega niti ne preostane, saj pravega kapitala, ki bi ga lahko vnovčil na borzi, ni več. Sicer pa je zgodbo najbolje opisal Matej Lahovnik v Financah: “Zelo koristno bi bilo, če bi bil v nadzornih organih ali v upravi kakšne družbe končno nekdo obsojen zaradi dela ali nedela, zaradi opustitve potrebne skrbnosti. S tem bi spremenili trenutni položaj, ko se dejansko vsi prerivajo za mesta v nadzornih svetih družb in javnih zavodov. Ko bo enkrat ljudem postalo jasno, da sedeti v nadzornih svetih ni le privilegij, temveč da se pri tem jamči tudi z vsem svojim premoženjem, pa tega več ne bo. Poleg tega bo odpadel tudi politični dejavnik kadrovanja.”

  • Share/Bookmark
Na vrh

Renta

Nedelja, 4. januar 2009

Primož Kozmus že pet mesecev čaka odgovor države: zase in za druge vrhunske športnike zahteva nič manj in nič več kot doživljenjsko rento. Zadeva je problematična, saj bi s to gesto država na široko odprla vrata prvilegijem za določen sloj ljudi, v tem primeru vrhunskim športnikom.

Najprej se moramo vprašati, kdo si zasluži naziv vrhunski športnik in kakšen rezultat človeka za to kvalificira. Je to nastop na olimpijskih igrah? Osvojena medalja? Naslov svetovnega, evropskega, klubskega prvaka?

Zadeva še zdaleč ni enostavna. Si predstavljate, da bi naprimer slovenske odbojkarice osvojile svetovno prvenstvo? Kdo vse bi bil zaslužen za ta dosežek? Bi to bila celotna reprezentanca, čeprav bi gledalci videli, da je bila marsikatera odbojkarica zgolj rezerva na klopi? Ali še bolj sporen primer: si predstavljate, da je nekdo vseskozi favorit za zlato medaljo, ves čas v svetovni špici, potem pa mu na olimpiadi ne gre in pristane na četrtem mestu, ostane brez kolajne? Bo ostal brez rente, čeprav je tako kot drugi treniral leta in leta, potem pa mu je v odločilnem trenutku — ker je imel slab dan ali smolo ali zaradi odločitve sodnika — šla življenska renta v maloro?

Vrhunski športnik je hudo izmuzljiv pojem. Doživljenjska renta lahko še bolj razdeli javnost, kot jo sicer že je.

Poleg tega pa Primož Kozmus operira s pojmom, da so vrhunski športniki največja promocija države v svetu. O promotivnih učinkih športa smo slišali že marsikaj, toda da bi turisti hodili v Slovenijo in jo povezovali s slovenskim športom — ta je pa malo bosa. Že res, da športnike na olimpijskih igrah gleda milijardno občinstvo. Toda koliko teh gledalcev se čez nekaj dni spomni, kdo je osvojil kolajno? Rezultati so pozabljeni v prej kot štirih letih — razen morda v domači javnosti. Mi zna kdo odgovoriti, katera moška ali ženska rokometna reprezentanca je osvojila zlato medaljo v Seulu? Dvomim, da kdorkoli ve ta podatek iz glave, če ni ravno profesionalni športni novinar ali rokometaš.

Drugače je pri posameznih športnikih, ki postanejo fenomen in so sposobni v določenih športih celo desetletje ostati nepremagljivi. Takšen je bil švedski tenisač Björn Borg in alpski smučar Ingemar Stenmark. V dobrem desetletju sta s fenomenalnimi uspehi tudi revolucionirala svoj šport. Takrat so se športni novinarji upravičeno spraševali o nacionalnem karakterju v športu in uspehe obeh športnikov povezovali z nacionalnimi značilnostmi, kakršne so vztrajnost, mirnost, hladnokrvnost itd. Zaenkrat pa v Sloveniji še nismo pridelali vrhunskega športnika, ki bi povzročil revolucijo v neki športni panogi. Tak pa bi si verjetno že zaslužil rento, mar ne?

Tretjič: vsak športnik, ki se odloči za kariero, se odloči po temeljitem premisleku. Verjetno se zaveda, kakšni so plusi in minusi v karieri športnika. Po osemnajstem letu ga nihče ne more prisiliti, da še vedno športa, če si tega ne želi. To je povezano tudi s tem, za kateri šport se odločiš. Če boš vrhunski tenisač, košarkar ali nogometaš, lahko upravičeno pričakuješ, da bodo z vrhunskimi rezultati prišli tudi temu primerni astronomski zaslužki. Zato je v teh atraktivnih športih tudi konkurenca nekajkrat močnejša. Primož Kozmus pa ima po svoje nesrečo, da metanje kladiva ni ne vem kako atraktiven šport. Še več! Večina ljudi pač ne pozna nobenega metalca kladiva na svetu. Njegova slava torej še zdaleč ni tako planetarna, kot si jo verjetno kot najboljši na svetu v neki disciplini zasluži, kljub temu pa je v slovenski javnosti kar prepoznaven brend. Če bi bil Primož Kozmus bolj spreten, bi ravno letos lahko pobral precej sponzorskega denarja. Toda on se je odločil za drugo pot in naslovil zahtevo na državo.

To je pa že neke vrste izsiljevanje: ali mi boste dali življenjsko rento ali pa bom nastopal za drugo državo. Praktično nihče mu ne oporeka, da lahko nastopi za drugo državo, če mu tako paše. Toda pri tem ne bo trčil le ob užaljene domoljube, ki mu tega ne bi nikoli oprostli, temveč tudi ob dejstvo, da mu je tak uspeh omogočila slovenska država. Primož Kozmus pač ni treniral na svoje stroške, ni bil kot nekakšen vunderkind sam tvorec celotnega svojega uspeha, K temu je treba prišteti še njegovega trenerja, pa klub in okolje, ki mu je tak razvoj omogočilo. V mnogih primerih slovenski športniki nimajo takšnih pogojev. Marsikateri slovenski nadarjeni nogometaš ima veliko manjše šanse, da kdaj zaigra v svetovnem nogometu ravno zaradi tega, ker je slovenska liga tretjerazredna in so slovenski nogometni klubi le nekakšne žepne izdaje svetovno priznanih klubov. Pa zaenkrat še nisem slišal, da bi se kak nogometaš razburjal nad tem. Tako pač je. Slovencev je za en dober München in nič več. Takšna je naša realnost, ki jo hočeš-nočeš moramo sprejemati vsi državljani.

Po svoje razumem zagato Primoža Kozmusa in jo razumsko tudi sprejemam, njegove zahteve pa ne odobravam. V končni fazi so slovenski športniki zaposleni na obrambnem ministrstvu. Imajo vse šanse, da svoje uspehe tržijo — in pri tem jih nihče ne ovira. Pomenljiv je tudi podatek, da je atletinja Jolanda Čeplak, ko je začela služiti velike denarje, zbežala v davčno oazo Monako. Tudi o tem so se kresala mnenja, vendar je to stvar njene intimne odločitve, zato ji tega ne bi očital. Očital bi ji, če bi se pri 35 letih upokojila in potem morda še več kot 40 let — ne da bi vplačevala pokojnino — prejemala nekakšno rento. Bolj kot športnico bi jo videl kot rentnico ali kvečjemu kot slovenske parlamentarce, ki so si dali podobno pravico, da se po 25 letih delovne dobe lahko upokojijo. Ta prvilegij bo v Sloveniji znova postavljen pod vprašaj, še posebej, če bo finančna kriza dolgotrajna. Kajti slovenska blagajna že tako poka po vseh šivih, pa čeprav plačujemo najvišje davke v Evropi.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Prazniki in simboli

Petek, 26. december 2008

Smisel praznikov je, da jih praznujemo. Toda velika zagata nastane, če preprosti ljudje ne vejo, kaj pravzaprav praznujemo, oz. se težko spomnijo, kdaj se je kaj zgodilo. Eden osnovnih simbolnih problemov slovenske države je, da v dobrih osemnajstih letih nismo znali obeležiti vseh zgodovinskih prelomnic, temveč smo vse zreducirali na dolgočasne rituale, ki so si eden podobni kot jajce jajcu.

Seveda, v osemnajstih letih so bili Slovenci po eni strani tako škrti, po drugi strani pa tako brezbrižni do lastne zgodovine, da nikoli nismo znali ob vsak praznik postaviti tudi kak spomenik, ki bi narod za vekomaj opominjal, kaj se je kdaj zgodilo. Zato niti ne čudi, da državljani mešajo dan neodvisnosti s priznanjem države, samostojnost z odceptvijo, pri tem pa vse skupaj izgleda kot mešanica dogodkov, kjer bi zgolj posvečeni vedeli, kdaj se je zares kaj zgodilo.

Morali bi se zgledovati po RKC, ki že več kot 2000 let čudovito vodi uspešno propagando svojih mejnikov in dela kičast, a nedvomno vrhunski spektakel iz Kristusovega življenja. Tu ne gre zgolj za vse cerkvene objekte, marveč za celo vrsto umetniških stvaritev, ki upodabljajo Kristosova največja dejanja, tako da je še tako zabitemu verniku jasno, kaj se je kdaj zgodilo in zakaj.

Tudi komunisti so znali iz revolucije in NOB narediti spoštovanja vredno mitologijo in jo simbolno umestiti v zgodovinski tok dogajanja. Tako je vsak še tako zabit državljan v socializmu vedel, kaj pomeni 27. april, dan OF. Vsi smo vedeli, da so se daljnega leta 1941 v Vidmarjevi vili na ta dan zbrali prvaki strank in ustanovili Osvobodilno fronto. Ob vseh teh datumih so v socializmu kot gobe po dežju rasli spomeniki v socrealističnem stilu, ki so mnogim bolj razgledanim Slovencem šli upravičeno na živce, saj so vse preveč kopirali sovjetski socrealizem, vendar so se počasi modernizirali. Vsaj od sredine šesdesetih let je bil že marsikateri spomenik čisti izdelek modernizma, ki je le nakazoval, da se ranjka SFRJ razvija in da ne tiči v popolnem komunističnem mraku kot kakšna Albanija.

Mnogi socrealistični spomeniki so bili tudi tarča raznih akcij, ki so na simbolni način drezali oblast in državljane opozarjali, da resnica ni tako črno-bela, kot jo rišejo komunisti. Sam se spomnim, da je bil Kidričev spomenik z rokami v bokih često napolnjen bodisi s štrucami kruha v osemdesetih, kar je bil duhovit komentar družbenega dogajanja. Takrat je že prihajo do ekonomske krize, Boris Kidrič pa si je očitno delal zaloge kruha iz Maximarketa. Posrečeni so bili tudi vici na spomenike, eden je šel nekako takole: “Zakaj se delavci držijo skupaj z Edvard Kardeljem?” Odgovor: “Ker so prišvasani.” Danes ni ne spomenikov ne vicev, ki bi smešili in duhovito komentirali družbeno stvarnost. Namesto tega imamo časovno luknjo, kamor tlačimo vse praznike, brez prave simbolne umestitve.

Za to sta krici tako leva kot desna politična opcija. Prvi so imeli popolnoma brezbrižen odnos do državljanskih simbolov, zato od njih niti nismo kdo ve česa pričakovali. Desnica pa je bolj kot ne v zadregi, saj nima izdelanega estetskega koncepta, kako naj bi spomeniki izgledali. Še najraje bi verjetno videli na novo osmišljeni realizem, a jih je obenem strah, da bi bili tarče posmeha, da vse preveč spominjajo na komunistična obeležja. Zatorej je zadrega kar dvakratna, posledice na zavest naroda pa tem bolj porazen. Pomanjkanja spomenikov seveda ne moreš nadomestiti z izdajanjem knjig ali z bolj ali manj posrečenimi proslavami, ki so bolj kot ne prestižne prireditve za cvet slovenske politike in sprotno interpretiranje zgodovine.

Poglejmo, katere spomenike smo v tem času dobili. Ne boste verjeli, toda v osemnajstih letih smo postavili dva skoraj popolnoma enaka spomenika generalu Maistru v Ljubljani — in to v razdalji dobrega kilometra zračne linije. Oba Maistra sedita na konju in sta bolj ali manj klasičen primer oblikovanja vojskovodje. Zakaj imamo v Ljubljani kar dva spomenika, praktično enakih proporcev in enakega stila, ni jasno nikomur. Logično je seveda, da je kip generala postavljen pred Ministrstvo za obrambo, toda bi bolj sodil v Maribor kot pa v Ljubljano. Kaj počne spomenik pred ljubljansko železniško postajo, pa je vprašanje brez zadovoljivega odgovora.

Poleg obeh Maistrov se spomnim še spomenika na Teharjih in preimenovanje letališča Brnik v letališče Jožeta Pučnika. Spomenik na Teharjih je tipičen modernističen spomenik, ki z ničemer ne odstopa od podobnih obeležij, saj je popolnoma brezbarven in dolgočasen. Poglejte si samo novi spomenik holokavsta v Berlinu, pa vam bo takoj jasno, kako z domišljijo in okusom lahko narediš pomemben spomenik, ki še kako zna simbolno sporočati, zakaj je pravzaprav šlo, kljub izrazito moderni obliki.

Poimenovanje letališča pa je že podobno starim praksam komunistov, ki so mnoge civilne objekte krstili po imenih revolucionarjev. Vsi se še spomnimo, kako smo hodili na Univerzo Edvarda Kardelja, čeprav le ta ni imel nobene veze z univerzo. Ker tudi Jože Pučnik ni imel nikakršne zveze z letalstvom in je bil za povrh še žrtev komunističnih oblasti, bil je namreč zaprt, se često tako kot pri Kardelju pojavljajo na ta račun vici v stilu: “Jože Pučnik zaradi megle zaprt.“ Tu niti ne gre za klubovanje sistemu kot v času komunizma, temveč za kljubovanje neumnosti, da se izrazito civilni objekti poimenujejo kar takole počez, brez tehtnega premisleka. Zatorej je poimenovanje letališča izrazito neumna poteza desnice, saj Slovenci ne vežejo letališče na lik in delo Jožeta Pučnika, po drugi strani pa je nepraktičen tudi do turistov, saj ko le ti vprašajo, kdo za boga je bil Jože Pučnik, dobijo odgovor, da je bil to politični zapornik. Je za Slovenijo res koristno, da svojo podobo kažemo kot negativno?

Ko tole pišem, je Rosvita Pesek ponovno izdala knjigo o slovenski samostojnosti, že drugo v dveh letih. Dovolj žalostno je, da tisto, kar bi morala opravljati država samoumevno producira novinarka. Po drugi strani, pa me ne čudi, da vsa ta politična kamarila, ki se veselo baše z hrano in nazdravlja svoji veličini vsako leto, ni sposobna dogovoriti o tako pomemnih zadevah. Tudi tu velja tista vedno bolj ponarodela, ki postaja že zaščitni znak Slovencev in Slovenije: “Takle mamo!”

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ustavite Hrvaško

Torek, 16. december 2008

Vedno bolj postaja jasno, da se Hrvaški čas izteka in da bodo pogajanja za vstop v EU ustavljena. Vsa ta leta, celih osemnajst, smo gledali hrvaško politiko majhnih korakov, ko so prejudicirali mejo s Slovenijo. Doslej se je ta taktika obnesla — tudi zaradi cagave slovenske politike, ki je raje pošiljala diplomatske note, pisala bele knjige ali v navalu besa celo odpoklicevala ambasadorje, kot pa da bi nedvoumno odgovarjala na enostranska dejanja.

Hvala bogu se zadeva počasi razrešuje — tudi po zaslugi približevanja Hrvaške EU. Hrvaška je zdaj postavljena na dilemo: ali EU ali pa vreči ven vse zemljevide, ki tako ali drugače prejudicirajo mejo s Slovenijo. Za vsako normalno državo sta na tehtnici dva koncepta, ali se pridružiti razvitemu svetu ali pa za vsako ceno braniti svoj nacionalni interes. In kakšna je cena v tem primeru za Hrvaško? Odgovor je: ogromna. Hrvati so samozagledani v svojo lastno podobo izgubili nekaj let, ko so noro branili generala Gotovino in Bobetka in v najugodnejšem času zamudili vstop v EU. Danes se vidi poraz te politike: general Gotovina je kljub vsemu v Haagu, Hrvaška pa še vedno ni v EU. Ob tem pa tudi pozabljajo, da so se zaradi svoje časti in simbolnega pomena generala Gotovine odpovedali celemu kupu denarja, konkretno stotinam milijonov evrov, ki bi jih lahko črpali iz evropske blagajne.

Podobna je situacija s Slovenijo. Piranski zaliv za Hrvaško seveda ni tako pomemben kot za Slovenijo, saj nam predstavlja dostop do odprtega morja. Toda Hrvati tega nočejo razumeti. Pripravljeni so izsiljevati v nedogled in Slovencem odrekati eno od osnovnih pravic, ki jo kot pomorska dežela ima. Ker Hrvatje nimajo spora samo z Slovenci, temveč tudi z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, se postavlja vprašanje, ali je Hrvaška z vsemi svojimi nerešenimi problemi z mejami zrela za vstop v EU. Nedvomno Hrvaška spada v Evropi, sploh če upoštevamo, da v njej domujeta tudi tako nerazviti državi, kot sta Romunija in Bolgarija. Toda vprašanje je, ali si EU lahko privošči sprejeti medse državo, ki dosega svoje cilje s politiko izsiljevanja. EU je čudna zmešnjava držav, a kljub vsem različnim pogledom se ji uspe uskladiti tudi ob najbolj nemogočih vprašanjih. Sedaj pa si predstavljajte Hrvaško, ki ni pripravljena niti za milimeter odstopiti od svojih stališč, ne glede na ceno. Še več! V odnosih do Slovenije je Hrvaška poteptala celo vrsto sporazumov in dogovorov.

Ali lahko v prihodnosti pričakujemo drugačno politiko? Mislim, da ne. V času, ko se Hrvaška poskuša uskladiti s Slovenijo, se je v hrvaškem Saboru zgodil še en zakon, ki omogoča razlastiti Slovence v občini Savudrija. Čeprav je zasedanje Sabora zapustila opozicija, je Sanaderju uspelo izglasovati zakon o golf igriščih, ki dopušča razlastitev lastnikov na rovaš nacionalnega interesa (ki naj bi ga golf igrišča predstavljala za Hrvaško). Toda pravi predmet tega zakona niso golf igrišča, temveč razlastitev Slovencev v sporni hrvaški občini. Ko Slovencev kot lastnikov enkrat ne bo več tam, bo Hrvaška lahko odkljukala še eno poglavje, da je ena od občin brez slovenskega lastnika in primer bo zaključen, oziroma interes Slovenije poteptan z dejanjem izvršenega dejstva.

Spomniti se moramo, da Hrvaška isto taktiko uporablja v odnosih s Slovenijo že ves čas. Zgradili so mejni prehod v Sečovljah, ga prikazali kot začasen ukrep, ga z leta zabetonirali — in prehod je zakoličen. Problem Joška Jorasa ni samo v tem, da ima hišo na spornem območju, temveč tudi ta, da so mu na dvorišču postavili mejni prehod in ga tako rekoč carinijo vsak dan kot nekakšnega bebca. Zato je razumljiv bes tega preprostega državljana. Ker Hrvaška ne kaže nobenih znakov, da bi spremenila dosedanjo politiko, je rdeča luč Hrvaški edini možen odgovor. Sicer pa bi se morali Hrvatje vprašati, ali so sposobni izpeljati “španski kompromis”, kot so ga izpeljali Slovenci v pristopnih pogajanjih ali pa bodo še vedno živeli v romantični iluziji o veliki Hrvaški in njenem strašnem vplivu na svet. Ali nazorneje: če te ni v klubu, kjer odločajo o prihodnosti sveta, ti ne preostane drugega kot iluzija.

Hrvaška bi morala enkrat za spremembo začeti razmišljati o dolgoročnem interesu, ki pa je biti del EU. Če bodo tudi tokrat prevladali nacionalno napihnjeni problemi in čast, čaka Hrvaško vlak pristopanja v EU skupaj s Srbijo, Bosno, Črno Goro. To pa bi Hrvaško na dolgi rok pogreznilo globoko na Balkan. Kdo ve za koliko časa bi se pogajanja utegnila zavleči, če bi Hrvatje morali biti odvisni od usklajevanja z ostalimi državami. Glede na razpad Jugoslavije bi lahko gledali to tragikomedijo še kakšno desetletje, česar pa si Hrvaška ne more privoščiti. Ali pač? Dejstvo je, da bomo v tem primeru Slovenci dežurni krivci za vse.

  • Share/Bookmark
Na vrh