janez go home

Kako dolg je rok trajanja urednikov in novinarjev? Če smo včasih uredniške mandate šteli v letih, v nekaterih primerih celo desetletje, je danes rok uporabe trajanja par mesecev. Zadnja napoved zamenjave Janeza Markeša, odgovornega urednika Dela, je še en primer te teze.

Zadnjič je Matjaž Gantar na okrogli mizi o lastništvu medijev brez kančka zadrege hladnokrvno razložil, da so si novinarji v marsičem sami krivi za nastali položaj, “saj so prodajali delnice na račun novih avtomobilov”. Pa še res je. Novinarji, ki so se še pred leti predstavljali kot četrta veja oblasti, so danes postavljeni v položaj navadne najemniške sile oziroma mezdnih delavcev. Seveda, lepo se je bilo sončiti v slavi. Posebej opazno je to bilo pri televizijskih poročevalkah, ki so kar žarele od pomembnosti, ko so se javljale v poročila. Danes lahko samo kislo gledajo in molijo boga, da jih kdo ne vrže iz službe ali degradira. Pa tako lepo so znale navijati za točno določene politike! In kako pomembne so se počutile, ko so mislile, da krojijo usodo naroda! Zdaj vidimo, kam pripelje pomanjkanje distance do lastnega početja.

Še slabše se godi časopisom, ki so dobili domače lastnike. Ti so nedvoumno pokazali, da se na uredniško avtonomijo kratko-malo požvižgajo, saj pričakujejo zgolj to, da bodo njihovi novinarji pisali njim všečno. Saj zato so jih vendar kupili? Danes si lahko vsi časopisi zgolj želijo, da bi bili v tujih rokah, ne pa v pesteh domačih lastnikov.

Sicer pa je novinarska srenja — tako kot politika — razcepljena na leve in desne. Da bi bila stvar še hujša, se tudi pri najpreprostejših zadevah ne strinjajo. S političnega dežja so padli pod kap lastnikov. Če bi se novinarji in njihova društva bolj jasno zavzeli recimo za desno Vido Petrovčič in za levega Milharčiča, ob prevzemu Dela in podržavljenju televizije, pri koncentraciji medijev v rokah enega pivovarja, bi bilo danes vse lažje in bi ohranili čiste roke pred javnostjo. Tudi zato javnost danes ne stoji za njimi, saj težko pričakuje, da bo bivši Magovec Markeš, ki je zamenjal stran in pri tem na vse pretege zagovarjal novodobne lastnike, sposoben koga prepričati, da je deloval avtonomno. Bil je avtonomen za svojo novo plačico, za novega gospodarja — a ne prav za dolgo. Ko je svoj posel opravil, ga bo gospodar odrvrgel.

Poglejmo samo, koliko Delovih odgovornih urednikov je bilo zamenjanih na Delu v zadnjih letih: Meršol, Košir, Jančič, Markeš — in prištejmo k temu še urednika Sobotne priloge Lorencija in Milharčiča —, pa tudi predsednikov uprav: Apih, Perovič, Slivnik. Glede tega je precej bolj neodvisni Dnevnik precej na boljšem, da o Financah niti ne govorim. Kdo bo naslednji? Tako kot politikov tudi lastnikov časopisa kvaliteta pisanja prav nič ne zanima — očitno pa niti zaslužek ne. Zanje je pomembno samo všečno pisanje in medijski vpliv. Zatorej, spoštovana gospôda novinarska! Skrajni čas je, da resno premislite o nastalem položaju in se vsaj toliko zberete, da ugotovite, katere so vaše skupne točke. Če ne, bo vaše delo vredno približno toliko kot papirnati robčki, ki jih po uporabi zavržemo.

Janez Janša je zmagovito zakorakal na oblast pod zastavo boja proti korupciji in klientelizmu, danes pa je — paradoksalno — priča njunemu strahovitemu razraščanju. To je ta populizem oblasti, ki se je izneverila pričakovanjem volilcev in zgolj zameglila resnost tega problema. Zato ne čudi, da je podpora vladi sramotno nizka in dosega le 24 odstotkov. Bližnja izredna seja DZ o korupciji in klientelizmu bo zgolj predvolilni cirkus in vsesplošno obtoževanje.

Če bi Janša s preprečevanjem korupcije in klientelizma mislil resno, zagotovo ne bi Bavčarju in Šrotu pod mizo prodal Mercator. V tej kupčiji, ki je davkoplačevalce stala najmanj sto milijovov evrov, je vsa zagata in lažni obraz predsednika vlade. Janša je po pričevanju udeležencev hotel za ta denar kupiti prevladujoči vpliv v časniku Delo — in ga tudi je, a ne za dolgo, kajti Šrot in njegova gospodarska eksekutorka sta mu po dobrih dveh letih odpovedala poslušnost.

Takrat se je predsednik vlade spomnil svojih predvolilnih obljub in najavil vojno proti tajkunom. Ali ni neverjetno, da si tri leta na oblasti in veselo trguješ s tajkuni, ko ti obrnejo hrbet, pa se spraviš nad njih? Zakaj? Zaradi pravičnosti zagotovo ne. Če bi imel vsaj malo urejene etične in moralne standarde, nikoli ne bi sodeloval pri nepreglednih prodajah družbenega premoženja. Torej ostane samo en odgovor: iz čistega maščevanja. Na tem sestanku je bil prestopljen Rubikon, do koder politika lahko seže. Ta afera je vsaj tako pomembna kot preprodaja orožja, v kateri prav tako igra glavno vlogo sedanji predsednik vlade. Da bi bila komedija popolna, pa zdaj z vsem topništvom preganja samo Boško Šrota, Igor Bavčar pa ga kao ne zanima.

Halo!? Kdo tu koga farba? Ta koalicija je na oblasti tri leta in pol. V tem času so po dolgem in počez zamenjali pol države in se vtikovali v vse podsisteme. Niti enega uradnika niso pustili na položaju, če ni bil njihov, zdaj pa nam poslanec Grims prodaja tezo, da direktorja ATVP niso zamenjali zaradi kritik opozicije in javnega mnenja. Halo, Grims!? Ali imaš res večino Slovencev za popolne bedake? Mar ne menjujete tudi vseh tistih, ki niso vaši? Nedavno je postal predsednik Filmskega sklada teolog. V ljubljanski Drami se bo zavihtel na direktorski stolček igralec, ki bolj kot po vlogah slovi po udeležbi v igri Catch the cash, ki je bila ena večjih goljufij na slovenskem. Namesto da bi krepili protikorupcijsko komisijo, jo ukinjate. Še pred mesecem dni ste hoteli v Petrolu doseči enotirno upravljanje in si zagotoviti vpliv. Na Finskem poteka preiskava o prodaji oklepnikov, ki neusmiljeno vleče na površje stare akterje iz orožarskih afer. In prav vsi so še danes tesni sodelavci predsednika vlade. Tri leta in pol je imela koalicija čas in večino v parlamentu, pa se ni zgodilo nič. Gledali smo samo, kako se vzpostavlja nova politična gospodarska elita in kako se korupcija še bolj zajeda v vse pore družbe. Ali ni klasičen primer korupcije vzpon družine Petek?

In zdaj, po vsem tem uravnoteževanju, sproščanju in kadrovskih cunamijih, se brez sramu posipate s pepelom in spet igrate isto igro: za vse je spet kriv Kučan! Toda gospôda! Tri leta je dolga doba. Narod je sicer naiven, a spet ne toliko. Zato bo v naslednjih dneh morala pasti še druga žrtev — in sicer Igor Bavčar. Njegov prevzem Istrabenza je do potankosti enak Šrotovemu Kolonelu, le da je izpeljan iz tujine. V tem je zagata Janeza Janše: ali je sposoben žrtvovati prijateljstvo in ovaditi svojega dovčerajšnjega sodelavca? To pa je dilema, vredna premisleka. Igor Bavčar namreč ve o Janši veliko. Preveč. In če bo Bavčar spregovoril, lahko Janšo odpihne s političnega odra. Sicer pa bo prihajajoča seja le navaden cirkus za krvi žejni plebs, ki potrebuje krivce za svoje siromaštvo in vedno večjo bedo.

Če se je še pred časom zdelo, da bo nakup oklepnikov poniknil v nepreglednih hodnikih skupščine in političnem prerekanju in dokazovanju slovenskih političnih strank, je z preiskavo o podkupovanju na Finskem afera dobila mednarodne razsežnosti. Janez Janša je tokrat brez orožja, da bi še eno afero potisnil pod preprogo in jo opravičil kot teorijo zarote sil kontinuete.

Da so Finci ena najbolj poštenih nacij, je jasno prav vsakomur, ki je kdaj obiskal to deželo. V mednarodni diplomaciji je poznano dejstvo, da so ravno finski diplomati najbolj zaželjeni kot posredujoča stran pri mednarodnih konfliktih, saj so praktično nepodkupljivi. Verjetno se Janezu Janši in arhitektom spornega nakupa oklepnikov ni niti sanjalo, da bi lahko cel posel padel v vodo zaradi Fincev. Danes je bolj kot ne velika blamaža in grožnja vladavini Janeza Janše in njegovega vojaškega lobija preiskava, ki jo vodi finska policija. Vsaj dva akterja iz Patrie sta že za zapahi. V Sloveniji pa je predstavnik slovenskega proizvajalca orožja že izdavil, da sta bila pri njemu na kavi Janševa večna vojščaka “general” Krkovič in “varnostnik” Njavro. Da bi bila zadeva še bolj neverjetna, pa sta omenjena gospoda še pred razpisom o nakupu orožja nedvomno dala vedeti, kdo bo izbrani ponudnik.

Pri obeh omenjenih gospodih se začnejo in verjetno tudi končajo vse Janševe zgodbe. Ko se je že zdelo, da je Janši uspel veliki met z aretacijo tako imenovanih gradbenih tajkunov, je vtis premišljene policijske akcije zbledel, ko se je odkrilo, da so v aferi kot okostnjaki iz ozadja vseskozi padali Janševi vojščaki. Pri izpiskih iz policijskih prisluhov smo ves čas poslušali, kako se je Njavro oglasil na kavici, kako je “naš general” vse zrihtal in da bo družina Petek vse zorganizirala. Čeprav je bil Zidar premišljeno izbrana žrtev in hvaležno jagnje, da poteši bes davkoplačevalcev, je danes jasno, da je celoten vtis boja proti tajkunom zbledel ob omenjanju Janševih vojščakov, ki so namesto službovanja povsem preprosto hodili okoli in očitno izsiljevali ljudje.

Sprašujem se, kako je možno, da se Tone Krkovič povsem svobodno sprehaja med službenim časom po Sloveniji in očitno opravlja posle, ki niso požegnani s strani njegovega nadrejenega, niti nimajo neposredne zveze z njegovim poklicem. Še bolj smešno je vse skupaj z gospodom Njavrom, ki je zaposlen kot varnostnik pri Slovenskih železnicah, a je očitno, da je njegova služba le maska, za katero se skriva, saj je očitno njegova prioriteta še vedno Janševa tajna služba, oziroma vloga sla, ki daje navodila slovenskim direktorjem, kaj od njih premier pričakuje.

Dokler je bil Janša zgolj minister je to še nekako šlo, čeprav se je sum preprodaje orožja vlekel vseh 17 let slovenske državnosti. Toda sedaj, ko je že dobra tri leta in pol predsednik vlade, pa je takšno poslovanje, ki še najbolj spominja na coso nostro, popolnoma nesprejemljiv način vladanja. Toda kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Očitno se v glavi velikega politika ni zgodil preobrat, ki bi ga kvalificiral kot odgovornega politika.

Pokojnemu Drnovšku lahko očitamo marsikaj, toda prav nikoli se mu ni zgodilo, da bi pošiljal svoje sle v slovenska podjetja in jim naročal, kako naj sklepajo posle. Ravno tako se Drnovšku nikoli ni zgodilo, da bi kadarkoli na njega padel sum preprodaje orožja. In tudi iz tega je bila sestavljena Drnovškova moralna avtoriteta, ki nikoli ni zares zbledela in se je najbolj izkristarizirala ob njegovi smrti, saj kolona žalujočih ni bila dirigirana, marveč so ljudje z iskrenostjo v srcu počastili spomin na pokojnika, ki je Slovenijo varno pripeljal v EU in Nato.

Pri Janši je vse drugače. Namesto gospodarskih uspehov smo doživeli nevarno inflacijo, ki je izničila rekordno gospodarsko rast, namesto boja proti korupciji in klientelizmu smo doživeli njen razcvet, namesto poštene privatizacije pa menedžerske odkupe polovice slovenskega gospodarstva. Nista samo Šrot in Bavčar kralja na Betajnovi, ki sta prek slamnatih poštnih nabiralnikov parkirala delnice, marveč se obeta še Šešokov naskok na Iskro in očitno cel kup drugih privatizacij. Za krono vladavine pa se obeta največji nepregledni nakup orožja v celotni zgodovini Slovenije. Res je, Finci so slovenski opoziciji ponudili pravo bombo v predvolilnem času. Toda obstaja bistvena razlika. V Sloveniji je vedno mogoče z politično nastavljeno državno tožilko pomesti stvari pod preprogo in osvoboditi osumljence. V Sloveniji je vedno mogoče s teorijo zarote marsikatero sumljivo raboto omiliti. To je Janši v dobri meri uspevalo. Pri Fincih pa gredo stvari malo drugače in ne po domače. To bi moralo premiera bistveno bolj skrbeti kot izid volitev. Si predstavljate napis v nemškem Spieglu: “Predsedujoči EU osumljen korupcije pri nakupu orožja”?

Vedno pogosteje dobivam vtis, da postaja družbena apatija prevladujoča poteza slovenskega karakterja. Državljani zgolj buljijo v tretjerazredni televizijski program, namesto živahnega družabenega angažmaja raje sedijo doma. Dejstvo je, da jim vedno bolj dol visi za vse. Čez nekaj tednov bomo praznovali obletnico afere JBTZ, ko se je slovenski narod po desetletjih socialistične sivine končno zbudil in si izboril pravico do odločanja o svoji usodi. A danes se zdi, da je naboj zbledel in da vsi samo še čakajo na dogodek v mestu Gogi — čeprav je jasno, da ga ne bo.

Odkod ta brezbrižnost? Politika je dobesedno zadušila civilno družbo, strokovnjaki so odrinjeni na rob družbenega dogajanja. O vsem odločajo samo politiki, državljani pa smo tu le statisti, ki jim je dovoljeno vsake štiri leta oditi na volišče volit manjše zlo. Pa vendar obstaja pomislek, da tu nekaj ne štima. Za razliko od osemdesetih let, ko je kar vrelo od civilnih pobud, se danes ne dogaja nič. Takrat smo se borili za ukinitev mnenjskega delikta, znamenitega 133. člena tedanjega Kazenskega zakonika. Odpirali smo vprašanje o smiselnosti jedrske elektrarne v Krškem, se zavzemali za civilno služenje vojaškega roka. Z eno besedo, šlo je za vrsto izrazito civilnih pobud. Danes pa nič. O vsem odločajo samo politiki, v debatah je prisotna samo politika. Nikjer nobene kritike, nobene avtoritete, kot da ne premoremo več intelektualcev, kopice doktorjev in magistrov — in kot da danes nimamo bistveno več izobraženih ljudi kot pred dvajstimi leti.

V državi se vedno bolj bohoti popolna prevlada političnih strank nad vsemi drugimi vidiki življenja. Strankokracija postaja nujno zlo. O vsem odloča nekaj strank v parlamentu, tako kot nekoč partija. Mimogrede izglasujejo drakonske kazni za prometne prekrške, samoumevno govorijo o dosmrtni zaporni kazni, brez kakršnekoli debate nas zapletejo v iraško vojno, brez kančka razmisleka uvedejo horo legalis — in še bi lahko našteval. Ljudje pa to mirno požrejo in se niti ne zganejo, čeprav so nekateri ukrepi popolnoma neživljenjski in mnogi zakoni brez pravega haska. Pričakoval bi, da bo uboj pred Globalom spodbudil množico, ki je prižgala kar 20.000 svečk pred Namo, a se ni zgodilo nič.

Še najbolj očitno bebast je bil protikadilski zakon, saj je naš način zabave postal tako neživljenjski, da z njim ni zadovoljen prav nihče razen nekaj fanatikov za čisti zrak. V zadnjem mesecu sem bil na kar nekaj zabavah, slika pa je bila povsod ista: zunaj kadi 200 ljudi, v notranjosti pa se jih dogočasi kakšnih dvajset — in po nekaj urah mučenja se ljudje poklapani odpravijo domov. In nihče se ne upre temu nesmislu. Nekaj najbolj običajnega postaja, da se kopica specialcev ob pol enih zjutraj odpravi v bližnji bife in legitimira goste, kot da bi bili teroristi — da ja ni kdo mogoče vinjen ali da obratovalni čas ja ni podaljšan za pol ure. Seveda sledi kazen, denarna.

V četrkovih Trenjih smo gledali gospo, katere mož je več kot deset let zlorabljal njuno hčer. Danes se ta človek — štiri mesece po odkritju zločina — še vedno svobodno sprehaja naokoli. Pričakoval bi, da se bo stotisočglavo gledalstvo zganilo in zahtevalo glave odgovornih za takšno blamažo. Pa spet nič. V kakšni družbi vendar živimo? Kriminalci se svobodno sprehajajo, kradejo na vse strani, ministrstva so polna nesposobnežev, ki po več let samo prekladajo probleme, na sodiščih tožbe padajo zaradi pomanjkljivih dokazov, korupcija je postala nekaj samoumevnega. Toda nikjer nobenega protesta, nikjer civilne pobude. Ljudje samo še konzumirajo vedno nove senzacije, po dobrih štirinajstih dneh pa gre vse v pozabo.

Apatija se ne kaže le v brezbrižnosti do trpljenja drugih, temveč tudi v sprijaznjenosti s stanjem v družbi, pa če je to še tako nemogoče.  Kam je izginila vsa pokončnost, vsa hrabrost, vse dostojanstvo? Smo v manj kot dvajsetih letih demokracije postali poslušni kot ovce in nas nič več ne gane? Je ta apatija naš edini odgovor na lomastenje Janševe vlade? Je za tem strah, da bomo izgubli službo, če bomo dvignili svoj glas? Vse to so vprašanja, ki nimajo odgovora. Postaja samoumevno, da je država prisotna povsod in da kot posamezniki ne moremo vplivati na družbeno dogajanje.

Drugi obraz apatije pa je prikrita agresivnost, ki se kaže v cestnem prometu. Slovenci smo morilci za volanom. Če že moramo trpeti v življenju, pa se vsaj za volanom počutimo gospodarji usode — svoje in tuje. Sicer pa najbolje orisuje položaj ponarodela fraza: “Takle mamo”. V njej se zrcali sprijaznjenost z obstoječim stanjem. Žalostno. Pred dvajsetimi leti je na Roški vse izgledalo drugače.

Provincialnost je stanje duha in ni ga mogoče kar tako izkoreniniti, kajti kultiviranje traja bistveno več kot eno desetletje. In ravno za to gre: danes Slovenija deluje bistveno bolj provincialno kot pred dvajsetimi leti. Zakaj?

Pred dvajsetimi leti je Slovenija — vsaj napredni del mladinske kulture — stremel k spremembam. Z alternativno sceno je bil vpet v svetovno dogajanje. Zdelo se je, da je Ljubljana center sveta. Danes pa ima človek vtis, da živi na obrobju, kjer se nič ne dogaja in so izjemni dogodki že prava redkost.

Spomnimo se, da je Igor Vidmar takrat pripeljal v zatohlo socialistično prestolnico večino vrhunskih bendov. Tako smo videli od Siouxsie & The Banshees do Swansov praktično vse, kar je v svetu štelo. Mogoče res nismo videli Clashov, toda Smashing Pumpkins so še pred zasedbo prvih mest na svetovnih glasbenih lestvicah bili gostje Novega rocka. Takrat se je zgodil tudi preboj, da je kak slovenski bend uspešno zajadral v svet. Laibachi so tudi danes prepoznavna znamka povsod — sicer ne v mainstreamu, toda znotraj alternativne glasbe še vedno uživajo status legend.

Takrat je bil v Ljubljani še spodoben kinematografski program, revija Ekran pa je izhajala še mesečno, ne pa dvakrat na leto. Danes je vse drugače.Že bežni sprehod čez Ljubljano in pogled na plakate pokaže, da smo bližje kakšnemu Nišu kot pa Gradcu. Zabranjeno pušenje, Ceca, Crvena jabuka, Oliver Dragojević … Po mojem ni treba več naštevati. Vsake tri mesece se mogoče zgodi kak spodoben koncert in to je vse. Kinematografski program je porazen, samo ameriški pofl, le tu in tam kak spodoben film, ki pa se kar hitro utopi v množici ničvrednih komedij tipa Film da te kap 4. Edini film na repertoarju, ki je trenutno vreden ogleda, je There will be blood. Povejte, kaj ste izvedeli o tem filmu?

Podobno je z diskotekami, ki izginjajo iz dneva v dan. Bojim se, da bo Ljubljana ostala brez plesnega prizorišča, če se bo trend nadaljeval še dve leti. V klubih vrtijo čigumi rave, ki nikogar več ne spravi v exstazo. Če ne bi bilo Orta in tu in tam Metelkove, se kitar v Ljubljani ne bi dalo več slišati. Narašča pa število lukenj, ki brez sramu vrtijo harmonike ali pa turbofolk, največkrat pa v jutranjih urah slišimo razne Balaševiće, Bajage in Plavi orkester. Nikjer ne slišiš Arctic Monkeysov, soula, dobrega rocka ali spodobnega popa.

O razstavah in usihajoči likovni umetnosti se ne splača niti razglabljati. Kdo razen Irwinov je v zadnjih letih pritegnil več kot sto obiskovalcev? Tudi dogodki, vredni razglabljanja, grejo mimo medijev neopaženi ali pa jih vržejo v rubrike na kratko. Zadnjič sem si ogledal zadnjo predstavo Dragana Živadinova in bil prijetno presenečen. Pričakoval sem, da bodo naslednji dan v kulturnih rubrikah kraljevali naslovi Veliki povratek Živadinova ali kaj podobnega. Pa nič. Le kratek prispevek v Kulturi ob enajstih zvečer na nacionalki.

Zato pa v medijih spremljamo dogajanje v zvezi s Paris Hilton, tretjerazredne prireditve naših stilistov in modnih navdušencev, parado ksihtov lokalnih spozorjev in glave politikov. Ko človek prebira slovenske časopise, dobi vtis, da obstaja samo še politika, kriminal in šport. Vsega drugega kot da ni več v naši zavesti.

Otvoritev Kina Šiška kot novega koncertnega prizorišča pa vendar daje upanje. A tudi pri tem je pobudnik Gregor Tomc, tekstopisec in ustanovitelj Pankrtov. Kje je vsa ta mladina in novi entuziasti? Očitno se utapljajo v apatičnosti in zapijajo svojo grenkobo ob vikendih, da bi pozabili pritiske, ki jih doživljajo čez teden.

Ranjka Jugoslavija je potrebovala trideset let, da se je urbanizirala in začela ustvarjati domačo glasbo. Okrog leta 1975 so nastali Bijelo dugme in Buldožerji, čez dobri dve leti pa se je zgodil punk. Koliko bo potrebovala Slovenija, da se izvije iz primeža provincialnosti, pa je vprašanje, na katerega ve odgovor samo bog. Ali po tuje rečeno: “Pitaj boga!”

Da gospoda, zgodilo se je, da sem že artefakt v muzeju. V četrtek 24. Aprila je bila razstava znanega hrvaškega slikarja Lovra Artukoviča in sicer v Klovičevih dvorih v Zagrebu. Poleg njegovih najbolj znamenitih slik, je prijatelj Lovro razstavil tudi njegovo največjo sliko do sedaj in sicer “Podpisovanje deklaracije o odcepitvi Širokega brega in Popovega polja in pripojitvi k Hercegovini” ali bolj enostaven naslov “Wo hast das Bier bestellt?”.

In na omenjeni sliki smo narisani vsi njegovi prijatelji iz Berlina. Čeprav gre za parodijo znanega podpisovanja Daytonskega sporazuma je slika vse prijatelje še bolj združila. Redno smo par mesecev hodili k Lovri in mu pozirali, se slikali, on nas je meril, skiciral, fotografiral, premeščal po sliki, iskal naše vloge in sedaj je rezultat tu. Prav neverjetno je, kako težko je narediti kompozicijo s štirindvajsetimi ljudmi, ki so praktično naslikani v naravni velikosti. Potrebno je ogromno pozicij, da se ljudi smiselno umesti v ogromno sliko formata 3 x 6 metrov in da vsaka oseba dobi na sliki svojo funkcijo. Sprva so nekateri prijatelji sumnjičavo gledali na Lovrin koncept, saj je bilo jasno, da gre tudi za politično provokacijo. Toda bolj ko je slika nastajala, bolj je postajalo jasno, da se politika umika v drugi plan in da na sliki nastaja portret ene generacije, lahko rečem tudi Gasarbaiteirjev ki trenutno živijo v Berlinu. Torej tudi če mi ne uspe v Berlinu narediti nič, bo moje bivanje zabeleženo na prekrasni sliki v tehniki olja na platnu. In tudi to je nekaj.

Ta slika je pokazala naše najboljše vrline, saj po pravilu nismo zamujali na vaje, se vsi trudili, da bi slika izpadla čim boljša in Lovrota in ostale prijatelje bodrili, da bo slika neka posebnega. In je nekaj posebnega, saj kar zrači energijo, ki smo jo vložili v ta projekt. Seveda se sprašujete, škoda da vsega nismo zabeležili s kamero. Pa smo; Igor Mirkovič znani režiser, ki se je podpisal pod dokumentareca “Novi časi in “Srečen otrok” je o nas posnel dokumentarec in nekje v jeseni upamo, da bo ugledal luč kinodvoran.

Seveda smo vsi vedeli, da je Lovro znan hrvaški slikar, toda niti v najbolj norih sanjah nismo pričakovali takšnega booma, ki ga je sprožila razstava v Zagrebu. Iz kulturne srenje so prišli praktično vsi s kulturnim ministrom na čelu in več kot tristo ljudi, se je pomikalo po galeriji. V zadnji sobi smo stali portretiranci in celo državna televizija HTV se je v živo javljala v dnevnik. Bliskali so se fotaparati, novinarji so skakali okoli nas, ljudje so se čudili in primerjali sliko in žive modele, ki so stali pred njimi. Prav neverjetno je, kako radovedno so nas spraševali o našem življenju v Berlinu in se čudili, da med nami ni ne zavisti, ne nacionalizma in da smo vsi res pravi frendi. Kako drugače, kot na Balkanu.

Po pričevanju samih zagrebčanov, še nobena razstava ni dvignila toliko prahu. Zatorej smo drugi, dan ob jutranji kavici vsi portretiranci kupovali časopise in se smejali novinarskim člankom, obenem pa bili ponosni na našega prijatelja, da smo mu pomagali preliti sanje na platno. In naj mi še nekdo reče, da ni angelov v Berlinu. V tem obdobju se je sigurno vsaj eden sukal okoli nas.

Naivni slovenski davkoplačevalci lahko zadnje čase samo še nemo opazujemo počasen, a zanesljiv razpad osnovnih etičnih in moralnih norm, kakršne sicer veljajo v urejenih državah. Vsak dan smo priča delegiranju političnih konvertitov v nadzorne svete in uprave največjih gospodarskih družb. Da bi bila stvar še slabša, pri tem nihče več niti ne zardeva — kot da je to etično sprejemljivo. Pa ni in ne more biti.

Slovenija se vedno bolj oddaljuje od urejenih protestantskih držav in postaja podobna mediteranskim, še najbolj Italiji. Svet zardeva, ko vidi kulturo obnašanja najbogatejšega Italijana Silvia Berlusconija, a ne stori nič. Slovenci pa smo v sedemnajstih letih tranzicije, ki kar traja in traja, pristali točno tam kot Italijani. Politična korupcija je povsod, nihče več ne skriva, da je ni, koalicija se izgovarja, da so tisti prej počeli isto.Pa ni res. Če ne drugače, so LDS-ovci pod vodstvom pokojnega dr. Janeza Drnovška vsaj zardevali, takratni premier pa je kakšnega ministra tudi odslovil. Pri Janezu Janši pa je drugače — vse po domače. Na vrh Petrola hoče delegirati svojega sošolca Barago. Kolegu Bavčarju dopušča, da hara prav povsod. Njegov bivši obrambni prijatelj Lovšin tudi v mednarodnem prostoru posluje tako, kot najbolje ve in zna — pa ne zna. Ko je postal predsednik uprave Intereurope, je pri kupovanju delnic izrabljal notranje informacije. Ko so ga odkrili, je kot majhen otrok lagal, da ni vedel, da je to prepovedano. Sedaj pa mimo nadzornega sveta v Rusiji kupuje podjetja za desetine milijone evrov. Očitno se požvižga tako na nadzorni svet kot na rusko in slovensko zakonodajo. Vse po logiki: kaj mi pa morete, saj je moj kolega na oblasti.

Dinastija Jambrek ustanavlja šole. Še malo manjka, pa bodo imeli kar svojo univerzo z vsemi pritiklinami. Za umret smešno se mi je zdelo, ko sem prebral, da Jambrekovi otroci ustanavljajo zavod za medije. Ker jih večino poznam, se lahko samo smejim. Če jim bo ta velik met uspel, pa bo to žalostno za vso Slovenijo in porazno za vsakega naivca, ki se bo k njim morebiti vpisal na študij. Si kar predstavljam diplomanta, kako bo z diplomo zaman iskal zaposlitev, saj bodo od takih diplomantov bežali vsi, kot da so kužni.

Še slabše je v diplomaciji, kjer Rupel že pripravlja teren, da bo še pred volitvami nastavil svoje politične somišljenike na najbolj vidna mesta. Tako naj bi Barbara Brezigar postala ambasadorka v ZDA. Ambasadorka?!? Pa kaj ima Barbara Brezigar z ZDA? Je mogoče tam študirala? Je mar diplomirala iz mednarodnih odnosov? Ali sploh zadovoljivo govori angleško? Vse to so vprašanja, ki bodejo v oči vsakega državljana. Ravno tako bode v oči plača in nagrada Igorja Bavčarja, ki si je reči in piši izplačal plačo in nagrado za 450.000 evrov. Za eno leto dela! Kaj naj si misli davkoplačevalec, ko gleda smrkavca, ki je še včeraj delal preko študentskega servisa, danes pa še ne tridesetleten obrača milijone evrov? Kaj naj si misli državljan, ki več kot 40% plače daje državi, ta pa razmetava njegovo premoženje? Samo v treh letih in pol smo se zadolžili za 15 milijard evrov. Da bo primerjava še bolj ustrezna: celoten dolg Jugoslavije je ob razpadu znašal 20 milijard dolarjev. Iz akcije čista lopata so padli sami okostnjaki, Janševi prvoborci: Petek, Krkovič, Njavro …

Najhuje pri pa je, da so tako javnost kot mediji popolnoma apatični. Nastaja vtis, da je vse to normalno in celo sprejemljivo. Afere trajajo štirinajst dni in potem poniknejo. Posamezniki v treh letih obogatijo nesorazmerno s svojo izobrazbo. Nobena davkarija jih ne obišče na domu in vpraša, odkod jim bogatstvo. Medtem pa stavkajo praktično vsi: včeraj delavci, vmes bi stavkali zdravniki, jutri bodo šolniki in zagotovo tudi sodniki. Seveda vse se začne in konča pri denarju. Slovenija je z vladavino te koalicije dosegla razpad družbenih norm. Razslojevanje je hujše od pričakovanega. Par kraljev na Betajnovi obvladuje celotno Slovenijo. Sicer pa, kdaj ste nazadnje slišali besedo etika? Kot da je izginila iz našega besednjaka. Siptomatično, mar ne?

Pa se je zgodilo, kar so vsi pričakovali: 1. aprila so zaprli edini kino, namenjen prikazovanju umetniških filmov. Seveda bodo vsi v en glas trdili, da Ministrstvo za kulturo nima posluha in da župan Janković ni hotel podpisati najemne pogodbe, toda zadeve niso tako enostavne. Že pred leti, ko sem še pisal za Žurnal, sem napovedal, da bo kinematograf s takim programom propadel — in zdaj se je to zgodilo.

Kinodvor je že v štartu naredil usodno napako: prva filma, ki so ju predvajali, sta bila Leta odločitve, domači dokumentarec Vlada Škafarja o Primožu Peterki, in hermetični film ameriškega režiserja Gusa van Santa Gerry. Oba sta kljub precej agresivni reklami pogorela na celi črti — in tako je bil zabit prvi žebelj v krsto novonastajajočega kina. Da bi bila stvar še slabša, je zmanjkalo sredstev za promocijo drugih, naslednjih filmov, saj so jih zagonili že za ta dva. Šlo je za eklatanten primer klientelizma: teoretik Vlado Škafar je bil v prijateljskih navezah s filmarji in je veselo sodeloval s Kinoteko, kjer je bil celo zaposlen. Kinoteka pa je dobila Kinodvor v trajno upravljanje.

Že takrat so se vrstile kritike, da je tudi program preozek, da vrtijo večinoma retrospektive zgolj ozkemu krogu ekranovcem ljubih avtorjev in da zanemarjajo filmsko klasiko. Ob odprtju Kina Dvor so obljubljali 180.000 tisoč gledalcev letno. Pozneje so pričakovanja znižali na 120.000 gledalcev, danes pa so njihov rezultat giblje nekje okoli 20.000 prodanih kart. Letno? Letno. Z besedo: dvajset tisoč!

Pomudimo se malo pri tej številki. Uspešen slovenski film dobi pri 25.000 gledalcih nagrado zlata rola. Zdaj pa računajmo: 20.000 gledalcev na leto pomeni manj kot 2.000 ljudi na mesec; če je predstav pet na dan, torej ne prodajo niti 100 vstopnic dnevno; eno predstavo si ogleda manj kot 20 gledalcev. S tako slabim obiskom se lahko “pohvalijo” tisti slovenski filmi, ki pogorijo na celi črti. V Kinu Dvor so očitno vrteli slabe ali nezanimive filme, ki so na nivoju najslabše obiskanih slovenskih. To je ljubljanska realnost: medtem ko v okviru Liffa prodajo v štirinajstih dneh čez 50.000 vstopnic, umetniški kinematograf v 365 dneh ni sposoben prodati niti polovice tega!

Pri tem pa poslušamo argumente v stilu, da za umetniške filme pač ni zanimanja. To je čista laž. Zanimanje je in to veliko — samo program je tako zanič in ozko voden, da izbor filmov zanima zgolj programskega vodjo samega in kakšnih dvajset njegovih somišljenikov, ki kot po pravilu pripadajo ozkemu krogu publicistov, zbranih okoli filmske revije Ekran. Revija Ekran izide petkrat na leto in tako kot Kinodvor prejema subvencijo Ministrstva za kulturo. Da ne bo pomote, nisem proti subvencijam, nikakor. A vsaka logika se tu konča, če nisi sposoben zadostiti niti osnovnemuj kriteriju uspešnosti. Vsakega direktorja podjetja, ki bi realiziral samo 20% predvidenega dobička, bi nadzorni svet ali delničarji takoj odslovili. Vsako gledališče, ki bi vsak dan igralo manj gledalcem, kot je nastopajočih na odru, bi po vsej verjetnosti zaprli. V Kinu Dvor pa kljub slabim rezultatom samoumevno pričakujejo, da jih bodo še naprej financirali.

Spomnimo se, kaj vse so v Kinu Dvor v preteklosti vrteli: deset let star film Stanleya Kubricka Eyes wide shut, ki je že bil na televiziji in je izšel na DVD; Truffautov štirideset let star film Jules in Jim; pa cel kup azijskih in iranskih filmov. In kaj je medtem vrtel Cankarjev Dom? Nekateri filmi so pritegnili tudi več kot 10.000 gledalcev!

Spomnimo pa se tudi, da je Kino Vič v istem času za ta segment publike za 100% presegel pričakovanja upravljalca Koloseja. Toda tam so zadevam stregli drugače. Počasi in zanesljivo so vzgajali svoj krog publike; izrazito hermetičnih filmov niso vrteli, temveč so štartali z bolj komercialnimi umetniškimi filmi; za vsako premiero so našli sponozorja, ki je financiral zakusko; krog obiskovalcev so s kvaliteto in ustrezno promocijo širili; z distributerji so igrali pametno igro in niso omalovaževali njihovih pričakovanj; pogosto so financirali prihod kakšnega avtorja, pa čeprav le iz Balkana; in zaradi vsega tega ima danes Kino Vič čisto in svetlo prihodnost, Kino Dvor pa je zajet v mrak.

Razumel bi, da direktor Kinoteke nima posluha za kinematografski program. Razumel bi, da je uprava Filmskega sklada globoko nenaklonjena vsem segmentom kinematografije. Razumel bi, da tudi gospod Janković ni ravno ljubitelj umetniških filmov. Ne razumem pa, da od vseh umetniških filmov, ki so jih predvajali v Kinu Dvor, niti eden ni postal vsaj zmeren hit. Za kaj takega moraš resnično imeti nesrečno roko ali pa si popoln ignorant do gledalcev.

Že sama ideja, da direktor Kinoteke vodi tudi umetniški kino, je zgrešena, saj se ne da sedeti na dveh stolih. Kinoteka je eno in zahteva celega človeka, umetniški kino pa nekaj čisto drugega. Ali bolj enostavno: Kinoteka mora kazati filmsko preteklost, umetniški kino pa filmsko prihodnost. Zato je bil že osnovni koncept Kina Dvor napačen, saj so ga tretirali kot nadomestno dvorano Kinoteke. Svoje čase sem predlagal, da bi vrteli tudi kakšno umetniško uspešnico, recimo nemški film Goodbye Lenin, pa me niso poslušali. Danes bi jim preprosto zabrusil, da sta najpomembnejši vprašanji sanacije kina naslednji: prvič, kdo bo novi umetniški vodja Kina Dvor, in drugič, da se nujno odcepi od Kinoteke in začne delovati kot samostojni subjekt v kinematografskem okolju. Upam pa, seveda, da novi umetniški vodja ne bo spet kakšen kritik ali teoretik iz kroga revije Ekran. Če bo tako, se bomo čez nekaj let soočili z istim problemom. Sicer pa bi na vašem mestu zlobno povprašal ministra za kulturo, koliko izvodov revije Ekran tudi dejansko prodajo. Bojim se da bi prišli na trimestno številko. Vsaka šola pač nekaj stane.

Tako nekako je potekal pogovor na sodišču v tožbi Zorana Jankovića proti Igorju Bavčarju in Boško Šrotu: “Jankovićeve trditve, da sva ga z Bavčarjem nategnila, izhajajo iz tega, da je na sestanku decembra lani sam to trikrat omenil. Odvrnil sem mu: Če ti bo laže, sva te pa res nategnila.” To je med triurnim zaslišanjem med drugim povedal prvi mož pivovarne Laško Boško Šrot.

Sodnica Samanta Nusdorfer je verjetno zardela, saj si niti v snu ni predstavljala, da se ljubljanski župan, podjetnik, ki ima v lasti pol Primorske, in največji lastnik polovice Štajerske pogovarjajo na tak način. Navajena vseh hudih kriminalcev, vaških zdraharjev in polpismenih kmetov, ki se kregajo za dva kvadratna metra njive, si verjetno ni predstavljala, da se slovenski “top” menedžerji pogovarjajo na tak način in uporabljajo takšno izrazoslovje.

Na tem mestu se lahko vprašamo, kakšen tip podjetnikov je pri nas nesluteno uspel in si v dobrem desetletju nagrabil premoženja, ki ga bo dovolj še za naslednjih nekaj generacij? Tako pridemo do prvega paradoksa: niso uspeli najbolje izobraženi, tako imenovani “elitni” kadri. Za vse tri je značilno, da so se s pomočjo politike zrinili tako visoko. Kaj bi bil Bavčar brez LDS, ki ga je praktično delegiral na mesto predsednika uprave Istrabenza? Gospod je takrat izjavil, da se umika v gospodarstvo. Umika? Pa je tam sploh kdaj bil? Po mojem vedenju nikoli.

Zgodba z Jankovićem je drugačna, saj je bil že prej uspešen podjetnik. Toda brez žegna LDS tudi on ne bi prilezel na položaj direktorja Mercatorja. O Bošku Šrotu se ve malo, kar pomeni, da je gospod silno previdno brisal sledi za sabo. Vendar ostaja dejstvo, da je brat celjskega župana in vidnega člana SLS. Vsi trije bogatuni so tako ali drugače prišli do položaja s pomočjo politike.

Seveda je to zelo slab znak za Slovenijo, saj na vidne položaje v gospodarstvu ne prihajajo najsposobnejši posamezniki, temveč politično delegirani kadri, ki so tako ali drugače vedno pripravljeni na sumljive kupčije — kar se iz omenjene debate zelo jasno vidi. Da bo komedija popolna, je na obravnavi prišlo do zanimivega obrata, ko je sodnica vprašala, kdo je sestavil pogodbo oz. dogovor, ki so ga podpisali vsi trije. Janković je rekel, da ga je napisal Bavčar, Bavčar pa je nato pojasnil, da ga je napisal Janković, on pa naj bi ga samo slovnično popravil. He-he …

Predstavljajte si, kako se Janković muči s tekstom, saj mu slovenščina očitno ne gre najbolje od rok, za njim pa stoji Bavčar in mu postavlja vejice in pike in ga strokovno inštruira.

Bogastvo in politični vpliv iz teh gospodov ne bosta naredila elite. Saj poznate srbske magnate Kariće? Seveda jih, imeli so v lasti telekomunikacije, televizijo, banko in še cel kup podjetij. Za Slovence je bridko spoznanje, da so ti tranzicijski bogatuni iz kosovske Peći poleg vsega ustanovili tudi akademijo za gledališče in film, ki prav nič ne zaostaja za državno akademijo. Sinova bratov Karić študirata na Harvardu in v Cambridgeu. Na ta način se ustvarja elita. Zato me niti malo ne čudi, da je v zadnjih letih v Sloveniji ponarodela besedna zveza: takle mamo. Pa še res je.

Saj ni res, pa je. Minister Šturm, vitez malteškega reda, je spisal osnutek zakona o popravi krivic prizadetim v drugi svetovni vojni in hoče iz državne blagajne nič manj kot 600 milijonov evrov. Upravičenci so vsi, ki so bili tako ali drugače oškodovani s strani komunistov, domobrancev, Italijanov ali Nemcev. Halooo!?! Ali se dela norca? Ali smo poblazneli? Kaj ima današnja generacija z drugo svetovno vojno?

Pričakoval bi, da bodo davkoplačevalci dobesedno ponoreli, vendar se ne zgodi nič. Posameznik, podjetje ali cerkev je upravičen do povračila škode v višini do 200.000 evrov. Sedaj si pa predstavljajte. Vašemu pradedku je nekdo zažgal hišo, vi kot dedič pa boste od države dobili 200.000 evrov. Če ste vsaj malo inteligentni, boste denar takoj investirali v sklade in če boste kapital tudi vsaj malo razpršili, bo letni donos vsaj 15- do 20-odstoten. To pa pomeni, da je država iz vas z eno potezo naredila bogataša, saj boste letno dobivali — za nič dela — od 25 do 30.000 evrov.

Kdo je v tej državi tako nor in tako hohštaplerski, da bo požegnal to noro idejo? Ne boste verjeli: desnica ga je seveda predlagala, vendar se s predlogom strinjata tako SD kot LDS. Edini dve stranki, ki ostro nasprotujeta predlogu, sta Zares in Jelinčič.

Gospôda, ali je mogoče, da bodo politični veljaki 600 milijonov evrov vašega denarja tako rekoč vrgli skozi okno in naredili ozek sloj ljudi za bogatune? In to posameznikov, ki niso nič delali, niti niso posebej čutili krivic? Edina njihova “srečna” okoliščina je, da so njihovi dedje v vojni utrpeli škodo. A kdo pa ni utrpel škode med vojno?

Več kot 60 let po koncu vojne, ko je večina udeležencev že pomrla, bomo mi, ki vsako leto več kot 40 odstotkov svojih plač namenjamo državi, financirali rop stoletja! Za ta denar bi lahko zgradili ne vem koliko šol, bolnišnic ali stanovanj! Ali se ta politična elita zaveda, koliko denarja je tu v igri? Mar vsi ti hohštaplerji vedo, kaj bi s tem denarjem lahko naredilo slovensko gospodarstvo ali tudi znanost in kultura? Nad tem bi se vsak davkoplačevalec moral globoko zamisliti. Mislim, da je ta Šturmov osnutek zakona zrel za odstrel na referendumu. Še več! Za odstrel je vredna cela vladna koalicija.

Sedaj si pa predstavljajte Lojzeta Peterleta, ki bo ta zakon zagovarjal, čeprav je za volilno kampanjo med brati dolžan najmanj 65.000 evrov. Predstavljajte si Boruta Pahorja, ki bo zagovarjal osnutek zakona v Armanijevi obleki in uveljavljal le nekaj kozmetičnih popravkov. Predstavljajte si gospodično Kresalovo, ki se bo kot pravnica strinjala z zakonom, potem pa se bo odpeljala domov s svojim porschejem. Predstavljajte si SDS-ovce, ki bodo na vse pretege zagovarjali ta zakon, delavcem pa obljubili za 20 evrov višje plače. Predstavljajte si dostojanstvenike RKC, ki bodo veselo računali, koliko jim bo tokrat kapnilo v žep. Verjetno več kot 100 milijonov evrov.

In na drugi strani boste vi, naivkoti, ki ste omogočili, da je nekdo vaš denar vrgel v tuj žep. Gospôda, skrajni čas je, da nekaj ukrenemo in z jasno voljo dokažemo, da nismo ne nori ne naivni in da ne bomo dopustili, da se hohštaplerji igrajo z našim denarjem. Kajti vi plačujete davke. Vi ste žrtev zavoženega penzijskega sistema. Vi ste pravno pomankljivo zaščiteni. Vi ste prisiljeni doplačevati za vsako zdravstveno uslugo. Enkrat bi se morali zamisliti nad tem, koliko plačujete državi in kakšen državni servis sploh dobite za svoj denar. Enkrat bi morali preprosto reči: “Dost mamo! Dost mamo krivic in popravkov krivic! Za svoj denar hočemo normalen državni servis, ne pa politični blef.”

Za to imate vsaj 600.000.000 razlogov…