Janša izrabi prav vsak demokratični postopek, da ga spervertira do kraja — vse v skladu z maksimo, da cilj posvečuje sredstvo. Predsednik DZ vseskozi usmerja parlament v prid vladi in kot po pravilu presliši prav vsako opozorilo opozicije. Ravno tako deluje vladajoča koalicija: vse je podvrženo volji vrhovnega vodje. Če pa že pride do nesoglasij, se ta odkupi s kravjimi kupčijami. Eklatanten primer kravjih kupčij je politika DeSUS-a, ki s pridom izkorišča takšno politiko in si vedno izbori kakšen odpustek za upokojence. Zato ne čudi, da se DeSUS tako trdno drži v sedlu in da klovnu Erjavcu popularnost samo raste.

Čisto drugače je z Bajukovo NSi, ki izgleda kot rezervna Janševa konjenica in je na tem, da na volitvah izpade iz parlamenta. Bajuk zvesto sledi vsaki želji Janše in je z neprepoznavno držo praktično uničil stranko. Zato ne čudi, da se mu je zgodila KDS. Pričakujemo lahko še kak prestop — še zlasti, če bi prve javnomnenjske raziskave pokazale KDS boljši rezultat od NSi. To ni težko, saj se ta že nekaj mesecev vrti okoli enega odstotka.

Precej drugačna zgodba je spet SLS, kjer je jasno, da je Bojan Šrot kot brat največjega tajkuna — poleg Pahorja — glavna tarča protitajkunske vojne. Edina rešitev za njihov preboj v parlament je dobro razvita mreža županov, ki jih stranka še ima. Precej jasno pa je, da Šrot — če vemo, da se Janša do njega obnaša bolj sovražno kot do opozicije — nima prav velike volje ponovno sodelovati v koaliciji.

Janši ostane na desnici kot resen partner le Jelinčič. A tu je zagata velika. Kdorkoli špekulira z Jelinčičem, si lahko nadeja usode Schüsslove vlade, ko je medse sprejel Haiderja — torej bojkot celotne Evrope.

Precej boljše karte ima v roki Pahor, saj nikoli ni deloval izključevalno in se šel umazanih medijskih kampanj proti nasprotnikom. Za razliko od Janše tudi nima avtoritarnih želja, da bi obvladal vso Slovenijo in delil ljudi na naše in na sovražnike. Glavni očitek Pahorju je, da ni dovolj kompetenten za vodenje vladanje. Ta se mi zdi precej bosa in škodljiva teza, saj predpostavlja, da se predsednik vlade mora spoznati prav na vsa področja. Sam mislim, da je bistveno bolj zdravo, da je predsednik vlade premišljena oseba, ki posluša prav vse predloge in se potem odloči. Mar ni bila vsa enigma in politična taktika pokojnega Drnovška ravno v tem, da je vse poslušal in se po dolgem premisleku odločil?

Kako drugače od Janše! Ta razglaša vse, ki nasprotujejo njegovemu mnenju, za “tako imenovane strokovnjake”, če že ne za petokolonaše. Ekonomisti so že zdavnaj opozorili na gospodarske kazalce in možnost inflacije, a te vlade niso mogli prepričati. Za to vlado je vedno kriv nekdo drug: enkrat trgovci, drugič tajkuni, tretjič … — saj ni važno kdo, samo ne mi. Danes, ko je jasno, da ekonomsko morje ni mirno in da so valovčki postali grozeči val nazadovanja, pa se Finance na veliko vključujejo v predvolilni boj z idejo velike koalicije.

Velika koalicija ne bi bila samo prevara volilcev, temveč tudi kontinuirano zatiskanje oči pred realnimi problemi družbe in izzivi prihodnosti. Ne gre samo za nasprotovanje Janši kot osebi, temveč za odkon od njegovega načina vladanja, ki je kilometre daleč od resne in odgovorne demokracije. Gre za odklon od politike, ki posega prav v vse podsisteme družbe in ki prav po komunistično čisti pred sabo vse, kar ideološko ne odgovarja revoluciji z desnim predznakom.

Janša je zapravil možnost sklepanja širših koalicij ravno s svojo politiko izključevanja, Pahor pa še ne. Sicer pa se bodo volilci odločili po sistemu, ali danes živijo bolje ali slabše kot pred štirimi leti. Odgovor je verjetno na dlani, da večina živi bistveno slabše. Za to mora prevzeti odgovornost Janša, ne pa porazdeljevati krivico med vse stranke. Zatorej je velika koalicija le puhel sen novinarjev Financ, pa tudi nevaren manever zamegljevanja politične odgovornosti. Med to vlado je zaradi gradnje avtocest javni dolg narasel za 15 milijard evrov, to pa je približno toliko, kot je znašal dolg ranjke Jugoslavije do tujine. In gospôda, tista država je zaradi tega tudi propadla! Zatorej malo morgen, velika koalicija. Prevzeti bo treba odgovornost, ne pa blefirati.

Včerajšnji Odmevi so bili vrhunska predstava Slavka Bobovnika. Šlo je takole: Bobovnik vpraša ministra Žerjava, ali se čuti odgovornega; Žerjav ves prepoten odgovarja — očitno je živčen in mu je nerodno, da si jemlje čas za razmislek —, da se osebno ne čuti odgovornega, saj so ga zavajali; Bobovnik se obrne k inšpektorju, ki naj bi bil odgovoren za izdajo dovoljenja; tudi ta gospod bolj kot ne gleda v tla in pravi, da ni odgovoren, in se izgovarja na zakonodajo; potem se Bobovnik obrne k predstavniku DARS-a in ponovi vprašanje; predstavnik DARS-a krivdo zvali na izvajalca; Bobovnik torej vpraša predstavnika SCT-ja, ali se oni čutijo krive, ta pa nemudoma zvali vso krivdo na podizvajalca; Bobovnik potegne na dan odgovor angleškega podizvajalca, kjer nedvomno piše, da oni niso krivi za nastalo situacijo; v samem kotu studia pa sedi strokovnjak za požarno varnost v predorih, ki udriha po vseh in pravi, da požarna varnost ni ustrezna, da je omet pravzaprav nepotreben in da je sam predlagal celo vrsto drugačnih rešitev; Bobovnik se obrne k še vedno potnemu ministru Žerjavu in ga vpraša, zakaj ni upošteval navodil strokovnjaka; minister pa odgovori, da mu je strokovnjak poslal približno 50 emailov in ponujal usluge svojega podjetja in da se je to njemu osebno zdelo too much.

Sledi popolna zmešnjava. Bobovnik kot strogi učitelj išče krivca, ljudje v studiu pa gledajo v tla. Jasno je, da se vsi počutijo krive, kriv pa je po njihovem mnenju vedno nekdo drug. Bobovnik še vedno vrta. V oddajo se javi novinar iz predora. Na sliki jasno vidimo delavce SCT-ja, ki prav na easy zbijajo omet. Baje bo to trajalo 14 dni?! 14 dni? Sredi turistične sezone? Da.

Zdaj tudi Bobovniku ni več nič jasno. Gledalcem postane jasno, da je Bobovnik prevzel vlogo vesti naroda, da se je postavil v vlogo davkoplačevalcev. Sprašuje se, kako je to mogoče. Krivci pa še vedno strmijo v tla in se obnašajo kot osnovnošolčki pred ravnateljem. Ta mučna situacija je najboljša metafora tiste, v kateri se danes nahaja Slovenija: slovenski davkoplačevalci plačujemo predrago državo. Ko se zgodi, da zasačimo od države najete posameznike ali odgovorne ministre pri malomarnem dejanju, korupciji ali klientelizmu, ti vedno prelagajo krivdo eden na drugega. Če mediji dovolj dolgo vrtajo po neki aferi, pade kakšna manjša glava, morda pride tudi do manjše rekonstrukcije vlade. Premier po koalicijskem ključu zamenja kakšnega ministra in pri tem poudari, da je bivši delal dobro. Zakaj pa ga je potem zamenjal? Odgovor se ponavadi glasi, da zaradi pritiska javnosti. Premier torej zamenja ministra ne zaradi nesposobnosti, temveč zaradi javnosti? Očitno gre zgolj za kozmetični popravek, da ne bi javnost čisto ponorela. Vseskozi pa poslušamo očitke državnih uslužbencev, da je zakonodaja neustrezna. Zakonodajo pa sprejema parlament, mar ne?

Da bi bila sitacija še bolj absurdna, nismo edina država na svetu, ki sprejema zakone na najrazličnejših področjih. Še več! Večino zakonov bi lahko gospôda prepisala iz zakonodaje kakšne od članic EU. Vendar pri nas ne znamo več niti prepisovati. Edini zaključek Bobovnikovega briljantnega vodenja Odmevov je bil ta, da so gospodje v studiu (razen strokovnjaka) zreli za kazenski pregon. Prav vsak je na svojem področju kriv za nastalo situacijo. Zato bi v naslednjih dneh pričakoval, da minister Žerjav zamenja direktorja DARS in uvede interno preiskavo. Minister Žerjav naj po tem dejanju nemudoma odstopi zaradi objektivne odgovornosti za odprtje smrtno nevarnega predora. DARS naj nemudoma vloži tožbo proti SCT-ju. SCT naj plača vso nastalo škodo. Če se čuti oškodovanega, naj toži podizvajalca, ta pa se naj brani na sodišču. Neodvisna revizijska komisija naj pregleda vse pogodbe, ki so bile sklenjene pri gradnji predora. Objavi naj se spisek vseh podpisnikov pogodb s strani države. Vsi ti gospodje naj nemudima odstopijo iz državnih služb, saj so očitno nesposobni sklepati pogodbe v korist davkoplačevalcev.

Za vas, dragi državljani, pa samo en nasvet: zavarujte se za astronomske zneske. Ko vam bo padel omet na glavo, bodo vsaj vaši svojci dobili primerne odškodnine.

Kako to, da se je Slovenija v slabih dvajsetih letih spremenila iz sicer sivega, a vsaj za silo dizajniranega socializma v eno najbolj vizualno zapackanih dežel? Odgovor seveda ni enostaven niti enoznačen, je pa simptomatičen za slovensko pomanjkanje kulture, okusa in domišljije. Slovenci smo demokracijo razumeli pač tako, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Vsemu skupaj je botroval tudi razvoj tehnologij, pri čemer je s pomočjo računalnika vsak postal svoj mojster. Tudi s tem se je pripravljal teren za ta neverjetni razvoj neokusa in kiča. Danes že vsak polpismen računalničar čuti potrebo in znanje, da bi dizajniral časopis. Zato niti ne čudi, da je tudi časopisna hiša Delo, steber slovenskega novinarstva, vrgla na tržišče cel kup porazno dizajniranih prilog, kjer z naslovnic poleg udarnih naslovov skačejo nepremičninske firme, svinjske polovice in bedaste parole naših marketinških genijev tipa “Laško ima novo flaško”.

Podobno je, ko stopimo v kafič v Ljubljani ali kjerkoli drugje. Lastniki so še v osemdesetih prisegali na medenino in vijoličaste stole, v devetdesetih so se zacementirali v irske pube, danes pa je vse ovito v pleh in oranžno barvo. Nikjer pa ni videti tradicije. Vse je treba vsakih deset let postaviti jovo-na-novo, pa čeprav je recimo Kavarna Union bila zgled evropske kavarne z unikatnimi mizami in posebej za njih narejenimi tapetami. Danes tega ni več. Na stene so nabili najcenejši zeleni filc. Ko pride turist v Ljubljano, ne moremo pokazati niti enega bifeja ali gostilne, ki bi vsaj približno deloval nespremenjen in tradicionalen. To manijo modernizma so seveda uveljavili komunisti, ki so hoteli vse zgraditi na novo in uničiti vse meščansko. Ni bila dovolj nacionalizacija, marveč je bilo treba vse tudi na novo opremiti, ponavadi na slabše.

Podobna katastrofa se je zgodila tudi v arhitekturi, kjer smo tudi najlepše hotele rušili in v skladu z modernizmom gradili betonske štale za množični turizem. Mar ni bil propad portoroškega hotela Palace v oči bijoč primer te filozofije? Tudi v najožjih središčih in enovitih ulicah so nastajala betonska čuda, ki so za vedno uničila zgled ulice. Hočete primer? McDonald’s na Čopovi je kar pravi dokaz. Preskok, ki smo ga doživeli v devetdesetih letih, je bil ta, da so naši arhitekti betonska čuda oblekli v najbolj nemogoče barve in grozljive fasade. Poglejte si hotel Lev in razmislite.

Dokončen udarec podobi Slovenije pa so zadali reklamni panoji, ki so pripeljali to našo kmečko, ruralno razmišljanje v prvi plan. Toliko slabih plakatov, kot jih vidim v Sloveniji, še nisem videl nikjer na svetu. Tu ne gre zgolj za panoje reklam za avtomobile, kjer jih kazijo vsi možni popusti, informacije in telefonske številke. Vrhunec so trgovske hiše, ki na veselo oglašujejo poceni piščančje perutničke in druge ugodne nakupe in skoraj zastonj praške in čistila. Na splošno je podobna slika tudi v reklamnih terminih TV postaj, kjer kraljujejo propagandna sporočila za zobne paste, avtomobile, telefone in čistila. Kot da bi Slovenci samo še čistili, telefonirali iz avtomobilov, jedli in nič drugega počeli.

Ste se kdaj vprašali, zakaj ni na televiziji reklam za modne znamke in dizajnersko pohištvo? Tuje firme so že zdavnaj ugotovile, da v Sloveniji nima smisla oglaševati, saj je tržišče nezahtevno, ljudje pa brez okusa. Zato v naših trgovinah vidimo samo ceneno robo iz nekaj sezon starih modnih linij, kajti vse, kar je moderno, ne gre. Sprehodite se kdaj po ulici in opazujte, kako so Slovenci oblečeni in obuti. Ugotovili boste naslednje: bistveno bližje smo Poljakom, Bolgarom ali Slovakom kakor pa ostalim evropskim narodom — čeprav po kupni moči nedvomno ne spadamo med njih.

Se potem še čudite, da je SDS ustoličil Kopitarja za vrhunskega voditelja oddaj s humanitarno vsebino? Ste se kdaj vprašali o vizualni podobi nacionalke, ki je zgolj parada kiča, prazgodovinskih špic in porazno oblečenih voditeljic, ki jim za boga nihče ne pove, da nakit ne paše na televizijo, da so volančki neustrezni za oko kamere — nasplošno, da je manj več. Ne, gospôda, nesporazum glede Kopitarja in vse intervencije glede njega so popolnoma nepotrebno in jalovo početje. Nacionalna televizija je tako kot celotno vizualno okolje ogledalo slovenske družbe in neizposen dokaz naše zaplankanosti in pomanjkanja okusa.

Sicer pa se ne sekirajte preveč glede tega: 21. septembra bodo volitve in takrat se boste morali odločati tudi o tem, ali boste še naprej pristajali na diktaturo narodnozabavne glasbe s Kopitarjem na čelu in poceni televizijo ali bi raje na ekranu uzrli tudi kaj bolj urbanega, modernega in uzrtega v svet.

A četudi se bo garnitura na oblasti zamenjala, se spremembe ne bodo zgodile čez noč. Potrebna bodo leta in leta vizualnega izobraževanja Slovencev in počasno spreminjanje okusa množic. V tem procesu bodo morali mediji odigrati ključno vlogo, kajti samo dobri zgledi lahko vlečejo. Šele ko bo v Sloveniji postalo medijskim lastnikom nerodno, da imajo tak kmečki dizajn, bo zrasla potreba po drugačni vizualni kulturi.

Ta generacija tega verjetno ne bo dočakala. Sodeč po izgledu naših poslancev, njihovem ruralnem okusu in pomanjkanju mladih obrazov ni prav veliko šans. Kljub temu pa je vredno poskusiti. V nasprotnem primeru se bomo utopili v vizualni nesnagi, ki jo goltamo vsak dan in smo v njej že do grla.

Svoje čase je Hannah Arendt, filozofinja in novinarka New Yorkerja, napisala knjigo Eichmann v Jeruzalemu in opisala pojem vojnega zločinca z izrazom “banalnost zla”. V osebi Eichmanna, ki ga je opazovala na sojenju, ni opazila nobenih znakov zločinskosti ali krvoločnosti. Videla je samo preprostega birokrata, ki je marljivo upravljal največjo tovarno smrti v 2. svetovni vojni. To je poimenovala “banalnost zla.”

Ali nimamo pri zajetju Radovana Karadžića opraviti s podobno banalnostjo? Z banalnostjo, ki je lahko nastala samo na področju bivše Jugoslavije, ko je to nesrečno deželo zajel val nacionalizma, lažnih mitov in permanentne politične krize po smrti maršala Tita.

Če je bilo za našo generacijo kaj nedojemljivo, je bil to nagel vzpon nacionalizma, primitivizma in sovraštva v tako kratkem času. Še v prvi polovici osemdesetih se je vse zdelo tako normalno. Živeli smo v srečni deželi, kjer je sicer vladala sivina socializma, vendar smo imeli soliden standard in dober šport. Imeli smo trivialne probleme s pomanjkanjem kave in banan, z nedolžnim švercanjem kavbojk in hi-fi naprav, s politično propagando, ki je nihče razen generalov ni več jemal resno. Potem pa nagel preobrat. Kar naenkrat smo se soočili z zgodovino z vsemi njenimi pogubnimi miti.

Do vojaščine pravzaprav nisem točno vedel, kdo je Bosanec, kdo Srb, kdo Hrvat. Vedel sem seveda, da obstajajo republike z različnimi nacijami in verskimi prepričanji, toda mladi smo se takrat delili drugače — bolj po tem, kakšno glasbo poslušaš in kakšne filme gledaš. Potem pa sem v ranjki JLA spoznal vsa tleča nasprotja: Srbi so sovražili Albance, Bosanci so bili najbolj zagreti vojaki in tovariši, Hrvatje so se radi držali malce vzvišeno, Slovenci pa smo vedno obveljali za “lude” in pridne. Toda še vedno smo se delili na urbane fante in ruralce. Medtem ko so slednji poslušali narodnjake, smo bili mi privrženci takšnega ali drugačnega rocka, punka ali novega vala.

Po vojski pa je bilo vse drugače. Namesto šibanja glasbe je vse skupaj vedno bolj napeto. Brsteča slovenska demokracija je naglo politizirala vso deželo. Toda vse do Slobodana Miloševića so bile debate še precej nedolžne. Z njim pa so dobile drugačen ton. Prvič smo slišali za Memorandum SANU, za veliko Srbijo in za velike zgodovinske krivice. Še leta 1989 sem asistiral Rajko Grliću pri filmu Čaruga, tako imenovanem zadnjem jugoslovanskem filmu. V ekipi je bil dejansko zbran filmski cvetober vse bivše dežele. Toda stvari niso bile več iste. Vsi smo vedeli, kdo je kdo in od kod je. Takrat je tudi prišlo do hitrega vzpona HDZ in kar naenkrat so šahovnice preplavile Zagreb. Toda še vedno smo bili vsi predvsem umetniki in urbani. To nam ni kvarilo uspešnega dela in super druženja. Celo na premieri filma, dobro leto po snemanju, se spomnim aplavzov, ki jih je doživljal Branislav Lečić, ki je takrat vodil “plišasto revolucijo” proti Slobodanu Miloševiću. Toda že leto pozneje je bilo vse drugače. Zaradi “balvanske revolucije” v Kninu sem izgubil posel za 20th Century Fox. Slovenija in Hrvaška sta se vmes odcepili. Taisti Lečić je bil nenadoma četnik, čeprav ni vmes prav nič spremenil političnih stališč.

Takrat sem prvič po desetletjih miru in dolgočasnega socializma videl, kako so priplavali na površje nacionalisti vseh vrst: srbski policist Milan Martić, kninski psihiater Rašković, magacioner Goran Hadžić, hrvaški hosovec Dobroslav Paraga, vojvoda Šešelj in cela kopica neverjetnih figur — med njimi tudi Radovan Karadžić: sarajevski psihiater, drugorazredni pesnik in vodja Srbske demokratske stranke. Kar naenkrat na naslovnicah časopisov ni bilo več igralcev, športnikov in glasbenikov. Na prvih straneh so kraljevali ruralni obrazi omenjenih figur.

Slovenci smo v tistih turbulentnih časih še poceni odnesli celo kožo, saj smo po desetih dneh vojne in treh mesecih diplomacije le dočakali težko pričakovano svobodo. Kljub temu pa smo potem nekaj let opazovali klavnico, ki se je selila iz Hrvaške v Bosno in nazadnje na Kosovo. V vsak dan predolgih dnevnikih smo gledali “banalnost zla” v dejanjih omenjenih oseb. Drugorazredni pesniki, falirani magacionerji, nesposobni generali in psihiatri so vodili svoj krvavi ples.Ko je bila vojna v Bosni na vrhuncu, sem pri Jožici Brodarič spoznal Lazarja Stojanovića, verjetno najbolj zatiranega režiserja iz bivše države, ki je bil eno leto zaprt zaradi svojega diplomskega filma Plastični Jezus. Pokazal mi je dokumentarec o Radovanu Karadžiću z naslovom Serbian Epics. Če se česa spomnim iz tega filma, se spomnim Karadžića, ki na Palah nad Sarajevom igra na gusle, zraven njega pa trije vojaki pečejo jagnje in veselo obstreljujejo mesto. Na njegovem obrazu ni bilo ničesar zlobnega, ničesar, kar bi kazalo na okorelega zločinca, samo nekakšna pesniška zasanjanost v surrealni situaciji, kjer vojaki za njim sejejo smrt. Takrat sem najbrž najbolj od blizu videl na delu “banalnost zla”.

Danes je spet mir, stvari se počasi postavljajo na svoje meste. A če pogledam časopise, še vedno vidim ruralne obraze, zdaj tudi v Sloveniji. Zdaj se ne obkladajo več z nacionalizmi, temveč se med seboj tolčejo z izrazi kot tajkuni, prevaranti, lopovi … Delitev pa ostaja ista: povej mi, kakšno glasbo poslušaš, pa ti povem, kdo si. V ozadju pa še vedno odmevajo harmonike, gusle in turbofolk …

Za levico in njeno dolgoletno vladavino lahko trdimo marsikaj, toda nikoli niso bili tako samozavestni in nekritični do svojega lastnega političnega početja. Pri današnji oblasti, pa nobena kritika ne pade več na plodna tla. Celo drugače, tudi ko se jasno pokaže, da je oblast ravnala napačno, vedno znova poslušamo laži, kako da to ni res. Mar ni Janševo plagiatorstvo več kot dokazano, celo Večeri novinarji so spregovorili o tem, toda predsednik vlade še kar vztraja, da ni prepisoval. Prejšnji teden je Drago Kos objavil uničojočo kritiko na račun Filmskega Sklada in korupcije tam. Ministru za kulturo se na obtožbe niti ni ljubilo odgovoriti, kot da je vse v najlepšem redu. In to v času, ko naj bi se bil najbolj zavzet boj proti korupciji in klientelizmu.

Ko se danes bije bitka glede političnega kadrovanja, se SDS ven maže, da oni pa že niso politično kadrovali in takoj obtožijo Boruta Pahorja, da ima dva svoja člana v nadzornem svetu. In Pahor, namesto da bi usekal po mizi, se boječe opravičuje, da to ni res. Edini ki premore vsaj malo logike je očitno Zoran Jankovič, ki preprosto ne more razumeti, da nekdo ki je zamenjal 1000 ljudi sedaj obtožuje vodjo največje opozicijske stranke za kadrovanje dveh nadzornikov. Tudi tu se kristalno jasno vidi, kako s strani koalicije ni nobene samorefleksije marveč ponavljanje v nedogled, da so vsi isti. Pa niso. Drnovšek je marsikoga zamenjal zaradi napak; spomnite se samo Miha Kozinca, ki je brez problema odletel, ko je omogočil parlamentarcem poceni kredit za nakup stanovanja po smešno nizki obrestni meri. Čeprav se sam ni okoristil je odletel kolikor je bil dolg in širok. Podobno je z rezultatom referenduma o pokrajinah, dobrih 6 odstotkov volilcev se je odločila za predlagane pokrajine in navkljub največji neudeležbi v svobodni Sloveniji koalicija kar naprej goni, da gre za večinsko voljo, ki nedvoumno izraža hotenje ljudstva. Torej skoraj 90 procentov volilcev ostane doma in se ne udeleži volitev, pa se to zdi oblastnikom nekaj najbolj normalnega na svetu. Da bo stvar še bolj tragična koalicija posiljuje parlament s sprejemom zakonodaje, čeprav je jasno, da nimajo niti blagih šans, da dosežejo dvotretjinsko večino potrebno za sprejem zakona. Pričakoval bi, da bo vsaj minister Žagar odletel zaradi tega fiaska, toda ne, gospod veselo gostuje in še naprej trosi nebuloze o uspešnem referendumu. In nihče na desnici mu ne oporeka, vsaj v smislu, da je pa res bedno s tako nizko udeležbo uvajati nove pokrajine.

Našteval bi lahko še v nedogled, toda saj pravzaprav nima smisla. Danes na desnici, bolj kot v časih najhujše partijske diktature, ni niti enega glasu proti ali vsaj glasnega pomisleka. Pa kje so danes vsi ti intelektualci, ki so tako veselo pisali „Uro evropske resnice“? Kje je vsa ta intelektualna elita, ki je vedno polna narodne samobitnosti in grajenja države? V Cankarjevem domu je bilo na okrogli mizi Zbora za republiko videti le dobrih 30 posameznikov, med njimi niti enega mlajšega od 50 let. Govorili so o strašno uspešnem predsedovanju EU in očitno samemu sebi dokazovali svojo veličino. Nobenega pomisleka glede postopkov trenutne oblasti.

Pomankanje samorefleksije se po svoje kaže tudi kot družbeni molk ob zelo pomembnih vprašanjih. Žalostno je da preprosto gledaš vstran, ko bi moral spregovoriti. Se mar vsa desnica strinja z Janševimi metodami, kjer se aretira kar vsevprek, brez da bi zato obstajali utemeljeni razlogi? Mar celotno desno elito nič ne moti, da več kot polovica državljanov več ne verjame, da živi v pravni državi? Mar se nič ne zamislijo ob Cukjatijevi izjavi, da nobena oblast nima odgovora, marveč ljudstvo? Mar jih to blago ne spomni na rohnjenje partijskih trdorokcev, ki so v imenu ljudstva serijsko zapirali v petdesetih letih vse kar bi lahko štelo za opozicijo?

To bi moralo skrbeti prav vsakogar, a očitno je bolj ležerno glavo tiščati v pesek in ne reči nič. Takšen molk je še kako zgovoren in kar predstavljajte si, kako bojo odgovarjali pred zgodovino, ko jih bojo sinovi spraševali, kaj so naredili proti represiji in naraščanju nestrpnosti, ki se počasi širi po vsem nacionalnem tkivu. Kar predstavljajte si njihove poglede, ko bodo razlagali, da so bili neodvisni intelektualci. Neodvisni…malo morgen. Šele takrat bodo mogoče reflektirali svojo podobo, da so z molkom vendar pomagali razgrajevati osnovne družbeno tkivo in tiho koptirali z oblastjo.

„v naših čudaških medijskih razmerah, je blog- vsaj za ljudi mojega kova-očitno edina možnost za objavljanje necenzuriranih sporočil“

No sedaj pa res več ne vem ali sva z ministrom Ruplom v isti deželi ali pa je gospod že popolnoma izgubil stik z realnostjo. Takšno pisanje bi pripisal kakšnemu disidentu v izrazito totalitarnem režimu, kjer mu ne objavijo niti pesmice - oziroma vestice, da sploh obstaja. Pripisal bi jo tudi kakšnemu opozicijskemu voditelju v Belorusiji, kjer režim preprosto ne objavlja nasprotnih mnenj od vladajočega režima. Pripisal bi jo lahko tudi kakšnemu ubežniku, ki je pravkar zbežal iz nevarne vojaške diktature. Nikakor jo pa ne morem pripisati zunanjemu ministru Slovenije-države, ki je še pred dobrim tednom dni predsedovala skupnosti vseh svobodnih držav Evrope.

Pa iz koga tokrat notranji minister brije norca? Mar omenjeni gospod nima celotnega aparata zunanjega ministrstva, da lahko noč in dan sporoča v javnost, kar se mu pač zahoče, oziroma zapiše? Kdo vendar tako cenzura zunanjega ministra? Naj nam gospod, ki veselo služi svojo plačo zunanjega ministra tole vsaj malo razloži? Ali mogoče njegove tiskovne konferenco morebiti kdo bojkotira? Ali nam lahko postreže s karšnim koli dokazom, kdaj so ga in kje cenzurirali, oziroma napačno povzemali?

Vprašanj je kar preveč, a tokrat bi kot bloger, rad izvedel kako je s tem? Pa ne samo kot bloger, marveč tudi kot davkoplačevalec. Mar nam minister Rupel tokrat sporoča, da ga cenzurirajo in da tako rekoč v celotni državi ne more več objavljati in mu ostaja samo še blog?

V Sloveniji že praktično 17 let prenašamo zunanjega ministra, ki ga praktično nihče ne razume. Bodisi ga ne razume narod, Hrvatje njegovih tez nikakor ne razumejo, a bojim se da ga tudi marsikdo v tujini ne razume več. Vsaj Carla del Ponte ga ni razumela in to očitno; ob njegovi izjavi, da bi bilo treba Srbom malce zamižati zaradi izročitve vojnih zločincev. In takrat smo doživeli tudi ta obrat, da se je Dimitrij Rupel ves rdeč v obraz potil v studiju TV Slovenije in vsej javnosti oznanjal, da ga je Carla del Ponte napačno razumela. Napačno? Je mar gospa rahlo neintelegentna, da ne zna iz prosto povedanega stavka, razbrati kaj je Rupel mislil? Podobno bi se lahko vprašali ob omenjeni izjavi.

Sedaj pa se za razliko od Rupla malce zresnimo. Rupel lahko tako rekoč vsak dan skliče tiskovno konferenco in mediji na čelu z državno STA bodo povzeli njegove misli. Rupel lahko ob vsakem času prikoraka na podjamrljeno TV in vsej slovenski javnosti objavi, karkoli se mu pač že zazdi. Dvomim da bi se kdorkoli na TV Slovenija postavil po robu željam zunanjega ministra. Minister Rupel ima med drugim zaposlenih kar nekaj piarovcev, ki veselo lahko sporočajo, kličejo in obveščajo slovensko javnost. Torej minister Rupel ima praktično neskončno možnosti, da njegov glas seže tudi v deveto vas.

Je pa res, da ministru Ruplu več ne objavljajo tedenskih kolumen v časniku Delo. In verjetno se tudi zaradi tega Ruplu zareče, da ga cenzurirajo. O moj bog, kakšna samopašnost. Rupel brez problemov lahko objavlja v Ampaku, ravno tako si kar predstavljam, da mu čisto vsako nebulozo objavijo tudi v Novi Reviji, a glej si ga zlomka, častnik Delo ga ne mara in že smo v nesvobodni družbi, oziroma mediji v Sloveniji so izkrivljeni in poročajo čudno.

Taisti Rupel, je poleg tega da je vlekel ministrsko plačo z vsemi prvilegiji, ki temu pritičejo, namreč veselo vsaj dve leti vsak teden pisal kolumno za časnik Delo. In to za dobrih 400 evrov na tekst. To pomeni, da je poleg osnovne ministrske plače, potegnil na mesec še dodatnih 1600 evrov. Ni malo, ni kaj. In sedaj, ko so mu ta privilegij vzeli, mirno izjavi, da ne more več nikjer objavljati, oziroma da ga povsod cenzurirajo.

Prvič. Od kje ministru ideja, da poleg ministrovanja zahteva od osrednjega časnika v državi, da ga objavlja in zraven še honorira.

Drugič. Od kje ministru ideja, da mora podajati mnenje vseskozi tudi o notranji politiki. Mar ni zaposlen za točno določeno funkcijo in to je zunanja politika in nič več in nič manj. To pa pomeni, da more zastopati slovenske interese navzen in pri tem v to čim manj vpletati naše notranje politične teme. Ne Avstrijci, ne Hrvatje, ne Italijani od zunanjega ministra ne pričakujejo notranjepolitičnih zdrah.

Tretjič. Od kod ta ocena? Je minister vzel kakšno študijo za podlago ali gre zgolj za njegov osebni vtis?

Sedaj pa si predstavljate, da bi nemški zunanji minister v Spiegelu izjavil, da ne more objavljati v Nemčiji, da njegove izjave cenzurirajo in da je medijska pokrajina v Nemčiji čudna. Verjetno bi s takšno izjavo zasejal dvom o sami demokratičnosti Nemčije in nehote sprožil vtis, da se ponovno oživljene metode tretjega rajha. Si predstavljate, da bi ameriški zunanji minister zahteval, da New York Times redno objavlja njegovo kolumno in ga celo honorira? Ne gospoda, tega filma tam ne boste videli. Nehote bi namreč Američani dobili vtis, da administracija vrši neznosen pritisk na New York Times in njegovo pokrivanje zunanje politike.

Je pa vse zgoraj našteto možno le pri gospodu Ruplu. In mi se temu več niti ne čudimo, saj smo tega že vse preveč navajeni. Kako pa je v tujini, pa se lahko samo vprašamo? Si kar predstavljam kakšen vtis zapušča nas zunanji minister in kakšne depeše potujejo s tujih ambasad iz Slovenije. Zasigurno precej čudne?!

Do takrat pa dragi blogerji predlagam; da vsakič ko kdo zapiše kakšno notorično neumnost ali popolnoma nerazumljiv stavek, da začnete uporabljati izraze kot so; da ga je malo „rupnil“, da kaj pa oni „rupljuje“, do kdaj bomo še gledali to „ruplovanje“…ipd.

Seveda tu niti najmanj ne gre za slučajnost, marveč za temeljito premišljeno logiko blatenja posameznikov. Da ne bo pomote, ne branim Ivana Zidarja, toda čudi me, da so novinarji RTV Slovenije tako tesno povezani s policijo, da tudi v nedeljo brez problemov pridejo posnet spektakularno aretacijo. Sicer pa so tako uredniki TV Slovenija kot tožilka Barbara Brezigar postavljeni s strani J.J. in očitno neomajano sledijo vsaki želji velikega vodje. In danes je največja želja predsednika vlade, da spektakularno zapre pred volitvami kakšnega tajkuna in po možnosti še njegovega pomagača. Seveda pa mora tajkun biti prave politične barve. Zato draga gospoda ne skrbite; Igorja Bavčarja ne bodo zaprli in posneli, saj je sam J.J. v pogovoru za nacionalko povedal, da Bavčar ni največji tajkun. Oziroma se mu zareče tudi takšna ob vprašanju ali je Bavčarja tajkun, da je lačen in da zaradi predsedovanja EU nima časa spiti niti kave z Urško. Oh, ubogi Janša, tako vneto služi državi, da nima časa niti za pošten obrok in kofetek.

Podobno vrsto uslužnosti kot pri nacionalki vseskozi vidimo v liku in delu generalnega direktorja policije g. Romška. Po parih mesecih finske preiskave v Patriji, gospod ni rekel ne bev ne mev. Celo drugače, v javnosti je obveljal vtis, da preiskave sploh ni, saj to ni po godu predsedniku vlade. No tu pa se moramo ustaviti; ali je policija nekakšna strankarska straža ali pa neodvisna inštitucija, ki naj bi ščitila navadne državljene pred vrsto lopovov vseh vrst in očitno političnih barv? Očitno je vedno bolj podobna partijski straži, kajti predsednik vlade odloča, kdo je tajkun in tudi njegovo velikost.

Pred zakonom naj bi bili, vsaj v ustavi je tako zapisano, vsi enaki. Toda kako vlada spoštuje ustavo se vidi v njenih dejanjih. Kar 17 odločb ustavnega sodišča vlada namreč ne spoštuje. Sedaj si pa predstavljate, da kot navaden državljan ne plačate v roku kazni izrečene za prometni prekršek. Po novi zakonodaji vam lahko vzamejo in celo zaplenijo avto. Ste mar podoben posnetek videli pri Janezu Podobniku, ki mirno ne upošteva sklepov računskega sodišča? So tam policisti ukrepali in je javna tožilka klicala Geriča na TV naj pošlje televizijsko ekipo, da aretacijo posname? Ne, tega filma ne boste videli. Kajti naša policija preganja samo še selektivno.

Toda tudi pri tem selektivnem preganjanju so neverjetno neuspešni, saj pred sodišča ne privlečejo več praktično nikogar. In vedno poslušamo iste izgovore, gospodarski kriminal je težko preganjati, je težko sledljiv, ipd…

Pa gospoda, koliko stoletij bomo potrebovali, da bo naša policija in tožilstvo vsaj približno na nivoju ostalih evropskih držav, če odštejemo Italijo, ki je tako korumpirana, da bolj korumpirana ne more biti. Toda za razliko od Italije, kjer imajo dobro organizirano mafijo, ki je sposobna tudi ubijati, pri nas gledamo direktorčke, ki so samo bolj prefrigani od države in veselo izkoriščajo pravne luknje in bašejo milijarde evrov v lastne žepe. In pri tem niti ne skrivajo svojih sposobnosti in znanja.

Ob vsem tem, pa policija ni neuspešna samo pri preganjanju gospodarskem kriminalu, tudi manj sofisticirane oblike kriminala so zanjo pretežke. Spomniti se moramo samo tega, da je morilec izpred diskoteke Global, ki je dobrih sto metrov odaljena od postaje MZNZ, uspel zbežati. Za obtožnico, pa so organi pregona potrebovali nič manj kot dva dneva??? Spomniti se moramo, da je morilec Plut teden dni mirno korakal po Sloveniji in celo gostoval v TV odajah. Medtem pa je policija teden dni potrebovala, da je dobila faks iz Srbije ???

Kot da ne bi živeli v obdobju interneta, faksov, mobilnih telefonov in učinkovite kontrole. Spomniti se moramo vseh spektakularnih sojenj, kjer smo leta gledali razne Kamenike in kopico poslovnih uglednežev, ki so svobodno odhajali na prostost. In kot po pravilu, so kriminalna dejanja ponovili. Ob tem pa smo vseskozi poslušali Barbaro Brezigar in njene napovedi o super uspešnih tožilcih za preganjanje organiziranje kriminala, ki delujejo s polno paro.

Danes smo priča samo nečemu, namesto morilcev in tatov velikega kalibra, policija preganja le reveže, ki so ukradli pašteto ali prometne prekrškarje. Torej v Sloveniji smo sposobni za vikend tisoč policistov poslati na ceste, nismo pa sposobni organizirati 10 tožilcev, ki bi vsaj v treh letih zaprli npr. 3 direktorje večjih firm, ki so enormno obogateli s krajo družbenega premoženja. Torej v Sloveniji je bolj nevarno pijan sesti za volan, kakor pa ukrasti milijon evrov.

Očitno je sistem pregona že tako dereguliran, da mu ni več pomoči. Edina regulacija, ki je še uspešna, je med državno tožilko in odgovornim urednikom televizije. Tu gre za enosmerno upravo po sistemu Janša – Brezigar - Gerič. In to gospoda, verjemite mi brezhibno deluje. Ko pa se spustimo na nižji nivo, pa vidimo zmote, pomankanje dokazov, slabo spisane obtožnice, pozaba le teh v omarah, strokovna nesposobnost kadrov, ipd…

Včasih so o policistih krožili še kakšni vici, danes pa so izginili, ker je očitno vse res. Do takrat pa gospoda velja samo tale stara od Parafov: „Ni jedne nema bolje od naše policije, uaaa…“

Temu primeren je tudi njegov odgovor na odkritje, da je del ključnega govora v času svojega vladanja prepisal oziroma ukradel. J. J. ne obžaluje, da je njegov govor prevod Blairovega, temveč nemarno zavaja, da vsi politiki operirajo s podobnimi dejstvi in stavčnimi zvezami. Po njegovi logiki je svetilnik kot metafora razvoja torej nek splošen pojem, ki ga politiki stresajo po vsem svetu.

Pa ni tako. Prave politike prepoznamo tudi po zgodovinskih izjavah, ki jih znajo dati v ključnih trenutkih in ki so originalne. Tako se je v trajen spomin zapisal govor Winstona Churchilla ob napadu na Združeno kraljestvo. Ravno tako sta se v zgodovino zapisala Kennedyjev “Ich bin ein Berliner” in “I have a dream” Martina Luthra Kinga. Našega premiera pa si bomo zapomnili po tem, da je ključno parolo preprosto skopiral od laburista Blaira? Ah, J. J. to ne skrbi, saj na obtožbe mirno odgovori, da so govorice o intelektualni kraji pretirane.

Še bolj nesramno pa nadaljuje, ko sebi v bran v isti koš potlači tudi bivšega predsednika Kučana in mu podtakne, da je tudi on prepisoval. Ta logika je perverzna: “Ja, že res, da kradem, ampak kradejo tudi drugi.”

V tem se skriva brezno, v katerega pada Slovenija: vse, kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. O etiki in morali ni več govora, gre samo še za balkansko “nadmudrivanje” in reduciranje politike na isti imenovalec. Po tej perverzni logiki smo vsi enaki in enako pokvarjeni. To utira pot najhujšemu populizmu. Zato ni prav nič čudno, če Jelinčič v oddaji na nacionalni televiziji mirno blekne, da bi morali tajkune postaviti pred zid, pa bi bil problem rešen. Zato ni prav nič čudno, če Andrej s Štajerskega v parlamentu pripiše poslancu SD, da bi ljudi najraje kar pobijal, tako kot so po vojni to počeli komunisti. Zato ni prav nič čudno, če hči ministra za šolstvo veselo razglablja, da bi bilo treba pedofile kastrirati.

V Sloveniji je sovražni govor vedno bolj sprejemljiv kot normalen način komunikacije. Da bi bilo vse še bolj usodno, pa se nihče več ne sprašuje o posledicah takšne degradacije politike. Vsem je že vse samoumevno. Moralni razkroj družbe je zato neizogibna posledica takšne politike, saj kraja postaja družbeno sprejemljiv pojav, plagiat postane enakovreden originalu, zavajanje in manipulacija pa splošno sprejeta praksa.

Predstavljajte si politično kampanjo današnjega premiera. Kako bo še koga prepričal s predvolilnimi govori, če bo volilce razžiral črv dvoma: so to njegove originalne zamisli ali pa je parolo spet preplonkal od kakšnega svetovnega politika?

Takšna politika na dolgi rok ne bo rojevala sadov in bo propadla. Toda vprašnje ostaja: kakšna bo kolateralna škoda, ki jo bo ob tem utrpela družba v celoti? Šele danes se na primeru Srbije vidi, kakšne so resnične in daljnosežnejše posledice Miloševićeve politike. Ne gre samo za grozljivo gospodarsko nazadovanje. Bolj usodno je to, da je vladavina tega samodržca na javno sceno naplavila kriminalno svojat, populiste vseh barv in nacionalizem kot edino temo, s katero se državljani še ubadajo. Medtem pa Srbija pred očmi svojih državljanov tone v mrak in bedo. Srbija danes za Slovenijo ne zaostaja dvajset let, temveč najmanj petdeset.

Vsako družbo držijo skupaj tudi moralna načela, vera v poštenje in jasna pravila igre. Ko se ti temelji zamajejo, smo priča razkroju družbe in kriminilizaciji le-te. Zato Janševo prepisovanje niti najmanj ni nedolžen pojav. Četudi ni prepisoval sam, ga to ne odvezuje odgovornosti, saj je očitno okrog sebe ustvaril ozračje, da je nekaj takega sprejemljivo, da je varati volilce legitimno in da cilj posvečuje sredstva. In ravno legitimiranje teh sredstev je najbolj vprašljiva točka njegove vladavine. Spomniti se moramo samo na Zverov odgovor na glasovanje v tedniku Žurnal, da so zgolj izrabili dovoljena sredstva? Izrabili? Gospôda, za to gre: za izrabo in zlorabo!

Kako različno od Slovencev! Pri nas je pogodbo podpisal parlament, pri tem da je lepo število poslancev celo priznalo, da pogodbe niti niso prebrali. Dokument je dolg 300 strani in je za naše parlamentarce očitno pretežak zalogaj. Kaj šele, da bi o tej pogodbi sploh stekla kakšna javna debata! Da bi naši parlamentarci zaupali pogodbo v presojo volilcem? Za božjo voljo, kaj bi si pa Evropejci mislili o nas, če bi v letu predsedovanja EU zavrnili njen temeljni dokument? Kako kratka je pamet v Sloveniji!

Slovenski narod si je samostojnost izglasoval z 90 odstotki glasov. Tudi takrat so se našli nejeverni Tomaži, ki so dvomili, da bo referendum uspel. Ravno tako suvereno smo se odločali o vstopu v EU in NATO.

Nihče pa ni volilcev vprašal o vilenski izjavi, pa tudi ne o lizbonski pogodbi. Ošabni minister Rupel je vilensko izjavo podpisal, ne da bi v javnosti o tem stekla javna razprava. Prav tako ošabna oblast se tudi ni prav nič posvetovala z volilci, ko so napotili v Irak štiri vojake. Za kaj takega je verjetno potrebna širša debata. Ali pa je v Sloveniji že čisto sprejemljivo, da oblast odloča o vsem brez širšega soglasja? Si predstavljate, da bi nekje počila al-Kajdina bomba? Bi bili Slovenci pripravljeni korakati kak mesec pred zunanjim ministrstvom in zahtevati glavo ministra, ki je je podpisal “koalicijo voljnih”, ki so jo že Francozi označili za nepotrebno?

Pomanjkanje samozavesti je slovenska karakterna poteza, ki se vleče skozi vso narodovo zgodovino. V njej sta le dve častni izjemi: narodno-osvobodilni boj v 2. svetovni vojni in odločitev za samostojno državo. Vse drugo je eno samo hlapčevanje tem ali onim gospodarjem. Že Krst pri Savici je eno samo opravičevanje podložnosti. O domobranski prisegi se niti ne izplača izgubljati besed. Bila je izrečena — in tega se ne dá izbrisati, pa naj Cerkev še tako retušira zgodovino.

Glede samostojnosti pa so stvari drugačne. Samostojnost je rasla postopoma. Če ne bi mladina z obeležjem urbane kulture izrekla svojega “ne” vsej partijski ikonografiji in se pri tem pogumno spravila tudi na tako svete rituale, kakršna je bila štafeta mladosti, je vprašanje, ali bi kdaj izplavali iz Jugoslavije in partijskega enoumja. Pisanje takratne Mladine je bilo odštevanje dni ne le komunizmu in Stanetu Dolancu, temveč tudi naraščajoče samozavedanje, da o svoji usodi odločamo sami. Od tega spoznanja pa do samozavesti pa je samo še korak. Šele potem so slovenski intelektualci skočili na ta voz in začeli pisati ustavo in na veliko govoriti o samoodločbi. Seveda obstajajo izjeme. Toda večina slovenske elite je bila včanjenih v ZK.

Za mlajše bralce: ZK je kratica za Zvezo komunistov.

Danes ni bistveno drugače. Naši parlamentarci ne odločajo o ničemer samozavestno. So le privesek strank in njihovih liderjev. Čeprav naj bi bili zavezani vsem državljanom, so le bleda slika hlapčevanja v drugačnih okoliščinah. Tako kot je nekoč imela Partija odgovor na vse, imajo odgovor na vse dandanes stranke.

Dovolj žalostno je, da je tudi mladina popolnoma nesamozavestna in se zdrami le, če ji recimo vzamejo študentske bone. Za vse ostalo se jim fučka. To je filozofija praznih glav in polnih želodcev. Podobno je s slovenskimi sindikati, ki zgolj opozorilno štrajkajo, potem pa se kaj hitro dogovorijo za drobtinice. V Berlinu so deset dni stavkali vozniki podzemne železnice. Promet je bil ohromljen. Na koncu pa so dosegli povišanje plače za 200 evrov. Da prav ste prebrali: 200 evrov. Pri nas je uspeh, če si delavci izborijo borih 30 evrov, pa se vsi že trepljajo po ramenih.

Kaj drugega ne moramo pričakovati od naroda, kjer starši že v rani mladosti otrokom zgolj prepovedujejo, česa ne smejo, ne morejo, kaj ne bo ratalo ali kaj se ne spodobi. Vse to je cepljeno še na krščanski greh, češ, kaj si bodo pa drugi mislili o tem in kakšno sramoto bo posameznik pridelal ne le sebi, temveč kar celotni družini. Takšna vzgoja je temeljni kamen za izgrajevanje nesamozavestnih posameznikov. Tak posameznik ni zmožen oz. si ne upa izraziti mnenja — pa čeprav napačnega! — in vse to vodi v  ksenofobijo, ekcesno pijančevanje in samomorilnost. Zakaj smo ravno Slovenci tako visoko na svetovni lestvici somomorilcev? Odkod takšna agresivnost pri vožnji z avtomobilom? Odkod 200.000 alkoholikov Sloveniji (pri čemer se številka nikakor ne niža)? Se je ta družba sploh kdaj zavedala, kaj izgublja? Kakšen človeški potencial ostaja neizkoriščen zaradi pomankanja samozavesti?

Ne, ne, gospôda, o tem se v Sloveniji ne govori. Najlepša podoba te nesamozavesti se je pokazala ob obisku Georgea Busha. Ne gre le za servilnost naših politikov in za bebavost medijev, ki sta segli v neslutene višave. V mislih imam to, da so osnovnošolskim otrokom potisnili v roke ameriške zastavice, da so z njimi mahali enemu najbolj osovraženih politikov na svetu. Slika je nehote spominjala na obiske maršala Tita na Brdu pri Kranju. In pri tem so tudi zavajali tudi starše! Nihče se ni uprl takšemu izkoriščanju otrok v politične namene.

Si predstavljate, da bi kateri od teh otrok zavrnil mahanje z zastavicami? Kakšen halo bi nastal na šoli zaradi tega! Ni dvakrat reči, da bi v šolo poklicali starše in da bi šolski psiholog do temeljev pregledal otrokovo psiho, ali ni mogoče z njim kaj narobe. Saj vsi vemo, kako bi se to končalo: otroka bi vsi oštevali, dobil bi pošteno lekcijo o državljanski pokorščini in za povrh še kopico frustracij.

Tudi na takšnih majhnih detajlih se gradi samozavest posameznika in posledično naroda v celoti. Zato bi rad kdaj dočakal kak slovenski “ne”, na pa večno kimanje. Saj vendar nismo več v socializmu. Ali pač?          

Za vsako filmsko kritiko je važno, da je kompletna. To pomeni, da poskuša film zaobjeti v kar najširšem pomenu in oceni vse kvalitete filma, pri tem pa vzpostavi kritičen odnos tudi do slabosti. In kako je to pri nas?Filmska kritika v Sloveniji ni recenzija, temveč je ponavadi nekakšen prosti spis ali esej na temo zgodbe filma in nič več. Strokovni aspekti, kakršni so kamera, montaža, mizanscena, kostumi, scenografija, glasba, igra, kot da ne obstajajo. Kot da ni pomembno, kako je nekdo odigral vlogo, kako je film zmontiran, kako domišljeni so kostumi, kako verodostojna je scenografija, kako je vse skupaj ujelo oko kamere. Še slabše je, gospôda, kot si mislimo! V večini filmskih kritik niti ne objavijo podatkov, kdo je kaj delal, kot da je film izdelal samo režiser in nekaj igralcev. Kaj takega ne boste zasledili v nobeni kritiki v nobeni tuji filmski reviji. Tam velja železno pravilo, da so vsi ključni avtorji navedeni v kolofonu. Tu ne gre samo za spoštovanje do avtorjev, temveč tudi zavedanje, da so sodelavci še kako odvisni od kritiških opažanj, saj dobivajo posle na podlagi referenc v revijah. Če torej v špici filma vidite, da je scenografijo izdelal Dante Ferretti, da je za kamero sedel Robbie Müller ali Vilmozs Zsigmond ali da je film zmontirala Thelma Shoonmaker, gre zelo verjetno za umetniško zelo ambiciozen film, saj že imena sodelavcev zagotavljajo kvaliteto. Pri nas pa kot da to ni važno. Važna je samo zgodba in ime režiserja. Kakšna sveta preproščina in kakšno nerazumevanje filma!

Kaj bi bili filmi Emirja Kusturice, če jih ne bi oscenaril Abdulah Sidran in če jih ne bi snemal Vilko Filač? Verjetno bi še vedno šlo za izdelke sicer talentiranega avtorja, ki bi pa očitno zanemarjal scenaristične luknje v zgodbi in ki bi bil premalo vizualno občutljiv, da bi skočil iz sivega povprečja. Kaj bi bil Martin Scorsese, če ne bi vse njegove filme zmontirala Thelma Shoonmaker? Ali bi Easy Rider izgledal tako dobro, če ga ne bi posnel Lazslo Kovacs?

Toda to je samo en segment pomanjkljivosti naših recenzentov oz. kritikov. Napak je še bistveno več! Določenih filmskih postopkov ne poznajo ali pa sploh ne vejo, da obstajajo! Ste že kdaj prebrali, da bi kak slovenski kritik omenil “elipso”, “paralelno montažo” ali “overlapping”? Seveda ne, toda to so osnovni pojmi montaže. Ste kdaj prebrali, da je montaža “preseljena znotraj kadra”? Ne, tega niste zasledili — pa ne gre za montažni postopek, temveč za pojem v območja filmske kamere in mizanscenskih rešitev. Kdaj ste nazadnje prebrali kaj omembe vrednega o filmski igri? Pa vendar v filmih nastopajo igralci in uporabljajo različne igralske tehnike. In kdaj ste zasledili, da bi slovenski kritik omenil karkoli v zvezi z glasbo? Tu sem naštel samo nekaj prvin in pojmov, ki bi se morali v kritikah pojavljati redno, pa se ne.

Da ne izgubljam besed o ocenah filmov, do katerih se večina slovenskih kritikov ni sposobna oprediliti. Tak primer je “There will be blood”. Z vatli govorjenja o scenariju in zgodbi seveda ne pridemo prav daleč, saj je v tem filmu bolj pomembno vse drugo. Kako se lahko zgodi, da Marcel popolnoma sesuje film “La vie en rose”, kjer je na delu naravnost genialna dramaturgija, pri tem pa gre tudi za enega najboljših igralskih portretov neke znane osebnosti v zgodovini filma — v tem primeru šansonjerke Edith Piaf. Igralka ni zaman dobila oskarja. Njena igralska kreacija je naravnost osupljiva in upodablja več kot štirideset let življenja pevke. Se mogoče kdo zaveda, kako težko je upodobiti štirideset let življenja in propada nekega človeka? Tu ne gre samo za dobro masko, temveč za izjemno igralsko transformacijo. Se je kdo vprašal, kakšna je dramaturgija filma “La vie en Rose”, kjer se časovno prepletajo različni časi, kjer ne govorimo samo o flashbackih, temveč tudi o flash forwardih? Ali je komu jasno, da je bil a delu vrhunski scenarist, ki je že na papirju opredelil tako zahtevno dramaturgijo in časovni obseg? Se je kdo vprašal, kako kvaliteten je bil montažer, da je vse skupaj spojil tako nemoteče in gladko? Se kritiška gospôda sploh zaveda, da takšni profili ustvarjalcev pobirajo mednarodne nagrade? In če že ne, da postanejo prave zvezde v svojih poklicih in preskočijo v rang najdražjih?

Da bi bila stvar še slabša, večina slovenskih kritikov sedi v žirijah Festivala slovenskega filma in redno ocenjuje vloge, prispele na Filmski sklad. Tako lahko pride tudi do takega absurda, da sem svoj zadnji scenarij poslal na Sklad s priporočilom scenarista “Drakule” Francisa Forda Coppole — žiranti pa so ga gladko ocenili kot slabega! Ne boste verjeli: v komisiji so bili trije slovenski kritiki, od katerih ni nihče končal AGRFT, kaj šele kakšne mednarodne šole. Tudi zaradi takih prigod sem se odločil, da zapustim Slovenijo.

V Sloveniji bi se morali vprašati, zakaj imamo tako slab in nepregleden kinematografski program. Morali pa bi se tudi vprašati, kakšni profili ljudi ocenjujejo filme — naše in tuje? Kako se lahko zgodi, da gredo mimo nas ključni dosežki svetovne kinematografije, pa o filmih ne izvemo praktično nič? Kako je možno, da se po dolgem in počez analizira pogosto banalnega Spielberga in njegovega Indiano Jonesa, nič pametnega pa ne preberemo o Paulu Thomasu Andersonu. Ali se kdo zaveda, da je bil taisti Paul Thomas Anderson pred dvema letoma v Motovunu, tako rekoč na dosegu roke. Z njim je naredil kratek intervju samo mladi zagnanec Dražen Štader. Kje pa so bili ostali?

Verjemite, gospôda, mojega seznama epizod s kritiki je za debelo knjigo — in te so najboljši obraz naše filmske neizobraženosti oziroma (ne)kulture. Za filmsko kritiko pa lahko rečem le to, da se tako kot na nogomet na filme spozna praktično vsak. Pa se res?