Arhiv za Junij, 2009

.ee

Torek, 23. junij 2009

Ker je Estonija za povprečnega Slovenca neznana dežela, je šok, ko prideš tja, precejšen. Dežela niti malo ne daje vtisa bivše republike velikega sovjetskega imperija. Kar najbolj pade v oči, je že sama arhitektura in urejenost mesta Talin, ki bolj spominja na skandinavske dežele kot pa na Rusijo. Poleg fantastične arhitekture bode v oči obarvanost mesta, polnega ne sivega postsocializma, temveč kolorita, značilnega za razviti sever. Sicer pa je najbolje, da vam pokažem nekaj fotografij Rotermannovega centra oziroma kubature, ki leži na robu centra Tallina. Tu je bila nekoč najbolj grozna tovarniška četrt, kjer je Andrej Tarkovski posnel film Stalker. Zdaj pa je bogati Rotermann odkupil zemljišče in ga prepustil vodilnim estonskim arhitektom, da zgradijo, kar jim srce poželi. Izvolite in uživajte. Vsaka primerjava s Slovenijo je več kot zaželjena.

ROTERMANN 1.jpg

ROTERMANN 2.jpg

ROTERMANN 3.jpg

ROTERMANN 4.jpg

ROTERMANN 5.jpg

ROTERMANN 6.jpg

  • Share/Bookmark

Laški heineken

Sreda, 3. junij 2009

Danes je bil zabit prvi žebelj v krsto gromozanskega imperija tajkuna Boško Šrota. NLB namreč ni reprogramirala dolga Infond Holdingu in bo zasegla 12-odstotni delež Mercatorja in dobro petino Pivovarne Laško. Toda igra se ne končuje, saj ima Boško Šrot še skoraj za dvakrat toliko kreditov, ki mu bodo iz meseca v mesec zapadali — in danes v Sloveniji ni banke, ki bi si še upala reprogramirati Šrotove dolgove. Toda morali bi se vprašati, kakšna je neposredna škoda, ki jo je prizadejal Boško Šrot s svojimi mahinacijami podjetjem, ki jih je imel v lasti in jih neposredno nadzoroval.

Najprej si poglejmo obe pivovarni, Laško kot Union. V vsem tem času, kar je na čelo obeh stopil Boško Šrot, ne ena ne druga pivovarna ni vrgla na tržišče niti enega novega zvarka. Če vemo, da je pred dobrimi desetimi leti pivo smile praktično pometlo s konkurenco mehiških piv, nam je lahko jasno, da sta obe pivovarni zamudili ogromno priložnost, da lansirata kakšno novo mešanico piva. Vsi tisti, ki smo nekoč hodili v Kavarno Union, se zelo dobro spomnimo piva ležak, ki je bil takrat zelo priljubljeno. Prepričan sem, da bi se tudi danes prijelo.

Sedaj pa se preselimo k mineralni vodi. Radenska je bila svojčas pojem dobre mineralne vode in se je prodajala po celi Jugoslaviji. Danes se ne spomnim, kdaj sem nazadnje videl reklamo za radensko in njen takrat odlični slogan in zaščitni znak treh src. To je popolnoma izginilo iz zavesti Slovencev, kaj šele iz spomina celotnega Balkana. Vsi tisti, ki so smo živeli še v Jugoslaviji, se spomnimo, kako se je ta brand reklamiral v vseh možnih oblikah od Albancev do Japoncev. Danes radenske ni več, mladina pa pije namesto tega uvožene mineralne vode. Radenska je kot eden največjih brandov zgolj na pol prisoten v zavesti ljudi.

Pa se preselimo k fructalu, ki je bil pojem dobrega soka “v sodelovanju z naravo”. Mnogi Slovenci in tudi Jugoslovani so raje naročali fructal kot pa recimo bravo. Imižd naravnega soka bil tako močan, da si vedel, da bo sok res imel okus po marelicah, če naročiš marelični sok. Danes je ljudem popolnoma vseeno, kateri sok dobijo v gostilni ali trgovini. Edino, kar šteje, je zgolj cenovna ugodnost izdelka. Tudi tu je šel odličen brand v franže oz. deluje le s polovico moči.

Na vseh treh oziroma štirih primerih se zelo jasno vidi, kakšna je bila vladavina Boška Šrota. Namesto da bi razvijal nove produkte in negoval stare, jih ustrezno reklamiral in osvajal nova tržišča, je samo kupčkal denar iz enega žepa v drugega, širil svoj imperij in zniževal vrednost svojih izdelkov. Slovenska podjetja si ne zaslužijo lastnikov, ki počasi, toda zanesljivo uničujejo tako imidž podjetij kot njihovo donosnost. S kakšnim bolj pametnim lastnikom bi danes v Beogradu še vedno pili Fructalove sokove, žejo bi v Makedoniji gasili z radensko in morebiti bi bil smile hit tudi v Ukrajini. Pa nič od tega. Tajkun ponavadi ne razvija svojih podjetij, temveč zgolj privatizira premoženje za lastni žep in posledično zavira razvoj Slovenije. Pa saj ni Boško Šrot edini. Imamo tudi Bavčarja in še kup podobnih primerov.

Sicer pa je pravo ogledalo Boškovega imperija spletna stran časopisa Delo, ki je tako obupno zastarela, da jo šiša celo Dnevnik in cel kup spletnih portalov vključno s Siolovim. Pa ne zgolj po izgledu, marveč tudi po ažurnosti, saj na Delovi spletni strani vesti visijo tudi po cel teden. Halo!?In to naj bi bila najresnejša časopisna hiša v času vedno večjega upadanja tržnega deleža časopisov in prevlade interneta? Malo morgen.

Sicer pa tudi zaradi vseh barabij predvsem pa tudi zaradi kvalitete pijem heineken.

  • Share/Bookmark