Arhiv za Maj, 2009

Dansons le Cannes-Cannes

Ponedeljek, 25. maj 2009

Medtem ko se v Sloveniji še vedno bije bitka okoli tajkunov, sem s prijatelji scenaristi preživel prečudovit teden na najprestižnejšem festivalu na svetu. Če mislite, da mi je pot in stroške plačala Slovenija, se krepko motite. Bil sem na zadnjem delu scenaristične delavnice Scripteast, ki jo financira neodvisna Poljska fondacija. Gre za izbor dvanajstih scenarijev iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki so bili izbrani od elitnih evropskih producentov.

Cannes je danes v svetu edini ekvivalent Hollwoodu, le s to opazno razliko da so Oskarji prvenstveno namenjeni ameriški filmski industriji, cannski filmski festival pa je svetoven. Kaj pomeni biti svetoven; ravno to da brez problemov lahko tudi iz najbolj zakotnega dela sveta film zmaga in avtor postane planetarna zvezda. Danes so zaradi romunskega zmagovalca izpred treh let Romuni praktično velesila v filmskem svetu. So preprosto hit in trendy. Kot da ostale vzhodne Evrope ne bi bilo. In res na festivalu ni bilo ne poljskih ne Čeških, kaj šele ex-jugoslovanskih filmov. V tekmovalnem delu gotovo ne.

Toda v Cannesu deluje tudi filmska tržnica, oziroma market, kjer se film kupujejo, prodajajo, pakirajo in financirajo. In tu smo prisotni vsi vključno s Slovenci. In to je bil tudi namen delavnice Scripteast: ne samo da izboljšamo scenarije, temveč da jih poskušamo že vnaprej financirati. Zatorej so nas dodobra oborožili s svetovalci: od tega, kako se naučiš v treh minutah povedati zgodbo svojega bodočega filma na najbolj verodostojen in atraktiven način, pa do tega na kakšne producente se splača štartati glede na vsak projekt posebej. Vsa ta srečanja pa se dogajajo ves čas, včasih uradno, kot npr. zajtrk s producenti, kot tudi preko dneva in ponoči na zabavah. Torej 24 ur si praktično na preži in prodajaš sebe in svoj izdelek, kot največji bodoči talent. In s tem ni nič narobe, to počnejo vsi ves čas. Zatorej je slovenska sramežljivost tu popolnoma odveč, saj financerji iščejo bistre, atraktivne in predvsem talentirane posameznike, ki bodo mogoče že jutri osvajali cel svet.

In cel svet je zbran v Cannesu, od Evrope, do Amerike, od Rusov do Kitajcev, od Mongolcev do Estoncev. In nikoli ne veš, kdo bo v tebi videl potencial, saj je filmski biznis včasih precej nelogičen in iznad teritorialnih voda. Poleg biznisa pa poteka ves čas še kup zabav, tako da se mirno lahko zgodi, da prideš na sprejem, kjer ne točijo samo zastonj vodke, marveč ti osebno prepeva Debby Harry iz skupine Blondie. Ali pa da stopiš v Carlton hotel in se zaletiš v Harvey Weinsteina, mogočnega šefa družbe Miramax, ki zgleda bolj podoben King Kongu kakor pa človeku. Ali pa greš skozi festivalsko palačo in ti na stranskem vhodu mimo tebe spolzi Monica Bellucci in se šele čez trideset sekund zaveš njene lepote, ki jemlje dih.

V Cannesu je vse mogoče in predvsem je vse šik. In to tako šik, da ti dih jemlje. V pasu kilometra od obale praktično ne najdeš kioska, se pa kar tre svetovnih kreatorjev, od tistih najbolj razvpitih do popolnoma neznanih, ki so poznani samo petičnežem. Cene pa so astronomske, kakor je astronomsko vse, kar je za časa festivala v Cannesu. Jahte, ki štejejo, so samo tiste, kjer lahko pristane helikopter, obrneš se le za kakšnim rolls-royceom, bentleyjem ali ferrarijem, vsega drugega niti ne opaziš. In lepotice, toliko lepih žensk, kot se jih tam videl v zadnjih dnevih, ne vidiš nikjer, mogoče le na kakšni modni reviji svetovno znanega kreatorja. Čeprav so cene zasojene, pa se vendar lahko za 20 evrov spodobno naješ in za steklenico odličnega vina plačaš 15 evrov. Seveda obstajajo tudi dražje variante, toda zakaj bi zapravljal za šampanjec, ki se toči v potokih povsod in to zastonj.

In ves ta svet vrvi, biznisira, se zabava in skuša uspeti v filmskem svetu. Očitno je filmski svet še zadnja iluzija na svetu, ki resnično premami vsakega. Upam da sem vam vsaj malo te iluzije prikazal v temle zapisu. Kajti Cannes je res nekaj posebnega, po svoje je največja reklama za Azurno obalo, saj se za časa samo deset dnevnega festivala obrne več denarja, kot je celoletni izkupiček slovenskega obmorskega turizma. Tu pa že lahko govorimo o strategiji, ki so jo Francozi obesili na festival, je namreč tudi največja reklama, ki jo plačujejo vsi drugi in obenem prodajajo francoski stil. In ta stil življenja je vedno znova mamljiv, kot je mamljiva prva ljubezen. Le da je v primeru Cannesa vsa ljubezen posvečena filmu, ki so ga hlej zlomka izumili Francozi. In te zlate igračke ne dajo kar tako iz rok.

In kdo so zmagovalci festivala, nič ne de, o njih boste prebirali v naslednjem letu, saj bodo svetovni mediji na dolgo in široko pisali o njih in analizirali njihove filme. Tokrat je vso slavo pobral avstrijec Michael Haneke, največ vzdihov je zopet šlo ob sprehodu na rdeči preprogi Sharon Stone in najbolj iskan par sta bila Brad Pitt in Angelina Jolie. Da o Quentinu Tarantinu in polemičnem Larsu von Trierju niti ne izgubljam besed.

  • Share/Bookmark

Neka druga republika

Ponedeljek, 11. maj 2009

Janez Janša je v politični prostor vrgel pravo bombo: deset popravkov ustave, ki pa bi bili tako koreniti, da bi lahko govorili o novi, drugi republiki. Koalicijski partnerji s tem seveda niso zadovoljni, toda pozor — tudi na desnici, razen s strani Janševih zvestih jurišnikov, ni slišati pozitivnih odzivov na to temo. Celo Peter Jambrek, arhitekt Janševe vladavine, je do ustavnih sprememb skeptičen, čeprav je to pravzaprav njegovo področje, saj je bil eden od piscev prve ustave Republike Slovenije.

Vse skupaj niti ne bi bilo omembe vredno, če se ne bi za ustavnimi spremembami, ki jih predlaga Janša, skrivala vsa orodja, da lahko s pomočjo množic napraviš puč in predčasne volitve. Za to gre pri Janševih spremembah in za nič drugega. S pomočjo referendumov bi lahko po teh ustavnih spremembah še lažje uveljavljal ljudsko voljo, čeprav bi ta lahko bila celo v neskladju s človekovimi pravicami. Spomnimo se samo referenduma o izbrisanih, ki je dober primer tega, o čem se ne sme odločati, saj deluje podobno kot referendum o Judih v času nacizma.

Podobna je tudi njegova zahteva, da se v ustavo zapiše, da je prepovedano poveličevanje totalitarizmov ali prikazovanje le teh v pozitivni luči. Ta definicija je tako široka, da se jo da raztegniti na vse možne smeri. Če bi bilo to zapisano v ustavi, bi to lahko pomenilo, da je kaznivo dejanje že nošenje majice s Titovim likom ali petokraka na reverju suknjiča. Ali če smo še bolj podrobni, kaj bi bilo z literaturo in filmi? Ali bi bila vsaka knjiga, ki bi opisovala socializem kot čisto spodobno družbeno tvorbo, v kateri so se ljudje ubadali s švercanjem kave, lahko že sovražna propaganda in v skladu z Janševo novo ustavo že prekršek, če ne celo kaznivo dejanje? Si Janša želi, da bi vsak film, ki bi se dotaknil obdobja po drugi svetovni vojni, moral biti nujno tipa Angela Vode, kjer so vsi komunisti že po defaultu slabi, vsi drugi pa dobri?

Dejstvo je, da tako filmi kot literatura že od sredine petdesetih let niso poveličevali socializma in da se je prelom z zaželjenim socrealizmom zgodil že davno. Tega Janša ne ve ali pa ni bral knjig in hodil v kino. S tem kaže omalovažujoč odnos do umetnikov, saj jih Janša očitno dojema kot ljudi, ki jim je potrebno določiti smer, kako naj pišejo in o čem.

Si predstavljate, kakšna logika se skriva za temi ustavnimi spremembami, ta logika revolucije, ki bi s pomočjo razočaranih ljudskih množic v vsakem trenutku lahko zamenjala vlado in demokratično izvoljen parlament? To je logika izrednih razmer, kjer se odločanje seli iz parlamenta na ulico. Tu Janša odpira zelo širok prostor in ustavni okvir, da populizem postane prevladujoča oblika politike na Slovenskem.

Zato niti ne čudi, da se nad ustavnimi spremembami navdušuje zgolj Zmago Jelinčič. Že ta podatek pove vse. Celo tradicionalno ljudska stranka SLS je tiho in ne reče ne bev ne mev. Edini intelektualec, ki je res navdušen, je zopet Dimitrij Rupel. Kako simptomatično. Dimitrija Rupla ne moti, da bi takšni ustavni okvirji ob kakšni krizi lahko odnesli s položaja s pomočjo volje nezadovoljnih množic tudi njega. Z referendumom, po domače. Si predstavljate kader, kako Rupla tlačijo v zapor, ker je tako zahtevala množica razjarjenih delavcev, ki že tri mesece niso dobili plače in so na refendumu demokratično odločili, da imajo Rupsija vrh glave?

To bi bila ta druga republika. Revolucija bi ponovno pojedla enega svojih najimenitnejših otrok. Déjà vu.

  • Share/Bookmark