Arhiv za 15. April 2009

Bučarjevi nekrologi

Sreda, 15. april 2009

France Bučar je izdal knjigo, v kateri ugotavlja, da je Slovenija zašla v slepo ulico in da smo ostali brez vrednot. Poleg tega ugotavlja, da so Slovenci sicer izpeljali projekt samostojnosti, potem pa je zmanjkalo idej za naprej. Zato je bil po Bučarjevem mnenju posledično ves posel jalov, saj kljub vsakoletnem govorjenju o zaslugah za osamosvojitev nismo opazili preprostega dejstva, da so se temeljne družbene vrednote razkrojile.

In kako bi sploh bilo drugače, ko pa je ravno Bučar in njegov krog zaslužnih za samostojno Slovenijo popolnoma klecnil tako na pravnem področju kot tudi na gospodarskem. Bučar je pač pisec slovenske ustave in ima že zato velik moralni kapital. Toda v osemnajstih letih se gospod ni oglašal, ko je država sprejemala slabe gospodarske zakone. Še več! Bučar danes molči ali pa se ne zaveda, da mali delničarji še danes ne uživajo nobene zaščite pred večinskimi lastniki kapitala. Ne mine dan, da ne bi Kristijan Verbič nastopal v medijih in sprotno opozarjal na oškodovanje malih delničarjev. Zgodi se pa nič.

Podobno je bilo že dobro leto po osamosvojitvi, ko so prvič prišle v javnost informacije o prekupčevanju z orožjem. Tudi takrat bi lahko Bučar vstal in se zavzel za dosledno upoštevanje črke zakona in bi bile te mafijaške rabote razkrite, akterji te kraje pa zaprti. Toda ne. Takrat je bilo bolj važno čuvati “tekovine osamosvojitve”, namesto da bi obsojali čisto navaden kriminal. Danes tako lahko le opazujemo, kako je ena in ista banda preprodajalcev orožja vmešana v posle z Patrijo — pa spet nič. Čakamo, kaj bodo odkrili finski preiskovalci, saj naši očitno niso sposobni priti zadevi do dna.

Gospod Bučar se zdaj spravlja tudi na sindikalne voditelje, ki da nikoli niso videli tovarn od znotraj. Halo?! Je to nivo debate o delavskih pravicah? Sam se dobro spomnim, kako je gospod Milič vseslovensko javnost prepričeval, da je treba ukiniti plačane malice med delovnim časom, da bo naše gospodarstvo bolj konkurenčno. Če ne bi bilo sindikatov in teh voditeljev, ki tovarn niso videli od znotraj, bi bila tudi ta pravica ukinjena. Je takrat gospod Bučar dvignil glas in protestiral proti amoralnemu predlogu delodajalcev? Ne, kajti s temi malenkostmi se osamosvojitvena gospoda ne bo ubadala.

So se pa na dolgo in široko ubadali z ideološkimi debatami. Koliko je bilo potrošenega papirja samo za spravo, pa povojne poboje, pa vlogo cerkve med drugo svetovno vojno … V nedogledso se prepirali o tem, medtem pa je nemoteno potekala privatizacija slovenskega gospodarstva in tajkunizacija le-tega. In da ne bo pomote, tudi danes se mediji ubadajo bolj s Titovo avenijo kot pa z družbenim kolapsom države. Nikjer ni videti niti enega predloga, kako zaustaviti izčpavanje podjetij, kako razslastiti imetnike sumljivega kapitala, kako podati kazenske ovadbe proti odgovornim v nadzornih svetih, kako preprosto vzpostaviti zakone, ki naj bi se spoštovali. O tem se sliši malo. Do danes je le Mencinger podal svoj predlog progresivne obdavčitve kapitala. Vsi ostali molčijo in zgolj razpredajo o globalni krizi.

Gospod Bučar pa zdaj s svojo knjigo hoče postaviti nov temelj razumevanja slovenstva in družbenih odnosov. Prva stvar, ki mi pride na pamet, je to, da je osamosvojitvena inteligenca zapravila ves svoj moralni kapital, da še naprej o tem razpreda. Če jih je kaj v hlačah, naj ustanovijo stranko in začnejo razbijati to strankokracijo od znotraj. Bliža se junij, ko bomo spet gledali vso to elito, ki se bo na naš račun tudi pogostila v Cankarjevem domu. Seveda bo zakuska prilagojena kriznim časom, verjetno bo namesto narezkov bila bolj skromna jedača. Vsi ti gospodje bodo siti in ponosni odkorakali v Odmeve in obujali spomine na veličastno leto, ko so nas osamosvojili. Bojim pa se, da bo število nezaposlenih takrat že nevarno blizu 100.000. Samo vprašanje časa je, kdaj bo množica eksplodirala  — ekspodirala v čistem besu, saj ne samo ne bo imela dela, marveč kmalu ne bo imela več nobene perspektive živeti v samostojni Sloveniji.

Za to množico brezposelnih pa obstaja še bistveno večja množica tistih, ki rintajo za mesečno mezdo, manjšo od 500 evrov, in ki se vsak dan tresejo za delo. In ko bo ta množica enkrat spoznala, da je tako Bučar kot vsa ekonomskopolitična elita obraz enega in istega establishmenta, bo prepozno — za establishment namreč. Če Pahor ne bo radikalno spremenil zakonodaje gospodarskega prava in končno žrtvoval nekaj svetih krav na oltar pravice, se jeseni mirno lahko nadeja socialnim nemirom. Takrat pa tudi nasilne demonstracije niso izključene, saj tako in tako nimamo več nobenih vrednot. In kako bi čutili spoštovanje do ljudi, ki so nas osamosvojili ne samo od Jugoslavije, temveč tudi od dobrin, ki bi nam na podlagi poštenega dela morale pripadati? Bučar lahko mirno piše nekrologe svoji generaciji, ki ni znala postaviti države na realne temelje.

  • Share/Bookmark