Arhiv za 6. April 2009

Primer Bobinac

Ponedeljek, 6. april 2009

Napad na predsednika uprave Gorenja odpira kar nekaj vprašanj, predvsem pa je povod za resen razmislek, kakšen kapitalizem smo Slovenci sploh pripravljeni prenašati.

Ne gre mi za to, da bi ugotavljal, ali so Bobinca napadli lokalni, užaljeni brezdelneži, ki so morda celo v sorodu s kakšnim odpuščenim delavcem Gorenja. To bi bilo — glede na precej neobičajno krajo — čisto logično. Bobinca so namreč potolkli s kijem, da bi mu vzeli zgolj mobilni telefon. Toda predvsem gre za odziv na sam dogodek.

Na internetnih forumih je jasno, da je vsaj 90 odstotkov ljudi prepričanih, da je Bobinac dobil zaslužene batine. To bi nas moralo vsekakor presenetiti, saj ljudje tak tip nasilja večinoma zavračajo. Po drugi strani pa je to razumljivo. Smo na začetku resne krize, ki lahko traja tudi več let. Franjo Bobinac pa je zaradi vodenja Gorenja, prejemanja državne pomoči in obenem visoke plače — ki sicer ne odstopa od ostalih menagerskih plač — ter odpuščanja delavcev že dobre tri mesece v središču medijske pozornosti. Zato ga imajo ljudje za enega od tistih, ki so za svoje delo znatno preplačani.

Stvar pa le ni tako enostavna. Prenapeteži na forumih vedno znova vlečejo na dan ena in ista imena: Bavčar, Šrot, Kordež, Volk … — in celo kopico politikov, ki naj bi omogočili nastanek tako imenovanih tajkunov. Toda zakaj v tem kontekstu ni nikoli Tuša, Pečečnika ali Colariča? Odgovor je preprost in nam jasno pokaže, kako povprečen Slovenec rangira kapitaliste.

V prvi red spadajo tako imenovani self-made kapitalisti, ki so do premoženja prišli z znanjem, pridnostjo in delavnostjo. Takšna sta npr. Pečečnik in Tuš. Ti so za Slovence popolnoma neproblematični kapitalisti, zato jih nihče ne zmerja s tajkuni.

V drugo skupino spadajo direktorji uprav velikih podjetij, ki so bila v socializmu družbena lastnina. Takšna podjetja so Krka, Gorenje ali Elan. Četudi ima država v nekaterih od teh podjetij še vedno določen delež, so direktorji uprav pod drobnogledom javnosti. Ta namreč ve, da niso sami prišli do premoženja oz. ga niso ustvarili s svojim kapitalom, temveč kapitalom tovarne. Ta skupina si po mnenju javnosti ne zasluži astronomskih plač, pa če so menedžerji še tako uspešni.

A tudi tu je razlika. Direktorju Krke g. Colariču nihče ne očita previsoke plače, saj Krka vseskozi odlično posluje in so tudi delavci Krke dobro plačani. Ne spomnim se, da bi slišali za kak škandal v Krki. Čisto drugače pa ocenjujemo Franja Bobinca, saj delavci v Gorenju zaslužijo toliko kot večina delavcev v Sloveniji — torej zgolj 400 do 500 evrov. To pa je za Slovence že premalo. Zato Slovenci Bobincu ne privoščijo tako visoke plače kot Colariču, saj delavce premalo plača. Poleg tega pa prejema tudi pomoč države.

V tretjo skupino spadajo direktorji, ki so podjetja olastninili. Ti so za Slovence pravi tajkuni in lopovi. V to skupno spadajo Igor Bavčar — čeprav mu prevzem ni uspel —, pa Boško Šrot, pa družina Volk in še cela vrsta podjetnikov, ki so bili več ali manj vseskozi glavne igralci tako imenovane tajkunizacije Slovenije.

V četrto skupino skupino spadajo politično nastavljeni direktorčki, ki so že od samega začetka obsojeni, da jih povprečen Slovenec — ne glede na njihove sposobnosti — prezira.

Iz vsega tega sledi, da Slovenci — poleg tujih lastnikov — ne marajo, da se podjetja sploh lastninijo. Za lastnika imajo raje državo kot pa domačega kapitalista, saj bivšo družbeno lastnino še vedno dojemajo kot svojo — kljub certifikatom. Nad tem bi se morala politika resno zamisliti, ne pa na silo prodajati podjetja za vsako ceno pod parolo, da je država slab gospodar. Slovenci ne marajo politično nastavljenih ljudi in jih ne cenijo, ne glede na rezultat poslovanja podjetja. Cenijo pa sposobne in uspešne direktorje in jim tudi privoščijo dobro plačo, magari astronomsko, če le podjetje dobro posljuje in če imajo vsi delavci dobre plače. Slovenci ne tolerirajo direktorjev, ki sicer odlično poslujejo, a premalo plačujejo delavce.

Franjo Bobinac ni bil nikoli primer neuspešnega podjetnika. V vsakem primeru je prvoligaš, toda ker njegova delovna sila ni dovolj plačana, se bo pač moral sprijazniti, da ne more vleči 20-krat toliko kot delavci. Zato po tem nasilnem napadu ne bo deležen simpatij obubožanih Slovencev, ki se povečini tresejo za svoje službe in preživetje.

Vse to bi država morala razumeti, saj jo v nasprotnem primeru čaka socialno vrenje in izbruh nasilja. Zadnjič sem zapisal, da pomankanje družbene pravičnosti lahko pripelje do revolucije. Na tem primeru se zelo jasno vidi, kako lahko se to zgodi. Če že ne revolucija, pa vsaj napadi v temačnih ulicah — ob tihem odobravanju znatnega števila Slovencev. Če država ne ukrene nič glede Bavčarja, Volka in Šrota, naj se kar pripravi, da sedi na tempirani bombi, ki se je ne da dezaktivirati z odvračanjem pogleda in z upanjem, da se človek na vse navadi. Slovenec že ne — vsaj do takrat, ko se še spomnimo, da smo v socializmu bili približno vsi enaki. Zatorej se vsakega kapitalizma ne da za vsako ceno preseliti. Verjetno bo koalicija morala začeti razmišljati o kapitalizmu s človeškim obrazom.

  • Share/Bookmark