Arhiv za April, 2009

Dovolj blefa!

Sreda, 29. april 2009

Čeprav se je prejšnji teden tresla koalicija zaradi reprogramiranja dolga Boškovemu Infond Holdingu, se komedija zmešnjav nadaljuje. Najbolj očiten dokaz, da gre za burko, je blefiranje, ki se ga grejo bankirji. Uprava NLB je na tiskovni konferenci namreč izjavila, da ne vejo, kaj so to tajkunski krediti, saj jih država ni utemeljila. Halo?

Kar je jasno vsakemu povprečnemu državljanu, ki nima nujno končanega ekonomskega faksa, ni jasno vrhunskim bankirjem, ki so v primerjavi s tem povprečnim državljanom tudi vrhunsko plačani za svoje delo. Istočasno pa se oglasi tudi Banka Slovenije in se ogradi od kontroliranja tako imenovanih tajkunskih kreditov in vse skupaj preloži na finančno ministrstvo.

Od tajkunskih kreditov bi se bankirji kar takole po domače ogradili? Pa koga oni farbajo in kaj blefirajo? Kredite so odobravale banke, saj Šrot in Bavčar svojih stotin milijonov evrov nista dobila od privatnikov ali na črnem trgu. Banke pa očitno niti niso seznanjenje, čému so krediti sploh namenjeni.

Sedaj pa se malo vrnimo v realnost. Če navaden državljan zaprosi za kredit, mora za pičlih 10.000 evrov spisati cel kup papirjev in zelo jasno razložiti bankirjem, za kaj bo ta kredit porabil. Ni treba posebej poudarjati, da banka zahteva od njega, da za vračilo kredita odgovarja s svojim premoženjem. In če se slučajno zgodi, da ga ne more vrniti, banka kaj hitro zaseže npr. njegovo stanovanje. In zgodbe je konec. Nihče v banki se ne joče, če en kreditojemalec potone s svojim premoženjem vred. Kapitalizem pač.

Zatorej je čisto neverjetno, da banke glede servisiranja slovenskih podjetij (in to največjih!) ne vejo nič o njihovih gospodarskih načrtih. Očitno jih tudi ne povprašajo, saj za njih veljajo različna pravila. Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da banke — ko finančni holdingi ne morejo več odplačevati kreditov — kot hudič od križa bežijo od lastništva le-teh z izgovorom, da bankirji niso usposobljeni za upravljanje podjetij. Sedaj pa stop. Zakaj pa so bankirji odobravali tako velikanske kredite, če bi lahko vsaj slutili, da so podjetja oziroma holdingi preveč zakreditirani? Do kam bi še lahko tekel ta cash-the-cash, preden bi bankirji odkrili, da je kredit večji od premoženja podjetja in da obstaja verjetnost, da glavnica nikoli ne bo poplačana?

Po logiki slovenskih bankirjev bi namreč tudi navaden državljan lahko prišel v banko, vzel kredit za 10 milijonov evrov in garantiral odplačilo kredita z istimi delnicami, ki jih šele misli kupiti. Tako bi naj bilo, če bi bili vsi državljani enakopravni. Toda ker niste Igor Bavčar ali Boško Šrot ali direktor velike firme, vam to ne bo uspelo. In da bi bila komedija še večja, je Igor Bavčar prepisal svoje premoženje na ženo! In to v času, ko je vsem jasno, da je njegov holding dolžan debelo milijardo. Vsi pa blefirajo, da o tem ne vejo nič in jih tudi nič ne briga. Torej navaden državljan ne more kar takole vzeti kredita, direktor holdinga pa lahko par stotin milijonov zapravi čez noč in niti ne odgovarja s svojim premoženjem. Pa kje je tu logika?

Zadnjič je na TV Slovenija odgovorni urednik Žurnala24 Goran Novkovič postavil zanimivo vprašanje, kaj je vendar država počela, ko je lahko vsak dan prebirala v dnevnem časopisju o kaselc podjetjih, tajkunizaciji in spornih prevzemih? Očitno nič. Tako kot danes je zgolj blefirala, da nič ne ve. Tudi danes poteka dokapitalizacija Istrabenza in Pivovarne Laško. Tudi tu bo šlo kot ničkolikokrat do sedaj za iztiskanje malih delničarjev in konsolidiranje lastništva. In država bo s svojimi inštitucijami blefirala naprej.

Sedaj pa je treba postaviti nevarno tezo; mar sploh potrebujemo Banko Slovenije, odkar imamo evro? Še več: kdaj bodo ukinili DARS, če pa se letos gradi zgolj 1,4 kilometra avtoceste? Zakaj sploh potrebujemo Ministrstvo za razvoj, če razvoja v Sloveniji že dolgo ni? Kdaj bo sprejeta zakonodaja, ki bo zaščitila male delničarje? Ali bo kdo v državi zahteval zaseg premoženja družini Volk, ki je potopila MIP? Družina ni brez premoženja, saj ima v Italiji podobno fabriko. Zakaj se ne sproži kazenska ovadba proti nadzornemu svetu NLB zaradi odobritve Kramarjeve nagrade? Kdaj bo spisana kazenska ovadba proti bivšemu direktorju Dravskih elektrarn, ki je odobril posojilo v višini 21 milijonov evrov cerkvenemu Zvonu 1? Ko si bo politika odgovorila na ta vprašanja, bo konec blefa. A vse kaže, da bo prej konec slovenskega gospodarstva.

Do takrat pa predlagam, da začnemo razmišljati o akciji naslednjega tipa: državljani naj na določen dan istočasno dvignejo vse svoje prihranke iz NLB. Si predstavljate, kako hitro bi se država zganila in začela gasiti paniko? Kaj drugega kot čisto zakonita akcija državljanske nepokorščine nam žal ne preostane.

  • Share/Bookmark

Bučarjevi nekrologi

Sreda, 15. april 2009

France Bučar je izdal knjigo, v kateri ugotavlja, da je Slovenija zašla v slepo ulico in da smo ostali brez vrednot. Poleg tega ugotavlja, da so Slovenci sicer izpeljali projekt samostojnosti, potem pa je zmanjkalo idej za naprej. Zato je bil po Bučarjevem mnenju posledično ves posel jalov, saj kljub vsakoletnem govorjenju o zaslugah za osamosvojitev nismo opazili preprostega dejstva, da so se temeljne družbene vrednote razkrojile.

In kako bi sploh bilo drugače, ko pa je ravno Bučar in njegov krog zaslužnih za samostojno Slovenijo popolnoma klecnil tako na pravnem področju kot tudi na gospodarskem. Bučar je pač pisec slovenske ustave in ima že zato velik moralni kapital. Toda v osemnajstih letih se gospod ni oglašal, ko je država sprejemala slabe gospodarske zakone. Še več! Bučar danes molči ali pa se ne zaveda, da mali delničarji še danes ne uživajo nobene zaščite pred večinskimi lastniki kapitala. Ne mine dan, da ne bi Kristijan Verbič nastopal v medijih in sprotno opozarjal na oškodovanje malih delničarjev. Zgodi se pa nič.

Podobno je bilo že dobro leto po osamosvojitvi, ko so prvič prišle v javnost informacije o prekupčevanju z orožjem. Tudi takrat bi lahko Bučar vstal in se zavzel za dosledno upoštevanje črke zakona in bi bile te mafijaške rabote razkrite, akterji te kraje pa zaprti. Toda ne. Takrat je bilo bolj važno čuvati “tekovine osamosvojitve”, namesto da bi obsojali čisto navaden kriminal. Danes tako lahko le opazujemo, kako je ena in ista banda preprodajalcev orožja vmešana v posle z Patrijo — pa spet nič. Čakamo, kaj bodo odkrili finski preiskovalci, saj naši očitno niso sposobni priti zadevi do dna.

Gospod Bučar se zdaj spravlja tudi na sindikalne voditelje, ki da nikoli niso videli tovarn od znotraj. Halo?! Je to nivo debate o delavskih pravicah? Sam se dobro spomnim, kako je gospod Milič vseslovensko javnost prepričeval, da je treba ukiniti plačane malice med delovnim časom, da bo naše gospodarstvo bolj konkurenčno. Če ne bi bilo sindikatov in teh voditeljev, ki tovarn niso videli od znotraj, bi bila tudi ta pravica ukinjena. Je takrat gospod Bučar dvignil glas in protestiral proti amoralnemu predlogu delodajalcev? Ne, kajti s temi malenkostmi se osamosvojitvena gospoda ne bo ubadala.

So se pa na dolgo in široko ubadali z ideološkimi debatami. Koliko je bilo potrošenega papirja samo za spravo, pa povojne poboje, pa vlogo cerkve med drugo svetovno vojno … V nedogledso se prepirali o tem, medtem pa je nemoteno potekala privatizacija slovenskega gospodarstva in tajkunizacija le-tega. In da ne bo pomote, tudi danes se mediji ubadajo bolj s Titovo avenijo kot pa z družbenim kolapsom države. Nikjer ni videti niti enega predloga, kako zaustaviti izčpavanje podjetij, kako razslastiti imetnike sumljivega kapitala, kako podati kazenske ovadbe proti odgovornim v nadzornih svetih, kako preprosto vzpostaviti zakone, ki naj bi se spoštovali. O tem se sliši malo. Do danes je le Mencinger podal svoj predlog progresivne obdavčitve kapitala. Vsi ostali molčijo in zgolj razpredajo o globalni krizi.

Gospod Bučar pa zdaj s svojo knjigo hoče postaviti nov temelj razumevanja slovenstva in družbenih odnosov. Prva stvar, ki mi pride na pamet, je to, da je osamosvojitvena inteligenca zapravila ves svoj moralni kapital, da še naprej o tem razpreda. Če jih je kaj v hlačah, naj ustanovijo stranko in začnejo razbijati to strankokracijo od znotraj. Bliža se junij, ko bomo spet gledali vso to elito, ki se bo na naš račun tudi pogostila v Cankarjevem domu. Seveda bo zakuska prilagojena kriznim časom, verjetno bo namesto narezkov bila bolj skromna jedača. Vsi ti gospodje bodo siti in ponosni odkorakali v Odmeve in obujali spomine na veličastno leto, ko so nas osamosvojili. Bojim pa se, da bo število nezaposlenih takrat že nevarno blizu 100.000. Samo vprašanje časa je, kdaj bo množica eksplodirala  — ekspodirala v čistem besu, saj ne samo ne bo imela dela, marveč kmalu ne bo imela več nobene perspektive živeti v samostojni Sloveniji.

Za to množico brezposelnih pa obstaja še bistveno večja množica tistih, ki rintajo za mesečno mezdo, manjšo od 500 evrov, in ki se vsak dan tresejo za delo. In ko bo ta množica enkrat spoznala, da je tako Bučar kot vsa ekonomskopolitična elita obraz enega in istega establishmenta, bo prepozno — za establishment namreč. Če Pahor ne bo radikalno spremenil zakonodaje gospodarskega prava in končno žrtvoval nekaj svetih krav na oltar pravice, se jeseni mirno lahko nadeja socialnim nemirom. Takrat pa tudi nasilne demonstracije niso izključene, saj tako in tako nimamo več nobenih vrednot. In kako bi čutili spoštovanje do ljudi, ki so nas osamosvojili ne samo od Jugoslavije, temveč tudi od dobrin, ki bi nam na podlagi poštenega dela morale pripadati? Bučar lahko mirno piše nekrologe svoji generaciji, ki ni znala postaviti države na realne temelje.

  • Share/Bookmark

Primer Bobinac

Ponedeljek, 6. april 2009

Napad na predsednika uprave Gorenja odpira kar nekaj vprašanj, predvsem pa je povod za resen razmislek, kakšen kapitalizem smo Slovenci sploh pripravljeni prenašati.

Ne gre mi za to, da bi ugotavljal, ali so Bobinca napadli lokalni, užaljeni brezdelneži, ki so morda celo v sorodu s kakšnim odpuščenim delavcem Gorenja. To bi bilo — glede na precej neobičajno krajo — čisto logično. Bobinca so namreč potolkli s kijem, da bi mu vzeli zgolj mobilni telefon. Toda predvsem gre za odziv na sam dogodek.

Na internetnih forumih je jasno, da je vsaj 90 odstotkov ljudi prepričanih, da je Bobinac dobil zaslužene batine. To bi nas moralo vsekakor presenetiti, saj ljudje tak tip nasilja večinoma zavračajo. Po drugi strani pa je to razumljivo. Smo na začetku resne krize, ki lahko traja tudi več let. Franjo Bobinac pa je zaradi vodenja Gorenja, prejemanja državne pomoči in obenem visoke plače — ki sicer ne odstopa od ostalih menagerskih plač — ter odpuščanja delavcev že dobre tri mesece v središču medijske pozornosti. Zato ga imajo ljudje za enega od tistih, ki so za svoje delo znatno preplačani.

Stvar pa le ni tako enostavna. Prenapeteži na forumih vedno znova vlečejo na dan ena in ista imena: Bavčar, Šrot, Kordež, Volk … — in celo kopico politikov, ki naj bi omogočili nastanek tako imenovanih tajkunov. Toda zakaj v tem kontekstu ni nikoli Tuša, Pečečnika ali Colariča? Odgovor je preprost in nam jasno pokaže, kako povprečen Slovenec rangira kapitaliste.

V prvi red spadajo tako imenovani self-made kapitalisti, ki so do premoženja prišli z znanjem, pridnostjo in delavnostjo. Takšna sta npr. Pečečnik in Tuš. Ti so za Slovence popolnoma neproblematični kapitalisti, zato jih nihče ne zmerja s tajkuni.

V drugo skupino spadajo direktorji uprav velikih podjetij, ki so bila v socializmu družbena lastnina. Takšna podjetja so Krka, Gorenje ali Elan. Četudi ima država v nekaterih od teh podjetij še vedno določen delež, so direktorji uprav pod drobnogledom javnosti. Ta namreč ve, da niso sami prišli do premoženja oz. ga niso ustvarili s svojim kapitalom, temveč kapitalom tovarne. Ta skupina si po mnenju javnosti ne zasluži astronomskih plač, pa če so menedžerji še tako uspešni.

A tudi tu je razlika. Direktorju Krke g. Colariču nihče ne očita previsoke plače, saj Krka vseskozi odlično posluje in so tudi delavci Krke dobro plačani. Ne spomnim se, da bi slišali za kak škandal v Krki. Čisto drugače pa ocenjujemo Franja Bobinca, saj delavci v Gorenju zaslužijo toliko kot večina delavcev v Sloveniji — torej zgolj 400 do 500 evrov. To pa je za Slovence že premalo. Zato Slovenci Bobincu ne privoščijo tako visoke plače kot Colariču, saj delavce premalo plača. Poleg tega pa prejema tudi pomoč države.

V tretjo skupino spadajo direktorji, ki so podjetja olastninili. Ti so za Slovence pravi tajkuni in lopovi. V to skupno spadajo Igor Bavčar — čeprav mu prevzem ni uspel —, pa Boško Šrot, pa družina Volk in še cela vrsta podjetnikov, ki so bili več ali manj vseskozi glavne igralci tako imenovane tajkunizacije Slovenije.

V četrto skupino skupino spadajo politično nastavljeni direktorčki, ki so že od samega začetka obsojeni, da jih povprečen Slovenec — ne glede na njihove sposobnosti — prezira.

Iz vsega tega sledi, da Slovenci — poleg tujih lastnikov — ne marajo, da se podjetja sploh lastninijo. Za lastnika imajo raje državo kot pa domačega kapitalista, saj bivšo družbeno lastnino še vedno dojemajo kot svojo — kljub certifikatom. Nad tem bi se morala politika resno zamisliti, ne pa na silo prodajati podjetja za vsako ceno pod parolo, da je država slab gospodar. Slovenci ne marajo politično nastavljenih ljudi in jih ne cenijo, ne glede na rezultat poslovanja podjetja. Cenijo pa sposobne in uspešne direktorje in jim tudi privoščijo dobro plačo, magari astronomsko, če le podjetje dobro posljuje in če imajo vsi delavci dobre plače. Slovenci ne tolerirajo direktorjev, ki sicer odlično poslujejo, a premalo plačujejo delavce.

Franjo Bobinac ni bil nikoli primer neuspešnega podjetnika. V vsakem primeru je prvoligaš, toda ker njegova delovna sila ni dovolj plačana, se bo pač moral sprijazniti, da ne more vleči 20-krat toliko kot delavci. Zato po tem nasilnem napadu ne bo deležen simpatij obubožanih Slovencev, ki se povečini tresejo za svoje službe in preživetje.

Vse to bi država morala razumeti, saj jo v nasprotnem primeru čaka socialno vrenje in izbruh nasilja. Zadnjič sem zapisal, da pomankanje družbene pravičnosti lahko pripelje do revolucije. Na tem primeru se zelo jasno vidi, kako lahko se to zgodi. Če že ne revolucija, pa vsaj napadi v temačnih ulicah — ob tihem odobravanju znatnega števila Slovencev. Če država ne ukrene nič glede Bavčarja, Volka in Šrota, naj se kar pripravi, da sedi na tempirani bombi, ki se je ne da dezaktivirati z odvračanjem pogleda in z upanjem, da se človek na vse navadi. Slovenec že ne — vsaj do takrat, ko se še spomnimo, da smo v socializmu bili približno vsi enaki. Zatorej se vsakega kapitalizma ne da za vsako ceno preseliti. Verjetno bo koalicija morala začeti razmišljati o kapitalizmu s človeškim obrazom.

  • Share/Bookmark

Revolucija bo!

Sreda, 1. april 2009

Bolj ko se propad Istrabenza dan za dnem vrti po medijih, bolj je jasno, da se politika izogiba dajanju kakršnihkoli izjav o tem tajkunu. Neverjetno! Slovenski politiki so pripravljeni v nedogled premlevati vprašanje o izbrisanih, niti eden pa ne pokomentira izjave samega Igor Bavčarja, da je to bila napaka. Medtem ko se Pahor s svojo koalicijo ubada z Ruplom, ne da bi ga preprosto nagnal iz diplomacije, pa tajkuni uničujejo milijardna premoženja.

Ne gre zgolj za Istrabenz in posledično primorsko gospodarstvo, gre tudi za vlogo slovenskih bank, Banke Slovenije, nadzornih inštitucij … Pri vseh teh peripetijah, ki jih vsak dan prebiramo, ta molk slovenske politike govori sam zase. Za propad Istrabenza so po svoje krivi politiki, ki tudi danes ne znajo spisati zakona, ki bi takšno ravnanje preprečil — naprimer prepoved zastavljanja bodočih delnic za kredit v bankah. V okolju, kjer je to nekaj normalnega, tiči največje socialno nezadovoljstvo v Sloveniji. In to bo slej ko prej prišlo na dan, verjetno v naslednjih letih. Komentarji na blogih, pod članki, na forumih so si enotni: Igorja Bavčarja vidijo za rešetkami z zaplenjenim premoženjem. Nič več in nič manj.

Ali lahko politika minimalizira dogajanje okoli Istrabenza in nič ne ukrepa? Verjetno lahko. Toda zavedati se mora, da bolj ko se kriza poglablja, bolj verjetno je, da bo počilo. Ljudje niso pripravljeni v nedogled zategovati pasov, predvsem če ne vidijo svetlobe na koncu tunela. A to svetlobo zakriva Bavčarjev gromozanski dolg. Četudi odnese célo glavo in se mu nič ne zgodi, se mora politika zavedati, da praktično za vsakim vogalom preži tajkun. Samo vprašanje časa je, kdaj bo narod rekel dovolj in se preprosto uprl temu početju. Kriza bo po vseh kazalcih dolgotrajna. Igrati se z občutkom za pravičnost je lahko silno nevarno. Tako za Janšo, Bavčarja, Golobiča, Pahorja, Jelinčiča, Podobnika. Narod lahko ugotovi, da politika ni sposobna uravnavati temeljnih odnosov v družbi — in potem bo revolucija v zraku.

  • Share/Bookmark