Arhiv za 24. Marec 2009

Bavčarjeva milijarda

Torek, 24. marec 2009

Približno toliko evrov znaša Istrabenzov dolg bankam. Številka je za Slovenijo gromozanska in nepredstavljiva, saj pomeni devetino državnega budgeta. Vsi vpleteni se bolj ali manj pogajajo in molčijo. Edini, ki je užaljeno odstopil, je predsednik nazdornega sveta Istrabenza, ki se sedaj kaže kot nedolžen fantek, ki so ga prevarali. Halo?!

Pa koga farba ta gospod Kosmina? Kot nadzornik bi lahko že zdavnaj odstavil Bavčarja in preprečil uničevanje Istrabenza, pa je le mirno opazoval, kako ta vedno bolj tone. Delnice Istrabenza namreč padajo že leto in pol in sicer z dobrih 140 evrov na borih devet! Si predstavljate?! Sprašujem se, kje je meja, ko nadzornik ugotovi, da uprava dela slabo in uničuje podjetje?

Kosmina je leto in pol opazoval padanje delnice in ni storil nič. Iz medijev je izvedel, da naj bi Bavčar podjetje olastninil. Očitno je soglašal vsakič, ko se je Igor Bavčar zadolžil za kakih sto milijonov evrov. Kako lahko gospod kar odstopi in se dela užaljenega, ko pa očitno ni bil sposoben treznega razmisleka ves čas svojega nadzorovanja? Film mu je počil šele ob prodaji koprske marine, na katero je emocionalno vezan. Niti najmanj ga ni prizadelo, ko je Bavčar prodajal črpalke. Verjetno ni bil niti malo prizadet, ko je gledal recimo združevanje Droge in Kolinske in pri tem spregledal, da delavci ob tej “sinergiji“ izgubljajo posel. Niti najmanj ga ni ganilo, ko je Bavčar taisto Drogo Kolinsko poskušal prodati komurkoli. Ne, gospodu Kosmini je srce počilo, ko je Bavčar za štiri milijone evrov prodal marino!

Zdaj pa obrnimo logiko. Kosmina je s svojim premoženjem garantiral, da bo uspešno nadzoroval Igorja Bavčarja. Sprašujem se, kdo se bo usedel na premoženje gospoda Kosmine in zahteval poplačilo za njegovo neuspešno nadzorovanje finančnega holdinga.

Še slabše je, da noben delničar ni že doslej tožil gospoda Kosmino, ki je vendarle na vsakem sestanku nadzornega sveta mirno požegnal vsako, še tako čudno idejo Igorja Bavčarja.

Predstavljajte si, da prijatelju posodite denar in da za njegov dolg garantira njegov brat. Ker ne more poplačati dolga, se obrnete na brata in zahtevate, da ga poravna on. Če tega ne more, se usedete na njegovo premoženje. Nič bolj logičnega, mar ne? Tako delujejo vse banke na svetu. Toda poglejte ta obrat, ki je očitno slovenski unikum. Čeprav veste, da prijatelj ne more vrniti dolga, da brat nima bog ve koliko premoženja in da je dolg večji kot premoženje obeh skupaj, mu še vedno odobrite kredit. Na kaj lahko računate? Na čudež, da bo bratoma uspelo zadeti na loteriji? Tako so ravnale slovenske banke, ki so kljub astronomskemu in še naraščajočemu dolgu Istrabenzu še kar naprej odobravale kredite.

Hvala bogu, da je prišla streznjujoča kriza. Ta monopoly bi lahko trajal še kar nekaj časa in nikome ništa, le dolg bi še bolj naraščal. Do kod? Sprašujem se, kam pelje ta sistem, če nihče za nič ne odgovarja, če država ni sposobna nadzirati (lastnih) bank z nezavarovanimi krediti. NLB je še pred štirinajstimi dnevi reprogramirala dolg enemu od lastnikov Istrabenza, gospodu Valantu in njegovi NFD. Politika pa kar molči in čaka kaj bo. Ne zaveda se, da lahko Istrabenz ob morebitnem stečaju mirno kupi prvi Italijan, ki pride mimo, in tako rekoč polovica primorskega gospodarstva bo v tujih rokah. Kar so gradile generacije, bo odšlo za vekomaj.

Na koncu pa se naj vprašam: kaj se bo zgodilo Igorju Bavčarju in gospodom, ki so zafurali takšno premoženje? Bomo tako kot gospod Kosmina mirno gledali in se čudili? Kako dolgo še?

  • Share/Bookmark