Arhiv za 5. Marec 2009

Zaustavimo Koželja!

Četrtek, 5. marec 2009

Da je ljubljanski župan za podžupana izbral arhitekta, ki potem hoče v času svojega mandata popolnoma spremeniti podobo mesta, je katastrofa. Klasičen primer je Koželj, ki mu je prišlo na misel, da bi postavil novo gledališče Drame SNG namesto da bi obnovil starega. Temu se upira tudi ravnatelj Drame Ivo Ban, ki se nikakor ne strinja s selitvijo Drame kamorkoli že.

Ob vseh nekultiviranih potezah podžupana Koželja — med katere sodijo garažna hiša pod tržnico, selitev Šentjakobskega gledališča v Moste, gradnja nepotrebnega Mesarskega mostu — je sedaj prišla na vrsto še Drama. Gospod očitno ne šteka, da imajo prostori tudi svoj simbolni pomen in da se v kulturne stavbe, ki uspešno delujejo, sčasoma zaleze tudi duh vseh, ki so tam ustvarjali. Drama je klasičen primer gledališča, kjer dobesedno čutiš duha prejšnjih generacij. Tudi gledališki bife, že od pamtiveka enak oz. nespremenjen, ima poseben feeling, zato nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga renovirali ali kaj podobnega. Tak, kakršen je, služi svojemu namenu. V njem se tako ustvarjalci kot obiskovalci dobro počutijo. Toda gospod Koželj tega ne razume. Dvomim, da je gospod sploh kdaj tam bil in kaj spil. Ker če bi bil, bi mu bilo jasno, da se Drame ne da kar tako preseliti.

A to ni edino, česar gospod Koželj ne razume. Njegov ego je nabildan v tako neslutene višave, da misli, da vse ve in vse zna. Očitno mu ni dovolj, da bo razril tržnico, postavil moderen, popolnoma brezbarven most med dve Ljubljanski znamenitosti (Zmajski most in Tromostovje), preselil Šentjakobsko gledališče izpod pravljičnega gradu na eno najbolj delavsko depresivnih lokacij v Moste, zdaj še hoče osrednje slovensko gledališče prestaviti v Knafljev prehod ali še bolj grozno za Bežigrad na lokacijo za Gospodarskim razstaviščem. Si kar predstavljam, kako bodo obiskovalci trumoma drli v novozgrajeno gledališče, ki naj bi bilo znamenito zgolj potem, da ima urejeno parkirišče.

Vsaka preselitev kulture iz centra mesta na obrobje za seboj potegne nepopravljive posledice. Lep primer je Kolosej, ki je uničil mestno kinematografsko kulturo. Nihče več ne pelje punce na sladoled in potem v Komuno ali Union, saj se mora napotiti v brezbarvni Kolosej, kjer ima na razpolago kokice, coca-colo in dolgočasno dvorano. Tudi ko izstopi iz Koloseja, ne vidi drugega kot obupno parkirišče, napolnjeno z odurnim plehom. In to naj bi bila romantika?

Seveda se gospod Koželj niti malo ne briga, da bi rešil porušene objekte, kjer namesto novih stavb stojijo luknje. Očitno bomo morali čakati še vsaj dvajset let, da se bo začela gradnja novega NUK-a. Podobno so zrušili Šumi, zdaj pa že pet let gledamo luknjo v samem centru mesta. Podobno je z izletniško najbolj atraktivnim Nebotičnikom, ki je že več kot deset let zaprt. Nasproti hotela Turist so zrušili čisto spodobno stavbo, zdaj pa tam že tri leta gledamo planke, gradbenih strojev pa od nikodar. O obnovitvi ljubljanske Opere in baleta kdaj drugič. Nič od tega Koželja ne moti, saj je očitno neurban in se ne zaveda, da bo po njegovih nasvetih in zaradi njegovega megalomanskega ega Ljubljana doživela še en urbicid. Še tiste malo preostale kulture bo uničene, preseljene, mestne razglednice bodo uničene, center bo postal še hujše mesto duhov, kot je že tako ali tako danes. Življenje pa bo zbito med nova nakupovalna središča, kjer bo kraljeval duh province in cenene zabave.

Sicer pa so slovenski arhitekti eden najboilj precenjenih cehov v Sloveniji. Število študentov na dvomilijonsko populacijo je naravnost astronomsko. Na spisku svobodnih umetnikov, ki jim država plačuje penzije, je — ne boste verjeli — tretjina arhitektov. Naj mi nekdo našteje v Sloveniji zgrajeno stavbo v zadnjih 50 letih, ki vsaj približno spodobno izgleda? Je ni. Najlepši dokaz je grozljivi prizidek same Fakultete za arhitekturo, katere največja predavalnica je brez oken. Že ta mrak, ki veje iz prizidka, je najbolj nazoren primer dometa slovenske arhitekture. Sam mislim, da ne bilo nič narobe, če bi FAGG kar ukinili, saj je bilo povzročene že preveč škode, trend uničevanja pa z leti strmo narašča. Ta gospôda ni sposobna urediti niti solidne gostilne ali kafiča, kaj šele zgraditi kakšno stavbo, kjer bi se obiskovalec spodobno počutil. Slovenska arhitektura se v glavnem diči zgolj z neizmernimi količinami betona, pleha, cenenega belega marmorja in popolne odsotnosti kakršnekoli humanosti.

Tistih 20 študentov, ki mislijo, da imajo talent, pa bi poslal kar na tuje fakultete. Naj otroci študirajo v Barceloni, Amsterdamu, Londonu, Berlinu. Naj zaboga vsaj od tam pripeljejo kaj mestnega duha prestolnic. Če bo Koželj še naprej predaval na fakulteti, se bojim, da bo Slovenija čez 30 let popolnoma uničena, saj bomo še tistih nekaj prijetnih kotičkov prezidali, porušili, uničili, iznakazili, modernizirali. Do takrat pa podpiram tako Šentjakobsko gledališče kakor tudi ravnatelja Drame pri obrambi ne samo kulturnega duha, temveč tudi okusa, ki ga Koželju očitno primankuje. Sicer pa, če bi bil vsaj približno spodoben arhitekt, bi verjetno že kaj zgradil tudi po svetu. Najslabše je namreč, da vse svoje umetniške frustracije zdravi na plečih prebivalcev Ljubljane.

  • Share/Bookmark