Arhiv za 25. Februar 2009

Obrazi Hrvaške

Sreda, 25. februar 2009

Gospôda! Nehajmo se že ubadati s Hrvaško in njenim vstopom v EU in si priznajmo, da so odnosi zastrupljeni do kraja in da je edina rešitev tiha diplomacija. Vse referendumske pobude, oddaje in novinarske špekulacije samo še dodatno netijo že tako pregreto ozračje. Samo še malo manjka, pa bomo segli po orožju.

Iz zagatnega položaja, ki sta ga zakuhali obe državi, pač ni enostavnega izhoda. Sam mislim, da so za nastali položaj bistveno bolj krivi Hrvatje kot pa Slovenci. Spodaj bom poskušal nanizati par primerov, ki kažejo, da hrvaška politika preprosto ni dozorela za vstop v EU, pa naj se sliši še tako bogokletno.

Osnova vsakega vstopa vsake države v EU je tudi sprejemanje kompromisov — včasih tudi na svojo škodo. Hrvatje so do sedaj pokazali, da kompromis razumejo le kot slabost in so vedno znova pripravljeni v nedogled izsiljeveti. Tu ne gre samo za primer meje s Slovenijo, temveč za njihovo politiko do Mednarodnega sodišča v Haagu. Ko to pišem, je pet evropskih držav — Anglija, Nizozemska, Danska, Belgija in Finska — blokiralo vstop Hrvaške zaradi tako imenovanih “topniških dnevnikov”, ki naj bi jih Hrvati izročili Haagu. Že dlje časa namreč nategujejo haaško sodišče. Najrej so rekli, da dnevniki ne obstajajo. Potem, da niso popolni. Potem, da jih ne najdejo. In nazadnje, da jih vendarle iščejo. Hrvaška tudi na tem področju igra dvojno igro z EU, podobno kot s Slovenijo glede meje. Zgodovina nesodelovanja s Haaškim sodiščem je seveda daljša, saj so se Hrvati kar nekaj let izmikali izročitvi nekaj, osumljenih vojnih zločinov sodišču. Šele ko je Evropa trdneje pritisnila na Hrvaško, so jih z veliko muko aretirali in odpeljali v Haag.

Podobno je stanje v hrvaških medijih. Ti so polni urednikov, ki so bodisi povezani s podzemljem ali pa so orodje obveščevalnih služb. Ivo Pukanić, ki so ga pred nekaj meseci razstrelili sredi Zagreba, je bil v oči bijoč primer do kraja kompromitiranega urednika, ki je informacije pridobival na milo rečeno sumljiv način. Predvsem pa nikoli ni bilo jasno, ali je Pukanič naklonjen mafiji ali pa je orodje obveščevalnih struktur. Kakorkoli, ne predstavljam si urejene evropske države, kjer bi urednik enega najbolj razširjenih političnih tednikov bil človek take baže — če izvzamem z mafijo prepleteno Italije. Zato me tudi današnji zapis v Globusu, ki se sklicuje na “neimenovane diplomatske vire v Bruslju”, da bo Slovenija spor z Hrvaško izgubila, bolj kot na novinarsko raco spominja na dezinformiranje s strani obveščevalnih služb. Tudi na tem primeru se nedvoumno kaže, da Hrvaška s tako medijsko falango novinarjev težko zadovolji kriterije neodvisnega novinarstva v Evropi.

Zdaj pa se malo pomudimo pri najvišjih hrvaških predstavnikih oblasti, konkretno pri samem predsedniku Mesiću. Še pred srečanjem v Mokricah je gospod mirno dejal, da od srečanja ne pričakuje nič. Halo? Sanader in Pahor se končno uskladita, da se bosta srečala — prvi, ki torpedira medsebojno srečanje, pa je kar hrvaški predsednik. In ta gospod se niti najmanj ne zaveda, da s tem ruši še zadnje mostove, ki se s težavo vzpostavljajo med sprtima državama. Da ne govorimo o tem, da je duhoviti predsednik pred dobrim mesecem izjavil tudi nekaj tako šovinističnega, da bi Slovenci gledali morje z 20-kilometrske razdalje, če ne bi Primorske osvobodili hrvaški partizani. Razen prepotentnega Berlusconija v celi Evropi ni predsednika ali premiera, ki bi kvasil takšne neumnosti in se s tem celo postavljal. Ta izjava na Hrvaškem ni dvignila niti malo prahu obžalovanja in zgražanja, temveč je bila pospremljena s tihim odobravanjem. To pove več kot marsikaj drugega.

Na koncu pa se naj pomudim še pri priljubljenih estradnikih, ki kljub fašističnim simbolom še vedno nastopajo po Hrvaški. V oči bijoč primer je Thompson, ki nedvoumno operira z ustaškimi simboli. Ne boste verjeli, ampak njegov nastop je prenašala celo HTV! Ne poznam države v Evropi, kjer bi tako na široko odprli vrata pevcu, ki slavi fašistično oblast. V Evropi je kaj takšnega ne le prepovedano, temveč tudi kaznivo. Si predstavljate, da bi v Nemčiji ali Franciji nacionalna televizija prenašala koncern skupine, kjer je večino poslušalcev oblečena v nacistične uniforme ali bi se jim iz rokavov videle svastike. Ne, ne in še enkat ne!

Tukaj sem nanizal le štiri primere, ki kažejo ne najbolj prijazen obraz Hrvaške. Seveda je primerov še bistveno več, a nimam ne volje ne časa, da bi jih nizal. Toda iz vsega zgoraj navedenega je mogoče potegniti samo en sklep: da je izvajajanje javne diplomacije, ki se jo gresta obe državi, najslabša možna pot, ki nikoli ne bo pripeljala do rešitve sporne meje. Danes je bolj kot ne čas za tiho diplomacijo, ki naj poskuša najti vsaj nekaj skupnih točk med obema državama. Če bomo še naprej javno razpravljali o vsem, se bojim, da je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo rožljati orožje.

V nasprotnem primeru pa se lahko že zdaj pripravimo na daljše obdobje sovražnih odnosov, nacionalističnih eskapad, ekonomskih sankcij — in se nenazadnje tudi poslovimo od čofotanja v hrvaškem morju.

  • Share/Bookmark