Arhiv za 20. Februar 2009

Pahor in rokomavhi

Petek, 20. februar 2009

Izsiljevanje Marjana Podobnika in neke obskurne stranke je logična posledica Pahorjeve spravaške politike, ki je pripravljena zaradi dobrega vtisa pristati na laž, zavajanje in na koncu še izsiljevanje.

Izsiljevati je začel sam Pahor, ko je Hrvatom postavil zahteve, ki zanje niso bile sprejemljive. Da so bili Hrvatje takoj pripravljeni umakniti vse sporne dokumente, mape in člene iz dokumentov za približevanje EU, bi bilo čisto dovolj za Pahorjevo diplomatsko zmago. Toda ne. Hrvate je bilo treba prisiliti, da katerega od teh dokumentov ne bi slučajno predložili tudi na arbitraži oziroma mediaciji. Seveda Hrvatje na ta ultimat niso pristali — saj niso nori, da bi si popolnoma zvezali roke pri kasnejšem določanju meje. Pahor se takrat ni zavedal, da si je glede Hrvaške zabil avtogol in da je sosednjo državo potisnil na okope proti Sloveniji. Zdaj je prepozno govoriti o tem, saj je jasno, da poti nazaj ni več. Reakcija Hrvaške ni bila samo užaljenost, temveč občutek ogroženosti. Politika izsiljevanja je postala sinonim za primerno politiko do sosednje države.

Ni bilo treba čakati niti nekaj mesecev, ko se je istega orožja poslužil Janez Janša in izsilil, da je Državni zbor izglasoval njemu všečen zaključni račun njegove vladavine — čeprav je Računsko sodišče ugotovilo precej drugačno stanje. In spet je Pahor s svojim znanim leporečjem pohvalil poslance, ki so v dobrem tednu spremenili svoje mnenje za stoosemdeset stopinj in zavestno — zaradi “višjih ciljev” — sami sebi lagali, da so se pametno in državotvorno odločili. Laganje, sprenevedanje in potrjevanje lažnih rezultatov je po Pahorjevem mnenju torej državotvorno dejanje.

Spet ni minilo niti par tednov, ko se je pojavil Marjan Podobnik s stranko nekakšnih rokomavhov, v kateri ni zaslediti niti enega vsaj za silo pismenega politika — in to z nerazumno zahtevo po referendumu o vstopu Hrvaške v Nato. In kaj je naredil Pahor? Namesto da bi takšno izsiljevanje zavrnil in zahtevo nekega prosulega politika in par političnih prenapetežev, ki so še včeraj bili popolni anonimneži, minimaliziral, jim pošlje službeni avto in se z njimi pogaja. Na koncu DZ pristane praktično na vse zahteve rokomavhov, ti pa se kljub jasni zmagi odločijo, da referendum vseeno hočejo, čeprav bo škodoval slovenskim interesom in oba naroda še bolj utrdil na okopih. Še huje! Vsi sprejeti dokumenti praktično onemogočajo možnost, da bi se Slovenija in Hrvaška z mediacijo dogovorili o meji. A nič zato, Pahor bo verjetno že na naslednji konferenci spravaško razlagal, da kako modro in državotvorno je bilo njegovo pogajanje in kako pametno je, da je Slovenija končno sprejela zavezo, da je Piranski zaliv naš in da ima Slovenija deklarativno pravico, da kontrolira celoten zaliv. Čeprav bo realnost čisto drugačna. Dvomim namreč, da bodo slovenske policijske patrulje kontrolirale obalo pred Savudrijo in Umagom — kar pa na koncu sploh ni važno. Važen je le vtis, kako moder, prizanesljiv in vedno pripravljen na dogovor in sklenitev kompromisa je naš premier.

Pahor se ne zaveda, da glavni produkt njegove politike postaja izsiljevanje. Že njegova poteza z imenovanjem Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca je bila klasičen primer izsiljevanja — izsiljevanja tako njegove lastne stranke kot celotne koalicije in vseh volilcev, ki so zanj glasovali. Danes pa že žanje tisto kar je takrat zasejal. Pot v pekel je po pravilu tlakovana z dobrimi nameni — v tem primeru z njegovim všečnim nasmeškom in spravaško filozofijo.

  • Share/Bookmark