Arhiv za 13. Februar 2009

Šparanje

Petek, 13. februar 2009

Kdor je preživel osemdeseta leta in razpad Jugoslavije, še predobro ve, kaj pomeni “zategovanje pasu”. S tem so nas bombardirali célo desetletje. Zdaj pa je situacija drugačna. Namesto krize države imamo tako imenovano globalno krizo, predsednik vlade pa namesto sprememb obljublja šparanje pri kavicah, svinčnikih in plačah javnih uslužbencev.

Res je, da večina državnikov nima pravega recepta, kako se ubraniti krize. Toda populizem tega tipa, da si bo Pahor kavice plačeval sam, pa je tako bosa, da bolj ne bi mogla biti. Podobno bosa je ta z zmanjšanjem plač javnim uslužbencem, saj (razen zdravniškega ceha) večina teh uslužbencev živi vse prej kot dostojno. Medicinske sestre so klasičen primer podplačanega dela, da ne govorimo o učiteljih …

Po drugi strani pa ostajajo največji stroški nedokatnjeni. Verjetno bi se bilo bolj pametno odpovedati astronomskemu nakupu patrij — še posebej, če vemo, da so bile vse patrie doslej nepopolne in tehnično vprašljive. Kakorkoli, patrie bodo državo stale več kot 278 milijonov evrov.

V Mladini lahko preberete, koliko porabi država vsako leto za računalnike, avtomobile in ostale fiksne stroške, ki pa niso vedno upravičeni. Si predstavljate, da kot privatnik vsake tri leta zamenjate računalnik in vsakih par let luksuzen avto? Ne, ker ste kot državljan razumen posameznik in ne razmetavate denarja po nepotrebnem.

Podobno je z investicijami, ki si jih država privošči — pa če so nujne ali ne. Tak primer je kontrolni stolp na Letališču Jožeta Pučnika, ki naj bi med brati stal famoznih 20 miljonov evrov. Prvo, kar zbode v oči je, da je to letališče žepnega formata, zato dvomim, da potrebuje nov stolp. Kot drugo pa se sprašujem, koliko let bomo državljani še financirali monopolista, ki se na vse načine trudi odgnati nizkocenovne prevoznike s svojega letališča. Si predstavljate ta absurd? Imamo državno Adria Airways in državno letališče, ki ju financiramo, da se potem vozimo dražje in ne ceneje?!

Podoben primer je Univerziada v Mariboru, ki naj bi koštala čez 300 milijonov evrov z vsemi posegi v infrastukturo. Vse lepo in prav, a v taistem Mariboru gospodarstvo vegetira že več kot osemnajst let. Mar ne bi bilo bolje ta denar porazdeliti v majhna in srednja podjetja, ki bodo motor gospodarstva? Ali pa se bomo zopet zaplezali v megaprojekt, od katerega ne bo pravega učinka, zaradi nekaj športnih navdušencev? Koga na svetu pa še zanima Univerziada? Za nameček pa Maribor kandidira za evropsko prestolnico kulture, kjer naj bi večino sredstev spet dala država. Vseh primerov je preveč, da bi jih našteval.

Zatorej naj Pahor neha preštevati svinčnike, popite kavice in druge minorne zadeve in naj se resno loti velikih porabnikov, ki so zaradi takšnih in drugačnih političnih želja bili potrjeni kot velepomembni projekti državnega pomena.

Če kaj, je potreben premislek, kaj država z dvema milijonoma prebivalcev potrebuje in česa ne. Toda začeti bi morali pri najbolj absurdnem porabniku — to so občine, ki se lahko zadolžujejo, čeprav so zgolj igrišča vaških veljakov in ponavadi ne premorejo niti 5000 prebivalcev. To pa je zalogaj, vreden temeljitega premisleka. Je neposredna demokracija res vredna vsega tega denarja?

  • Share/Bookmark