Arhiv za 2. Februar 2009

Scenaristi, pozor!

Ponedeljek, 2. februar 2009

V Sloveniji obstaja velik manko, ki ga vidimo vsak dan, ko prižgemo televizor ali se soočimo s slovensko vizualno produkcijo. Manjka scenaristov. Zakaj je tako?

Vzrokov je verjetno več, toda najbolj bistven je ta, da scenaristov nihče ne izobražuje, kot da jih ne potrebujemo. Pa vendar vsaka oddaja, vsaka reklama, vsak film in TV nadaljevanka potrebuje za osnovo scenarij. Brez scenarija se ne zgodi nič. Pa vendar vse te zvrsti obstajajo. čeprav pravih, profesionalnih scenaristov ni. Kako je mogoče, da v več kot 60-letnem delovanju AGRFT niso izšolali niti enega scenarista, ki bi se s tem profesionalno preživljal? Paradoks je, da bi scenaristi lahko bili dramaturgi, a se med njimi nihče ne odloči za ta poklic — in to iz preprostega razloga, ker jih na akademiji nihče ne sili, niti od njih ne zahteva, da bi pisali scenarije. Po drugi strani pa iz teh logov tudi ni prišel noben dramatik. Zatorej obstaja pravilo, da scenarije pišejo režiserji, ki brez njih pač ne bi mogli ustvarjati.

Drugi razlog je popolna podcenjenost scenarista, ki naj bi po mnenju marsikoga delal kar ljubiteljsko oziroma napol zastonj. V Sloveniji so za razliko od sveta ideje še vedno napol zastonj ali celo nekaj manjvrednega. To nas vsak dan tepe po glavi, saj je tudi zaradi tega televizijska produkcija praktično negledljiva. Si predstavljate, da bi televizijsko nadaljevanko Strasti pisal izkušen team scenaristov, ki recimo piše ameriško uspešnico Sopranovi. Prepričan sem, da bi Strasti vsak večer gledalo pol milijona gledalcev in nadaljevanka bi porušila vse rekorde gledanosti. Toda pri nas pravzaprav nihče ne ve, kdo je pisec Strasti. Pa ne gre zgolj za to nadaljevanko, tudi za vsemi drugimi se dogaja enako. V medijih se ne pojavljajo imena, ki bi bila garant za zanimivo zgodbo.

Tretji razlog je, da le nekaj slovenskih pisateljev zmore napisati zgodbo, ki je zrela za filmsko ali TV upodobitev. Tak primer je Lainšček, včasih Drago Jančar in po možnosti Zoran Hočevar, potem pa se seznam literatov, ki so prenešeni na film, že konča. Zakaj? Jasno je, da večina slovenskih romanov ni nefilmičnih, temveč so zgodbe premalo dramatske in brez pravega aktivnega junaka, ki bi lahko poganjal zgodbo naprej. To je po svoje razumljivo. Večina slovenskih literatov je zaljubljena v formo, bolj kot v vsebino. To pomeni, da je zgodba pri njih drugotnega pomena in se niti najmanj ne ubadajo z vidiki dramaturgije, ki je primerna za film ali televizijo. In potem dobimo tisto, kar ponavadi imenujemo slovenski film v slabšalnem pomenu bsede. Junak je v taki zgodbi ponavadi zapit, razpet med dvema ženskama, ena uteleša mater, druga kurbo. In potem junak s pomočjo alkohola in trpljenja poskuša razrešiti to dilemo. Pa je to dilema, ki bi bila vredna snemanja? Niti ne, to je bolj primer za psihiatra. Ali je junak zanimiv za gledalca? Niti ne, saj je neodločen in vse njegove dileme so notranje in se težko manifestirajo v kakšni akciji. Ali bi bili pripravljeni gledati 90 minut junaka, ki pravzaprav ne ve kaj bi rad? Ne, ne in še enkrat ne.

Podobno kot zgoraj opisana zgodba se v Sloveniji dogaja s TV nadaljevankami. Gledamo junake, pri katerih pravzaprav ne vemo, kaj bi radi oz. kaj si želijo. Kot po pravilu gre za tipično družino, kjer naj bi se gledalci poistovetili z junakovimi dilemami, problemi. Zdaj pa mi imenujte eno TV nanizanko v zadnjih 15 letih, kjer bi bilo jasno, kakšen problem ima junak? Jaz se je ne spomnim. Spomnim pa se zelo jasno dilem Šurdiloviča v Vročem vetru, ki si je želel stanovanje. Spomnim se epizod Kamionarjev, kjer sta se oba šoferja soočala s problemi avtoprevozništva v socializmu. Spomnim se Mesteca Peyton, vseh junakov v Karanovičevem Grlom u jagode, spomnim se celo Odprave zelenega zmaja, pa Malih oglasov — in potem luknja. Ena sama gmota TV nanizank, kjer mi ni bilo jasno, kaj hočejo junaki in kaj si želijo. Kot da bi gledali nogomet, kjer zadati nasprotniku gol in zmaga ne bi bil cilj.

Zatorej vas moram opozoriti, da 15. februarja začenjam tromesečni tečaj na AVA v pisanju scenarijev. Vesel bi bil, če bi vsaj enemu človeku odprl oči in mu pokazal, kako napisati kredibilen scenarij. Kajti bolj kot kaj, Slovenija potrebuje pisce zgodb danes in še bolj jih bo potrebovala jutri. Vse informacije dobite na spletni strani AVA. Pa brez strahu. Prepričan sem, da bo prvi pisec, ki bo napisal uspešen scenarij za film ali TV nadaljevanko, čez par let zlata vreden in več kot primerno plačan. Samo začeti je treba.

  • Share/Bookmark