Arhiv za Februar, 2009

Obrazi Hrvaške

Sreda, 25. februar 2009

Gospôda! Nehajmo se že ubadati s Hrvaško in njenim vstopom v EU in si priznajmo, da so odnosi zastrupljeni do kraja in da je edina rešitev tiha diplomacija. Vse referendumske pobude, oddaje in novinarske špekulacije samo še dodatno netijo že tako pregreto ozračje. Samo še malo manjka, pa bomo segli po orožju.

Iz zagatnega položaja, ki sta ga zakuhali obe državi, pač ni enostavnega izhoda. Sam mislim, da so za nastali položaj bistveno bolj krivi Hrvatje kot pa Slovenci. Spodaj bom poskušal nanizati par primerov, ki kažejo, da hrvaška politika preprosto ni dozorela za vstop v EU, pa naj se sliši še tako bogokletno.

Osnova vsakega vstopa vsake države v EU je tudi sprejemanje kompromisov — včasih tudi na svojo škodo. Hrvatje so do sedaj pokazali, da kompromis razumejo le kot slabost in so vedno znova pripravljeni v nedogled izsiljeveti. Tu ne gre samo za primer meje s Slovenijo, temveč za njihovo politiko do Mednarodnega sodišča v Haagu. Ko to pišem, je pet evropskih držav — Anglija, Nizozemska, Danska, Belgija in Finska — blokiralo vstop Hrvaške zaradi tako imenovanih “topniških dnevnikov”, ki naj bi jih Hrvati izročili Haagu. Že dlje časa namreč nategujejo haaško sodišče. Najrej so rekli, da dnevniki ne obstajajo. Potem, da niso popolni. Potem, da jih ne najdejo. In nazadnje, da jih vendarle iščejo. Hrvaška tudi na tem področju igra dvojno igro z EU, podobno kot s Slovenijo glede meje. Zgodovina nesodelovanja s Haaškim sodiščem je seveda daljša, saj so se Hrvati kar nekaj let izmikali izročitvi nekaj, osumljenih vojnih zločinov sodišču. Šele ko je Evropa trdneje pritisnila na Hrvaško, so jih z veliko muko aretirali in odpeljali v Haag.

Podobno je stanje v hrvaških medijih. Ti so polni urednikov, ki so bodisi povezani s podzemljem ali pa so orodje obveščevalnih služb. Ivo Pukanić, ki so ga pred nekaj meseci razstrelili sredi Zagreba, je bil v oči bijoč primer do kraja kompromitiranega urednika, ki je informacije pridobival na milo rečeno sumljiv način. Predvsem pa nikoli ni bilo jasno, ali je Pukanič naklonjen mafiji ali pa je orodje obveščevalnih struktur. Kakorkoli, ne predstavljam si urejene evropske države, kjer bi urednik enega najbolj razširjenih političnih tednikov bil človek take baže — če izvzamem z mafijo prepleteno Italije. Zato me tudi današnji zapis v Globusu, ki se sklicuje na “neimenovane diplomatske vire v Bruslju”, da bo Slovenija spor z Hrvaško izgubila, bolj kot na novinarsko raco spominja na dezinformiranje s strani obveščevalnih služb. Tudi na tem primeru se nedvoumno kaže, da Hrvaška s tako medijsko falango novinarjev težko zadovolji kriterije neodvisnega novinarstva v Evropi.

Zdaj pa se malo pomudimo pri najvišjih hrvaških predstavnikih oblasti, konkretno pri samem predsedniku Mesiću. Še pred srečanjem v Mokricah je gospod mirno dejal, da od srečanja ne pričakuje nič. Halo? Sanader in Pahor se končno uskladita, da se bosta srečala — prvi, ki torpedira medsebojno srečanje, pa je kar hrvaški predsednik. In ta gospod se niti najmanj ne zaveda, da s tem ruši še zadnje mostove, ki se s težavo vzpostavljajo med sprtima državama. Da ne govorimo o tem, da je duhoviti predsednik pred dobrim mesecem izjavil tudi nekaj tako šovinističnega, da bi Slovenci gledali morje z 20-kilometrske razdalje, če ne bi Primorske osvobodili hrvaški partizani. Razen prepotentnega Berlusconija v celi Evropi ni predsednika ali premiera, ki bi kvasil takšne neumnosti in se s tem celo postavljal. Ta izjava na Hrvaškem ni dvignila niti malo prahu obžalovanja in zgražanja, temveč je bila pospremljena s tihim odobravanjem. To pove več kot marsikaj drugega.

Na koncu pa se naj pomudim še pri priljubljenih estradnikih, ki kljub fašističnim simbolom še vedno nastopajo po Hrvaški. V oči bijoč primer je Thompson, ki nedvoumno operira z ustaškimi simboli. Ne boste verjeli, ampak njegov nastop je prenašala celo HTV! Ne poznam države v Evropi, kjer bi tako na široko odprli vrata pevcu, ki slavi fašistično oblast. V Evropi je kaj takšnega ne le prepovedano, temveč tudi kaznivo. Si predstavljate, da bi v Nemčiji ali Franciji nacionalna televizija prenašala koncern skupine, kjer je večino poslušalcev oblečena v nacistične uniforme ali bi se jim iz rokavov videle svastike. Ne, ne in še enkat ne!

Tukaj sem nanizal le štiri primere, ki kažejo ne najbolj prijazen obraz Hrvaške. Seveda je primerov še bistveno več, a nimam ne volje ne časa, da bi jih nizal. Toda iz vsega zgoraj navedenega je mogoče potegniti samo en sklep: da je izvajajanje javne diplomacije, ki se jo gresta obe državi, najslabša možna pot, ki nikoli ne bo pripeljala do rešitve sporne meje. Danes je bolj kot ne čas za tiho diplomacijo, ki naj poskuša najti vsaj nekaj skupnih točk med obema državama. Če bomo še naprej javno razpravljali o vsem, se bojim, da je samo vprašanje časa, kdaj bo začelo rožljati orožje.

V nasprotnem primeru pa se lahko že zdaj pripravimo na daljše obdobje sovražnih odnosov, nacionalističnih eskapad, ekonomskih sankcij — in se nenazadnje tudi poslovimo od čofotanja v hrvaškem morju.

  • Share/Bookmark

Pahor in rokomavhi

Petek, 20. februar 2009

Izsiljevanje Marjana Podobnika in neke obskurne stranke je logična posledica Pahorjeve spravaške politike, ki je pripravljena zaradi dobrega vtisa pristati na laž, zavajanje in na koncu še izsiljevanje.

Izsiljevati je začel sam Pahor, ko je Hrvatom postavil zahteve, ki zanje niso bile sprejemljive. Da so bili Hrvatje takoj pripravljeni umakniti vse sporne dokumente, mape in člene iz dokumentov za približevanje EU, bi bilo čisto dovolj za Pahorjevo diplomatsko zmago. Toda ne. Hrvate je bilo treba prisiliti, da katerega od teh dokumentov ne bi slučajno predložili tudi na arbitraži oziroma mediaciji. Seveda Hrvatje na ta ultimat niso pristali — saj niso nori, da bi si popolnoma zvezali roke pri kasnejšem določanju meje. Pahor se takrat ni zavedal, da si je glede Hrvaške zabil avtogol in da je sosednjo državo potisnil na okope proti Sloveniji. Zdaj je prepozno govoriti o tem, saj je jasno, da poti nazaj ni več. Reakcija Hrvaške ni bila samo užaljenost, temveč občutek ogroženosti. Politika izsiljevanja je postala sinonim za primerno politiko do sosednje države.

Ni bilo treba čakati niti nekaj mesecev, ko se je istega orožja poslužil Janez Janša in izsilil, da je Državni zbor izglasoval njemu všečen zaključni račun njegove vladavine — čeprav je Računsko sodišče ugotovilo precej drugačno stanje. In spet je Pahor s svojim znanim leporečjem pohvalil poslance, ki so v dobrem tednu spremenili svoje mnenje za stoosemdeset stopinj in zavestno — zaradi “višjih ciljev” — sami sebi lagali, da so se pametno in državotvorno odločili. Laganje, sprenevedanje in potrjevanje lažnih rezultatov je po Pahorjevem mnenju torej državotvorno dejanje.

Spet ni minilo niti par tednov, ko se je pojavil Marjan Podobnik s stranko nekakšnih rokomavhov, v kateri ni zaslediti niti enega vsaj za silo pismenega politika — in to z nerazumno zahtevo po referendumu o vstopu Hrvaške v Nato. In kaj je naredil Pahor? Namesto da bi takšno izsiljevanje zavrnil in zahtevo nekega prosulega politika in par političnih prenapetežev, ki so še včeraj bili popolni anonimneži, minimaliziral, jim pošlje službeni avto in se z njimi pogaja. Na koncu DZ pristane praktično na vse zahteve rokomavhov, ti pa se kljub jasni zmagi odločijo, da referendum vseeno hočejo, čeprav bo škodoval slovenskim interesom in oba naroda še bolj utrdil na okopih. Še huje! Vsi sprejeti dokumenti praktično onemogočajo možnost, da bi se Slovenija in Hrvaška z mediacijo dogovorili o meji. A nič zato, Pahor bo verjetno že na naslednji konferenci spravaško razlagal, da kako modro in državotvorno je bilo njegovo pogajanje in kako pametno je, da je Slovenija končno sprejela zavezo, da je Piranski zaliv naš in da ima Slovenija deklarativno pravico, da kontrolira celoten zaliv. Čeprav bo realnost čisto drugačna. Dvomim namreč, da bodo slovenske policijske patrulje kontrolirale obalo pred Savudrijo in Umagom — kar pa na koncu sploh ni važno. Važen je le vtis, kako moder, prizanesljiv in vedno pripravljen na dogovor in sklenitev kompromisa je naš premier.

Pahor se ne zaveda, da glavni produkt njegove politike postaja izsiljevanje. Že njegova poteza z imenovanjem Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca je bila klasičen primer izsiljevanja — izsiljevanja tako njegove lastne stranke kot celotne koalicije in vseh volilcev, ki so zanj glasovali. Danes pa že žanje tisto kar je takrat zasejal. Pot v pekel je po pravilu tlakovana z dobrimi nameni — v tem primeru z njegovim všečnim nasmeškom in spravaško filozofijo.

  • Share/Bookmark

Šparanje

Petek, 13. februar 2009

Kdor je preživel osemdeseta leta in razpad Jugoslavije, še predobro ve, kaj pomeni “zategovanje pasu”. S tem so nas bombardirali célo desetletje. Zdaj pa je situacija drugačna. Namesto krize države imamo tako imenovano globalno krizo, predsednik vlade pa namesto sprememb obljublja šparanje pri kavicah, svinčnikih in plačah javnih uslužbencev.

Res je, da večina državnikov nima pravega recepta, kako se ubraniti krize. Toda populizem tega tipa, da si bo Pahor kavice plačeval sam, pa je tako bosa, da bolj ne bi mogla biti. Podobno bosa je ta z zmanjšanjem plač javnim uslužbencem, saj (razen zdravniškega ceha) večina teh uslužbencev živi vse prej kot dostojno. Medicinske sestre so klasičen primer podplačanega dela, da ne govorimo o učiteljih …

Po drugi strani pa ostajajo največji stroški nedokatnjeni. Verjetno bi se bilo bolj pametno odpovedati astronomskemu nakupu patrij — še posebej, če vemo, da so bile vse patrie doslej nepopolne in tehnično vprašljive. Kakorkoli, patrie bodo državo stale več kot 278 milijonov evrov.

V Mladini lahko preberete, koliko porabi država vsako leto za računalnike, avtomobile in ostale fiksne stroške, ki pa niso vedno upravičeni. Si predstavljate, da kot privatnik vsake tri leta zamenjate računalnik in vsakih par let luksuzen avto? Ne, ker ste kot državljan razumen posameznik in ne razmetavate denarja po nepotrebnem.

Podobno je z investicijami, ki si jih država privošči — pa če so nujne ali ne. Tak primer je kontrolni stolp na Letališču Jožeta Pučnika, ki naj bi med brati stal famoznih 20 miljonov evrov. Prvo, kar zbode v oči je, da je to letališče žepnega formata, zato dvomim, da potrebuje nov stolp. Kot drugo pa se sprašujem, koliko let bomo državljani še financirali monopolista, ki se na vse načine trudi odgnati nizkocenovne prevoznike s svojega letališča. Si predstavljate ta absurd? Imamo državno Adria Airways in državno letališče, ki ju financiramo, da se potem vozimo dražje in ne ceneje?!

Podoben primer je Univerziada v Mariboru, ki naj bi koštala čez 300 milijonov evrov z vsemi posegi v infrastukturo. Vse lepo in prav, a v taistem Mariboru gospodarstvo vegetira že več kot osemnajst let. Mar ne bi bilo bolje ta denar porazdeliti v majhna in srednja podjetja, ki bodo motor gospodarstva? Ali pa se bomo zopet zaplezali v megaprojekt, od katerega ne bo pravega učinka, zaradi nekaj športnih navdušencev? Koga na svetu pa še zanima Univerziada? Za nameček pa Maribor kandidira za evropsko prestolnico kulture, kjer naj bi večino sredstev spet dala država. Vseh primerov je preveč, da bi jih našteval.

Zatorej naj Pahor neha preštevati svinčnike, popite kavice in druge minorne zadeve in naj se resno loti velikih porabnikov, ki so zaradi takšnih in drugačnih političnih želja bili potrjeni kot velepomembni projekti državnega pomena.

Če kaj, je potreben premislek, kaj država z dvema milijonoma prebivalcev potrebuje in česa ne. Toda začeti bi morali pri najbolj absurdnem porabniku — to so občine, ki se lahko zadolžujejo, čeprav so zgolj igrišča vaških veljakov in ponavadi ne premorejo niti 5000 prebivalcev. To pa je zalogaj, vreden temeljitega premisleka. Je neposredna demokracija res vredna vsega tega denarja?

  • Share/Bookmark

Scenaristi, pozor!

Ponedeljek, 2. februar 2009

V Sloveniji obstaja velik manko, ki ga vidimo vsak dan, ko prižgemo televizor ali se soočimo s slovensko vizualno produkcijo. Manjka scenaristov. Zakaj je tako?

Vzrokov je verjetno več, toda najbolj bistven je ta, da scenaristov nihče ne izobražuje, kot da jih ne potrebujemo. Pa vendar vsaka oddaja, vsaka reklama, vsak film in TV nadaljevanka potrebuje za osnovo scenarij. Brez scenarija se ne zgodi nič. Pa vendar vse te zvrsti obstajajo. čeprav pravih, profesionalnih scenaristov ni. Kako je mogoče, da v več kot 60-letnem delovanju AGRFT niso izšolali niti enega scenarista, ki bi se s tem profesionalno preživljal? Paradoks je, da bi scenaristi lahko bili dramaturgi, a se med njimi nihče ne odloči za ta poklic — in to iz preprostega razloga, ker jih na akademiji nihče ne sili, niti od njih ne zahteva, da bi pisali scenarije. Po drugi strani pa iz teh logov tudi ni prišel noben dramatik. Zatorej obstaja pravilo, da scenarije pišejo režiserji, ki brez njih pač ne bi mogli ustvarjati.

Drugi razlog je popolna podcenjenost scenarista, ki naj bi po mnenju marsikoga delal kar ljubiteljsko oziroma napol zastonj. V Sloveniji so za razliko od sveta ideje še vedno napol zastonj ali celo nekaj manjvrednega. To nas vsak dan tepe po glavi, saj je tudi zaradi tega televizijska produkcija praktično negledljiva. Si predstavljate, da bi televizijsko nadaljevanko Strasti pisal izkušen team scenaristov, ki recimo piše ameriško uspešnico Sopranovi. Prepričan sem, da bi Strasti vsak večer gledalo pol milijona gledalcev in nadaljevanka bi porušila vse rekorde gledanosti. Toda pri nas pravzaprav nihče ne ve, kdo je pisec Strasti. Pa ne gre zgolj za to nadaljevanko, tudi za vsemi drugimi se dogaja enako. V medijih se ne pojavljajo imena, ki bi bila garant za zanimivo zgodbo.

Tretji razlog je, da le nekaj slovenskih pisateljev zmore napisati zgodbo, ki je zrela za filmsko ali TV upodobitev. Tak primer je Lainšček, včasih Drago Jančar in po možnosti Zoran Hočevar, potem pa se seznam literatov, ki so prenešeni na film, že konča. Zakaj? Jasno je, da večina slovenskih romanov ni nefilmičnih, temveč so zgodbe premalo dramatske in brez pravega aktivnega junaka, ki bi lahko poganjal zgodbo naprej. To je po svoje razumljivo. Večina slovenskih literatov je zaljubljena v formo, bolj kot v vsebino. To pomeni, da je zgodba pri njih drugotnega pomena in se niti najmanj ne ubadajo z vidiki dramaturgije, ki je primerna za film ali televizijo. In potem dobimo tisto, kar ponavadi imenujemo slovenski film v slabšalnem pomenu bsede. Junak je v taki zgodbi ponavadi zapit, razpet med dvema ženskama, ena uteleša mater, druga kurbo. In potem junak s pomočjo alkohola in trpljenja poskuša razrešiti to dilemo. Pa je to dilema, ki bi bila vredna snemanja? Niti ne, to je bolj primer za psihiatra. Ali je junak zanimiv za gledalca? Niti ne, saj je neodločen in vse njegove dileme so notranje in se težko manifestirajo v kakšni akciji. Ali bi bili pripravljeni gledati 90 minut junaka, ki pravzaprav ne ve kaj bi rad? Ne, ne in še enkrat ne.

Podobno kot zgoraj opisana zgodba se v Sloveniji dogaja s TV nadaljevankami. Gledamo junake, pri katerih pravzaprav ne vemo, kaj bi radi oz. kaj si želijo. Kot po pravilu gre za tipično družino, kjer naj bi se gledalci poistovetili z junakovimi dilemami, problemi. Zdaj pa mi imenujte eno TV nanizanko v zadnjih 15 letih, kjer bi bilo jasno, kakšen problem ima junak? Jaz se je ne spomnim. Spomnim pa se zelo jasno dilem Šurdiloviča v Vročem vetru, ki si je želel stanovanje. Spomnim se epizod Kamionarjev, kjer sta se oba šoferja soočala s problemi avtoprevozništva v socializmu. Spomnim se Mesteca Peyton, vseh junakov v Karanovičevem Grlom u jagode, spomnim se celo Odprave zelenega zmaja, pa Malih oglasov — in potem luknja. Ena sama gmota TV nanizank, kjer mi ni bilo jasno, kaj hočejo junaki in kaj si želijo. Kot da bi gledali nogomet, kjer zadati nasprotniku gol in zmaga ne bi bil cilj.

Zatorej vas moram opozoriti, da 15. februarja začenjam tromesečni tečaj na AVA v pisanju scenarijev. Vesel bi bil, če bi vsaj enemu človeku odprl oči in mu pokazal, kako napisati kredibilen scenarij. Kajti bolj kot kaj, Slovenija potrebuje pisce zgodb danes in še bolj jih bo potrebovala jutri. Vse informacije dobite na spletni strani AVA. Pa brez strahu. Prepričan sem, da bo prvi pisec, ki bo napisal uspešen scenarij za film ali TV nadaljevanko, čez par let zlata vreden in več kot primerno plačan. Samo začeti je treba.

  • Share/Bookmark