Arhiv za Januar, 2009

Astronomska odpravnina

Sreda, 21. januar 2009

Zadnje dni je v javnost prišla informacija, da naj bi si odhajajoči direktor Nove Ljubljanske Banke izplačal nič manj kot milijon evrov nagrade za uspešno poslovanje. Halooo. Pa kdo je tu nor? Ali je v Sloveniji že res čisto vse mogoče in pohlep res nima več nobenih meja?

Kot prvo smo Ljubljansko banko prav vsi davkoplačevalci sanirali, ne glede na to ali smo se s sanacijo strinjali ali ne. Kot drugo ali Ljubljanska banka res tako dobro posluje, da si lahko privošči dati direktorju, ki zasigurno nima nizke plače še odpravnino v višini milijona evrov. Gospod Marjan Kramar je bil na čelu banke pet let. V tem času zasigurno ni imel nizke plače, sedaj pa naj bi mu za vsako leto direktovanja izplačali še 200.000 evrov nagrade. Pa kam to pelje? Borut Pahor je še pred meseci zagotavljal, da v svoji 20 letni karieri politika ni zaslužil za dvosobno stanovanje, torej dobrih 300.000 evrov. Direktor banke, pa bi ta znesek dobil v žep, če vse preračunamo na deloven čas, v dobrem letu direktovanja. Pa kje je tu logika? Slovenski menadžerji so postali že tako pohlepni, da ne zardevajo več pred nikomur in se očitno cenijo, kot da bi bili vredni suhega zlata.

Se mar ta gospoda, kjer Marjan Kramar ni edini primer, saj imamo še serijo podjetij, kjer ima država še vedno ogromen delež, zaveda da vendar živi v Sloveniji, kjer je že nakup stanovanja za večino ljudi petnajstletna investicija. In da ne bo pomote, tu mislim na mlade družine, ki v izobrazbi prav nič ne zaostajajo za omenjenimi menadžerji. Slovenija je vendar žepna državica, ki ne presega veličine večjega evropskega mesta. Torej vse skupaj nas je, za en Minhen in nič več. Toda v tej Sloveniji so si menadžerji postavili tako visoko mnenje o sebi, da se primerjajo kar z nemškimi ali francoskimi top menadžerji, ki vendar poslujejo na 40 krat večjem tržišču. Ljubljanska banka pač ni Dresden Bank in se ne more obnašati, kot da je.

Kot tretje, kaj vendar počne država, da ne zna urediti plač in nagrad niti tam, kjer ima vse vzvode odločanja? Sporno indivudalno pogodbo je podpisal gospod Anton Žunič, ki sedaj kot državni sekretar vedri v Pahorjevi vladi. Če mi je kaj jasno glede nadzornikov, omenjeni gospod s svojim premoženjem odgovarja za poslovanje banke. Če je gospod res tak frajer, zakaj iz svojega žepa ne plača nagrade omenjenemu direktorju? Seveda, če bi gospod bil lastnik banke bi se bistveno drugače obnašal do svojega premoženja. Zasigurno ne bi tako velikodušno delil svojega zaslužka. Toda gospod Žunič je nadzornik banke v večinski državni lasti in tako na palec deli premoženje oziroma profit, ki ni njegov, marveč državni.

Namesto da se Borut Pahor Pahor ubada s šparanjem pri kavicah in reprezentanci naj se resno poglobi v delovanje gospoda Žuniča in Kramarja. Če ne drugače, pa naj vzame žepni računalnik in izračuna koliko desetletij mora še rintati, da bo prišel na zaslužek Marjana Kramarja, oziroma koliko poslovnih kosil bo moral še plačati, da bo dosegel urno postavko omenjenega menadžerja. Do takrat pa lahko zatrdim samo to, da sem zgrožen in upam, da nisem edini.

  • Share/Bookmark

Istrakeš

Torek, 13. januar 2009

Vedno bolj postaja jasno, da se finančni imperij Istrabenz počasi, a zanesljivo ruši. Igorju Bavčarju je v dobrih šestih letih uspelo uničiti eno največjih slovenskih družb. Hvala bogu, da tako gospodarski minister Lahovnik kot premier Pahor tega zapitka ne mislita plačati in da slovenske banke niso več sposobne v nedogled kreditirati Bavčarjeve vedno bolj bizarne ideje. Če se nekomu uspe zadolžiti za famoznih 900 milijonov evrov, sta možnosti le dve: ali je nor ali pa nima pojma o ekonomiji. Ker gospod Bavčar zagotovo ni nor, verjetno drži druga trditev, da prav veliko pojma o ekonomiji pač nima.

Igor Bavčar se je na čelo Istrabenza zavihtel leta 2002, ko mu ni uspelo postati Drnovškov naslednik. Takrat je vehementno dejal, da se umika v gospodarstvo. Umika? Pa saj v gospodarstvu nikoli ni bil! Že njegove prve poteze so bile nenavadne, saj je takoj prodal vse bencinske črpalke, čeprav so mu prinašale dobiček. Potem se je usmeril v trgovanje s plinom. Če je tu še bila neka poslovna logika, pa so se Bavčarjeve naslednje poteze zdele že bistveno manj razumljive. Vrgel se je namreč v turizem in pokupil vrsto hotelov, ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem. Da se Bavčar spozna na turizem, je bilo veliko presenečenje, če vemo, da se tako kot za menedžment tudi za turističnega delavca ni nikoli šolal. Če vemo, da so donosi v turizmu majhni, potem to pomeni, da je začel kar naenkrat vlagati v panogo, ki mu ni mogla potešiti finančnih apetitov.

Toda bizarnosti še ni bilo konec. Začel je združevati in kupovati tudi slovensko prehrambeno industrijo. Ob združitvi Kolinske in Droge Portorož se je prvič začelo govoriti o sinergijskih učinkih, ki pa so največrat pomenili odpuščanje delavcev in maksimiziranje dobičkov lastnikov, neglede na posledice, ki jih na koncu plača država.

Potem je začel lastniniti Istrabenz. Ker je poslovanje preko kaselc-podjetij prepovedano, je Bavčar ves čas hodil po robu zakonodaje. Še bolj smešno je bilo, da so nadzorniki Istranenza za ta manever izvedeli iz medijev. Že takrat je bilo jasno, da bi Igor Bavčar moral odleteti, toda nadzorniki s Kosmino na čelu so samo kimali širokopoteznim Bavčarjevim načrtom.

Ko je izbruhnila kriza, pa je postalo jasno, da Bavčar ne more več v nedogled najemati posojil od slovenskih bank in da bo svoje dolgove vedno težje poravnaval. Toda gospod se še vedno ne da. V zadnjem intervjuju je deloval suvereno. Na čelu Istrabenza se vidi še naslednjih pet let. Halo?!

Sprašujem se, kje je meja, ko bo Igor Bavčar končno doumel, da banke niso dobrodelne inštitucije, ki bi lahko v nedogled financirale njegove nakupe. Vprašamo se tudi lahko, kakšne nadzornike imamo v Sloveniji, če za nič ne odgovarjajo. Po veljavni zakonodaji naj bi jamčili s svojim premoženjem. Ali tudi Igor Bavčar odgovarja s svojim premoženjem za vso poslovno škodo, ki jo je pridelal v obdobju šestih let? Najverjetnejši stečaj Istrabenza in poplačilo upnikov bo verjetno preprečil popolno uničenje Istrabenza, toda ostala bo cela vrsta opeharjenih delničarjev. Primorci se utemeljeno bojijo, da bi dobršen del Istranezovega premoženja pristal v italijanskih rokah. Ravno tako utemeljeno se lahko bojimo, da se Igor Bavčar izmazal in iz te zgodbe izšel še bistveno bogatejši. Samo lanskoletna plača gospoda Bavčarja in denarne nagrade so bile višje od 400.000 evrov. Povprečen delavec dela za ta denar približno 20 let. Koliko ima Bavčar naloženega v tujini, pa ne ve nihče.

Zdaj je čs, da se tajkunska zgodba preseli na sodišča. Upam, da bodo poklicani na odgovornost tudi nadzorniki, ki za uspešen nadzor po zakonu jamčijo s svojim premoženjem, zato bi ob morebitnih dolgovih, ki bi ostali na plečih bank, lahko videli rubežnike, ki bi gospodu Kosmini zasegli premoženje. Čeprav bo Bavčar poskušal vnovčiti svoj osamosvojitveni kapital, je jasno, da mu kaj drugega niti ne preostane, saj pravega kapitala, ki bi ga lahko vnovčil na borzi, ni več. Sicer pa je zgodbo najbolje opisal Matej Lahovnik v Financah: “Zelo koristno bi bilo, če bi bil v nadzornih organih ali v upravi kakšne družbe končno nekdo obsojen zaradi dela ali nedela, zaradi opustitve potrebne skrbnosti. S tem bi spremenili trenutni položaj, ko se dejansko vsi prerivajo za mesta v nadzornih svetih družb in javnih zavodov. Ko bo enkrat ljudem postalo jasno, da sedeti v nadzornih svetih ni le privilegij, temveč da se pri tem jamči tudi z vsem svojim premoženjem, pa tega več ne bo. Poleg tega bo odpadel tudi politični dejavnik kadrovanja.”

  • Share/Bookmark

Renta

Nedelja, 4. januar 2009

Primož Kozmus že pet mesecev čaka odgovor države: zase in za druge vrhunske športnike zahteva nič manj in nič več kot doživljenjsko rento. Zadeva je problematična, saj bi s to gesto država na široko odprla vrata prvilegijem za določen sloj ljudi, v tem primeru vrhunskim športnikom.

Najprej se moramo vprašati, kdo si zasluži naziv vrhunski športnik in kakšen rezultat človeka za to kvalificira. Je to nastop na olimpijskih igrah? Osvojena medalja? Naslov svetovnega, evropskega, klubskega prvaka?

Zadeva še zdaleč ni enostavna. Si predstavljate, da bi naprimer slovenske odbojkarice osvojile svetovno prvenstvo? Kdo vse bi bil zaslužen za ta dosežek? Bi to bila celotna reprezentanca, čeprav bi gledalci videli, da je bila marsikatera odbojkarica zgolj rezerva na klopi? Ali še bolj sporen primer: si predstavljate, da je nekdo vseskozi favorit za zlato medaljo, ves čas v svetovni špici, potem pa mu na olimpiadi ne gre in pristane na četrtem mestu, ostane brez kolajne? Bo ostal brez rente, čeprav je tako kot drugi treniral leta in leta, potem pa mu je v odločilnem trenutku — ker je imel slab dan ali smolo ali zaradi odločitve sodnika — šla življenska renta v maloro?

Vrhunski športnik je hudo izmuzljiv pojem. Doživljenjska renta lahko še bolj razdeli javnost, kot jo sicer že je.

Poleg tega pa Primož Kozmus operira s pojmom, da so vrhunski športniki največja promocija države v svetu. O promotivnih učinkih športa smo slišali že marsikaj, toda da bi turisti hodili v Slovenijo in jo povezovali s slovenskim športom — ta je pa malo bosa. Že res, da športnike na olimpijskih igrah gleda milijardno občinstvo. Toda koliko teh gledalcev se čez nekaj dni spomni, kdo je osvojil kolajno? Rezultati so pozabljeni v prej kot štirih letih — razen morda v domači javnosti. Mi zna kdo odgovoriti, katera moška ali ženska rokometna reprezentanca je osvojila zlato medaljo v Seulu? Dvomim, da kdorkoli ve ta podatek iz glave, če ni ravno profesionalni športni novinar ali rokometaš.

Drugače je pri posameznih športnikih, ki postanejo fenomen in so sposobni v določenih športih celo desetletje ostati nepremagljivi. Takšen je bil švedski tenisač Björn Borg in alpski smučar Ingemar Stenmark. V dobrem desetletju sta s fenomenalnimi uspehi tudi revolucionirala svoj šport. Takrat so se športni novinarji upravičeno spraševali o nacionalnem karakterju v športu in uspehe obeh športnikov povezovali z nacionalnimi značilnostmi, kakršne so vztrajnost, mirnost, hladnokrvnost itd. Zaenkrat pa v Sloveniji še nismo pridelali vrhunskega športnika, ki bi povzročil revolucijo v neki športni panogi. Tak pa bi si verjetno že zaslužil rento, mar ne?

Tretjič: vsak športnik, ki se odloči za kariero, se odloči po temeljitem premisleku. Verjetno se zaveda, kakšni so plusi in minusi v karieri športnika. Po osemnajstem letu ga nihče ne more prisiliti, da še vedno športa, če si tega ne želi. To je povezano tudi s tem, za kateri šport se odločiš. Če boš vrhunski tenisač, košarkar ali nogometaš, lahko upravičeno pričakuješ, da bodo z vrhunskimi rezultati prišli tudi temu primerni astronomski zaslužki. Zato je v teh atraktivnih športih tudi konkurenca nekajkrat močnejša. Primož Kozmus pa ima po svoje nesrečo, da metanje kladiva ni ne vem kako atraktiven šport. Še več! Večina ljudi pač ne pozna nobenega metalca kladiva na svetu. Njegova slava torej še zdaleč ni tako planetarna, kot si jo verjetno kot najboljši na svetu v neki disciplini zasluži, kljub temu pa je v slovenski javnosti kar prepoznaven brend. Če bi bil Primož Kozmus bolj spreten, bi ravno letos lahko pobral precej sponzorskega denarja. Toda on se je odločil za drugo pot in naslovil zahtevo na državo.

To je pa že neke vrste izsiljevanje: ali mi boste dali življenjsko rento ali pa bom nastopal za drugo državo. Praktično nihče mu ne oporeka, da lahko nastopi za drugo državo, če mu tako paše. Toda pri tem ne bo trčil le ob užaljene domoljube, ki mu tega ne bi nikoli oprostli, temveč tudi ob dejstvo, da mu je tak uspeh omogočila slovenska država. Primož Kozmus pač ni treniral na svoje stroške, ni bil kot nekakšen vunderkind sam tvorec celotnega svojega uspeha, K temu je treba prišteti še njegovega trenerja, pa klub in okolje, ki mu je tak razvoj omogočilo. V mnogih primerih slovenski športniki nimajo takšnih pogojev. Marsikateri slovenski nadarjeni nogometaš ima veliko manjše šanse, da kdaj zaigra v svetovnem nogometu ravno zaradi tega, ker je slovenska liga tretjerazredna in so slovenski nogometni klubi le nekakšne žepne izdaje svetovno priznanih klubov. Pa zaenkrat še nisem slišal, da bi se kak nogometaš razburjal nad tem. Tako pač je. Slovencev je za en dober München in nič več. Takšna je naša realnost, ki jo hočeš-nočeš moramo sprejemati vsi državljani.

Po svoje razumem zagato Primoža Kozmusa in jo razumsko tudi sprejemam, njegove zahteve pa ne odobravam. V končni fazi so slovenski športniki zaposleni na obrambnem ministrstvu. Imajo vse šanse, da svoje uspehe tržijo — in pri tem jih nihče ne ovira. Pomenljiv je tudi podatek, da je atletinja Jolanda Čeplak, ko je začela služiti velike denarje, zbežala v davčno oazo Monako. Tudi o tem so se kresala mnenja, vendar je to stvar njene intimne odločitve, zato ji tega ne bi očital. Očital bi ji, če bi se pri 35 letih upokojila in potem morda še več kot 40 let — ne da bi vplačevala pokojnino — prejemala nekakšno rento. Bolj kot športnico bi jo videl kot rentnico ali kvečjemu kot slovenske parlamentarce, ki so si dali podobno pravico, da se po 25 letih delovne dobe lahko upokojijo. Ta prvilegij bo v Sloveniji znova postavljen pod vprašaj, še posebej, če bo finančna kriza dolgotrajna. Kajti slovenska blagajna že tako poka po vseh šivih, pa čeprav plačujemo najvišje davke v Evropi.

  • Share/Bookmark