Arhiv za 26. December 2008

Prazniki in simboli

Petek, 26. december 2008

Smisel praznikov je, da jih praznujemo. Toda velika zagata nastane, če preprosti ljudje ne vejo, kaj pravzaprav praznujemo, oz. se težko spomnijo, kdaj se je kaj zgodilo. Eden osnovnih simbolnih problemov slovenske države je, da v dobrih osemnajstih letih nismo znali obeležiti vseh zgodovinskih prelomnic, temveč smo vse zreducirali na dolgočasne rituale, ki so si eden podobni kot jajce jajcu.

Seveda, v osemnajstih letih so bili Slovenci po eni strani tako škrti, po drugi strani pa tako brezbrižni do lastne zgodovine, da nikoli nismo znali ob vsak praznik postaviti tudi kak spomenik, ki bi narod za vekomaj opominjal, kaj se je kdaj zgodilo. Zato niti ne čudi, da državljani mešajo dan neodvisnosti s priznanjem države, samostojnost z odceptvijo, pri tem pa vse skupaj izgleda kot mešanica dogodkov, kjer bi zgolj posvečeni vedeli, kdaj se je zares kaj zgodilo.

Morali bi se zgledovati po RKC, ki že več kot 2000 let čudovito vodi uspešno propagando svojih mejnikov in dela kičast, a nedvomno vrhunski spektakel iz Kristusovega življenja. Tu ne gre zgolj za vse cerkvene objekte, marveč za celo vrsto umetniških stvaritev, ki upodabljajo Kristosova največja dejanja, tako da je še tako zabitemu verniku jasno, kaj se je kdaj zgodilo in zakaj.

Tudi komunisti so znali iz revolucije in NOB narediti spoštovanja vredno mitologijo in jo simbolno umestiti v zgodovinski tok dogajanja. Tako je vsak še tako zabit državljan v socializmu vedel, kaj pomeni 27. april, dan OF. Vsi smo vedeli, da so se daljnega leta 1941 v Vidmarjevi vili na ta dan zbrali prvaki strank in ustanovili Osvobodilno fronto. Ob vseh teh datumih so v socializmu kot gobe po dežju rasli spomeniki v socrealističnem stilu, ki so mnogim bolj razgledanim Slovencem šli upravičeno na živce, saj so vse preveč kopirali sovjetski socrealizem, vendar so se počasi modernizirali. Vsaj od sredine šesdesetih let je bil že marsikateri spomenik čisti izdelek modernizma, ki je le nakazoval, da se ranjka SFRJ razvija in da ne tiči v popolnem komunističnem mraku kot kakšna Albanija.

Mnogi socrealistični spomeniki so bili tudi tarča raznih akcij, ki so na simbolni način drezali oblast in državljane opozarjali, da resnica ni tako črno-bela, kot jo rišejo komunisti. Sam se spomnim, da je bil Kidričev spomenik z rokami v bokih često napolnjen bodisi s štrucami kruha v osemdesetih, kar je bil duhovit komentar družbenega dogajanja. Takrat je že prihajo do ekonomske krize, Boris Kidrič pa si je očitno delal zaloge kruha iz Maximarketa. Posrečeni so bili tudi vici na spomenike, eden je šel nekako takole: “Zakaj se delavci držijo skupaj z Edvard Kardeljem?” Odgovor: “Ker so prišvasani.” Danes ni ne spomenikov ne vicev, ki bi smešili in duhovito komentirali družbeno stvarnost. Namesto tega imamo časovno luknjo, kamor tlačimo vse praznike, brez prave simbolne umestitve.

Za to sta krici tako leva kot desna politična opcija. Prvi so imeli popolnoma brezbrižen odnos do državljanskih simbolov, zato od njih niti nismo kdo ve česa pričakovali. Desnica pa je bolj kot ne v zadregi, saj nima izdelanega estetskega koncepta, kako naj bi spomeniki izgledali. Še najraje bi verjetno videli na novo osmišljeni realizem, a jih je obenem strah, da bi bili tarče posmeha, da vse preveč spominjajo na komunistična obeležja. Zatorej je zadrega kar dvakratna, posledice na zavest naroda pa tem bolj porazen. Pomanjkanja spomenikov seveda ne moreš nadomestiti z izdajanjem knjig ali z bolj ali manj posrečenimi proslavami, ki so bolj kot ne prestižne prireditve za cvet slovenske politike in sprotno interpretiranje zgodovine.

Poglejmo, katere spomenike smo v tem času dobili. Ne boste verjeli, toda v osemnajstih letih smo postavili dva skoraj popolnoma enaka spomenika generalu Maistru v Ljubljani — in to v razdalji dobrega kilometra zračne linije. Oba Maistra sedita na konju in sta bolj ali manj klasičen primer oblikovanja vojskovodje. Zakaj imamo v Ljubljani kar dva spomenika, praktično enakih proporcev in enakega stila, ni jasno nikomur. Logično je seveda, da je kip generala postavljen pred Ministrstvo za obrambo, toda bi bolj sodil v Maribor kot pa v Ljubljano. Kaj počne spomenik pred ljubljansko železniško postajo, pa je vprašanje brez zadovoljivega odgovora.

Poleg obeh Maistrov se spomnim še spomenika na Teharjih in preimenovanje letališča Brnik v letališče Jožeta Pučnika. Spomenik na Teharjih je tipičen modernističen spomenik, ki z ničemer ne odstopa od podobnih obeležij, saj je popolnoma brezbarven in dolgočasen. Poglejte si samo novi spomenik holokavsta v Berlinu, pa vam bo takoj jasno, kako z domišljijo in okusom lahko narediš pomemben spomenik, ki še kako zna simbolno sporočati, zakaj je pravzaprav šlo, kljub izrazito moderni obliki.

Poimenovanje letališča pa je že podobno starim praksam komunistov, ki so mnoge civilne objekte krstili po imenih revolucionarjev. Vsi se še spomnimo, kako smo hodili na Univerzo Edvarda Kardelja, čeprav le ta ni imel nobene veze z univerzo. Ker tudi Jože Pučnik ni imel nikakršne zveze z letalstvom in je bil za povrh še žrtev komunističnih oblasti, bil je namreč zaprt, se često tako kot pri Kardelju pojavljajo na ta račun vici v stilu: “Jože Pučnik zaradi megle zaprt.“ Tu niti ne gre za klubovanje sistemu kot v času komunizma, temveč za kljubovanje neumnosti, da se izrazito civilni objekti poimenujejo kar takole počez, brez tehtnega premisleka. Zatorej je poimenovanje letališča izrazito neumna poteza desnice, saj Slovenci ne vežejo letališče na lik in delo Jožeta Pučnika, po drugi strani pa je nepraktičen tudi do turistov, saj ko le ti vprašajo, kdo za boga je bil Jože Pučnik, dobijo odgovor, da je bil to politični zapornik. Je za Slovenijo res koristno, da svojo podobo kažemo kot negativno?

Ko tole pišem, je Rosvita Pesek ponovno izdala knjigo o slovenski samostojnosti, že drugo v dveh letih. Dovolj žalostno je, da tisto, kar bi morala opravljati država samoumevno producira novinarka. Po drugi strani, pa me ne čudi, da vsa ta politična kamarila, ki se veselo baše z hrano in nazdravlja svoji veličini vsako leto, ni sposobna dogovoriti o tako pomemnih zadevah. Tudi tu velja tista vedno bolj ponarodela, ki postaja že zaščitni znak Slovencev in Slovenije: “Takle mamo!”

  • Share/Bookmark