Arhiv za 16. December 2008

Ustavite Hrvaško

Torek, 16. december 2008

Vedno bolj postaja jasno, da se Hrvaški čas izteka in da bodo pogajanja za vstop v EU ustavljena. Vsa ta leta, celih osemnajst, smo gledali hrvaško politiko majhnih korakov, ko so prejudicirali mejo s Slovenijo. Doslej se je ta taktika obnesla — tudi zaradi cagave slovenske politike, ki je raje pošiljala diplomatske note, pisala bele knjige ali v navalu besa celo odpoklicevala ambasadorje, kot pa da bi nedvoumno odgovarjala na enostranska dejanja.

Hvala bogu se zadeva počasi razrešuje — tudi po zaslugi približevanja Hrvaške EU. Hrvaška je zdaj postavljena na dilemo: ali EU ali pa vreči ven vse zemljevide, ki tako ali drugače prejudicirajo mejo s Slovenijo. Za vsako normalno državo sta na tehtnici dva koncepta, ali se pridružiti razvitemu svetu ali pa za vsako ceno braniti svoj nacionalni interes. In kakšna je cena v tem primeru za Hrvaško? Odgovor je: ogromna. Hrvati so samozagledani v svojo lastno podobo izgubili nekaj let, ko so noro branili generala Gotovino in Bobetka in v najugodnejšem času zamudili vstop v EU. Danes se vidi poraz te politike: general Gotovina je kljub vsemu v Haagu, Hrvaška pa še vedno ni v EU. Ob tem pa tudi pozabljajo, da so se zaradi svoje časti in simbolnega pomena generala Gotovine odpovedali celemu kupu denarja, konkretno stotinam milijonov evrov, ki bi jih lahko črpali iz evropske blagajne.

Podobna je situacija s Slovenijo. Piranski zaliv za Hrvaško seveda ni tako pomemben kot za Slovenijo, saj nam predstavlja dostop do odprtega morja. Toda Hrvati tega nočejo razumeti. Pripravljeni so izsiljevati v nedogled in Slovencem odrekati eno od osnovnih pravic, ki jo kot pomorska dežela ima. Ker Hrvatje nimajo spora samo z Slovenci, temveč tudi z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, se postavlja vprašanje, ali je Hrvaška z vsemi svojimi nerešenimi problemi z mejami zrela za vstop v EU. Nedvomno Hrvaška spada v Evropi, sploh če upoštevamo, da v njej domujeta tudi tako nerazviti državi, kot sta Romunija in Bolgarija. Toda vprašanje je, ali si EU lahko privošči sprejeti medse državo, ki dosega svoje cilje s politiko izsiljevanja. EU je čudna zmešnjava držav, a kljub vsem različnim pogledom se ji uspe uskladiti tudi ob najbolj nemogočih vprašanjih. Sedaj pa si predstavljajte Hrvaško, ki ni pripravljena niti za milimeter odstopiti od svojih stališč, ne glede na ceno. Še več! V odnosih do Slovenije je Hrvaška poteptala celo vrsto sporazumov in dogovorov.

Ali lahko v prihodnosti pričakujemo drugačno politiko? Mislim, da ne. V času, ko se Hrvaška poskuša uskladiti s Slovenijo, se je v hrvaškem Saboru zgodil še en zakon, ki omogoča razlastiti Slovence v občini Savudrija. Čeprav je zasedanje Sabora zapustila opozicija, je Sanaderju uspelo izglasovati zakon o golf igriščih, ki dopušča razlastitev lastnikov na rovaš nacionalnega interesa (ki naj bi ga golf igrišča predstavljala za Hrvaško). Toda pravi predmet tega zakona niso golf igrišča, temveč razlastitev Slovencev v sporni hrvaški občini. Ko Slovencev kot lastnikov enkrat ne bo več tam, bo Hrvaška lahko odkljukala še eno poglavje, da je ena od občin brez slovenskega lastnika in primer bo zaključen, oziroma interes Slovenije poteptan z dejanjem izvršenega dejstva.

Spomniti se moramo, da Hrvaška isto taktiko uporablja v odnosih s Slovenijo že ves čas. Zgradili so mejni prehod v Sečovljah, ga prikazali kot začasen ukrep, ga z leta zabetonirali — in prehod je zakoličen. Problem Joška Jorasa ni samo v tem, da ima hišo na spornem območju, temveč tudi ta, da so mu na dvorišču postavili mejni prehod in ga tako rekoč carinijo vsak dan kot nekakšnega bebca. Zato je razumljiv bes tega preprostega državljana. Ker Hrvaška ne kaže nobenih znakov, da bi spremenila dosedanjo politiko, je rdeča luč Hrvaški edini možen odgovor. Sicer pa bi se morali Hrvatje vprašati, ali so sposobni izpeljati “španski kompromis”, kot so ga izpeljali Slovenci v pristopnih pogajanjih ali pa bodo še vedno živeli v romantični iluziji o veliki Hrvaški in njenem strašnem vplivu na svet. Ali nazorneje: če te ni v klubu, kjer odločajo o prihodnosti sveta, ti ne preostane drugega kot iluzija.

Hrvaška bi morala enkrat za spremembo začeti razmišljati o dolgoročnem interesu, ki pa je biti del EU. Če bodo tudi tokrat prevladali nacionalno napihnjeni problemi in čast, čaka Hrvaško vlak pristopanja v EU skupaj s Srbijo, Bosno, Črno Goro. To pa bi Hrvaško na dolgi rok pogreznilo globoko na Balkan. Kdo ve za koliko časa bi se pogajanja utegnila zavleči, če bi Hrvatje morali biti odvisni od usklajevanja z ostalimi državami. Glede na razpad Jugoslavije bi lahko gledali to tragikomedijo še kakšno desetletje, česar pa si Hrvaška ne more privoščiti. Ali pač? Dejstvo je, da bomo v tem primeru Slovenci dežurni krivci za vse.

  • Share/Bookmark