Liffe v medijih
Sobota, 15. november 2008Slovenija ima imeniten filmski festival, Liffe, ki iz leta v leto podira rekorde gledanosti. Prodanih vstopnic je vsako leto več, zato bi lahko upravičeno pričakovali, da bodo tudi mediji iz tega delali vedno večji show. Pa ga ne. Zakaj je tako? Odgovor je na dlani: slovenski mediji so še vedno popolnoma neinovativni, čeprav branost dnevnikov iz leta v leto upada.
Slovensko dnevno časopisje deluje po znanem principu, da zgolj copy-pasta v katalogu objavljene sinopsise filmov, zraven poda par podatkov o režiserju filma in to je to. Toda gospôda! Novinarji, kritiki in uredniki, vse te podatke o filmih dobi vsak, ki kupi katalog. Tudi vsi tisti, ki grejo na spletno stran festivala, dobijo iste te podatke. Časopisne informacije so zanje tako rekoč neuporabne, saj podajajo že vsem znana dejstva. Zakaj se noben od osrednjih slovenskih dnevnikov ne odloči, da bi vsaj za čas festivala najel zunanje kritike in jih prisilil, da pišejo. Bil sem že na množici festivalov po svetu in prav na vseh, vsaj večjih, je dnevno časopisje redno objavljalo kritike. Še več! V času Berlinala si večje časopisne hiše privoščijo tudi po tri kritike na en tekmovalni film. Zakaj? Iz zelo preprostega razloga: festival je tekmovalen in ljudi vendar zaboga zanima, kdo bo zmagal. Tako se zgodi, da med Cannesom in Berlinalom Screen International, Hollywood Reporter in Variety vsak dan izdajajo posebno številko, kjer kritično ocenijo prav vsak film festivala. Posebno težo seveda dajo tekmovalnim filmom in tudi špekulirajo, kako se bo žirija odločila. In pri nas? Nič. Zgolj podajanje vsebine, kot da bi bili popolni tepci.
Tudi televizije so poseben fenomen. Namesto da bi v času festivala ponudile festivalsko kroniko, vse skupaj stlačijo v pet minut poročila, torej na kratko v Kulturi ob pol enajstih zvečer in to je to. Tako delajo že devetnajst let in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.
Zdaj pa se hipotetično vprašajmo, kaj bi lahko nacionalna televizija storila. Vsak dan bi si lahko praktično zastonj privoščila polurno oddajo. V studio na bi na chromakey — da ja ne bi trošili za scenografijo — postavili dva kritika, magari hišna, in ta bi lahko brez problemov vsak po pet minut ocenjevala in kritizirala eden ali dva filma iz tekmovalnega programa. Oba bi lahko filme tudi ocenila od ena do deset. Nato bi sledila ponudba filmov, ki so jih ta dan prikazali, z informacijami, kdaj bodo ponovno predvajani. Sledil bi pet- do desetminutni pogovor z enim od gostov festivala. Potem bi sledila petminutna reportaža o festivalskem dogajanju. Vmes bi lahko naredili nagradno igro s stavami, kateri film bo po mnenju gledalcev zmagal. In na koncu še družabna kronika festivala oz. trač rubrika in napoved naslednjega festivalskega dne. Na ta način bi katerakoli televizija na pol zastonj dobila aktualno in zanimivo oddajo. Je to za nacionalko res tako težko, pri njenih več kot 2000 redno zaposlenih?
Zdaj pa si poglejmo, kako bi se resna časopisna hiša — recimo Delo, ki je letos tudi medijski sponzor festivala — lahko lotilo pokrivanja. Vsekakor bi morala bralca zintrigirati. Namesto golega informiranja oz. prepisovanja iz festivalskega kataloga bi morali usposobiti par kritikov, ki bi vsak dan pisali kritike filmov. Trije kritiki bi podali mnenja o tekmovalnem filmu prejšnjega dne, mlajši kolegi pa bi obdelali spremljevalni program, recimo po dva na vsak film. Vsak dan bi sledil vsaj en intervju z enim od gostov festivala. Vsak dan bi redno objavljali preprosto razpredelnico, kateri filmi imajo največ zvezdic. Tako bi pri bralcih dosegli, da bi res z zanimanjem spremljali, kateri film bo veliki zmagovalec festivala. Ob tem bi redno objavljali grafikon, kateri film ima najvišjo oceno publike in kdo bo pobral nagrado občinstva. Zraven pa bi obvezno sodila še družabna kronika festivala in napoved dogodkov naslednjega dne.
Tako v tujini resno obravnavajo filmske festivale. Časopisi in televizije si s takim pristopom dvigujejo ratinge in branost. Pri nas pa še vedno stopicamo v kameni dobi, saj ne znamo uporabljati novinarskih orodij pri vseh neslutenih tehnoloških možnostih.
Sicer pa ta ni zapis ni namenjen zgolj medijem, temveč je mišljen kot temeljni razmislek tudi za predavatelje na FDV-ju, če ne že za novopečena kandidata za ministra za šolstvo ministrico za kulturo. Naslednje leto je dvajsetletnica festivala — skrajni čas za popravni izpit.
Objavljeno v Sobota, 15. November, 2008 ob 23:27 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
16. November 2008 ob 02:33
Andrej, ker si že tako poln hvalospevov vsemu tujemu in pripomb o kameni dobi v Sloveniji, pa še naredi kaj, da ne boš ostal samo pri besedah.
16. November 2008 ob 03:05
Košak dej umiri se,živiš v Sloveniji in ne več v Berlinu….zakaj?
16. November 2008 ob 09:47
V tako majhni deželici, kot je naša, si mediji ne morejo privoščiti usposobljenih kritikov, ki bi hodili na take prireditve. Enostavno nimajo. Da se lahko špilaš kritika, moraš vedeti o filmih več, kot samo o filmih letnika 90′+ Drugače tisti novinar sploh ne bo vedel, kaj mora spremljat pri filmih….
Pri nas obstaja mogoče kakšna taka študija, ki bi se ukvarjala s takim področjem? Pomoje ne.
Če še ne veš, Slovenija povsod zaostaja za svetom, tudi tukaj ni izjeme…. počasni “smo” kot polži. Večina medijev je pa itak le še rumeni tisk.
16. November 2008 ob 13:08
upf…kaj pa premiera, revija o filmu? Mislim, da je pri nas kar nekaj dobrih filmskih kritikov…
16. November 2008 ob 15:39
V reviji Premiera ni filmskih kritik ampak so predstavitve. Pri nas je morda nekaj ljudi, ki zna film predstaviti (uporabiti google), ne pa samostojno kritično obravnavati.
16. November 2008 ob 16:59
Saj imamo Gartnerja, najboljšega filmskega kritika ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetovnem merilu!
16. November 2008 ob 18:11
Tako kot je Fidodido rekel.
16. November 2008 ob 23:05
A sta že prebrala kakšno premiero?
Kaj pa so članki Marcel Štefančiča? Dobre kritike podaja tudi D. Vinter,(Večer), ki ne nastanejo na podlagi googlanja.
16. November 2008 ob 23:24
Ne spremljamo vsi vseh revij…. je pa kdaj ql, če kakšne članke namenijo tudi v splošne medije, ki pridejo v vsak dom (TV, radio, časopis)…
Tudi marsikatere druge revije obstajajo, ki se ukvarjajo še z drugimi področji…. ampak takih člankov niti približno ne vidiš v večjih medijih, zato nihče ne ve nič o tem.
Zdaj razumeš, kaj hočem povedat?
Ali krajše; V Sloveniji LAHKO obstaja pr0 revija z filmskega področja, ampak če zanjo vejo le nekateri naročniki in je dosegljiva le v nekaterih krajih…. misliš da bo res vsak 100% na tekočem?
17. November 2008 ob 06:10
In kljub vsej tej “smo civilizacija medijev” osladnosti večini še kar ni jasno, da se tu vrtijo filmi, ki se jih ne da ukrasti iz interneta in ki jih potem ne bo več možno videti … Da gre za unikatno filmsko kulminacijo v našem prostoru; neponovljivo, ki lahko dejansko podari dragocene trenutke duši in odpre duha.
17. November 2008 ob 09:55
vse kar je slovensko je povsem nezanimivo.. in tudi filmski festival sodi v to kategorijo..
matevz luzar, je dobil letos cel kup nagrad na festivalih za svoj film vucko in namesto da bi bili mediji polni njega, se ga niti ne omenja.. smesno in pateticno..
ampak ja, slovenski mediji prodajajo umore, zalostne zgodbe in podobno sranje.. da bi poudarili dobre stvari, oz. da bi pohvalili slovenske stvari, produkte, patente, tega pac ne bomo doziveli..
in isto je s filmom.. skoda.. lahko bi bilo precej drugace..
17. November 2008 ob 10:11
Andrej, sem že na polovici pisanja filmskega scenarija po svojem romanu TUNEL, trgovina s samomorilskimi pripomočki, ki je izšel 10. septembra (Svetovni dan preprečevanja samomora) in je bil pri slovenskih bralcih zelo lepo sprejet. Knjigo, ki je žansrko dramsko humoristična, predstavljam na turneji po vsej Sloveniji, istočasno pa pišem strokovno-poljuden blog o temi samomora, ki bo 10. septembra 2009 izšel v knjižni obliki.
Vem, da že dlje časa pripravljaš nek svoj filmski projekt, vseeno pa te vabim na ogled bloga tunel.blog.siol.net.
Če želiš, me lahko kontaktiraš na naslov ziga.valetic@gmail.com in poslali ti bomo izvod romana.
Lp, Ž
17. November 2008 ob 14:06
Filmarji ste premalo pomembni za naš folk, ki najrajši gleda objokane telenovele. O “Strasteh” pa na veliko poročajo!
17. November 2008 ob 20:29
1tastar: zadel zebljico na glavico
no, ta “projekt” je tudi precej mocno denarno “podkovan” 
18. November 2008 ob 10:45
[...] Liffe v medijih – Andrej Košak [...]
19. November 2008 ob 01:10
Had: močno denarno podkovan?
Strasti s svojimi 110 deli po pol ure (55 ur) stanejo 1/2 Košakovega celovečerca (dobro uro in pol). Zdaj pa računaj.
Pri seriji Brat Bratu pa s podobnim proračunom posneli 64 delov – za 1/2 Košakovega celovečerca!
19. November 2008 ob 06:01
@fido: se pravi da je izdelava filma enako kot izdelava limonade? odlicno..
in se nekaj.. ali sta limonadi posneti na “kljuc” in so to vsi stroski zajeti v ta budget? ali je bil kje javni razpis za to? glede na to, da gre za visoke zneske?? oz. kje si lahko pogledam pogodbo, da bom videl, kaj smo davkoplacevalci placali!
13. Februar 2009 ob 21:14
Kaj smo resnično tako sprevrženi vsi, ki domujemo v Slo? Ali ima negdo interese to lansirati, ali prikazati, kakor porodnišnica prikaže nedonošenčke. Brez inkubatorja ne bomo preživeli, inkubatorje kupujemo pa od Hrt.? Poglejte njihovo realno situacijo, katera je resnično daleč od EU! Tisti ki imajo denar so kar tiho, oni drugi pa lajajo, karavana gre pa naprej po Stanovnikovo!