Arhiv za November, 2008

Adijo, Dimsi!

Sreda, 26. november 2008

Končno se razrešuje spor bivšega večnega zunanjega ministra in predsednika države. Danilo Türk je jasno povedal, da Dimitrija Rupla ne bi imenoval za veleposlanika v Avstriji, če tudi bi izpolnjeval pogoje za ta položaj, saj mu preprosto ne zaupa. Rupel pa zdaj napoveduje tožbo proti državi. Sicer mi ni jasno, kako lahko to tožbo dobi, saj ni mogoče iztožiti ambasadorskega položaja.

Te dni je tudi začasno odpoklicana veleposlanica v Sarajevu zagrozila, da bo tožila državo, ker so jo začasno odpoklicali s položaja v Bosni in Hercegovini. No, pa smo tam. Očitno so uslužbenci zunanjega ministrstva v fazi tožb proti državi — neglede na to, da so sami njeni predstavniki. Rupel se je kar sam delegiral na ambasadorski položaj, ne da bi kdorkoli obvestil predsednika države, potem mu je pisal javno pismo, zdaj pa naj bi izsilil položaj na sodišču. Z Voduškovo so zadeve še bolj tragične. Gospa je vinjena povzročila prometno nesrečo, ki bi nič hudega slutečega državljana BiH skoraj stala življenje. Pozneje je zatrjevala, da ni bila vinjena, zdaj pa kljub nedvoumni krivdi namerava tožiti državo, ker so jo zaradi dipolomatskega škandala začasno umaknili iz položaja. Gospôda, pa kje mi živimo?

Ali poznate državo, kjer bi bivši zunanji minister izsiljeval predsednika države za ambasadorsko mesto? In to javno? Ali poznate državo, kjer bi ambasadorka ogrožala prometno varnost in življenja v gostujoči državi zaradi nagnjenosti k hitri vožnji pod vplivom alkohola? Ne, ne in ne. Diplomati so osebna izkaznica države, ki jo predstavljajo. In kaj smo državljani Slovenije doživljali od slovenskih diplomatov?

Marsikaj. Nekdanji veleposlanik v Parizu dr. Capuder se z diplomacijo niti ni kaj prida ubadal. Raje je prevajal Danteja in se verjetno prav super imel. Minister Rupel je namesto urejanja statusa slovenske manjšine v Avstriji in Italiji raje predsedoval OVSE in potoval v eksotične destinacije. Imeli smo cel kup diplomatov, ki so na ta položaj prišli kot odsluženi kadri politike — Dimitrij Rupel pa je vse to mirno požegnal. Zato ga seveda upravičeno niso marali karierni diplomati, ki so se počutili opeharjene in zapostavljene. Si predstavljate, da se uveljavljate kot bodoči diplomat? Dokončate študij, začnete na najnižji stopnji diplomacije, počasi se vzpenjate po lestvici in potem hop, namesto vas napreduje nekdo, ki je še včeraj grel poslanske klopi in po možnosti niti ne ve kaj dosti o diplomaciji — je pa očitno dovolj pomemben član stranke, ki mu Rupel za nagrado privošči ambasadorsko mesto v kakšni prav prijetni deželi.

Hvala bogu, da smo končno dobili predsednika države, ki je s to prakso radikalno presekal. Ne samo, da ni imenoval Rupla. Poleg njega ni imenoval še šest drugih kandidatov, prav tako večinoma političnih. Doba Dimitrija Rupla in njegovega kadrovanja se tako zaključuje. Dovolj je bilo politizacije slovenske diplomacije in deljenja ambasadorskih mest kot nekakšnih daril za strankarsko pridnost, upogljivost, poslušnost. Rupel vse to vedno interpretira kot zasluge za narod. In prav ta narod je navsezadnje osemnajst let nagrajeval Rupla za njegove osamosvojitvene zasluge. Zdaj je tega konec. Verjetno je čas, da Slovenija tudi v zunanji politiki obrne nov list.

Dovolj je bilo opletanja z osamosvojitvijo. Slovenija je dva temeljna cilja dosegla: mednarodno uveljavitev države in vstop v EU. Prišel je čas, da začne pot proti vrhu EU, da uveljavi svojo kulturo, utrdi in odpre pot gospodarstvu in začne tudi v mednarodni areni dobivati vidnejšo vlogo. Odstranitev Rupla je korak v pravo smer. V končni fazi se gospod lahko tolaži, da bo v zgodovinskih knjigah omenjen kot prvi zunanji minister, ki je osemnajst let tako ali drugače zaznamoval slovensko politiko. Toda vsakemu politiku se slej ko prej izteče rok trajanja. Tudi Dimsi ni večen. Zbogom.

  • Share/Bookmark

Liffe v medijih

Sobota, 15. november 2008

Slovenija ima imeniten filmski festival, Liffe, ki iz leta v leto podira rekorde gledanosti. Prodanih vstopnic je vsako leto več, zato bi lahko upravičeno pričakovali, da bodo tudi mediji iz tega delali vedno večji show. Pa ga ne. Zakaj je tako? Odgovor je na dlani: slovenski mediji so še vedno popolnoma neinovativni, čeprav branost dnevnikov iz leta v leto upada.

Slovensko dnevno časopisje deluje po znanem principu, da zgolj copy-pasta v katalogu objavljene sinopsise filmov, zraven poda par podatkov o režiserju filma in to je to. Toda gospôda! Novinarji, kritiki in uredniki, vse te podatke o filmih dobi vsak, ki kupi katalog. Tudi vsi tisti, ki grejo na spletno stran festivala, dobijo iste te podatke. Časopisne informacije so zanje tako rekoč neuporabne, saj podajajo že vsem znana dejstva. Zakaj se noben od osrednjih slovenskih dnevnikov ne odloči, da bi vsaj za čas festivala najel zunanje kritike in jih prisilil, da pišejo. Bil sem že na množici festivalov po svetu in prav na vseh, vsaj večjih, je dnevno časopisje redno objavljalo kritike. Še več! V času Berlinala si večje časopisne hiše privoščijo tudi po tri kritike na en tekmovalni film. Zakaj? Iz zelo preprostega razloga: festival je tekmovalen in ljudi vendar zaboga zanima, kdo bo zmagal. Tako se zgodi, da med Cannesom in Berlinalom Screen International, Hollywood Reporter in Variety vsak dan izdajajo posebno številko, kjer kritično ocenijo prav vsak film festivala. Posebno težo seveda dajo tekmovalnim filmom in tudi špekulirajo, kako se bo žirija odločila. In pri nas? Nič. Zgolj podajanje vsebine, kot da bi bili popolni tepci.

Tudi televizije so poseben fenomen. Namesto da bi v času festivala ponudile festivalsko kroniko, vse skupaj stlačijo v pet minut poročila, torej na kratko v Kulturi ob pol enajstih zvečer in to je to. Tako delajo že devetnajst let in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.

Zdaj pa se hipotetično vprašajmo, kaj bi lahko nacionalna televizija storila. Vsak dan bi si lahko praktično zastonj privoščila polurno oddajo. V studio na bi na chromakey — da ja ne bi trošili za scenografijo — postavili dva kritika, magari hišna, in ta bi lahko brez problemov vsak po pet minut ocenjevala in kritizirala eden ali dva filma iz tekmovalnega programa. Oba bi lahko filme tudi ocenila od ena do deset. Nato bi sledila ponudba filmov, ki so jih ta dan prikazali, z informacijami, kdaj bodo ponovno predvajani. Sledil bi pet- do desetminutni pogovor z enim od gostov festivala. Potem bi sledila petminutna reportaža o festivalskem dogajanju. Vmes bi lahko naredili nagradno igro s stavami, kateri film bo po mnenju gledalcev zmagal. In na koncu še družabna kronika festivala oz. trač rubrika in napoved naslednjega festivalskega dne. Na ta način bi katerakoli televizija na pol zastonj dobila aktualno in zanimivo oddajo. Je to za nacionalko res tako težko, pri njenih več kot 2000 redno zaposlenih?

Zdaj pa si poglejmo, kako bi se resna časopisna hiša — recimo Delo, ki je letos tudi medijski sponzor festivala — lahko lotilo pokrivanja. Vsekakor bi morala bralca zintrigirati. Namesto golega informiranja oz. prepisovanja iz festivalskega kataloga bi morali usposobiti par kritikov, ki bi vsak dan pisali kritike filmov. Trije kritiki bi podali mnenja o tekmovalnem filmu prejšnjega dne, mlajši kolegi pa bi obdelali spremljevalni program, recimo po dva na vsak film. Vsak dan bi sledil vsaj en intervju z enim od gostov festivala. Vsak dan bi redno objavljali preprosto razpredelnico, kateri filmi imajo največ zvezdic. Tako bi pri bralcih dosegli, da bi res z zanimanjem spremljali, kateri film bo veliki zmagovalec festivala. Ob tem bi redno objavljali grafikon, kateri film ima najvišjo oceno publike in kdo bo pobral nagrado občinstva. Zraven pa bi obvezno sodila še družabna kronika festivala in napoved dogodkov naslednjega dne.

Tako v tujini resno obravnavajo filmske festivale. Časopisi in televizije si s takim pristopom dvigujejo ratinge in branost. Pri nas pa še vedno stopicamo v kameni dobi, saj ne znamo uporabljati novinarskih orodij pri vseh neslutenih tehnoloških možnostih.

Sicer pa ta ni zapis ni namenjen zgolj medijem, temveč je mišljen kot temeljni razmislek tudi za predavatelje na FDV-ju, če ne že za novopečena kandidata za ministra za šolstvo ministrico za kulturo. Naslednje leto je dvajsetletnica festivala — skrajni čas za popravni izpit.

  • Share/Bookmark

Odgovornost kapitala

Nedelja, 9. november 2008

V zadnjih Trenjih se je zelo jasno pokazalo, koliko škode je pridelala Janševa vlada s netransparentno prodajo Mercatorja tajkunoma Bavčarju in Šrotu. Boško Šrot je v javnost plasiral informacijo, da namerava zaradi “teroriziranja” Urada za varstvo konkurence prodati Mercator na mednarodnem razpisu. Draga gospôda! Mercator kot največje trgovsko podjetje — ne le v Sloveniji, temveč na vsem Balkanu — bo zdaj bodisi srbski, hrvaški ali francoski.

Toda Mercator ni neka mini firmica, ki zaposluje nekaj sto državljanov, temveč je tako ali drugače glavni prodajalec slovenskih izdelkov — in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori, Bolgariji … Z izgubo slovenskega lastništva lahko slovenska živilskopredelovalna industrija torej izgubi vsa omenjena tržišča. Namesto zdrave panoge lahko dobimo rakastega bolnika, ki ga bo morala reševati država. In ravno na to računa tudi Boško Šrot, ki skupaj z nedvoumno podporo svojega brata Bojana sili mandatarja Pahorja v državni odkup Mercatorja.

Mandatar bo seveda v to jabolko hočeš-nočeš moral ugrizniti. Toda postavlja se vprašanje o smiselnosti odkupa po dražji ceni že prodanega Mercatorja. Vse niti spet vodijo v Janševo kravjo kupčijo z omenjenima tajkunoma, ki sta takrat tudi javno predstavljala nakup Mercatorja kot dogoloročno naložbo in obrambo slovenskega interesa. Samo zaradi te kupčije je bila Slovenija oškodovana za približno 100 milijonov evrov. Razlika v trenutni ceni pa je še nadaljnih 25 milijonov evrov. Toliko bi tudi znašač čisti zaslužek Pivovarne Laško. V tem je hamletovska dilema, ki jo mora razrešiti še ne ustanovljena Pahorjeva vlada.

Kar je v tej zgodbi najbolj sporno, je sama figura Boška Šrota, ki brez kančka morale pleni slovenska podjetja, parkira delnice prek kaselc-podjetij in se nazadnje še nesramno laže slovenski javnosti. Predvsem pa Pivovarna Laško ne izvaža več piva, niti ne osvaja tujih tžišč, temveč vedno bolj postaja družba za finančni inženiring. Po pisanju Jožeta P. Damijana v Objektivu izvoz piva celo rapidno upada. Skratka, kaj počne Boško Šrot? Kupuje in prodaja na vse strani, odkupuje svoje podjetje prek povezanih družb in vedno bolj siromaši razvoj slovenske industrije pijač. In pri tem ne kaže niti najmanšega interesa, da bi zaščitil okolje, v katerem je zrasel.

Tu pa trčimo ob pojem družbene odgovornosti kapitala. Če bomo pristali na Boškotovo in Bavčarjevo igro, bomo počasi, a nacionalno premoženje zanesljivo prodali tujcem, sami pa bomo postali poceni delovna sila. Kupnina bo izginila v raznih Patrijah, predragih cestah in v blažitvi socialnih stisk. Slovenska družba bo začela razvojno stagnirati in postala bolj podobna kakšni koloniji afriškega tipa, kjer multinacionalke ropajo narodno bogatstvo. Namesto gospodarjev bomo postali hlapci. Smo si mar to želeli, ko smo se osamosvajali od bivše Jugoslavije?

Zraven pa si predstavljajte, kaj pomeni za narodno samozavest, da bo največja trgovska veriga prešla v srbske ali hrvaške roke? Da bo Mišković s svojo Delto ali Agrokor postal lastnik 50-odstotnega deleža slovenske trgovine? To ne bi bil samo boleč poraz v očeh Slovencev, temveč bi lahko bil idealno izhodišče, da bi Srbija ali Hrvaška — s katero imamo vrsto nerazčiščenih vprašanj glede meje — Slovenijo izsiljevali tudi s pomočjo največjega trgovca. Mišković lahko brez kančka slabe vesti zabriše slovenske izdelke s svojih polic in zaustavi njihovo prodajo tudi na Balkanu. So Slovenci mar pozabili na Miloševićev bojkot slovenskih izdelkov?

In tretjič. Tudi če bi Mercator kupila francoska trgovska veriga Carrefour, se nam ne bi pisalo prav rožnato. Praktično bi Francozom prodali največjo trgovsko verigo in jim na široko odprli trgovski prodor na Balkan. Tu ne gre za nekaj nakupovalnih centrov, ki jih ima Leclerc v Sloveniji in ki mu je jasno, da se mu ne izplača tovoriti francoskih izdelkov tako daleč. Če pa bi imeli Francozi tako veliko trgovsko verigo, pa se jim bi verjetno izplačalo. Seveda obstaja tudi drugačna filozofija, da bodo tuji kupci boljši gospodarji kot domači lastniki, toda v vsakem primeru bo dobiček odtekal v tuje roke in ne v domače.

Nazadnje pa smo se znašli tudi v globalni gospodarski krizi. Danes podjetja prodaja samo tisti, ki to mora, drugi jih raje kupujejo, saj so delnice poceni. Dovolj sramotno bi bilo, da bi eno bolj uspešnih podjetij, od katerih je odvisno kar 100.000 državljanov, ravno zdaj prepoceni prodali. Še več: tako liberalni Američani kot tudi bolj zaščitniški Francozi pomagajo svojim podjetjem in jih ščitijo pred prevzemi tujcev. Slovenci pa naj bi po Šrotovem mnenju — ker mu “nagaja” UVK — svoje premoženje neglede na posledice prodali.

Najbolj lucidno oceno je dal v Trenjih tvorec Mercatorjevega vzpona Miran Goslar, ki je jasno dal vedeti Borutu Pahorju — in vsej slovenski javnosti —, da bo za Slovenijo najslabše, če bo vlada izgubila nadzor nad dogajanjem v primeru Mercatorja in da bo moral ugrizniti v to jabolko. Danes se zdi Jankovićev odkup po četrtinskih deležih naravnost idealen za nadaljni razvoj Merkatorja.

Tako Pivovarna Laško kot Istrabenz sta navadna finančna špekulanta, ki se požvižgata na usodo Slovenije in na njen gospodarski razvoj. Zanima ju zgolj profit — neglede na ceno, ki jo bomo morali plačali prav vsi Slovenci. Če ne drugače, pa v obliki podpor nezaposlenim in subvencijam kmetom, ki svojih izdelkov ne bodo imeli več kje prodati. Pivovarji imajo zaradi finančnih špekulacij in nakupov po dolgem in počez 400 milijonov evrov dolga, Istrabenz pa celo 900. Gospôda! Poleg Hita, ki tone v izgubah, so to rezultati Janševih kupčij. A tudi Janša ne bi mogel izpeljati vseh prodaj, če ne bi imel na drugi strani dveh moralno spornih oseb, ki sta pripravljeni kratko-malo okrasti davkoplačevalce. In ti ljudje so nas osamosvajali? Česa le? Družbenega premoženja?

Naslednji meseci bodo še veseli, saj bo v zgodbi še cela vrsta obratov. Toda vedno bolj se kristalizira spoznanje, da bomo v bodoče morali biti bistveno bolj pozorni na družbeno odgovornost kapitalistov. Ker če se bo tak trend nadaljeval, bomo čez dobrih deset let samo še hlapci, dninarji in naivni davkoplačevalci, ki bomo sproti servisirali finančne zablode politikov in kapitalistov. Zato naj Pahor končno že sestavi vlado in se neha igrati z ministrskimi mesti. Posvetimo se realnim problemom v slovenskem gospodarstvu. Če bo tudi tu cincal in iskal soglasje, se mu lahko mirno zgodi, da bo Mercator prodan. Ko bodo na njegova vrata trkali delavci in pridelovalci, pa bo žal prepozno.

  • Share/Bookmark

Kriza

Ponedeljek, 3. november 2008

Kriza, ki je zajela svetovno gospodarstvo, je resno opozorilo vsem gopodarskim subjektom, kam lahko pripelje nebrzdani kapitalizem brez resne regulacije prostega trga. Cel svet je v trenutku postal talec ameriške dominacije na trgu kapitala. In končno smo bolj kot kdajkoli videli, kako zelo smo med seboj soodvisni v globaliziranem svetu. Zaradi finančnih špekulacij ameriških vlagateljev smo ne krivi ne dolžni vsi nasrkali.

Kapitalizem je v nekem trenutku padel na svojem lastnem terenu. Dosegel je svoj rob in nedvoumno pokazal, da lahko uniči samega sebe. Hvala bogu je skupaj s padcem kapitala padla tudi neoliberalna dogma častilcev Miltona Friedmana. Kar naenkrat je zavladal molk tudi med domačimi geniji, ki so še nedavno vsem solili pamet, da v Sloveniji niso razviti finančni trgi, da je država preveč prisotna v gospodarstvu in da bi bilo potrebno privabiti več tujega kapitala v Slovenijo. Vse, kar so slovenski neoliberalci očitali slovenski politiki, se je v krizi izkazalo kot velika prednost. Če ne bi bila država trdno zasidrana v mnogih gospodarskih družbah, bi lepo število podjetij lahko razglasilo bankrot — tako pa sicer nepriljubljena država s poroštvi rešuje dolgove teh istih podjetij. Če bi imeli v Sloveniji več tujega kapitala, bi z umikom le-tega lahko doživeli zlom nepreglednega števila domačih podjetij v solasništvu tujcev. Če bi imeli bolj razvit finančni trg, bi bili po vsej verjetnosti priče zlomu domačih finančnih špekulantov, ki so domači kapital zaradi velikega donosa vlagali v zelo tvegane investicije.

Včasih imam vtis, da ima Slovenija več sreče kot pameti — oziroma da je naša konzervativna gospodarska politika pravzaprav božji žegen slovenskega karakterja. Si predstavljate, da bi Miću Mrkaiću in ekipi uspelo prepričati slovensko politiko, da so predlagani ukrepi dobri in da bi bilo dobro slovenski trg prepustiti vdoru tujega kapitala? Če ne kaj hujšega, bi Slovenija delila enako usodo kot Madžarska, ki je danes na milost in nemilost prepuščena dobri volji EU in njenim finančnim injekcijam. Še slabše bi se nam godilo, če bi se kot Islandci pustili nategniti nekaj mladim ekonomistom, ki so islandske banke na mednarodnem trgu tako zafinancirali, da je država razglasila bankrot.

Vse to bi se lahko zgodilo tudi v Sloveniji, toda hvala bogu je bila Slovenija v marsičem bolj papeška od papeža. Nismo nasedli ameriškim čudežnim dečkom, ki so v obliki raznih Jeffreyjev Sachsov hodili po vsej Vzhodni Evropi in prepričevali naivne bivše komuniste v razprodajo državnega premoženja. Danes so vse države bistveno bolj ranljive kot njihove konzervativni tekmice.

Tudi slovenski velekapitalisti so bolj kot ne izgubili bistveno več, kot so si v najhujših sanjah predstavljali. Še včeraj mogočni Igor Bavčar je danes prepuščen na milost dobre volje slovenskih bank. Svoje premoženje počasi prodaja po tržno zelo nizki ceni in vedno bolj postaja ujetnik države. Njegov Istrabenz z rekordnim, več kot 900-milijonskim dolgom je zrel za potop. Podobno bomo verjetno videli razsutje Pivovarne Laško. Nič bolje se ne bo godilo prezadolženemu Merkurju. Praktično vsi slovenski giganti, ki so nebrzdano odkupovali podjetja, so danes bolj kot kdajkoli položeni na oltar dobre volje države. In če je kaj danes potrebno, je zelo jasna zaveza, da če že vsi davkoplačevalci servisiramo slovensko gospodarstvo z našim denarjem, moramo biti tudi udeleženi pri dobičkih.

Zatorej, gospôda! Skrajni čas je, da država ne samo zaščiti male delničarje, temveč da zdaj, ko smo skozi poroštva vsi državljani praktično delničarji slovenskih podjetij, zavaruje tudi naš kapital.

  • Share/Bookmark