Banalnost zla
Torek, 22. julij 2008Prijeli so Radovana Karadžića, enega najbolj iskanih vojnih zločincev na svetu. Pričakoval bi spektakularno zajetje, videli pa smo sliko ostarelega hipija, ki je kot psihiater mirno delal v Beogradu in ga baje nihče ni prepoznal. Prav neverjetno.
Svoje čase je Hannah Arendt, filozofinja in novinarka New Yorkerja, napisala knjigo Eichmann v Jeruzalemu in opisala pojem vojnega zločinca z izrazom “banalnost zla”. V osebi Eichmanna, ki ga je opazovala na sojenju, ni opazila nobenih znakov zločinskosti ali krvoločnosti. Videla je samo preprostega birokrata, ki je marljivo upravljal največjo tovarno smrti v 2. svetovni vojni. To je poimenovala “banalnost zla.”
Ali nimamo pri zajetju Radovana Karadžića opraviti s podobno banalnostjo? Z banalnostjo, ki je lahko nastala samo na področju bivše Jugoslavije, ko je to nesrečno deželo zajel val nacionalizma, lažnih mitov in permanentne politične krize po smrti maršala Tita.
Če je bilo za našo generacijo kaj nedojemljivo, je bil to nagel vzpon nacionalizma, primitivizma in sovraštva v tako kratkem času. Še v prvi polovici osemdesetih se je vse zdelo tako normalno. Živeli smo v srečni deželi, kjer je sicer vladala sivina socializma, vendar smo imeli soliden standard in dober šport. Imeli smo trivialne probleme s pomanjkanjem kave in banan, z nedolžnim švercanjem kavbojk in hi-fi naprav, s politično propagando, ki je nihče razen generalov ni več jemal resno. Potem pa nagel preobrat. Kar naenkrat smo se soočili z zgodovino z vsemi njenimi pogubnimi miti.
Do vojaščine pravzaprav nisem točno vedel, kdo je Bosanec, kdo Srb, kdo Hrvat. Vedel sem seveda, da obstajajo republike z različnimi nacijami in verskimi prepričanji, toda mladi smo se takrat delili drugače — bolj po tem, kakšno glasbo poslušaš in kakšne filme gledaš. Potem pa sem v ranjki JLA spoznal vsa tleča nasprotja: Srbi so sovražili Albance, Bosanci so bili najbolj zagreti vojaki in tovariši, Hrvatje so se radi držali malce vzvišeno, Slovenci pa smo vedno obveljali za “lude” in pridne. Toda še vedno smo se delili na urbane fante in ruralce. Medtem ko so slednji poslušali narodnjake, smo bili mi privrženci takšnega ali drugačnega rocka, punka ali novega vala.
Po vojski pa je bilo vse drugače. Namesto šibanja glasbe je vse skupaj vedno bolj napeto. Brsteča slovenska demokracija je naglo politizirala vso deželo. Toda vse do Slobodana Miloševića so bile debate še precej nedolžne. Z njim pa so dobile drugačen ton. Prvič smo slišali za Memorandum SANU, za veliko Srbijo in za velike zgodovinske krivice. Še leta 1989 sem asistiral Rajko Grliću pri filmu Čaruga, tako imenovanem zadnjem jugoslovanskem filmu. V ekipi je bil dejansko zbran filmski cvetober vse bivše dežele. Toda stvari niso bile več iste. Vsi smo vedeli, kdo je kdo in od kod je. Takrat je tudi prišlo do hitrega vzpona HDZ in kar naenkrat so šahovnice preplavile Zagreb. Toda še vedno smo bili vsi predvsem umetniki in urbani. To nam ni kvarilo uspešnega dela in super druženja. Celo na premieri filma, dobro leto po snemanju, se spomnim aplavzov, ki jih je doživljal Branislav Lečić, ki je takrat vodil “plišasto revolucijo” proti Slobodanu Miloševiću. Toda že leto pozneje je bilo vse drugače. Zaradi “balvanske revolucije” v Kninu sem izgubil posel za 20th Century Fox. Slovenija in Hrvaška sta se vmes odcepili. Taisti Lečić je bil nenadoma četnik, čeprav ni vmes prav nič spremenil političnih stališč.
Takrat sem prvič po desetletjih miru in dolgočasnega socializma videl, kako so priplavali na površje nacionalisti vseh vrst: srbski policist Milan Martić, kninski psihiater Rašković, magacioner Goran Hadžić, hrvaški hosovec Dobroslav Paraga, vojvoda Šešelj in cela kopica neverjetnih figur — med njimi tudi Radovan Karadžić: sarajevski psihiater, drugorazredni pesnik in vodja Srbske demokratske stranke. Kar naenkrat na naslovnicah časopisov ni bilo več igralcev, športnikov in glasbenikov. Na prvih straneh so kraljevali ruralni obrazi omenjenih figur.
Slovenci smo v tistih turbulentnih časih še poceni odnesli celo kožo, saj smo po desetih dneh vojne in treh mesecih diplomacije le dočakali težko pričakovano svobodo. Kljub temu pa smo potem nekaj let opazovali klavnico, ki se je selila iz Hrvaške v Bosno in nazadnje na Kosovo. V vsak dan predolgih dnevnikih smo gledali “banalnost zla” v dejanjih omenjenih oseb. Drugorazredni pesniki, falirani magacionerji, nesposobni generali in psihiatri so vodili svoj krvavi ples.Ko je bila vojna v Bosni na vrhuncu, sem pri Jožici Brodarič spoznal Lazarja Stojanovića, verjetno najbolj zatiranega režiserja iz bivše države, ki je bil eno leto zaprt zaradi svojega diplomskega filma Plastični Jezus. Pokazal mi je dokumentarec o Radovanu Karadžiću z naslovom Serbian Epics. Če se česa spomnim iz tega filma, se spomnim Karadžića, ki na Palah nad Sarajevom igra na gusle, zraven njega pa trije vojaki pečejo jagnje in veselo obstreljujejo mesto. Na njegovem obrazu ni bilo ničesar zlobnega, ničesar, kar bi kazalo na okorelega zločinca, samo nekakšna pesniška zasanjanost v surrealni situaciji, kjer vojaki za njim sejejo smrt. Takrat sem najbrž najbolj od blizu videl na delu “banalnost zla”.
Danes je spet mir, stvari se počasi postavljajo na svoje meste. A če pogledam časopise, še vedno vidim ruralne obraze, zdaj tudi v Sloveniji. Zdaj se ne obkladajo več z nacionalizmi, temveč se med seboj tolčejo z izrazi kot tajkuni, prevaranti, lopovi … Delitev pa ostaja ista: povej mi, kakšno glasbo poslušaš, pa ti povem, kdo si. V ozadju pa še vedno odmevajo harmonike, gusle in turbofolk …
Objavljeno v Torek, 22. julij, 2008 ob 20:16 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
22. julij 2008 ob 20:32
Kar dobro napisano, moram te pokritizirati le v eni stvari. Mislim, da si naredil krivico Dobrosavu Paragi, ker si ne zasluži mesta v klavski druščini, ki jo omenjaš. Že res, da je ustanovil HSP, a se kljub zelo zavzetemu spremljanju vseh dogajanj v tistem času ne morem spomniti nič takega, kar bi ga resnično diskreditiralo. Še najbolj to, da smo v istem času Slovenci zbirali podpise v podporo njemu in četniškemu vojvodi hrvaških korenin.
Ne bom trdil, da ni imel kakšnih nacionalističnih idej, ne spomnim pa se nobenih zločinov , v katere bi bil vpleten.
Drugače pa, se strinjam, ko začne mladina narodno glasbo prepevat, je vrag šalo vzel. Ampak saj je Slovencem vseeno, glavna glasbena poslastica mnogih sta Ceca Ražnatović in sanje iti enkrat v Gućo.
Ne pa Pankrti ali Smak.
22. julij 2008 ob 20:51
Andrej, veš kaj je pa zame t.i. “banalnost zla”? To, da neki random ljudje iz Republike Srbske ali pa celo Srbi sami danes jočejo za temi “vojnimi zločinci”. Jokajo in se zgražajo, ter obtožujejo svoje politike (tiste na oblasti) za narodne izdajalce.
Problem je naslednji; še danes, toliko in toliko let po vojni, ko je “prvi val” povojnega obdobja za nami- ti dotični random ljudje še vedno ne verjamejo in ne priznajo, da so ravno ti “vojni zločinci” pahnili njihova življenja v popolno bedo. Nimajo nobenega standarda, nobene perspektive, popolnoma so in bodo odvisni od nekaj “dobrih ljudi iz zahoda”. In ti ” zahodni demokratični aparatčiki” so tisti, ki jih bodo z občasnimi finančnimi injekcijami financirali še naslednjih 50. let. Ne veliko, le toliko, da bodo ljudje preživeli iz meseca v mesec. In ja, ti random ljudje bodo še vedno jokali za svojimi izgubljenimi heroji. No, to Andrej, je banalnost zla.
22. julij 2008 ob 20:57
To, da ga prav nihče toliko časa ni prepoznal, se mi zdi prav neverjetno. Po mojem, da so ga oblasti ves ta čas ščitile, zdaj pa je prišel čas da se malo prikupijo EU.
Stvar te banalnosti zla zna biti v tem, da nekaterim ne priznavaš človeškosti, da jih postaviš na raven živali ali še manj. Medtem ko spoštuješ svoj narod, pa nek drug narod/raso/stranko/religijo sovražiš. In če imaš moč, jih pohodiš kot navadno nesnago. Saj, malokdo slabo spi, če ubije komarja. Je žalostno, da so nekateri sposobni tako razmišljati o drugih ljudeh, ampak verjetno, da prevej pogosto, glede na vse sovraštvo na svetu.
22. julij 2008 ob 21:02
Imaš kar prav. Gledam TV in se samo čudim. Je pa to dobro, saj so enega od arhitektov zla zajeli in bo obsojen. Do denafikacije pa ne bo nikoli prišlo, saj niso Nemci. Pa tudi Slovenci imamo marsikaj za pospravit in obdelat glede druge svetovne vojne. Rehabilitacija kolaboracije je že ena takih zadev. Pa povojni poboji.
22. julij 2008 ob 21:41
Ta je dobra, ja… ruralni ksihti.
Ko pogledam parlament, imam občutek, da je polovica še dopoldne seno obračala. Nič ni narobe s tistimi, ki seno obračajo, samo groteskno je pa vseeno videti, kot če bi en uglajen kravatar sedel na traktorju.
22. julij 2008 ob 23:05
Že dolgo se ve, da tam ni bila vojna med narodi, ampak vojna med mestom in vasjo.
23. julij 2008 ob 01:15
dodala bi le popravek:
v zgornjem tekstu razumem, da so t. i. tajkuni in ostali lopovi, “umetno” ustvarjeni, da so se jih nekateri izmislili zato, da bi “uničevali” Slovenijo…po vojaško…..
Pa se ti zdi, da je temu res tako?
23. julij 2008 ob 07:05
“Ostavio je na mene dojam osobe koja je izuzetno elokventna, upoznata s alternativom, s jedne strane vedra i puna pozitivne energije, ali, s druge strane, duboka, što je karakteristično za terapeute”, rekao je Kojić nastavljajući kako su zajedno surađujući došli do pitanja o njegovom imidžu.
To je izjavil urednik revije, za katero je sedem mesecev pisal tekste. Neverjetno, kakšna gluma, kakšna maska, kakšen psiho. Ne bi bil presenečen, če Mladič na beograjski eko tržici prodaja zelišča, ki zdravijo vietnamski sindrom.
23. julij 2008 ob 09:45
Včeraj zvečer so na ORF predvajali oddajo o Karađiću. Pogovarjali so se tudi z njegovimi znanci, prijatelji, sorodniki… Med drugim so obiskali njegovega prijatelja, ki je izdajal njegove knjige - tri je izdal celo v zadnjih letih - gre za poezijo za otroke. Ali si moreš misliti…
Mislim, da v njegovem primeru ne gre za banalnost zla, človek je pravi psiho.
23. julij 2008 ob 10:29
Prispevek vreden objave in komentarjev. Žal si pozabil še na prenekaterega iz”top liste” bivše Juge, ki so razočarali. Kusturica, Bata Ž., nekateri super glasbeniki, no ni važno, seznam bi bil kar dolg, tudi Slovenci med njimi.
Nekje sem na podobno temo napisal, da je Tito prepozno dvignil pokrov iznad vrelega lonca, pa je zato eksplodiralo. Ampak balkanske vojne so postale pravilo zgodovine, čeprav iz različnih vzrokov, pa vedno istih akterjev (narodi, ne osebe).
Ko sem služil v peti najmočnejši armadi na svetu, je krožil tale vic:
Pri “politički nastavi” razlaga vodnik pojem zvezne Jugoslavije. Da bi vojaki bolje razumeli, uporabi prispodobo, da je Jugoslavija je kot vlakovna kompozicija, spredaj partija, to je lokomotiva “koja vuče”, sledijo republike, Srbija, Hrvatska, Slvenija,… “i tako redom”. Predstavljajo vagone, polne vrednot, s katerimi hitimo proti “boljem sutra”.
Seveda, stvar je bilo treba preveriti glede razumevanja razlage. Vpraša Srba, ta tekoče … Jugoslavija je……., Hrvat… Jugoslavija je…., Slovenec….. Jugoslavija….. ” tako redom” vse do zadnjega, Cigana. “Ajde cigo jesi razumio”, “jesam druže….”, “ajde ponovi”.
“Ovaj, Jugoslavija je…..i tako redom do kraja, gde smo mi cigani”. “A zašto vi cigani na kraju”. “Pa druže vodniče, mi na kraju
zato jer neko mora da koći, da ne ide sve prebrzo u p…u materino”.
Vidite za vse so krivi Cigani. Premalo so “koćili.
23. julij 2008 ob 10:35
Tega se iz vojske tudi jaz spominjam podobno: urbano - ruralno in ja, žal pri nas vladajo ruralci.
23. julij 2008 ob 14:13
Dober članek, smo si edini, da vojna naplavi največje govno od ljudi in da je treba krivce brez milosti kaznovat. Me pa moti, da zmagovalci zgodovino napišejo tako enostransko. Tudi Srebrenica je imela dve strani
http://sr.wikipedia.org/sr-el/%D0%9C%D0%B0%D1%81%D0%B0%D0%BA%D1%80_%D1%83_%D0%A1%D1%80%D0%B5%D0%B1%D1%80%D0%B5%D0%BD%D0%B8%D1%86%D0%B8,
Orič recimo ni nič manjše zlo, pa jo je tako mimogrede odnesel.
Nisem srbofil, ampak vatel naj bi bil isti, a ne?
23. julij 2008 ob 14:29
Ne vem, zakaj tukaj linka ne odpre, se pa pride preko www.pogodak.co.yu , Masakr u Srebrenici, če koga zanima.
23. julij 2008 ob 15:34
Mnja … Nikoli ne pozabimo, da gre za psihiatra. Kako simptomatično in samo v redkih čezmejnih primerkih transparentno razpoznavno.
23. julij 2008 ob 17:06
Ma ja, najbrž je vsak zmožen zla u pravih okoliščinah, kaj je pa boljš okoliščina od vojne. Tud če si en hipi psihiater ki se ukvarja z bioenergijo. Če bi takrat bil kje drugje, bi ga najbrž sploh ne bi iskal.
23. julij 2008 ob 18:49
Barbiblond, “orič ni bil nič manjše zlo”. Seveda je bil manjše zlo, nedvomno. Ne moreš Orića s Karađićem primerjat. Orić je bil nek lokalni poveljnik, ki naj bi zakrivil veliko zločinov nad Srbi. Karađić pa je bil poveljnik vse srbske vojske in kreator etničnega čiščenja. In tu je ključna razlika - bošnjaški zločini so bili “le” zločini, srbski so pa bili del strategije, ki jo je postavilo njihovo vodstvo. Srbska vojska ni počela zločinov, temveč je bilo etnično čiščenje osnova njihovega delovanja.
23. julij 2008 ob 19:01
Simona, in psihopata. Pred časom sem gledal oddajo o Karađiću, v kateri je med drugim o njem govoril tudi njegov dolgoletni šef v psihiatrični kliniki dr. Ismet Cerić. Pripovedoval je, da je Karađić zahajal k njim domov in še posebej dobro bi se naj razumel s Cerićevo mamo, ki ji je prišel voščiti za vsak islamski praznik. Celo že med vojno in obleganjem Sarajeva jo je za nek islamski praznik poklical po telefonu, ji voščil in se pozanimal, kako ji gre.
Bolno, bolno in še enkrat bolno. Ne, Rašo ni banalni zlodej, kakršen je bil Eichmann. Rašo je pravi psiho.
23. julij 2008 ob 20:53
Blitz, ok, je manjše zlo. Človeška življenja se ne da merit s številom let zapora, pa vsseno.
Še vedno pa ne toliko manjše, da je po dveh letih odkorakal iz Haaga domov- neposredni napad in izselitev 50 srbskih vasi (a to ni etično čiščenje, čeprav ni bilo tako na široko organizirano?) , več mrtvih, vse je izvodenelo v obsodbo, da ni imel kontrole nad svojimi podrejenimi in da ni tega preprečil.
Pa to se dogajalo tri leta pred srbskim čiščenjem Srebrenice.
Meni kazen ni poštena, pa če je še tak lokalec.
24. julij 2008 ob 14:56
Vsa banalnost zla se pokaže, ko začne človek razmišljati o kaznovanju storilcev. Takrat se pokaže, da je za zlo ponavadi največ kriv nekdo tretji, ki pa se prelevi v sodnika in razsoja kdo je storilec kdo pa žrtev in s tem zamegli svojo krivdo. Ob primeru Srebrenice se mi nehote vsiljuje primerjava z našimi domobranci. Tako kot se Nizozemci niso hoteli ukvarjati z zaščiteno cono v katero so se zatekli poraženi muslimani, se tudi angloameričani po končani vojni niso hoteli ukvarjati z izdajalci. Oboji so jih izročili zmagovalcem, čeprav so vedeli , da se bodo ti krvavo maščevali. To je krivda tretjega, ki je bila povod za krvavo maščevanje, ki je imelo svoje vzroke in se izrodilo v krvav zločin. Upam, da bo nekoč napočil čas, ko bodo kaznovani tudi ti “tretji” in bodo tudi oni odgovarjali za svoja dejanja. Zaenkrat pa je to le utopija.
24. julij 2008 ob 15:51
Drži. Sem dala čez kar nekaj (težko dostopne) literature na to temo skozi zgodovino in imam svoje mnenje. Ne bom prodajala krive vere, naletela pa sem na presenetljive stvari.
24. julij 2008 ob 16:13
@butalec, kako je že z tistim planiranim opravičilom za to dejanje s strani “tretjih” Angležev pred dvemi, tremi leti. Poznaš? Sem lastnoočno spremljal tisti “eksodus” premaganih leta 1945 na meji z Avstrijo. Seveda vzrokov takrat še nisem poznal, vso bedo posledic vojne pa še dolgo videval v tistih krajih.
25. julij 2008 ob 20:53
Danes je 25.7.08 in je jasno, da zadeva ni povzročila katarze Srbom, ampak je znova prebudila volkce na plan in grožnje tadiču in ostalim, da se jim bo godilo isto kot djindjiču. Na Youtube iz republike bosansko srbske pozivajo na shode pred Haagom. Fight ni nehal. To je Balkan, remember? Uboji, posilstva u mater pičku, jebi se in rasti in posledice…šengen ni kar tako
25. julij 2008 ob 23:12
S takim užitkom pa že dolgo nisem prebral članka… Radovan pa… jebat ga, sposoben, pa se mu je ob priliki strgal ali pa je mogoče enostavno rekel, ajde dejmo, vpišimo se v zgodovino… kdo bi vedel…
ampak zanimivo je predvsem tudi to, da bo tak človek našel pot v veliko src in nekje ga utegnejo proglasiti celo za svetega…
26. julij 2008 ob 06:56
http://freewebs.com/magnaserbia/chetnicichetniks.htm
26. julij 2008 ob 18:36
@Blitz:
Fora moje opombe je bila ravno v tem, da je v ogromno primerih to eno in isto in da je treba bit še kako pozoren, čeprav se dandanašnji psihiatri in psihologi hudo trudijo otresti te zoprne stigme z aktivnim zanikanjem in smehljajčkanjem tistim, ki naj bi tako mislili, argumentov imajo pa na njihovo žalost bore nič, zato izpadejo smešni v takih poskusih kvečjemu sami. Še posebej smešni, ker sam proces indoktrinacije nikakor ne skrbi za nobene vzvode, ki bi tako možnost kaj posebej omejevali. Psihiatrija in psihologija je pač “branža”, kamor se rado zateče vsaj toliko psihopatov kot med duhovnike seksualnih sprevržencev ogrožujoče sorte. O tem nameravam enkrat v prihodnosti spisat tudi en zapis. In ta twinpeaksovska fora z guslami me prav nič ne preseneča. Lynch ima nadpovprečen smisel za realiteto v pravem pomenu besede … hehe ..
26. julij 2008 ob 22:25
Tako je Simona. Tudi mene »preseneča«, koga vse najdeš v psihiatriji. Mentalno bolnemu zaupaš nekaj najbolj dragocenega – svoje mentalno zdravje. Je pa seveda ta pojav smiseln, tako kot je pedofilija med duhovniki. Komaj čakam tvoj zapis o tem. Pred kratkim sem bral o psihiatru Ewenu Cameronu, ki je bil predsednik kanadske, ameriške in celo svetovne zveze psihiatrov. Na svojih pacientih (npr. najstnikih v depresijah, celo parih s težavami v zakonu itd.) je uporabljal metode, ki so zaintrigirale CIO, ki ga je tudi najela in financirala za izvedbo svojega programa. Ta naj bi jih uporabljala na svojih političnih zapornikih kot mučilne metode, za brainwash in mind control (šlo je za obdobje hladne vojne). Paciente (ki niso imeli pojma, da so del eksperimenta) je najprej z elektrošoki spravil na nivo otroka (sesanje prstov, nekontrolirano urniranje itd), potem pa je z uporabo raznih halucinogenih drog (LSD, PCP) in deprivacijo čutnih zaznavanj (zvoka, svetlobe…npr. več tednov jih je imel zaprte v temnih in zvočno izoliranih sobah, da se ne bi upirali, pa jih je še dodatno drogiral) dosegel, da so pacienti, skoraj v vegetativnem stanju, postali dojemljivi za sporočila, ki jim jih je kontinuirano predvajal preko kaset. Posledice so bile seveda katastrofalne (shizofrenija, halucinacije, napadi tesnobe, izguba stika z realnostjo…). CIA in tudi kanadska vlada so konec osemdesetih pacientom tudi izplačale odškodnine.
Sicer pa me ta metoda zelo spominja ne danes zame najbolj nevarnega psihiatra in največjega psihopata – korporacijo. Ampak to je že čisto druga zgodba, hehe….
26. julij 2008 ob 23:05
Simona, kar se pa gusel tiče, sem pa najbolj antologijsko izjavo na to temo slišal v sijajnem bosanskem filmu Go West iz ust Radeta Šerbedžije, ki si je zaželel milozvočnih zvokov čela: “… ovde mi samo gude na jednu žicu”.
27. julij 2008 ob 14:57
@beatnik:
O, hvala … Te scene z Ewen Cameron ne poznam, jih obstaja pa še kar nekaj podobnih, čeprav ta je res čezmejna. In potrjuje ravno tisti eksperiment z navijanjem do smrtnega volta. Ko so prostovoljci bili pripravljeni človeka zavedajoč se ubit, da so le dobili takšen ukaz. Ukaz jim je znižal stopnjo osebne morale in vesti. Temu primerno je na primer škodljiva floskula, ki se je razpasla, da človek, ki izpolnjuje navodila ali celo ukaze, ni kriv. Kjer koli že. Tudi na delovnem mestu. Po mojem mnenju je krivda na obeh straneh. Kdo bo pa korigiral psihopatije na vrhovnih pozicijah, če ne tisti, ki naj bi se ravnali po nihovih stremljenjih? Smešno. In v enakem grmu tiči problem vere v človeka tudi v svrho lastnega dobrega. Češ, če psihiater tako reče, bo že prav, tudi če sem že napol mrtev … hehe … itd. Srhljivo. In ja … haha … korporacija … Podpišem.
@Blitz:
Haha … Dobra! Nisem še gledala. Mogoče sramota. Bom nadoknadila lekcijo.
28. julij 2008 ob 19:10
[…] osvežimo povzetek Stanfordskega eksperimenta in ga postavimo ob bok Banalnosti zla, se odpre zelo zanimiv vidik krivde, ki je bil komentarjih že omenjen: je bolj kriv tisti, ki […]
28. julij 2008 ob 19:54
Radovaaaane!
Srce mooooje!
Dušo draaagaaaa!
Zajebali teeebe
Dušmani
EEEEvropski!
Jeeeebem im
Boooga
protestantskog!
28. julij 2008 ob 19:55
Lepa pesem, ne?
1. avgust 2008 ob 13:12
Avtor bloga trdi / Prijeli so Radovana Karadžića, enega najbolj iskanih vojnih zločincev na svetu. /in omenjenega gospoda a priori razglasa za vojnega zlocinca, ceprav se sojenje prakticno se ni zacelo. Do razglasitve osumljenca za vojnega zlocinca lahko pride samo ko so dela dokazana in ko je obsodba pravnomocna. Do takrat je uradni status osebe R.K. haski obtozenec oz. osumljenec za vojne zlocine. Cudi me, da se je gospod Kosak kot cenjeni intelektualec in bloger ujel v past antisrpske medijske retorike in ceprav sem preprican, da ni srbofob, s svojim pisanjem nehote neutemeljeno prejudicira zadeve in podziga medijsko sproduciran senzacionalizam.
Po istoj logiki je tudi Alija Izetbegovic vojni zlocinec /obstaja obtoznica… umrl preden je lahko prisel hag /, da navedem samo enega…
Po tej logiki smo vsi kriminalci tudi ce smo naredili prometni prekrsek prepovedanega parkiranja se preden sodnik za prekrske poda odlocbo. Ne da bi enacil vojnih zlocinov z prometom, paralela je zgolj za ilustracijo… boljsa mi ne pride na misel trenutno
BTW / v razmislek filmarjem / Slovenija se ni posnela igranega celovecerca o vojni na slovenskih tleh / enem od dogodkov ki so zaznamovali konec 20tega stoletja medtem ko srbi, hrvatje in bosanci imajo ze zlate leve, medvede in oskarje za svoje povojne filme… Correct me if I am wrong!
WTF r u doing?
Pa se to… naslednji dan po aretaciji haskega obtozenca R.K je na internetu zacel kroziti crni vic/
Ide Mujo na predavanje iz alternativne medicine u Beograd. Na kraju predavanja upita predavatelja.. izvinite, da li ste vi Radovan Karadzic? / Pa…, jesam kaze Radovan / Ma nije moguce! kaze Mujo/ A ko si ti? upita Radovan / Ja sam Mujo iz Srebrenice / Ma nije moguce…!
itd…bla bla blablabla
16. avgust 2008 ob 09:25
Marsikaj na tem blogu je po mojem mnenju zgrajeno iz popolnoma napačnih predpostavk - blebetanje zaradi blebetanja.
Npr. tisto o neki jugomedkulturnosti. - Jugoslavija je bila ena velika napaka že po prvi svetovni vojni. Po drugi je nastala na podlagi cele vrste zlorab znotraj, pa tudi Angleži/Churchill (in še kdo) so zagrešili cel kup velikih svinjarij.
Ali pa tisto, ko razpredaš o urbanosti kot višku kulture in ruralnosti, kjer se rojeva celo neke vrste zlo. (A če pogledam časopise, še vedno vidim ruralne obraze, zdaj tudi v Sloveniji. Zdaj se ne obkladajo več z nacionalizmi, temveč se med seboj tolčejo z izrazi kot tajkuni, prevaranti, lopovi … Delitev pa ostaja ista: povej mi, kakšno glasbo poslušaš, pa ti povem, kdo si. V ozadju pa še vedno odmevajo harmonike, gusle in turbofolk …) Tu pa gre za le prevelika pospolševanja. Poglej npr. kje je zrasla večina slovenskih velikih kulturnikov!
Sicer pa so tvoji predniki, Andrej Košak, bili tudi ruralci - iz Grosupljega. Se jih morda sramuješ? Mar zato tako udrihaš po Janezu Janši in SDS?
Ali pa se morda počutiš kaj več, če greš “trikrat na leto” v neko mestno gledališče ali kino in tam pokažež svojo najnovejšo obleko? Sam osebno grem npr. veliko raje v letno gledlišče na Muljavo.
To, da imaš nekaj več zvez (verjetno še iz pretekle juge), ti še ne daje privilegijev, da lahko otepaš po poštenih kmetih, delavcih in intelektualcih, ki jih je po mojem globokem prepričanju na podeželju sorazmerno vsaj toliko kot v bolni Ljubljani.