Filme sodijo kopitarji
Nedelja, 8. junij 2008Iztok Gartner je doživel rekord obiskanosti, ko se je na svojem blogu poskušal primerjati s filmskim kritikom Marcelom Štefančičem, jr. Ker je posegel na področje, ki je moj fah, sem mu nujno odpisal, naj se ne primerja s slovenskimi veličinami, temveč se naj raje ozre na tuje in tam najde vzornika, če ga že potrebuje. Sam imam s slovensko filmsko kritiko kar precej naporen odnos, saj se na njihove ocene in recenzije res ne moram zanesti.
Za vsako filmsko kritiko je važno, da je kompletna. To pomeni, da poskuša film zaobjeti v kar najširšem pomenu in oceni vse kvalitete filma, pri tem pa vzpostavi kritičen odnos tudi do slabosti. In kako je to pri nas?Filmska kritika v Sloveniji ni recenzija, temveč je ponavadi nekakšen prosti spis ali esej na temo zgodbe filma in nič več. Strokovni aspekti, kakršni so kamera, montaža, mizanscena, kostumi, scenografija, glasba, igra, kot da ne obstajajo. Kot da ni pomembno, kako je nekdo odigral vlogo, kako je film zmontiran, kako domišljeni so kostumi, kako verodostojna je scenografija, kako je vse skupaj ujelo oko kamere. Še slabše je, gospôda, kot si mislimo! V večini filmskih kritik niti ne objavijo podatkov, kdo je kaj delal, kot da je film izdelal samo režiser in nekaj igralcev. Kaj takega ne boste zasledili v nobeni kritiki v nobeni tuji filmski reviji. Tam velja železno pravilo, da so vsi ključni avtorji navedeni v kolofonu. Tu ne gre samo za spoštovanje do avtorjev, temveč tudi zavedanje, da so sodelavci še kako odvisni od kritiških opažanj, saj dobivajo posle na podlagi referenc v revijah. Če torej v špici filma vidite, da je scenografijo izdelal Dante Ferretti, da je za kamero sedel Robbie Müller ali Vilmozs Zsigmond ali da je film zmontirala Thelma Shoonmaker, gre zelo verjetno za umetniško zelo ambiciozen film, saj že imena sodelavcev zagotavljajo kvaliteto. Pri nas pa kot da to ni važno. Važna je samo zgodba in ime režiserja. Kakšna sveta preproščina in kakšno nerazumevanje filma!
Kaj bi bili filmi Emirja Kusturice, če jih ne bi oscenaril Abdulah Sidran in če jih ne bi snemal Vilko Filač? Verjetno bi še vedno šlo za izdelke sicer talentiranega avtorja, ki bi pa očitno zanemarjal scenaristične luknje v zgodbi in ki bi bil premalo vizualno občutljiv, da bi skočil iz sivega povprečja. Kaj bi bil Martin Scorsese, če ne bi vse njegove filme zmontirala Thelma Shoonmaker? Ali bi Easy Rider izgledal tako dobro, če ga ne bi posnel Lazslo Kovacs?
Toda to je samo en segment pomanjkljivosti naših recenzentov oz. kritikov. Napak je še bistveno več! Določenih filmskih postopkov ne poznajo ali pa sploh ne vejo, da obstajajo! Ste že kdaj prebrali, da bi kak slovenski kritik omenil “elipso”, “paralelno montažo” ali “overlapping”? Seveda ne, toda to so osnovni pojmi montaže. Ste kdaj prebrali, da je montaža “preseljena znotraj kadra”? Ne, tega niste zasledili — pa ne gre za montažni postopek, temveč za pojem v območja filmske kamere in mizanscenskih rešitev. Kdaj ste nazadnje prebrali kaj omembe vrednega o filmski igri? Pa vendar v filmih nastopajo igralci in uporabljajo različne igralske tehnike. In kdaj ste zasledili, da bi slovenski kritik omenil karkoli v zvezi z glasbo? Tu sem naštel samo nekaj prvin in pojmov, ki bi se morali v kritikah pojavljati redno, pa se ne.
Da ne izgubljam besed o ocenah filmov, do katerih se večina slovenskih kritikov ni sposobna oprediliti. Tak primer je “There will be blood”. Z vatli govorjenja o scenariju in zgodbi seveda ne pridemo prav daleč, saj je v tem filmu bolj pomembno vse drugo. Kako se lahko zgodi, da Marcel popolnoma sesuje film “La vie en rose”, kjer je na delu naravnost genialna dramaturgija, pri tem pa gre tudi za enega najboljših igralskih portretov neke znane osebnosti v zgodovini filma — v tem primeru šansonjerke Edith Piaf. Igralka ni zaman dobila oskarja. Njena igralska kreacija je naravnost osupljiva in upodablja več kot štirideset let življenja pevke. Se mogoče kdo zaveda, kako težko je upodobiti štirideset let življenja in propada nekega človeka? Tu ne gre samo za dobro masko, temveč za izjemno igralsko transformacijo. Se je kdo vprašal, kakšna je dramaturgija filma “La vie en Rose”, kjer se časovno prepletajo različni časi, kjer ne govorimo samo o flashbackih, temveč tudi o flash forwardih? Ali je komu jasno, da je bil a delu vrhunski scenarist, ki je že na papirju opredelil tako zahtevno dramaturgijo in časovni obseg? Se je kdo vprašal, kako kvaliteten je bil montažer, da je vse skupaj spojil tako nemoteče in gladko? Se kritiška gospôda sploh zaveda, da takšni profili ustvarjalcev pobirajo mednarodne nagrade? In če že ne, da postanejo prave zvezde v svojih poklicih in preskočijo v rang najdražjih?
Da bi bila stvar še slabša, večina slovenskih kritikov sedi v žirijah Festivala slovenskega filma in redno ocenjuje vloge, prispele na Filmski sklad. Tako lahko pride tudi do takega absurda, da sem svoj zadnji scenarij poslal na Sklad s priporočilom scenarista “Drakule” Francisa Forda Coppole — žiranti pa so ga gladko ocenili kot slabega! Ne boste verjeli: v komisiji so bili trije slovenski kritiki, od katerih ni nihče končal AGRFT, kaj šele kakšne mednarodne šole. Tudi zaradi takih prigod sem se odločil, da zapustim Slovenijo.
V Sloveniji bi se morali vprašati, zakaj imamo tako slab in nepregleden kinematografski program. Morali pa bi se tudi vprašati, kakšni profili ljudi ocenjujejo filme — naše in tuje? Kako se lahko zgodi, da gredo mimo nas ključni dosežki svetovne kinematografije, pa o filmih ne izvemo praktično nič? Kako je možno, da se po dolgem in počez analizira pogosto banalnega Spielberga in njegovega Indiano Jonesa, nič pametnega pa ne preberemo o Paulu Thomasu Andersonu. Ali se kdo zaveda, da je bil taisti Paul Thomas Anderson pred dvema letoma v Motovunu, tako rekoč na dosegu roke. Z njim je naredil kratek intervju samo mladi zagnanec Dražen Štader. Kje pa so bili ostali?
Verjemite, gospôda, mojega seznama epizod s kritiki je za debelo knjigo — in te so najboljši obraz naše filmske neizobraženosti oziroma (ne)kulture. Za filmsko kritiko pa lahko rečem le to, da se tako kot na nogomet na filme spozna praktično vsak. Pa se res?
Objavljeno v Nedelja, 8. junij, 2008 ob 21:01 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
8. junij 2008 ob 21:18
Andrej, odziv je bil resda okej, toda to še zdaleč ni rekord komentarjev na mojem blogu
Pa tudi obiskanost ni bila kaj dosti večja kot ponavadi.
Glede filma La Mome, jaz sem mu dal petko, saj je izjemen.
No ja, tudi ti imaš verjetno probleme z našimi kritiki zavoljo tega, ker si režiser in ker ti je kdo pokritiziral kak izdelek
Drugače po moje ne bi gledal na vse to tako kot gledaš.
Dejstvo, da si zapustil Slovenijo, pa je bila itak poteza leta, saj boš šele v tujini ujel svoje sanje. Slovenija je zanje premajhna.
Glede Marcela, zapisal sem, da je bil moj vzornik, da pa sem potem ubral svojo pot in ga nisem več potreboval. Prav zato sem zapisal, da sem si nabavil le almanahe do leta 1998. Nisi bil dovolj pozoren pri branju mojega teksta.
8. junij 2008 ob 21:22
Ma Vie En Rose je čisto drug film kot La Vie En Rose (oz. La Môme). Prvi govori o fantu, ki se oblači v žensko (Moje življenje v rožnatem) drugi pa je tisti, o katerem govoriš (Življenje v rožnatem).
8. junij 2008 ob 21:24
Z vsem napisanim se popolnoma strinjam. Treba je samo dodati da so ti kritiški veleumi sesuli slovenski film ki si še dolgo ne bo opomogel. Ni mi samo jasno kdo jih je postavil na take položaje brez kakršnekoli filmske izobrazbe.
8. junij 2008 ob 21:25
Frenk, kaj pa je zate izobrazba za pisanje kritik?
In ja, so bili vsi ti filmi, ki so jih sesuli, res kaj drugega kot slabi? Seveda z redkimi izjemami.
8. junij 2008 ob 21:30
Izobrazba za pisanje filmskih kritik je to kar tebi manjka. Enostavno mar ne.
8. junij 2008 ob 21:39
Hvala Anubis
Sem že popravil. Sicer pa belgijskega režiserja osebno poznam. Bila sva skupaj izbrana na scenaristično delavnico. Včasih se tudi zatipkam. Kaj češ:
8. junij 2008 ob 21:45
Tudi jaz sem hotel komentirati glede napačnega naslova, pa vidim, da me je prehitel anubis. Very sharp.
Glede kritik pa tole: obstajajo strokovne filmske kritike, ki morajo imeti vse, kar navajaš, obstajajo pa tudi care-free zapisi, kjer gre ponavadi za podajanje osnovnega zapleta, oceno glavnih igralcev in oznako v astralnih (zvezdice), numeroloških (številke) ali opisnih (za-proti in druge variacije) vrednostnih komponentah. Prvim kritikam je mesto v specializiranih publikacijah in “resnem” časopisju, drugim pa v bolj trivialnih inačicah medijev. Tako se kritiki delijo.
Problem nastane, ko mnenje drugih uradno prevlada nad mnenjem prvih oz. ko nek instant pop-pisec dejansko dobi credo v strokovnem smislu in se na npr. podlagi njegove ocene izbira filme, ki se bodo sofinancirali iz denarja davkoplačevalcev. Andrej, pri takem stanju stvari podpiram tvoj exodus!
8. junij 2008 ob 22:25
V celoti kupim ta tvoj post.
Zelo rada hodim v kino, ker mi je pač kljub vem dolbyem itd…veliko bolje film videti na velikem platnu, saj je bil zanj tudi narejen, a velikokrat obupam nad sporedom, na koncu ponavadi izberem najmanjše zlo ali pa črtam obisk kina. O kritikih pa raje ne bi komentirala…ampak na žalost ti ljudje v Sloveniji ustvarjajo filmski svet in delijo (posredno ali neposredno) tisto suho filmsko pogačo…
8. junij 2008 ob 22:26
…vsem dolbyem, ki jih imamo doma, sem mislila…sorry za podvajanje komentarjev.
8. junij 2008 ob 22:31
Saj vem, da me bo zopet tisti napadel, ampak vseeno: je Vilmos - in ne Vilmozs - Zsigmond in je Thelma Schoonmaker in ne Shoonmaker. Če se ti je že ravno zatipkalo.
8. junij 2008 ob 22:34
Aja, pa tudi Robbie Müller se podpisuje kot Robby Müller, če že ravno misliš snemalca Plesalke v temi.
8. junij 2008 ob 22:50
Točno tako, Kosak!
zato pa jaz ne pišem recenzij, “kradem” pa avotorske slike po neto, zato ker to pa znam.
@Iztok Gartner: od takrat ko sem slišal un tvoj komad Ginekolog, verjamem da nimama podobnega okusa… zato se požvižgam na tvoje recenzije!
8. junij 2008 ob 23:08
Gartner, da si filmski kritik potrebuješ kompleksno znanje, ki ga opisuje Kosak v temu zapisu! ….Strokovni aspekti, kakršni so kamera, montaža, mizanscena, kostumi, scenografija, glasba, igra, kot da ne obstajajo. Kot da ni pomembno, kako je nekdo odigral vlogo, kako je film zmontiran, kako domišljeni so kostumi, kako verodostojna je scenografija, kako je vse skupaj ujelo oko kamere….
Tu je Kosak verjetno hotel povedati, kaj je razlika med pravimi filmskimi kritiki in wanabe filmskimi kritiki ki pisete proste spise. Vsaj jaz sem razumel tako in verjemi mi, da mi je v teh zadeva Kosak nekako bolj kredibilen od tebe. LP
P.S To predvsem komentiram zaradi zgoraj omenjenega vprasanja Gartnerja, kaj je frenk mislil glede izobrazbe…
8. junij 2008 ob 23:10
Slovenska filmska kritika je pač odraz tako filmske kulture kot filmske ponudbe pri nas. Obesiti link na trailer na spletno stran in zraven prepisati nekaj besed iz studiovega press release-a za film je verjetno povsem zadosti za povprečnega obiskovalca slovenskih kino dvoran, ki je star(a) tam nekje okoli 16 let, izgleda in razmišlja natanko tako kot tudi ostali 16 letni kloni in je obisk kina pač vključil v svoj originalni koncept preživljanja prostega časa med trgovinami BTCja, zato da bo v ponedeljek lahko pred sošolci izjavil “u, tut jst sm ga gledu stari, majkemi” (gledu izgovori s trdim L, tako kot to storijo tisti na mehki ć)… Ostali pa imamo pač na voljo tale medij, kjer si lahko o filmih preberemo sto in eno stvar, res pa da ne na straneh, ki se končajo na domeno .si…. Žal. Ali pa tudi ne. Kdo pa konec koncev pravi, da moramo v tej državi imeti in razvijati res čisto vse. Filmske kritike pač nimamo… Tako kot ne tudi ženske ekipe za kopenski vaterpolo…
8. junij 2008 ob 23:30
Mimogrede:
Kje pa je zdaj tisti čudežni deček slovenskega filma, ki je bi napovedoban s tolikšnim pompom. Jože Gazvoda?
Z bloga je mrknil.
Kaj paiz filma?
8. junij 2008 ob 23:33
Ma gospoda, ne spravljajte se na Gartnerja. Nisem to napisal zaradi njega, marveč zaradi vseh ostalih filmskih kritikov, ki naj bi bili ne vem kako kredibilni, pa niso. Niti ne mislim, da Marcel ne zna pisati. Problem je le, da ne obstaja strokovna kritika, ki bi ljudem oziroma gledalcem dajala orientacijo, kaj so dobri filmi.
9. junij 2008 ob 00:23
Kofi, posplošuješ in krivično ocenjuješ moje recenzije. Jaz s tem nimam nobenih težav, saj vedno pohvalim tudi posamezne segmente filma, če so mi seveda všeč in če jih je vredno pohvaliti. Večkrat se zgodi, da film popljuvam, vseeno pa pohvalim recimo igro ali pa kamero in montažo. Če že bluziš, bluzi s pravimi argumenti.
Andrej, ne bi me smel omeniti, zdaj bo štala
Tlele na blogosu je veliko Gartner haterjev
9. junij 2008 ob 00:43
“Problem je le, da ne obstaja strokovna kritika, ki bi ljudem oziroma gledalcem dajala orientacijo, kaj so dobri filmi.”
kaj ni to odvisno od subjektivnega okusa?
se mi zdi, da bi ti rad še kritiko spremenil v nekaj tko zlo dolgočasnega kot zna bit slovenski film (z izjemami seveda). mene niti najmanj ne zanima kaj kritik meni o montaži, to tako sam lahko vidim v filmu… ti snemaš film zato, da bodo gledalci opazli tehnične domislice?
jest se bolj zabavam ob branju marcelovih kritik kot ob gledanju vseh tistih filmov..pa se dostikrat ne strinjam z njim, ampak on izraža svoje subjektivno mnenje..tko kot naj bi ga vsi ko je na tapeti ‘umetnost’ ali pa popularna kultura..
9. junij 2008 ob 02:23
Kaj pa, če nekoga, ki piše o filmu, ne zanima toliko film kot forma, ampak - kakor recimo Žižka, ki je o tem odlično razpravljal v Pervert’s Guide to Cinema - bolj neke druge stvari, ki skozi film prihajajo na plan, npr. ideologija? Potem je normalno, da se bo ostalim elementom posvetil samo toliko, kolikor podajajo zgodbo. V tem primeru je drugotnega pomena, ali je film posnel Vilmozs Zsigmond ali kdo drug.
Pa še nekaj. Po mojem je tudi odvisno, za koga in komu pišeš. Če pišeš za strokovno javnost je to ena stvar, če pa je tvoja naloga v dnevnem cajtengu sporočiti folku, kaj lahko pričakuje od filma (in torej opravljaš ene vrste consumer service), potem ponavadi nimaš niti prostora niti interesa ukvarjati se recimo z mizansceno.
9. junij 2008 ob 07:52
Karlo motiš se. Žižkovo pisanje ni kritika, marveč filozofija. pRi nas se vse prepogosto, to zamenjuje in namesto recenzije dobimo filozofski esej. Če bi obstajala boljša kritika, bi se ljudje počasi navadili tudi na druge ustvarjalce, kot zgolj na režiserja. Malo širše bi gledali na to umetnost, mar ne.
Tolstoyed. montaža ni tehnična domislica. Od kje ti to? Vidiš, če bi bral boljše kritike, bi to videl.
Rado, pojma nimam.
9. junij 2008 ob 09:08
Zanimivo je da g. Andrej Košak “kompetentno” ocenjuje slovensko politiko, čeprav ni sam “iz foha” … in potem pravi da naj “filme sodijo kopitarji” …
Odlično.
9. junij 2008 ob 09:22
Aplaudiram postu!
9. junij 2008 ob 10:11
Andrej, tako to pač je v konsumerizmu. V USA je prodaja z ti. razlogom ali argumentom prenehala nekje v 20. letih prejšnjega stoletja, pri nas pa se šele uveljavlja. Smo v dobi silogizmov in sugestivne prodaje. In tako je tudi s filmom, pač. Koga še zanimajo ˝tehnični˝ podatki? Kdo še kupuje artikle zaradi kvalitete in kdo gleda na film kot umetnost? Redki, preredki. Masa se naslanja na ˝mnenja ikon˝ in vse je tržno…
Dober post.
9. junij 2008 ob 11:06
Bravo Košak, tvoj najboljši komentar. O naših kritikih ala Štefančič, pa tudi tale Gartner (kdo sploh je to) imam zelo slabo mnenje. Štefančičeve kritike v Mladini so tako nebulozno branje, da jih je potrebno jemati le kot smešnice.
9. junij 2008 ob 11:44
ko si berem tele komentarje me niti najmanj ne čudi da pri nas največjo popularnost dosegajo debilni filmi.
pa mimogrede nisem nikjer napisal, da je montaža tehnična domislica.. ampak iz tvojega posta je razbrat, da bi se recenzenti morali ubadat tudi s tehničnimi aspekti filma, ki pa jih tako lahko vidi vsak posameznik. to je nekaj takega kot bi v glasbeni recenziji bral kdo je bil tonski mojster pa kako so kej zeditirali..in zakaj bi to poslušalca zanimalo? je album kaj več vreden če je to počel steve albini? še dobro, da imamo recenzente tipa štefančič, da vsaj malo osmislijo sicer čisto nesmiselne filme.
9. junij 2008 ob 11:58
@Gartner, dokaži da bluzim in me prosim razsvetli, od kje ti tako kompleksno znanje, da se imaš za filmskega kritika. To, da ocenjuješ filme in pišeš o njih, še ne pomeni, da sebe lahko razglasiš, za “po Marcelu” najboljšega kritika v Sloveniji. Če si dober, bomo to, verjetno prebrali od kakšnih kompetentnih ljudi. Point je le v temu, da se preveč hvališ in na ta način dokazuješ, da si v bistvu še daaaaaleč od tega, da te bo pohvalil kdo, ki je za to merodajen. Mimogrede: Sam na temu področju nisem podkovan. Znam pa ločiti kritiko ki je strokovna, med kritiko, ki je napisana tako, kot bi jo lahko napisal vsakdo, ki so mu filmi fetiš in na nek način hobi.
9. junij 2008 ob 13:21
Kofi, le kje sem se razglasil za najboljšega kritika po Marcelu?
9. junij 2008 ob 13:49
Andrej, tvoje mnenje o filmu There will be blood? ti je bil všeč/zanimiv?
Lp
9. junij 2008 ob 14:18
Ja, se strinjam z zapisanim. No vsaj do neke mere. Kompleksne- strokovne kritike, so predvsem v pomoč samim ustvarjalcem, ljudem od foha ter zahtevnim filmskim navdušencem-filmofilom. Zato tudi verjamem, da ti kot ustvarjalcu, menda edine pridejo do živega.
Meni osebno pa kot povprečnemu ljubitelju ne povejo kaj dosti oz. moje potrebe zadovolji že, malce bolj obsežen care-free( kot pravi Pris) zapis.
Od povprečnega gledalca pač ne moreš pričakovati, da se bo spuščal v skrite tehnične podrobnosti filma ker jih enostavno ni sposoben tehtati. Kritika sta žal oba.
I.G. ker si ravno v iztočnici ne morem mimo tebe.
Osebno se mi zdi, da so tvoje kritike predvsem v tistem care-free stilu, ker nosijo ogromno osebne note, dasiravno se mi zdi, da hočeš več.
In aja, No country for old man je super film pa reci kar hočeš.
9. junij 2008 ob 15:43
Seveda podpišem ta prispevek. Ampak podpišem tudi prisev komentar, tolstoyedevega pa je treba, hočeš nočeš, upoštevat.
Ta problem recenzije se pojavlja na vseh umetniških področjih. Problem je pa v tem, da je želja vsakega avtorja, da bi svoje delo približal ljudstvu, torej si tudi od recenzistov, ki avtomatično predstavljajo del propagande (v dobrem ali zlu), želi korektno obravnavo in predvsem takšno, ki bo čim bolj dostopna ljudem. Večina je povprečje. Kar pomeni, da v kolikor bo recenzist koristil svojo izobraženost in na primer tudi uporabljal izraze kot na primer elipsa, overlapping itd., ga bo kmalu bral samo še 1% ljudi oziroma lahko piše samo v strokovno orientirane revije, kot je zapisal pris, ker ga bodo bralci prenehali brat iz razloga, ki ga je omenil tolstoyed. Dolgočasno se jim bo zdelo med drugim tudi zato, ker polovice kunštnih tujk in strokovnih izrazov itak ne bodo razumeli. Ljudje pa recenzij ne bodo brali, da bi se mučili in celo vlagali trud v zasebno dodatno izobraževanje, da bi recenzijo uspeli prebrat.
Osebno sem imela tri prijateljice na primer, ki so rade zahajale v gledališče, ampak recenzij niso hotele brat, da bi si lažje ustvarile mnenje, kaj bi šle rade gledat, ker niso razumele visokostnega jezika. Zato so poklicale Simono, če je zadevo že videla in če lahko preprosto po slovensko pove, kakšna je predstava. Zaradi tega se marsikdo ne odloči za ogled kakšne stvaritve, ker ga recenzija ne pritegne in sploh ne dobi pravega vtisa o zadevi. Zelo slabo.
Na drugi strani pa se rolajo recenzije, ki so zgolj zapisi na osebni ravni … brez izobrazbene podlage, brez korektne obravnave pomembnih aspektov … itd., ki pa so zaradi preprosto spisanega sporočila bolj brane (kot je zapisal pris) in tu so še slogovno avtentični privlačni prosti spisi, ki umetniško delo zgolj uporabijo za svoj motiv, za predstavljanje pogledov in sveta recenzista samega (Štefančič).
Imamo torej dve skrajnosti, ki delata proti tendenci avtorja umetniške stvaritve. Manjka pa vmesna verzija!!! Najpomembnejša!!! Da bi v tem primeru filmsko izobražena oseba pisala korektne recenzije, vendar se trudila vzpostavit slogovno formo, ki zajame zlato sredino dostopnosti in privlačnosti čim širšemu spektru publike. Ta problem je rak rana dojemanja poante PRa umetniških stvaritev, ki izobražuje ljudstvo, ampak upošteva komponento populizma, kar predstavlja večino. Taista rak rana se kaže tudi na umetniškem področju na sploh pri nas. Da nimamo kvalitetnih komercialnih izdelkov. Ampak samo t. i. visoko umetnosti in najbolj poden ponižujočo komercialo. Zato večina konzumira največji poden, ustvarjalci visoke umetnosti pa jamrajo, kako so nerazumljeni, pri čemer niti v kontekstu samopromocije ne zmorejo doumet, kako bi se stvari streglo, če hočeš rezultat. Sovraštvo do povprečja rezultata ne prinese, ampak sproža samo še večji prepad.
@Rado:
Kolikor sem zasledila na Airbeletrini, je Nejc Gazvoda nehal pisat blog, ker mu blogovanje ni blizu. Njegov primer je zame pravzaprav dokaz za moj zgornji komentar. Kot pisatelj zelo obetavna in celo s priznanji že upoštevana persona kar naenkrat ne zna spisat zanimive kolumne in je slabši od premnogo amaterjev, ki so odprli blog. (Filma očitno še ni posnel pač). Niti se mu ne ljubi pisat. Čudo od prečudi! Moje mnenje je, da gre za poniževalen odnos do ljudi v kali, ki se takole vrne avtorju samemu z nespodbudnim fidbekom. Namesto da bi si avtor priznal, da mu manjka razumevanje stvari (na eni strani noče pisat prezakomplicirano in spusti nivo, na drugi strani pojma nima, kako svoj nivo zapakirat na priljudnejši način, ampak si celo domišlja, da je s svojim spuščenim nivojem car, v resnici je zanič), se skrije v krožek posvečenih in si reče, eh, ti trivialneži so meni izpod časti. Tako si umetnik naredi slabo reklamo ali pa pač nima nobene, ker nobene ne zna sproducirat tako, da bi bil hkrati zvest sam sebi in razumel približevanje publiki. Vzvišenost se mu upravičeno maščuje. Tako te zadeve izpadejo tudi preko drugih medijev, zato umetnikov večinoma na televiziji praktično ni, v časopisih in revijah tudi ne, razen v oddajah in rubrikah, ki jih spremljajo samo njihovi kolegi, dva prijatelja in kakšen član publike po pomoti.
9. junij 2008 ob 16:32
Ajde, majhna provokacija, oz. vprašanje, ki ti ga želim že dolgo zastaviti, Košak. Kljub n-tim ogledom filma in nešteto prebranim recenzijam, še zdaj ne vem kaj si hotel povedati s KONCEM filma Outsider. Do samomora vse lepo in prav, ampak tistega teka pa res ne bom razumel “pa da živim još sto godina”
9. junij 2008 ob 17:20
“Kofi, le kje sem se razglasil za najboljšega kritika po Marcelu?”
TUKAJ, na blogu M. Crnkoviča:
iztokgartner pravi:
5. junij 2008 ob 02:57
Marcel je brez dvoma edini človek, ki me pelje scat v filmskem znanju
9. junij 2008 ob 17:35
Slehernik, v tem citiranem stavku ni niti ene besede, s katero bi povedal, da sem dober kritik, ali da je samo Marcel boljši od mene.
9. junij 2008 ob 17:40
Alex
Zadnji kader pomeni, da ona beži, neki svetli prihodnosti nasproti, ki je pa ni. Njena bela bolniška obleka asocira na poročno deviško obleko, a njen ženin je pač mrtev in svatbe ne bo. Pomeni tudi na nek način konec YU in sirene kot znak alarma tulijo pred prežečo nevarnostjo, ki smo jo vsi doživeli čez deset let..Bo dovolj?
9. junij 2008 ob 18:41
@Iztok Gartner
citiram tvoj komentar s Crnijevega bloga:
“Marcel je brez dvoma edini človek, ki me pelje scat v filmskem znanju.”
Saj ne zaradi drugega, ampak me je zmotilo to, ker si se branil, da nisi rekel, da je Marcel edini kritik boljši od tebe. Žal je pri nas tako, da se lahko vsak okliče za kritika.
9. junij 2008 ob 18:48
Zvenelo bo zajebantsko, ampak ni. Ja, je dovolj in najlepša hvala za odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavljal približno enajst let
9. junij 2008 ob 19:37
Bravo Košak!
No, se bomo izobrazili :shy:
9. junij 2008 ob 20:18
Andrej, tokrat pa lahko rečem le: “Kapo dol”. Se vidi, da si tokrat doma, na svojem terenu.
Saj ni nobena skrivnost, da se Slovenci spoznamo na vse. Od fuzbalske reprezentance, do košarke in na koncu do filma. Da o smučariji ne govorimo.
Moram pa stopiti v bran mojstru Štefančiču. Mislim, da si se ga lotil nekoliko po krivici. Tisto, kar on piše, namreč niso kritike ampak, kako se že reče po slovensko, ne vem, tukaj v Germaniji temu rečejo Trailer. Torej nekakšna reklama za filme.
Verjetno pa je tudi treba malo ločiti med kritikami v strokovnih revijah, namenjene sladokuscem in takimi v Mladini ali kakšni Jani, namenjeni raji. Štefke iz Zgornje Kungote najbrž ne zanima toliko, kdo je osvetljeval film in kdo je vrtel kolut, kot to, koliko solz je potočila Salma Hayek, ko je šel njen ljubi med marince.
Promblem pri nas je bržčas v tem, da je teh drugih kritik kolikor češ, oni prvih pa nič. Ja, kdo jih bo pa v resnici bral, je prvo vprašanje. Predvsem pa, kdo jih bo pisal? Za raven, kot jo opisuješ, mora kritik že ogromno vedeti o filmu. Najbrž neskončno več, kot ve Štefančič, čeprav menda ve vse.
9. junij 2008 ob 21:04
@Kofi
@Slehernik
@Josip
Če že uživate v negativni kritiki Iztoka, potem si še enkrat preberite, kaj je napisal oz. izjavil, pa boste vi izpadli blesavi.
“Marcel je brez dvoma edini človek, ki me pelje scat v filmskem znanju”. Če ste tako funkcionalno nepismeni, da ne veste, kaj pomeni filmsko znanje in da to ni = kritik, potem bi bilo zelo primerno, da Iztoka ne kritizirate. Kakšen se vam zdi Iztok kot kritik, je vaša osebna stvar, kar pa se tiče filmskega znanja, pa je tale njegova izjava zlahka tudi resnična.
9. junij 2008 ob 21:52
@ blitz
“Za raven, kot jo opisuješ, mora kritik že ogromno vedeti o filmu.”
komu so pa po tvojem mnenju namenjeni filmi? filmskim ustvarjalcem in ‘poznavalcem’, ki jih zanima kdo je osvetlil film ali morda komu drugemu? prou smešno je tukaj brat kako ozkogledi ste filmski ‘poznavalci’..vam očitno film ne odpre nobenih refleksij, čez film ne znate (nočete?!?) projicirat aktualne družbe..ravno v tem je čar marcelovega pisanja. on zna skozi film zlo fino (in zabavno) pokomentirat marsikaj.. zanimivo, da mu tisti avtorji, ki so negotovi v svojem početju potem tkole nerodno oporekajo, med tem ko mu nekateri drugi avtorji, ki cenijo lucidno kritiko, z veseljem prisluhnejo. kar spomni se milekove, ki jo je ob izidu njene zadnje knjige gostil v studiu city, kako je bila presenečena ob nekaterih njegovih razčlenitvah, ki jih ni pričakovala ampak jim je po razmisleku le veselo pritrjevala… je pa res, da je bla pozitivna kritika kar gotovo prija avtorju, žal pa je slovenski film res tako izrabljen, dolgočasen in klišejski (z nekaj izjemami), da mu pač težko prisodiš neko pozitivno kritiko in potem so avtorji pač frustrirani ker jih še domača kritika popljuva.
9. junij 2008 ob 22:59
@mina
Mogoče res, mea culpa. Ostaja pa dejstvo, da je iztokgartner prepotenten samoljubnež.
10. junij 2008 ob 06:53
To je pa najbrž res.:)
10. junij 2008 ob 07:33
absdolutno se strinjam, da naj bo filmski kritik tisti, ki se na filme & kritiko spozna.
Mislim celo, da bi mi bilo veselje prebrati kakšen tak zapis celo izpod peresa A. K.- ja.
Andrej- konec koncev- filmske ustvarjalce , vsaj nekatere, celo osebno pozna.
Vendar iz teh zaključkov sledi še ena dodatna logika: tudi politiko in politike nas kritizirajo tisti, ki se na te reči spoznajo, spremljajo od blizu, itd. itd. itd.
Logika, ane?
10. junij 2008 ob 08:35
… igralske tehnike, če igralci uporabljajo gledališke igralske tehnike, da izpade film kot kakšna gledališka predstava, če je postavitev kamere v večini slovenskih filmov popolnoma zgrešena, da ne govorim o zvoku, da se prepogosto sliši da se vse odvija v studiu…je to namenoma tako? Je to kakšen poseben slog snemanja značilen za naše filme?
10. junij 2008 ob 09:13
@mina, če prebereš, s čim se Iztok vse ukvarja, potem tudi funkcionalno nepismeni lahko preberemo in razumemo, da se ima za filmskega kritika! In če “wanabe” filmski kritik napiše to, kar je napisal, potem se sedaj resno sprašujem, kdo je funkcionalno nepismen? Sicer, se pa itak ne bom več kregal na to temo, saj debata ne pelje nikamor. Lp
10. junij 2008 ob 09:22
Če se ima g.Košak za poznavalca politike, potem ni nič takega, če se ima Iztok za poznavalca filmov.
Upam si trditi, da je Iztok celo bolj poglobljen v svojih analizah. On se vsaj trudi biti kritik in napisati nekaj po svoje, medtem ko je Andrej predvsem Copy/paste “poznavalec”.
10. junij 2008 ob 09:36
Odlično. Imam zadoščenje, da si rolam na koncu filma tisti spisek, ob katreme vsi odhajajo ali ugašajo.
10. junij 2008 ob 09:50
Kofi, saj se ne kregamo. In ja, tudi meni je jasno, da se ima Iztok za filmskega kritika in tudi jaz ga kot filmskega kritika ne jemljem preveč resno, vendar je res tudi to, da ni nikoli izjavil, kar ga obsojaš, da je dober filmski kritik, oz. kar drugi najboljši v Sloveniji. Je pa izjavil, da ima ogromno filmskega znanja, kar pa ga dejansko ima. In tega mu tudi ti ne moreš oporekati. In če si se že spravil na neko njegovo konkretno izjavo, bodi toliko pošten in priznaj, da si ga skritiziral po krivem, ker tega, kar mu očitaš, preprosto ni nikoli izjavil, zato tudi nimaš argumenta, da ga kritiziraš. Po drugi strani se pa lahko obesiš na njegovo resnično izjavo, to je, da ima ogromno filmskega znanja, kjer ga (po njegovem) pelje scat samo g. Jr., vendar ga tudi v tem primeru ne moreš skritizirat, ker je dejstvo, da ima ogromno filmskega znanja. Lahko pa ga kritiziraš zaradi tega, ker si sploh upa domišljati, da je filmski kritik, vendar pa tega, kakor je meni znano, tudi ni nikoli izjavil. Kar se mene tiče, Iztok ni filmski kritik, ker v mojem svetu mora filmski kritik napisati še kaj drugega kot pozitivni ali negativni oglas za film, skratka, za filmsko kritiko mu manjka argumentiranje ocene, je pa res, da njegove filmske oglase rada preberem, ker me zabavajo. Zabavajo pa me bolj kot Juniorjevi, ki je čisto preveč zatežen pri svojih filmskih oglasih. Oglasi pa ne bi smeli biti zateženi, mar ne?
10. junij 2008 ob 10:09
Med branjem kar nisem mogel verjeti: naslovi filmov so napačni, imena ljudi napisana narobe, človek, ki je končal AGRTF za filmske izraze ne ve niti enega slovenskega prevoda, marveč jih uporablja v angleščini in tudi to ne povsem natančno in delno celo narobe, - hkrati pa vse našteto očita slovenskim kritikom. Sicer upravičeno, a očitno niti slovenski režiserji niso kaj dosti boljši. Žal. ;>
10. junij 2008 ob 10:12
Ma nehajte se spravljati na Gartnerja, to pa res ni bil namen mojega zapisa. O politiki pa se lahko opredeljujem, saj nismo vec v enoumju, ali pač? Očitno bi nekateri želeli, da o politiki lahko piša samo par družboslovcev iz FDV-ja. Ma, malo morgen. Če že plačujemo davke, lahko tud serjemo, mar ne???
10. junij 2008 ob 10:29
Seveda. Ravno tako, kot lahko vsakdo serje tudi o filmih.
10. junij 2008 ob 10:49
Dober filmar je slab kritik, dober kritik pa ne zna narediti nobenega filma
10. junij 2008 ob 10:55
Sem svoje čase napisal oceno filma za Ekran, pa so bili odzivi kar dobri. Pa ne med kritiki. Svet ni črno bel.
10. junij 2008 ob 11:43
“Pa ne med kritiki.”
Te je torej pohvalil sam Iztok?
10. junij 2008 ob 11:54
Andrej, sem ti rekel, da bo štala, če me boš omenil
10. junij 2008 ob 12:12
tolstoyed, saj ni nobene razlike med tem, kaj meniva ti in jaz. Čisto lepo sem napisal točno to, kar ti praviš. Da je pač prav, da imamo takšne in drugačne kritike. Za poznavalce in za laike. Žal prvih nimamo in za tiste bi moral res veliko vedeti.
Tudi o slovenskem filmu se ti bolj ali manj pridružujem v mnenju.
10. junij 2008 ob 12:46
Strinjam se, da so najverjetneje slovenski filmski kritiki idioti, kar dobro pokaze kvaliteta trenutnega slovenskega filma, samo po drugi strani je pa tudi res, da so filmi snemani (po vecini) za sirse ljudske mnozice, ki jim je prav malo mar za overlaping in ostale zadeve, ki jih opisujes v blogu. Ce pises kritiko za strokovno revijo, go ahead, samo ce pa pises kritike na nekih splosnih obcilih, potem pa te po mojem ne bo skoraj nihce bral in se mi bolj taksne kritike zdijo kot egoisticno razkazovanje znanja, kot pa kaj drugega.
Tako potem dobis recimo filme tipa Apokalipsa zdaj ali pa Odiseja 2001, ki sta verjetno oba scenografsko, dramatursko, motazersko, etc. dovrseno napravljena, ampak jaz jih nisem mogel pogledati do konca, ker sta enostavno dolgocasna za znoret.
To je nasplosno problem slovenske filmske industrije. Imas dve skrajnosti - ena je snemanje obupno zatupljajocih filmov z neko “atomic harmonik”/”vzemi ali pusti” komiko in primitivnimi situacijami. Not good….
Na drugi strani imas filmske ustvarjalce, ki delajo iz filma (pre)visoko umetnost in iscejo neke akademske prijeme, ki jih tako ali tako nihce ne razume brez dodatka opojnih substanc. Not good again….
Kar je pa morda pri vsemu temu najzaskrbljujoce je pa to, da je to (predvsem prvi primer) ljudem v Sloveniji zelo vsec….
10. junij 2008 ob 14:09
Idiotski filmi, še bolj idiotske kritike, gledalci pa superidioti
10. junij 2008 ob 16:58
Ma sej ni taka štala Iztok. Ljudje pač sproščajo frustracije. Kar se pa slovenskih filmov tiče, so pa tudi nabrali kar nekaj nagrad. V zadnjem desetletju prek 250. Očitno so v tujini bolj cenjeni, kot pa doma. Me zanima če imajo vsi slovenski kritiki 250 mednarodnih objav. Mislim, da ne.
10. junij 2008 ob 18:06
to je še ena težava slovenskih filmarjev. snemajo filme, da bi pobirali nagrade..madonca, sej umetnost ni šport
10. junij 2008 ob 18:15
@tolstoyed:
Ravno v tem je fora. Kateremu ljudstvu pa je namenjena kritika? Kako pa ti opišeš ljudstvo … do kod sega njegova dojemljivost? Ali način, kakor ga opisuje Košak ne pripada ljudstvu??? Misliš, da govori o vesoljcih? Ljudstvo bo enako kot pri vsen drugem dvigovalo v povprečju svoj prag umevanja ali pa bo zaostajalo. Zato ni vseeno, kakšne kritike dobivajo na krožnik. Seveda mora pa uvajanje v višji nivo potekat postopno.
In od kod tebi ideja, da je Štefančič verodostojni kritik nekega literarnega dela??? Kaj pa, če je on edini, ki je skonceptuiral nekaj pohvale zvenečega za javnost v zvezi s Kalipso??? Komu boš bolj verjel in zakaj, v kolikor nimaš na voljo korektne obravnave vseh aspektov in argumentov?!! In kaj ČE bi na primer izvedel, da je to na primer storil prijateljici na ljubo, ker so jo večinoma spljuvali, pa si je rekel, eh, tako slabo pa spet ni. Pravim ČE. Hočem povedat, da bolj ko je recenzist usmerjen v objektivnost obravnave dela, kakor je opisal Košak, manjša verjetnost je, da se zgodi podtikanje, obračanje besed in neke za rep privlečene negativne ali pozitivne asociacije, ki več povedo o avtorju kritike kot o delu. To je dejstvo!
In ravno slovenski film je na tej točki že v kali totalno na udaru, ker smo pač kot ena ogromna gostilna. In ni dobro, da bi se režiserji ukvarjali s slovenskim filmom, ker so hkrati konkurenca. Po drugi strani pa pri nas ne obstaja študij za filmsko teorijo (še scenaristika ne, ki bi to lahko vključevala na primer). Raje imam sposobne odlične samouke kot pa študirane bedake … absolutno … vendar pri nas se po gostilniško zelo hitro prepletajo odnosi tudi med kritiki in ustvarjalci, kar je totalen šit. Osebno vem, da nekdo nekoga kategorično sesuva, ker je besen nanj osebno. In osebno vem, da je nekdo nekoga sesul v cajtngu tri dni zatem, ko je izvedel, da mu je malo pobožal ženo. To je nonsens pri nas.
10. junij 2008 ob 18:28
@mina:
Iztok nima ogromno filmskega znanja. Samo na pamet zna ogromno podatkov, kdo je kaj režiral, odigral, sproduciral … in kdaj. Film pa ni samo podatkovje, ampak je umetnost, ki se jo obravnava z vidika filmske teorije, tako kot primerjalna književnost ne pomeni samo naštevanja letnic, avtorjev, povzetkov vsebin in likov.
10. junij 2008 ob 18:59
meni je zanimivo, da vas je očitno veliko takih, ki kritike jemljete kot nekaj absolutnega. sem že v enih od prejšnjih postov napisal, da je to povsem subjektivna ocena pisca. tisti ljudje, ki štefančiča ali pa kritiko v obče jemljejo kot nekaj absolutnega so itak vredni vsega pomilovanja. pač 1st class ignoranti. naj bi po tvojem bla naloga kritikov poučevanje teh ignorantov? kaj ni škoda piscev kot je štefančič, da bi se ukvarjali z banalnostmi, ki bi jih v kritikah rad prebiral košak?
“Komu boš bolj verjel in zakaj, v kolikor nimaš na voljo korektne obravnave vseh aspektov in argumentov?”
v največji meri se bom oprl na svoje mnenje..ki si ga bom razširu tudi skozi kritiko, če bo potrebno. um, pa kje sem napisal, da je štefančič verodostojen kritik? tam sem hotel povedat samo to, da je ravno to ta moč subjektivne kritike. da lahko en dosti luciden kritik v filmu, knjigi, glasbi, pač najde nekaj za kar morda tudi avtor ni vedel da tam je. če bi se tega loteval objektivno bi pač brali zakaj je nekdo v beli obleki nekam tekel ali pa zakaj je bil kader tko ali drugače osvetljen.. v glavnem bi tudi kritiko zreducirali na pogosto filmsko dolgočasnost. in za konec. sam si ne prebiram kritik zato, da si ustvarim mnenje o tem ali je nekaj dobro ali šit. to je itak stvar povsem subjektivnega mnenja.
10. junij 2008 ob 20:08
@tolstoyed:
Tvoj pogled na zadevo je totalno aut. Kako pa dobimo kritika??? Mi lahko to razložiš. Če gre po tvoje za popolnoma subjektivno mnenje in celo za nekaj, kar avtor kritike vidi in se ustvarjalcu sanja ne, o čem bluzi … hohoho, mi pojasni, kdo je upravičen do služenja honorarja za pisca kritik, ker subjektiven pogled na zadevo ima tudi branjevka, ki se ukvarja s solato in drugimi kmetijskimi produkti. A kje prodajajo kakšne srečke, s katero zadaneš glavni dobitek, da boš pisec kritik??? A veš, da za pridobitev tovrstnih referenc obstaja študij, tako kot za vse ostalo??? Ali meniš, da je nepotreben? A ko bereš prispevke ali ocene o raznih izdelkih, na primer avtomobilih, pričakuješ, da jih bo pisala Simona in ti pač razložila, da se ji zdi ta pa ta auto blazno kul, ker je rdeč, pa sprednji del udoben za fukat, poleg vsega me spominja na metafizično doživetje ob zahajanju sonca, ko ga pogledam v spredni del z dvema povešenima očescema? Boš zadovoljen s tako kritiko na nov model avtomobila na tržišču, ki bi ga ti mogoče celo kupil? Ne skrbi, saj bom poskušala napisat duhovito in stilsko zelo privlačno. Ne ga biksat!
In od kod neki boš ti dobil svoje mnenje, če je po tvojem kritika zgolj osebno mnenje krenga??? Kdo in kaj pa razvija nivo tvojega osebnega mnenja??? Kje ga pa črpaš??? Tvoje mnenje kroji izobraževanje, mediji in pač vse, kar sam bereš in spremljaš … šele potem pa tvoj potencial, ali si mnenje, ki ima kakšno prepoznavno objektivno korist, sploh sposoben ustvarit. Tvoja teorija lahko drži samo za najbolj povprečne komercialne produkte brez presežkov in specifik, pa še tukaj je vpašanje primerjav znotraj kategorije.
Zavedat se moraš, da obstaja tako in drugačno pisanje in nič nimam proti Štefančiču. Naj piše marsikaj … seveda ima kvalitete … konec koncev je on eden izmed dveh oseb, ki se je resno dotaknil dela moje očeta, da sem lahko še malo bolj povrtala, kako neki je videl njegove produkte in moram reči, da je bil zelo korekten. Ampak to ni bil prispevek v stilu recenzije. Pisanje, ki ga ti zagovarjaš, ni recenzija in mora bit to jasno naznačeno. Nobenih ocen Za ali Proti. To je vse.
10. junij 2008 ob 21:44
s tem, da se enači umetnost z automobilom ali zelenjavo se seveda ne bom nikoli strinjal. neka praktična stvar ima pač svojo funkcionalno vrednost po kateri ji lahko določiš kvaliteto. umetnost pa nima nekega pomena izven konteksta umetnosti. določen film se človeka lahko dodatkne kljub temu, da je narejen maksimalno nerodno in ne ustreza nekim objektivnim merilom ‘kakovosti’. kako določiš vrednost nečemu kar človeka stimulira intelektualno, emocionalno in/ali duhovno? po nekih naučenih skozi zgodovino vzpostavljenih normah?? kaj ni vsak človek individuum zase in torej lahko te stvari percepira subjektivno? v glavnem, enačit obrt in umetnost je popoln nesmisel.
kar zadeva pisce kritik..zaradi mene jih lahko piše kdorkoli..če jih bo znal napisat na način, ki me bo pritegnil, jih bom prebral. pa naj si bo branjevka ali pa dvakratni doktor filozofije.
“Tvoje mnenje kroji izobraževanje, mediji in pač vse, kar sam bereš in spremljaš”
seveda. in svoje mnenje si bom ustvaril prav na podlagi vsega tega, zato je ideja, da bi kritike jemal kot nekaj absolutnega popolna neumnost. lahko se s kritiko strinjam ali pa ne. lahko v njej prepoznam neko zanimivo mnenje ali pa ne. ampak to je povsem subjektivno. če se jest ne bom z njo strinjal to ne pomeni, da se tudi vsi drugi z njo ne bodo strinjali. če bo deset vrhunsko izšolanih kritikov trdilo, da je bil film odličen pa se mene ni dotaknil, bo v mojih očeh to še vedno slab film. že sama misel na to, da bi se ljudje vselej strinjali kaj je dobra umetnost in kaj ne je grozna. čez nekaj let bi poslušali le še filharmonike in gledali slovenske filme. jav…
10. junij 2008 ob 23:16
@Simona, ja, saj imaš prav.:)
11. junij 2008 ob 13:56
S tolstoyedom se strinjam v tistem delu (če ga prav razumem), da je kritika, izražena na blogu, docela subjektivna. Uradni kritik na TV, reviji ali časniku je seveda nekaj povsem drugega, ker dejansko soustvarja javno mnenje. Kakorkoli obrnete, blogi so v najboljšem primeru samo na pol javno mnenje in njihov vpliv zlasti sami avtorji pogosto precenjujejo.
Zakaj to pišem? Ker sem eden od tistih (že čutim vsesplošno zavijanje z očmi), ki na blog pišejo svoje filmske vtise. To počnem za sproščanje in vajo, izključno zase in zgolj občasno, brez posebne logike in metode. Zadevo sem zastavil povsem laično, nepretenciozno ter z jasnim sporočilom, da gre kvečjemu za moje mnenje. Se pa seveda prav tukaj kljub vsemu vedno in vsakokrat zatakne, najsibo pri uradnem (in kao objektivnem) kritiku ali srednješolskem mulcu, ki si zapisuje seznam ogledanih grozljivk — namreč, mnenja so kot ritne luknje: vsak ima svojega, vsi ostali pa mu smrdijo. Pri slovenski blogosferi je to še posebej očitno.
11. junij 2008 ob 14:42
@filmoljub:
Ne, ne strinjaš se s s tolstoyedom, ker on ne govori o kritikah na blogih, ampak o uradnih kritikah, za katere sam ugotavljaš, da je nekaj popolnoma drugega. Strinjam se s tabo, da na blogih res vsak lahko počne, kar želi in že blog sam priča o tem, zato ni razloga, da bi kdo zavijal z očmi, da ti kot filmoljub pišeš mnenja o filmu … še posebej ker so lahko boljša pri soustvarjanju javnega mnenja kot marsikakšna uradna kritika in o kakovosti uradne kritike je govora … na primer dotaknili smo se Štefančiča itd.
@tolstoyed:
Saj v tem je ravno problem. Pri nas smo v povprečju totalno neizobraženi, kar se tiče umetnosti. Umetnost ni, da se userješ na list papirja in rjoveš, da gre za abstrakcijo. To je nateg, ki ga mora poznavalec umetnosti prepoznat. Poznavalci umetnosti pa krojijo javno mnenje in nižajo ali višajo povprečje dojemanja. Za umetnost obstajajo akademije in temu primerne teorije … učili naj bi se o umetnosti tudi v osnovnih in srednjih šolah, a gre pri nas očitno zelo slabo. Umetnosti so ravno tako postavljene smernice, prakse, pristope in tudi žanre … to je osnova … postavljajo se standardi in prijemi preko katerih lahko artikuliramo dojemanje določene umetnosti.
Filmska umetnost pa ni samo umetnost, ampak tudi obrtnega značaja. To ti jasno nakaže Košakov prispevek. Pri čemer je kamerman tudi umetnik v svojem stilu in kreativnosti, vendar se poslužuje obrtnih zakonitosti, za kakršne je bil šolan (ali šolan - dobro, slabo ali samouk - dobro, slabo). Kdor ne obvlada odlično obrtno naravo umetnosti, tudi umetnikovat ne more dobro. Plesalec na primer mora najprej obvladat obrtno naravo svojega poslanstva, da jo lahko dobro uporablja za kreativn plat medalje. Tako je z vsem. Ne moreš bit polpismen in totalno skregan s poznavanjem literature skozi čas in vseh njenih pristopov, če bi želel napisat dober roman … da bi vedel, kaj sploh hočeš in počneš.
Zato ne gre za enačenje obrti in umetnosti, ampak za poznavanje prepletanja obrti in umetnosti!!! In tipičen dokaz, kako slabo poznamo umetnost je tvoj komentar. Kot da v šoli še nisi slišal za te stvari oziroma pojma nimaš, čemu neki bi služile. Veš čemu? Temu, da te ne nategne nek blefer, da je negov kakec na ekranu umetnost, ker je samo kakec na ekranu. In če se tebi zdi smešno, privlačno, vredno pozornosti, te čustveno gane itd. … ni problema!!! To je tvoja osebna stvar, vendar pa z uradno kritiko, ki sooblikuje javno mnenje tvoje osebne muhe nimajo veze … kot nima veze, če si ti osebno s pralnim praškom začinjač zelenjavno juho.
O mnenjskih odstopanjih in predstavha se lahko spodbijajo in parlamentirajo tisti, ki obvladajo obrtne vidike določene umetnosti … stvar lucidnosti in prepričljive argumentacije pa je dojemanje umetniške narave produkta, kar pa pomeni - dojeti avtorjev namen in precena, kako mu je namen uspelo speljat.
11. junij 2008 ob 14:45
pardon …”izpeljat” in še sto napak hitrega tipkanja …
11. junij 2008 ob 16:18
seveda se strinjam da človek, ki od blizu spremlja neke smernice lahko precej bolj kredibilno oblikuje svoje mnenje. ampak tudi to mnenje ni absolutno. se mi zdi, da je tvoje dojemanje umetnosti in obrti precej zastarelo.
“Umetnosti so ravno tako postavljene smernice, prakse, pristope in tudi žanre … to je osnova … postavljajo se standardi in prijemi preko katerih lahko artikuliramo dojemanje določene umetnosti.”
to seveda velja za institucionalizirano umetnost, izzvzame pa vse zunaj tega.
“Kdor ne obvlada odlično obrtno naravo umetnosti, tudi umetnikovat ne more dobro.”
to je eno tako zelo fetišistično dojemanje umetnosti/obrti. veliko ljudem je nekaj lahko všeč preprosto zato ker jim je všeč. na drugi strani pa je tudi veliko tistih, ki zadovoljstvo najdejo v visoki obrtniški vrednosti artefakta -> forma pred vsebino (ne nujno).
se strinjam, da se film prepleta z obrtjo, ampak to ima pri poslanstvu filma zelo majhno vlogo (dokler ti je vsebina pač pomembnejša od forme). pa zdej ne pravim, da forma ni pomembna (je lahko celo zelo pomembna)..ni vedno vse ali črno ali belo.
film naj bi bil beg v iluzijo, za to pa pač ne moreš postavit nekih splošnih parametrov. po drugi strani iluzija skozi prizmo obrti nima večje vrednosti (če boš kupil pozlačeno verižico se boš verjetno počutil ogoljufanega). Umetnosti ne moreš definirati skozi obrt, ker je umetnost pač stvar interpretacije in nima nekega pomena izven konteksta umetnosti. Po drugi strani je obrt lahko dojeta kot umetnost, pa to ne pomeni da zato ni več obrt.
“stvar lucidnosti in prepričljive argumentacije pa je dojemanje umetniške narave produkta, kar pa pomeni - dojeti avtorjev namen in precena, kako mu je namen uspelo speljat.”
s tem se seveda strinjam, ampak nekega univerzalnega, absolutnega mnenja se v kontekstu umetnosti ne da oblikovat..razen ko se govori o institucionalizirani umetnosti, ki pa je meni osebno v večjem delu nadvse dolgočasna.
11. junij 2008 ob 16:20
mimogrede, jest sm v šoli slišal marsikaj čemur danes ne verjamem. če je pa tebi to kar so te naučili v šoli sveto, pa je to seveda tvoj problem.
11. junij 2008 ob 16:48
Jaz Košak pa mislim, da iz tebe govori predvsem strah.
Recimo Mitja Okorn, ki ni akademski režiser, te danes recimo že pelje scat na več področjih filma. Produkcijsko je veliko sposobnejši od tebe, pri filmski estitiki sta tam tam, vsebinsko pa res da še malo šepa za teboj. Ampak sem prepričan, da te bo čez nekaj časa tudi prehitel. In ta Okorn je mimogrede imel intervju z Andersonom v Motovunu.
Jaz se bolj sprašujem kaj vas učijo na AGRFT, da lahko vsak “uličar” enakovredno ali bolje ter predvsem lažje posname film of vas?
11. junij 2008 ob 16:57
@tolstoyed:
Sploh ne gre za mnenje, ampak za fakte, pri čemer je všeč ali ne všeč irelevantnega pomena. Ko zadevo opišeš in pojasniš z vseh aspektov, glede na namen umetnika, je mnenje samo začimba obravnave, ki lahko v kontekstu recenzije bralca zabava, se strinja ali ne strinja, mu je to všeč, kar pisec pojasni kot sebi všečno, ali pa reče “uf, ne, meni pa to ne sede!”, ampak ve, na kaj lahko poda repliko. V kolikor pa pisec recenzije bralcem v obliki recenzije prodaja izključno svojo moralo in videnje, pa oblikuje mnenje ravno na tistem področju, ki je stvar subjektivne všečnosti posameznika, zato je kot recenzije ne bi smel ponujat. Ker ni profesionalno. A je to tako težko razumet?!!!
In ne verjamem v nikakršno inštituconalizirano umetnost … od kod ideja o obstoju česa takega?!!! V kolikor misliš na šolanega umetnika, to nima nobene veze. Umetnik lahko šolo uporabi sebi v razvoj za podlago, lahko jo pa ne, v kolikor je ne potrebuje, kar preceni sam. Še vedno po pa podvržen taki in drugačni kritiki, enako, kot vsi ostali, ker sicer njegova umetnost obstaja samo v njegovi privatni kleti, za samo njegove oči. Tudi prav. Zakaj ne. Zato je tudi tvoja teza o meni, ki verjame vse, kar sliši v šoli, debilna in nepotrebna, ker gre samo za izpad žlehtnobe, nepreverjeno trditev, o kateri ne veš nič. Definitivno ti o obstoju umetniških smernic po posameznih področjih in njenih tipikah niso lagali, lahko jih samo ne poznaš pač. Eno so informacije, drugo pa interpretacije. Mi se tukaj o interpretacijah sploh še ne pomenjkujemo in ne obsipavamo z argumenti, ker so te točke sploh ne pride, saj je pogovor še na nivoju osnovne informacije o obstoju nečesa. In če misliš, da so te v šoli nalagali o obstoju impresionizma in skupnih pristopov določenih ustvarjalcev, bi me zanimali argumenti, to je vse … in ne bluzenje o politiki šol kozi zgodovino, ker je to druga tema.
Všeč ali ne všeč je osebna stvar. In vsakomu je všeč nekaj z razlogi. Vsakomur!!! Lahko se razlogov samo ne zaveda, jih ne zna artikulirat, ampak obtičijo na nivoju podzavestnega. Namen profesionalne kritike pa je, da ozavešča všečnosti ali nevšečnosti. Stvar konzumatorja pa je, koliko se želi česa zavedat ali ne. Kot je stvar pacienta, ali bi rad izvedel, zakaj se mu je zmešalo ali ne, pri čemer bo njegova pamet in sposobnost zaznavanja svojih simptomov zelo pomembna za njegovo zadovoljstvi pri izbiri pravega zdravnika s pravimi postopki, v kolikor si ne zna pomagat sam! Umetnost je vedno učiteljica življenja, o sebi, o mišljenju, vzrokih in posledicah. Tudi če sliko samo opazuješ zaradi užitka, ti ponuja vprašanje, zakaj in od kod ta užitek. Lahko pa samo uživaš, ampak na tak način ne moreš bit profesionalni teoretik o neki umetnosti, ker si samo konzument, ki ga nič ne briga. Profesionalen teoretik pa mora vzeti za aksiom najbolj zahtevne konzumatorje in nezahtevnih.
Obrt in vsi drugi vidiki imajo vezo s filmom. Obrt je tudi vsebina. Še taka vsebina, ki bo zapakirana v slabe obrtne in umetniške pristope, ne bo prav nič fascinirala. Zato ne gre za ločevanje obrti od vsebine, pri čemer naj bi bila vsebina umetnost. Umetnost je vse, obrt so samo tehnike, preko katerih transformiraš kreativni vidik podajanja vsebine. In to je stvar opazovanja … kako je umetnik transformiral vsebino s kreativnimi vzvodi uporabe določene obrti. Kako je dosegel določen efekt.
Umetnik, ki nekaj naredi kar tako, impulzivno, brez namenov, brez vsebine itd. je prav tako kategoriziran kot tak in ima poanto v tem, da noče imeti poante. Zato nepoantiranost ne obstaja … obstaja samo artikulacija nečesa.
Ne gre za univerzalno ali absolutno mnenje … temu rečemo totalitarizem, diktatura itd., ampak za sposobnost argumentirane artikulacije obstoječega na prvi ravni, na drugi pa za argumentirano interpretacijo. Ne gre za mnenje o všečnostih … to je lahko samo začimba, ki je kot taka tudi artikulirana.
11. junij 2008 ob 17:01
Ojej, očitno je scena res v kurcu, če dolgočasno obračanje klišejev s strani guyritcie-wannabeeja Okorna postane merilo kvalitete.
11. junij 2008 ob 17:41
zlo dobro razumem kaj misliš. sej to se je dalo razbrat že iz košakovega zapisa. naloga recenzenta naj bi bla objektivna predstavitev obrtne vrednosti posameznega filma/izdelka. prav. neumno pa se mi zdi, da bi zdej zato ker je skupina kvalificiranih strokovnjakov izdelala neko objektivno kritiko, bil to signal za rajo, da naj si gredo pogledat film, ker gre pač za kakovostno produkcijo?!? pejte pogledat in si dvignite svoj kulturni nivo, ker ta film pa res ponuja presežek v montaži in kostumografiji! meni je to precej smešno..zato si pač raje preberem subjektivno mnenje nekoga, ki mu je film blizu. če me film močno pritegne si bom gotovo prebral še nasprotujoče mnenje.
tisto o šoli je bla pa zgolj debilna replika na tole tvojo trapasto misel; “Kot da v šoli še nisi slišal za te stvari oziroma pojma nimaš, čemu neki bi služile.”
in ne mislim, da so mi v šoli lagali o impresionizmu, ampak kaj ni morda čas, da presežemo to ozkoglednost? skozi zgodovino so se res vzpostavli neki parametri o pojmovanju kakovosti v umetnosti, ampak je tako dojemanje zastaralo že s prihodom konceptualne umetnosti.
“Namen profesionalne kritike pa je, da ozavešča všečnosti ali nevšečnosti”
s tem se pač ne strinjam, ker všečnost ni nekaj absolutnega. ravno v tem je ta institucionaliziranost - da se všečnost vrednoti po nekih skozi zgodovino vzpostavljenih normah. zakaj je treba umetnost omejit na ta način? vse kar ne ustreza tem normam je zanič in ljudi poneumlja? meni se zdi, da jih poneumlja ravno ta ozkogledost.
“Umetnost je vedno učiteljica življenja, o sebi, o mišljenju, vzrokih in posledicah.”
ni učiteljica, pač pa le odpira prostor za refleksijo.
s tistim delom o obrti in filmu se strinjam z izjemo te trditve; “Še taka vsebina, ki bo zapakirana v slabe obrtne in umetniške pristope, ne bo prav nič fascinirala.” koga ne bo fascinirala??
11. junij 2008 ob 19:53
Draga Sex in the city. Že po psevdonimu mi je jasen tvoj okus in svetonazor. Kaj naj rečem nekateri uživajo tudi od Policijski akademiji 21. Kaj čem, tako neizobraženo publiko imamo. Saj včasih v Koloseju več ne veš ali so vsi že popolnoma pobebavljeni, telefonirajo, se med seboj pogovarjajo in potem še mislijo, da kej štekajo. Ti si verjetno nekje na tem nivoju.
12. junij 2008 ob 00:50
Lep poskus poceni diskreditacije. Kljub tvoji cinicni naravi, si nisem mislil, da si se pripravljen spustiti na ta nivo. In mimogrede sem kosmat ded, ne brhka deklina, o izovoru nicka pa ti bo morda kaj več povedala moja prečudovita ljubica Simonca Rebolj.
Kljub vsemu, pa mi še vedno nisi odgovoril kaj vas učijo na Agrft? Saj ne rečem, filmska teorija je lepa stvar, ampak kaj ti to pomaga, ko ste v praksi popolnoma paralizirani. Ne da bi hvalil Okorna ali njegove neakademske kolege (dejansko ste zame vsi enak crap), jim je pa potrebno priznati, da imajo napram vam akademikom veliko več producentskega znanja, ki ga bodo s časom verjetno samo nadgradili, med tem ko bote vi za svoje finančne krize iskali krivce vedno v državi.
12. junij 2008 ob 01:46
Simona, iz tvojega pisanja sem mi zdi, da misliš, da se na filme bolj spoznaš kot jaz
Mina, najprej si me zagovarjala, ko me Simona spljuva, pa se poserješ. Škoda
12. junij 2008 ob 07:49
Draga Sex in the City
AGRFT je bila izbrana lnsko leto za najbolšo filmsko šolo v Evropi. Glede producentskega znanja, oglej si moje “Zvenenje v glavi”, ki sem ga med drugim tudi produciral in razmisli, za kako težaven film je šlo in kako bogat. Stal pa je samo milijon evrov. Primerjaj ga malo z ostalimi slovenskimi produkcijami, ki so stale ravno toliko. Za zadnji scenarij, ki sem ga odal na Sklad, pa sem imel nnemškega koproducenta, francoskega distributerja in za financiranje zainteresiranega še vodilnega Grškega in Italijanskega koproducenta. Vse pa je padlo v vodo zaradi slovenskega deleža. Priporočila za scenarij pa so mi pisali scenarist od Coppole, kostumografka od Roman Polanskega in igralec, ki je igral tudi v Scorsesejevih filmih med drugimi. Med drugim sem bil edini iz vhodne Evrope, ki je bil izbran na Cannes Screenplay market. Na Berlin Coproduction marketu, kjer sem bil tudi izbran, pa sem se med drugim družil tudi s producentko od filma Sex in the City. Bo dovolj…
Andrej….
12. junij 2008 ob 08:52
Košak, roko na srce..priznati morate, da ste fiktivni talent. Vaši filmi tavajo nekje pod povprečjem.
Film sam po sebi je pa itaq fikcija.
12. junij 2008 ob 10:46
Andrej, vse lepo in prav, ampak ali se da stvari konkretizirati, da ne bomo tako na pamet govorili?
Kdo je nemški koproducent, kdo je francoski distributer in predvsem kakšen delež v % si zaprosil pri filmskem skladu? Ker neka intucija mi pravi, da bi moral filmski sklad predstavljati nosilno vlogo pri tem projektu, ali se pač motim?
Sicer pa, če imaš tako močne tuje koproducente in reference, zakaj jim scenarija preprosto ne prodaš?
12. junij 2008 ob 11:46
Andrej Andrej, priporočila ne stanejo čisto nobenega nič, tako kot tudi ne razna pisma o nameri in podoben crap. Niso vredna papirja, na katerem so napisana. Show me the money!
Tisti pa, ki piše našim “avtorjem” priporočila, naj raje da na mizo svoja jajca (oziroma denar), potem bodo imela določeno težo. Do takrat pa veselo mešanje megle še naprej.
In ja, kako to, da ti tega scenarija ne uspe posnet v Berlinu glede na vse tvoje reference in priporočila? Gotovo se morajo kar pulit zanj.
Najboljše maščevanje je uspeh, ne pa jamranje po blogih.
12. junij 2008 ob 12:00
hmm…interesantni tile odgovori cloveka, ki v prejsnjih blogih govori o enoumnu slovenske javnosti. Saj ne da se s slednjim ne bi strinjal, ampak vseeno, tako napadalno se spraviti na druga mnenja, je pomojem ravno enoumje…
Vidis, dragi Andrej Kosak, ravno v temu je problem, ko o filmu govoris kot o neki visoki umetnosti, sodis kvaliteto filma glede na tezavnost snemanja, price performance, (moja najljubsa) reference ostalih veljakov, etc. The bottom line je, ce ljudem ni vsec, je film zanic! Morda se lahko uporabi kot kaksen dober primer uporabe novih tehnik, ampak kaj vec pa ne. Film “Lock, stock and two smoking barrels” je recimo primer vsega, kar opisujes, poceni, obupno tezak za napravit, posreceno izbrana igralska zasedba, scenarij, etc., ampak ima nekaj, kar je pri filmu nujno potrebno - vse skupaj je povezano v cudovito celoto….Za to pa ze rabis talent in noben AGRFT ti ne bo pri tem pomagal…
12. junij 2008 ob 13:51
Meni so recimo Košakovi filmi všeč. No če sem čisto iskren, sem videl samo enega in pol. Outsiderja in Zvenenje. Prvi ima lepo dramatično zgodbico, edino slovenski igralci so me na celi črti razočarali, to pa zato, ker naši igralci govorijo kot da bi imeli klobaso v riti. Ne vem a je to problem neizobrazbe ali pa je slovenski jezik preprosto tako trd? Sam se bolj nagibam prvi opciji, ker recimo obstajajo igralci kot je Šugman, ki čisto lepo in mehko izgovarjajo stavke, v končni vazi pa je slovenščina zelo podobna ostalim južno slovanskim jezikom, filmska izgovorjava pa je napram srbohrvaščini tako različna, da se človek vpraša če smo res kaj v sorodu. No zvenenja sem pa gledal samo pol. Do upora v zaporu pravzaprav. Uvod se mi je zelo dopadel.
12. junij 2008 ob 15:52
Da ne bo pomote, tudi meni….mi je ze od Videospona dalje vsec :-))))
12. junij 2008 ob 15:57
Lej Peter K, nihče v urejenem zahodnem svetu ne piše priporočila kar tako, saj so ljudje častni in držijo nekaj do dobrega imena. Malce drugače, kot v Sloveniji. Toda slovenski topoumneži pač mislijo, da se stvari odvijajo na nivoji zadnje krčme- kjer ti nekdo, da denar kar tako na lepe očke, da bo izpadel malo frajer, žal stvari potekajo bistveno drugače. Na sploh se mi o tem ne da razpravljati, saj Slovencu dopovedat, kako se posli sklepajo v tujini ni ravno hvaležno početje. Pa brez zamere…
12. junij 2008 ob 16:18
No no Andrej, spet pretiravaš. Tudi v tujini ni vse tako rožnato glede referenc. Stvar je precej podobna razmeram v Sloveniji. Namreč obstaja velika razlika med načelnim in dejanskim priporočilom.
Tako men ni nihče ne bo dal posla, če mu na listu papirja pokažem, da me priporoča sam Bill Gates. Posel bom dobil, če bo stranka vedela, da se jaz družim z Gatesom in da lahko od morebitnega posla tudi sama iztrži kaj od njega. Tako se prepriča stranko, ne pa z listom papirja na katerega se podpiše kostumografinja od Polanskega, ki pa če smo čisto iskreni, ni niti najmanj kompetentna, da bi ocenjevala scenarij.
12. junij 2008 ob 16:26
Ta kostumografka od Polanskega je bila nominirana za dva Oskarja, kasneje je postala exucutive producer za Warner Bros in je imela produkcijsko hišo z Goldey Hawn. Ni kompetentna, pa beybi, ta gospa je legenda Hollywoda in je med drugim napisala tudi par scenarijev, ki so jih posneli. Njeno ime je Anthea Sylbert, sedaj pa klikni na IMDB in se malo informiraj. Toda kako Slovencu dopovedati, da ti Bil Gates ne bo napisal priporočila, če o tebi ne misli tako. Tu pa misliš, omojbog, da če se boš z njim družila, da boš posel dobila. Pa saj ni nek fukfehtar in daje posel ljubicam. Ma saj ne moram verjeti, do kam seže slovenska preproščina in neznanje…Očitno se v Sloveniji posluje na tak način, malce se pokažeš s kakšnim direktorjem in že pade posel. Pa saj ni čudno, da gre počasi vse v maloro.
12. junij 2008 ob 16:41
Eh, poznati film =!= vedeti imenske podatke (IMDb; kdo rabi Štefančiča in klone?) in povezati s sorodnimi naslovi. To je zame pristop gospodiča Gartnerja, pri čemer mu materni jezik peša kot problematičnemu srednješolcu. Štefančič pozna bolje jezik, utrinke ima za velikostno stopnjo boljše, o samih filmih pa tudi ne pove prav dosti. Ti zapisi o filmih se mi zdijo kot piflanje v prvih šolah, kjer je šlo pri zgodovini za cifre in stavek, dva, ob letnicah. Zamahnem z roko, za v smeti.
12. junij 2008 ob 16:41
Kako to, da ti potem kar ona ne da sredstev za film? Oz. če gre za tako eminentno referenco, zakaj jo potem poskušaš vnovčiti v tujini? Kot sam praviš, je v tujini takšna referenca vredna pol posla.
Jaz sicer vem. Ona je zelo zelo mala ribica pri WB in se je ukvarjala z relativno nepomebnimi projekti, kar sam dobro veš. Skratka gospodična ni garant za uspeh filma, pravzaprav še investiciji ne more dati garant.
12. junij 2008 ob 16:49
Moj naslov da filme sodijo kopitarji je kar pravšnji. Tudi ti sodiš mednje. Ker se na ta posel ne spoznaš, očitno tudi nisi prebrala nobene knjige, je težko s tabo polemizirati. Stvari pač ne potekajo tako enostavno in po domače. Toda iz perspektive slovenske preproščine to izgleda tako. Ne vem zakaj ne greš v LA, daš kakšnemu Spielbergu ali Lukasu in ni dvakrat za reči, da fašeš vlogo v naslednjem Indiana Jonesu. Po tvoje grejo stvari nekako takole. Sicer pa zaključujem debato, ker nima smisla. Amen.
12. junij 2008 ob 17:06
Jaz te kulturno sprašujem zakaj ti tako “eminentna” oseba ne producira filma, če pa je zanj priprevljena dati “častno” referenco? To mi je skregano z vsakršno logiko in najbrž se kar dosti ljudi strinja z menoj.
To, da je nekdo dobil dve nominaciji za področje kostumografije je naravnost brilijantno, ampak to še ne pomeni, da je ta oseba sposobna tudi drugega posla v filmu. Res, da je napisala dva scenarija, ampak za boga milega no Andrej, ta dva filma sta navaden crap, kot vsi ostali filmi, ki jih je producirala. In mislim, da se ti to dobro zavedaš in mislim, da veš, da sama nima prav nobenih producentskih ter scenarističnih sposobnosti.
Z njeno referenco za scenarij, ti še jaz ne dam denarja za film. Kaj šele ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s tem?
12. junij 2008 ob 22:08
O ti sveta preproščina. Preberi si knjigo Petra Biskinda Easy Riders Ranging Bulls in boš videla, kaj je gospa sproducirala in kdaj. Pa kdo si ti, da se postavljaš na pozicijo, komu bi dala film in komu ne? Pa kdo so ti strokovnjaki, ki naj bi jim zaupali? mar iz mojega zapisa ne sledi ravno to, da jih nimamo? Pa v Sloveniji smo prišli že tako daleć, da bi lahko iz groba vstal sam Kubrick in se izrazil, da podpira kak talent in bi se takoj našla četica polizobražencev, ki bi kontrirala njegovemu mnenju, oziroma priporočilu in mu zabrusila naj kar sam financira film. Pa kam vse to pelje? Res v Sloveniji se vsi spoznajo na vse, oziroma obratno?
13. junij 2008 ob 00:14
Tvoji poskusi diskreditacije se me ne dotaknejo. Zanima me samo zakaj ti tako eminentna oseba ne producira filma, zakaj ne vloži kapitala v tvoj scenarij, če pa je tako načelna, da s svojo referenco garantira uspeh scenarija? To bi bil za njo vendar mačji kašelj. Mi lahko prosim odgovoriš na to vprašanje, brez, da bi me v svojimi odgovori tlačil v okvirje slovenske preproščine? A res zahtevam tako veliko? Jaz mislim, da ne. Pa tudi žalim te ne, zato ne vidim razloga, da se ti s takšnimi poskusi diskreditacija naslanjaš name.
In kakšna oseba sem jaz, da lahko odločam komu dajem film in komu ne? Sem oseba, ki je zainteresirana za investicijo v film. Ampak po svojem naravnem oportuizmu tudi zahtevam, da od te investicije dobim kaj nazaj. Skratka imam čisto legitimne in legalne pravice, da produciram film. Mi morda odrekaš tudi to pravico?
13. junij 2008 ob 00:36
Lej Američani ne vlagajo v evropske filme že vsaj dve desetletji, posebej če je film v tako minornem jeziku, kot je slovenščina. Kar pa še ne pomeni, da če bi film nastal, ga ne bi iskreno podpirali. Razumi da ta filmski biznis ni tako enostaven, imaš evropski model in ameriški. Problem Slovenije pa je, da blokira tudi potencialno uspešne slovensko evropske avtorje. Brez slovenske subvencije je težko dobiti evropskega producenta. In pri vsem tem veselo naši kopitarji sodelujejo brez da bi se zavedali, da slovenski film s tem izrivajo na obrobje, oziroma ga počasi zopet ukinjajo. Koleteralna škoda pa smo avtorji.
13. junij 2008 ob 00:58
Ampak še vedno ne razumem. Kako ti lahko nekdo daje brezpogojne reference, zastavlja vso svojo čast za tvoj projekt, ni pa sam-a pripravljen-a vložiti niti centa v film? To je protislovje, ki mu ni para.
13. junij 2008 ob 02:35
Joj, sveta pomagavka, Andrej, če ti komentarji niso všeč, lahko komentiranje tudi izključiš.
Pa še to - zamisli se nad svojimi izjavami. Če ti Slovenija in Slovenceljni niso všeč, svoje umotvore objavljaj na nemškem blogu.
13. junij 2008 ob 11:50
@Iztok Gartner, šele zdaj vidla tvojo surlico:), nič se nisem posrala nate, strinjala sem se s Simono v tistem delu, da ogromno filmskega znanja ni isto kot vedeti veliko podatkov o filmu. Sicer imaš pa v svoji glavi prav fascinantno veliko podatkov, le kako nekaterim ljudem to uspeva?:)
13. junij 2008 ob 12:15
tole je pa res katastrofa! Kosakovi blogi so mi bili kar vsec, ampak tile njegovi dogovori so pa pod vsako mejo dobrega okusa, resnicno. Brez argumentov, poizkusi diskreditiranja, ze kar malo na kolericnost meji vseskupaj. Ceprav se popolnoma strinjam z izjavami o slovenskem biznisu in ozkoglednosti, se sam ravno s takimi izjavami uvrscas v zelo podobne okvirje.
Da ne govorim, da najprej govoris o temu, da bi moral filme soditi le strokovni poznavalec, v isti sapi pa sam pises bloge o politiki, druzbi, ipd. in direktno pljuvas FDVjevce, ki menda niso edini, ki lahko sodijo o politiki - t.j. da lahko vsi sodimo o politiki. Sam se sicer strinjam s tem, da lahko vsi sodijo o vsemu, ker je na koncu obicajno preprost clovek, ki odloca o kvaliteti in vsecnosti vseh stvari, ampak ti se pa odloci, kaj tocno zagovarjas in bodi pri temu nacelen…in film je zagotovo precej bolj banalna in enostavna zadeva, kot pa politika.
13. junij 2008 ob 12:54
Halo Duck. A si že slišal za izraz Homo politicus? Dokler tu plačujem davke lahko izražam moje politične poglede. Včasih imam občutek, kot da si mnogi želite novo obliko totalitarizma, kjer samo posvečenci pišejo o družbenih problemih. Ostali pa naj bomo tiho in plačujmo davke. E, neče iči!
13. junij 2008 ob 13:49
Torej tudi filme lahko sodim jaz, ker plačujem vstopnice za kinopredstave in plačujem DVDje? Mar ne?
13. junij 2008 ob 13:51
Torej tudi filme lahko sodim jaz, ker kupujem vstopnice in DVDje? Mar ne? Ker torej plačujem za filme?
13. junij 2008 ob 14:03
No, saj je ze Mina lepo napisala, kaj sem zelel povedati.
Da, z veseljem poslusam izrazanje mnenj ostalih glede politike…seveda, dokler so kolikor toliko na nivoju in ne na nivoju Jansa sucks, Pahor je prelep za politko, vsi krscanarji ste katastrofa, komunjari ste kreteni, ipd…..in isto bi pricakoval za izrazanja (kritike) filmov, napisane od obicajnih ljudi - torej, ce so vsaj malo argumentirani in na nivoju, so popolnoma verodostojen odraz filma, ker je vendarle “pucanstvo” tisto, ki napravi film dober ali slab, uspesen ali neuspesen, bogat ali reven. V kolikor pa se gremo strokovne kritike in recenzije (paralela bi bila politicna ureditev oziroma politologija kot znanost), potem pa se pac vsak ne more mesati v to.
Ne, totalitarizma si ne zelim.
In da, (na moje razocaranje) studiral na FDVju, tako da sem slisal za homo politicus.
13. junij 2008 ob 14:47
Jao Andrej, prebrala tvoj celoten zadnji komentar in spuščanje na tak nivo pa res ne bi pričakovala od intelektualca tvojega kova. In mirne duše ti lahko vrnem žogico.
Dokler tu plačujem filme lahko izražam moje filmske poglede. Včasih imam občutek, kot da si ti želiš novo obliko totalitarizma, kjer samo posvečenci pišejo o filmih. Ostali pa naj bomo tiho in plačujemo za vstopnice. E, neče iči!
13. junij 2008 ob 14:50
S “poznavalci umetnosti” je večinoma takole: Kdor NE ZNA, NE MORE in/ali NE RAZUME, postane KRITIK.
Precej neuporabna zalega, torej.
13. junij 2008 ob 14:56
Nevarnokorenjeizvesolja:
To pa spet ni cisto res, to je tako, kot bi rekel, da so managerji najvecji strokovnjaki v podrocju, na katerem delajo, da so najboljsi enologi najboljsi pridelovalci vina, ali pa da so najboljsi fuzbalski trenerji bili tudi najboljsi igralci…nak, ni cist tako…
13. junij 2008 ob 14:59
Slovenske filme lahko sodimo prav vsi Slovenci, ker jih tudi plačujemo. Filmski sklad se napaja iz proračuna RS.
13. junij 2008 ob 15:15
“Opinions are like assholes. Everybody’s got one and they all stink.”
13. junij 2008 ob 15:31
Seveda jih lahko ocenjujete, kolikor jih hočete. Moj zapis je govoril o uradnih kritikih, ki jh prebiramo po uglednih časopisih. Tam pa bi moral veljati nek nivo, ne pa ljubiteljski spisi na temo fima. Publika je pa vedno slabše izobražena, tudi zaradi tega.
13. junij 2008 ob 16:07
@tolstoyed:
V zvezi s šolo sem tudi nadaljevala … ne jemlji besed iz konteksta.
Problem je v tem, da zastopaš mišljenje, da je okus in všečnosti nekaj, kar ti pade z neba na glavo in so pač različnih vrst oblik. Pa ni tako. Okus se vzpostavlja preko propagande in referenc, ki jih podajajo posvečeni opinion makerji, zato je to velika odgovornost. Zato je v neki državi bolj priljubljen hamburger, nekje pa siri. Objektivno dejstvo pa je, da hamburger v prevelikih količinah ni zdrav in dokazljivo povzroča odvisnost, ki vodi k holesterolu, mozoljem itd. V nekih državah je več pijancev in vince pojem nacionalne identitete, nekje pa ne. In gre za mase ljudi, ki tvorijo državljane. Zato je pri vseh stvareh pomemben padec ali višanje nivoja okusa, ki ima zakonitosti in prijeme, s katerimi jih krojiš. V kolikor dopuščamo, da so recenzije vsebinsko na nivoju, ki ga zastopaš ti, imamo temu primeren vsesplošni nivo. In ta je na področju filma izredno nizek. Tako nizek, da še filmske domnevne uspešnice, ki v Ameriki propadejo, ker jih popkorn ljudstvo ne sprejme, pri nas pridejo na lestvico najboljgledanih. Na primer Basic instinct II itd. Zato nekateri bluzijo o Okornovem poskusu, ki, se strinjam s Štefančičem, nikjer ne bi prišel v kinematografe v takem stanju, pi nas žanje visoko gledanost in celo za mnenje, da gre za najboljšega režiserja pri nas. Zaenkrat pač ne.
Tudi pri seksu imamo različne okuse. Pa vendar … tudi izkušnje!!! Dejstvo pa je, da punca, ki trdi, da je analni seks nagravžen, boleč in prav nikakršen užitek, to pač ni resnica. Resnica je, da pojma nima o analnem seksu, ker jo je nek neuk pubertetnik, ki ga ne zna držat niti v roki tako nabil v rit, da vse skupaj ni bilo ničemur podobno. Ampak ona bo tupila še naprej, na je to stvar okusa. Pa ni. Najprej je predvsem stvar načina uporabe sredstev, ki ti jih uspe uporabit tako, da stvar izpade užitek (in ti je všeč) ali pa tako, da je bohpumagi. In mi govorimo o javno objavljenih recenzijah in ne osebnem mnenju vsakega posameznika. Komu je bil film všeč in zakaj lahko sprašuješ svoje prijatelje ali pa klikaš na forume po netu. Plačana recenzija pa pomeni odgovornost, ker gre za “opinion makerstvo”.
@sex in the city:
Vsakomur, ki me gnjavi in steguje tace proti moji riti, še nisem ljubica.
13. junij 2008 ob 16:38
@Duck:
Razlika med totalitarizmom in demokracijo naj bi bila v svobodi izražanja javnega mnenja, ki vzvratno korigira morebitne nečedne apetite politike in politikantsko posvečenih opinion makerjev v imenu stroke. Vzvod za obvladovanje mas pa je še vedno, kot v zgodovini na sploh, poneumljanje.
Kolumnist ali publicist ali nekdo, ki pač objavi članek o tem in onem ima še vedno pravico izražat svoja mišljenja kot kontrapunkt ali podpora določenim posvečenim (stroka, opinion makerji, politični liderji itd.), vendar pa je uspeh nivoja odvisen od stopnje preboja poznavanja stvari skozi populistične vzvode. Zato so na primer v Franciji ugotovili, da je stopnja (v primerjavi z drugimi državami) zanimanja in poznavanja politične sfere izredno nizka. In da povprečen najstnik niti ne ve, kdo je predsednik države. Ta vprašanja so postala pomembna takrat, ko se želeli pred volitvami znižat mejo volilne pravice! Zakaj? Da bi določen kandidat z učinkovitimi propagandnimi vzvodi in zaledjem prejšnjega predsednika zlahka pridobil na svojo stran mlado populacijo, ki je popolnoma nepoučena na političnem področju in zato lahko nategljiva roba za privabit na volitve.
Na tak način se je na primer pritožil Mićo Mrkaić, da je stopnja povprečnega poznavanja ekonomije v Sloveniji izredno nizka v primerjavi z nekaterimi drugimi državami. Ne izražam svojega mnenja o vlogi MMja, da ne bo pomote, ampak samo primer. Medtem ko je on pofočkan strokovnjak, ki se prepira z drugimi strokovnjaki z drugačnimi smernicami. V kolikor pa je stopnja poznavanja na ekonomskem področju nizka, ljudstvo ne bo znalo precenit, kateri argumenti strokovnjakov s tendencami služijo temu, kar bi si povprečen državljan želel v bodočnosti, ampak bo padal na fore populistične maškarade, ki ga bodo razočarale po volitvah na primer (ali pa že vmes pri določenih vprašanjih). Kar je za državljane seveda slabo.
Tudi pri umetnosti ni problem v raznih izražanjih mnenj in oblikah podajanja le teh, raznih profilov ljudi, ki naj bi ustrezali nekim pričakovanjem. Vendar v imenu strokovnosti ta mnenja ne bi smela bit na nivoju izražanja všečnosti vsakega posameznika. Kultura je namreč izredno pomemben del identitete naroda in del kulturnega obraza je umetnost, vključno z nivojem ljudstva. Zato v kolikor določena družba na glasbenem področju podpira petkrat slabši nivo od povprečja po Evropi ali Ameriki, bo temu primerno slabo kotirala s kulturnim obrazom v svetu. To je samo en primer med zvrstmi. V kolikor bo nivo celo takšen, da bo narod zatiral lastne ustvarjalne posameznike, ki bi bili ali so na tujem bolje sprejeti kot doma, pomeni, da ubija svoj kulturni nivo, ker je njeno povprečje zabito in za razliko od bolj razvite tujine verjame, da je na primer Tu pa Tam odličen film, stvar okusa pač. Nobena tuja država pa ne bo podprla nikogar, v kolikor ustvarjalec ne bo imel podpore doma. Le redki primerki se bodo uspeli prebit. Ampak z mnogo sreče in premnogo težav v primerjavi s tistimi, ki jih bo podpirala država, od koder prihaja. In država, ki je njen okus na zelo nizkem nivoju in zatira lastne presežke, ker presežkov sploh ne prepozna, kar se pri nas dokazuje konstantno (tudi na znanstvenem področju in podjetniškem, da se razumemo), bo pač stagnirala in pobebavljeno ljudstvo bo vreščalo, kdo pa so ti tujci, da bodo nam govorili, kaj imamo radi in kaj je dobro (to se opazi že na nekem cenenem Eurosongu, ampak treba se je zavedat, da gre za velik odstotek istega ljudstva, ki na bolj pomembnih področjih funkcionira in izraža svoje mnenje enako debilno!). Temu primerni so rezultati. Take nadutosti za prazen drek je težko zaznat kjer koli po Evropi kot jo prevračamo v Sloveniji.
14. junij 2008 ob 05:08
“Okus se vzpostavlja preko propagande in referenc, ki jih podajajo posvečeni opinion makerji, zato je to velika odgovornost.”
jest moram rečt, da sem vesel, da mojega okusa ne kreirajo opinion makerji, da živim v družbi kjer skozi pluralnost mnenj lahko dobim nek celovit vpogled v stvar, ki me zanima. če bi danes v umetnosti še vedno vladalo enoumje bi blo to zlo žalostno in dolgočasno, tko pa nas bombardirajo z zanimivimi vsebinami pa čeprav se opinion makerji pogosto trudijo, da bi stvari, ki jih ne razumejo zatrli že v kali. sam umetnost konzumiram povsem neodvisno od kakršnih koli mnenj. šele če mi je stvar všeč se o njej pozanimam in pretehtam argumente za in proti.
človeku, ki je basic instinct presežek, še tako dobra recenzija ne bo spremenila okusa. ta proces, da se začne zavedat sebe in svojega okolja, se začne v njem samem. tisti, ki hočejo ostat ignoranti, recenzij itak ne berejo, me pa preseneča, kako si te zapise interpretirajo ljudje kot je košak.
14. junij 2008 ob 18:31
Simona, imam dva problema pri temu
1. Ne bi bil tako zelo preprican, da je resnicno po svetu stanje duha kaj boljse, kot v Sloveniji. Zivim v Belgiji in ko tukaj gledam TV programe (NZ, BEL, FRA, NEM, VB), mi grejo podobne stvari po glavi, kot ko jih gledam v Sloveniji. Kvaliteta komercialnih programov (torej tistih, ki prilagajajo vsebine kolicini profita) je obupna! Resnicnostni sovi o vsem mogocem brez nekih edukativnih vsebin, ponavljanje istih poneumljajocih humoristicnih serij, ipd. Edino, kar je vredno ogleda, je BBC, ampak tu pa se ze delno spuscamo v sivo obmocje totalitarizma, kjer “drzava” bolj kot ne kreira, kaj zeli predvajati.
2. Kako prepricati ljudi, da se zacnejo ukvarjati z resnicnimi druzbenimi problemi, brez da uvedes vsaj delno totalitarizem? In to v casu razmaka vseh oblik Web 2.0 - blogov, Facebookov, virtualnih svetov, ipd.? Jaz odgovora resnicno ne poznam.
Kar Sloveniji manjka, je neka zdrava sistemska ureditev, kjer bi se na tej sistemski ravni s kreiranjem politik ukvarjali strokovnjaki, pa pri tem ne mislim nujno na politike, katerih naloga ni biti strokovnjak, ampak znat strokovna mnenja popularizirat in jih narediti ljudem vsecna. Pri nas ni razvitih nekih institucij (think tanks, research institutes, ipd.), ki bi izdelovale objektivne studije za razlicne posledice odlocitev. Zdi se, kot da v Sloveniji politiki pogledajo ven in se glede na vreme odlocijo kaksno buco bodo danes posadili.
In pri tem se zacne in konca vsa zgodba o uspehu. Ce imas dobro postavljen sistem, bodo tisti najuspesnejsi postali vidni, tako v kulturi, kot v podjetnistvu in ostalih zadevah, bleferji pa se bodo smesili. In pocasi se bo spreminjala tudi zavest in osvescenost obicajnih ljudi.
Ce ze das primer eurosonga - Rebeka je imela vse sanse, da zmaga - je lepa, zna migat in tudi pesem ni bila tako zelo slaba. Samo ce ji je celotna slovenska eurosong odprava sposobna na sceni v glavo spustiti zgolj fen in od rekvizitov uporabiti kletko, ki mi se vedno ni jasno, kako se vklapa v bilokaj, potem pac ne mores pricakovati nic. In tu nastopi moj sistem - najti inovativnega koreografa, ki bo stvari spravil v neko smiselno celoto, mu dati proste roke in ce uspe, ga bogato nagraditi in izpostaviti, ce pa ne, pa mu nikoli vec ne dati projekt v roke. As easy as that…