janez go home

Državljan več ne ve, kaj vse bo še doživel od slovenskih policistov in organov pregona. Pred dvema letoma so jih takole mimogrede pregledovali občani, če slučajno ne švercajo kakšnega Roma v prtljažniku. Danes pa smo priča, da se zmotijo koga zapreti in preiskovati. Torej mirno se lahko zgodi, da ste nehote zaprti pred televizijskimi kamerami, brez da bi bili česar koli krivi.

Seveda tu niti najmanj ne gre za slučajnost, marveč za temeljito premišljeno logiko blatenja posameznikov. Da ne bo pomote, ne branim Ivana Zidarja, toda čudi me, da so novinarji RTV Slovenije tako tesno povezani s policijo, da tudi v nedeljo brez problemov pridejo posnet spektakularno aretacijo. Sicer pa so tako uredniki TV Slovenija kot tožilka Barbara Brezigar postavljeni s strani J.J. in očitno neomajano sledijo vsaki želji velikega vodje. In danes je največja želja predsednika vlade, da spektakularno zapre pred volitvami kakšnega tajkuna in po možnosti še njegovega pomagača. Seveda pa mora tajkun biti prave politične barve. Zato draga gospoda ne skrbite; Igorja Bavčarja ne bodo zaprli in posneli, saj je sam J.J. v pogovoru za nacionalko povedal, da Bavčar ni največji tajkun. Oziroma se mu zareče tudi takšna ob vprašanju ali je Bavčarja tajkun, da je lačen in da zaradi predsedovanja EU nima časa spiti niti kave z Urško. Oh, ubogi Janša, tako vneto služi državi, da nima časa niti za pošten obrok in kofetek.

Podobno vrsto uslužnosti kot pri nacionalki vseskozi vidimo v liku in delu generalnega direktorja policije g. Romška. Po parih mesecih finske preiskave v Patriji, gospod ni rekel ne bev ne mev. Celo drugače, v javnosti je obveljal vtis, da preiskave sploh ni, saj to ni po godu predsedniku vlade. No tu pa se moramo ustaviti; ali je policija nekakšna strankarska straža ali pa neodvisna inštitucija, ki naj bi ščitila navadne državljene pred vrsto lopovov vseh vrst in očitno političnih barv? Očitno je vedno bolj podobna partijski straži, kajti predsednik vlade odloča, kdo je tajkun in tudi njegovo velikost.

Pred zakonom naj bi bili, vsaj v ustavi je tako zapisano, vsi enaki. Toda kako vlada spoštuje ustavo se vidi v njenih dejanjih. Kar 17 odločb ustavnega sodišča vlada namreč ne spoštuje. Sedaj si pa predstavljate, da kot navaden državljan ne plačate v roku kazni izrečene za prometni prekršek. Po novi zakonodaji vam lahko vzamejo in celo zaplenijo avto. Ste mar podoben posnetek videli pri Janezu Podobniku, ki mirno ne upošteva sklepov računskega sodišča? So tam policisti ukrepali in je javna tožilka klicala Geriča na TV naj pošlje televizijsko ekipo, da aretacijo posname? Ne, tega filma ne boste videli. Kajti naša policija preganja samo še selektivno.

Toda tudi pri tem selektivnem preganjanju so neverjetno neuspešni, saj pred sodišča ne privlečejo več praktično nikogar. In vedno poslušamo iste izgovore, gospodarski kriminal je težko preganjati, je težko sledljiv, ipd…

Pa gospoda, koliko stoletij bomo potrebovali, da bo naša policija in tožilstvo vsaj približno na nivoju ostalih evropskih držav, če odštejemo Italijo, ki je tako korumpirana, da bolj korumpirana ne more biti. Toda za razliko od Italije, kjer imajo dobro organizirano mafijo, ki je sposobna tudi ubijati, pri nas gledamo direktorčke, ki so samo bolj prefrigani od države in veselo izkoriščajo pravne luknje in bašejo milijarde evrov v lastne žepe. In pri tem niti ne skrivajo svojih sposobnosti in znanja.

Ob vsem tem, pa policija ni neuspešna samo pri preganjanju gospodarskem kriminalu, tudi manj sofisticirane oblike kriminala so zanjo pretežke. Spomniti se moramo samo tega, da je morilec izpred diskoteke Global, ki je dobrih sto metrov odaljena od postaje MZNZ, uspel zbežati. Za obtožnico, pa so organi pregona potrebovali nič manj kot dva dneva??? Spomniti se moramo, da je morilec Plut teden dni mirno korakal po Sloveniji in celo gostoval v TV odajah. Medtem pa je policija teden dni potrebovala, da je dobila faks iz Srbije ???

Kot da ne bi živeli v obdobju interneta, faksov, mobilnih telefonov in učinkovite kontrole. Spomniti se moramo vseh spektakularnih sojenj, kjer smo leta gledali razne Kamenike in kopico poslovnih uglednežev, ki so svobodno odhajali na prostost. In kot po pravilu, so kriminalna dejanja ponovili. Ob tem pa smo vseskozi poslušali Barbaro Brezigar in njene napovedi o super uspešnih tožilcih za preganjanje organiziranje kriminala, ki delujejo s polno paro.

Danes smo priča samo nečemu, namesto morilcev in tatov velikega kalibra, policija preganja le reveže, ki so ukradli pašteto ali prometne prekrškarje. Torej v Sloveniji smo sposobni za vikend tisoč policistov poslati na ceste, nismo pa sposobni organizirati 10 tožilcev, ki bi vsaj v treh letih zaprli npr. 3 direktorje večjih firm, ki so enormno obogateli s krajo družbenega premoženja. Torej v Sloveniji je bolj nevarno pijan sesti za volan, kakor pa ukrasti milijon evrov.

Očitno je sistem pregona že tako dereguliran, da mu ni več pomoči. Edina regulacija, ki je še uspešna, je med državno tožilko in odgovornim urednikom televizije. Tu gre za enosmerno upravo po sistemu Janša – Brezigar - Gerič. In to gospoda, verjemite mi brezhibno deluje. Ko pa se spustimo na nižji nivo, pa vidimo zmote, pomankanje dokazov, slabo spisane obtožnice, pozaba le teh v omarah, strokovna nesposobnost kadrov, ipd…

Včasih so o policistih krožili še kakšni vici, danes pa so izginili, ker je očitno vse res. Do takrat pa gospoda velja samo tale stara od Parafov: „Ni jedne nema bolje od naše policije, uaaa…“

Kopiranje govora nekdanjega britanskega premiera je točka, do katere je J. J. preprosto moral priti. Njegova oblast ni nič drugega kot tehnika obvladovanja parlamenta, manipulacija z dejstvi ter skrajni cinizem do volilcev in posledično vseh državljanov Slovenije.

Temu primeren je tudi njegov odgovor na odkritje, da je del ključnega govora v času svojega vladanja prepisal oziroma ukradel. J. J. ne obžaluje, da je njegov govor prevod Blairovega, temveč nemarno zavaja, da vsi politiki operirajo s podobnimi dejstvi in stavčnimi zvezami. Po njegovi logiki je svetilnik kot metafora razvoja torej nek splošen pojem, ki ga politiki stresajo po vsem svetu.

Pa ni tako. Prave politike prepoznamo tudi po zgodovinskih izjavah, ki jih znajo dati v ključnih trenutkih in ki so originalne. Tako se je v trajen spomin zapisal govor Winstona Churchilla ob napadu na Združeno kraljestvo. Ravno tako sta se v zgodovino zapisala Kennedyjev “Ich bin ein Berliner” in “I have a dream” Martina Luthra Kinga. Našega premiera pa si bomo zapomnili po tem, da je ključno parolo preprosto skopiral od laburista Blaira? Ah, J. J. to ne skrbi, saj na obtožbe mirno odgovori, da so govorice o intelektualni kraji pretirane.

Še bolj nesramno pa nadaljuje, ko sebi v bran v isti koš potlači tudi bivšega predsednika Kučana in mu podtakne, da je tudi on prepisoval. Ta logika je perverzna: “Ja, že res, da kradem, ampak kradejo tudi drugi.”

V tem se skriva brezno, v katerega pada Slovenija: vse, kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. O etiki in morali ni več govora, gre samo še za balkansko “nadmudrivanje” in reduciranje politike na isti imenovalec. Po tej perverzni logiki smo vsi enaki in enako pokvarjeni. To utira pot najhujšemu populizmu. Zato ni prav nič čudno, če Jelinčič v oddaji na nacionalni televiziji mirno blekne, da bi morali tajkune postaviti pred zid, pa bi bil problem rešen. Zato ni prav nič čudno, če Andrej s Štajerskega v parlamentu pripiše poslancu SD, da bi ljudi najraje kar pobijal, tako kot so po vojni to počeli komunisti. Zato ni prav nič čudno, če hči ministra za šolstvo veselo razglablja, da bi bilo treba pedofile kastrirati.

V Sloveniji je sovražni govor vedno bolj sprejemljiv kot normalen način komunikacije. Da bi bilo vse še bolj usodno, pa se nihče več ne sprašuje o posledicah takšne degradacije politike. Vsem je že vse samoumevno. Moralni razkroj družbe je zato neizogibna posledica takšne politike, saj kraja postaja družbeno sprejemljiv pojav, plagiat postane enakovreden originalu, zavajanje in manipulacija pa splošno sprejeta praksa.

Predstavljajte si politično kampanjo današnjega premiera. Kako bo še koga prepričal s predvolilnimi govori, če bo volilce razžiral črv dvoma: so to njegove originalne zamisli ali pa je parolo spet preplonkal od kakšnega svetovnega politika?

Takšna politika na dolgi rok ne bo rojevala sadov in bo propadla. Toda vprašnje ostaja: kakšna bo kolateralna škoda, ki jo bo ob tem utrpela družba v celoti? Šele danes se na primeru Srbije vidi, kakšne so resnične in daljnosežnejše posledice Miloševićeve politike. Ne gre samo za grozljivo gospodarsko nazadovanje. Bolj usodno je to, da je vladavina tega samodržca na javno sceno naplavila kriminalno svojat, populiste vseh barv in nacionalizem kot edino temo, s katero se državljani še ubadajo. Medtem pa Srbija pred očmi svojih državljanov tone v mrak in bedo. Srbija danes za Slovenijo ne zaostaja dvajset let, temveč najmanj petdeset.

Vsako družbo držijo skupaj tudi moralna načela, vera v poštenje in jasna pravila igre. Ko se ti temelji zamajejo, smo priča razkroju družbe in kriminilizaciji le-te. Zato Janševo prepisovanje niti najmanj ni nedolžen pojav. Četudi ni prepisoval sam, ga to ne odvezuje odgovornosti, saj je očitno okrog sebe ustvaril ozračje, da je nekaj takega sprejemljivo, da je varati volilce legitimno in da cilj posvečuje sredstva. In ravno legitimiranje teh sredstev je najbolj vprašljiva točka njegove vladavine. Spomniti se moramo samo na Zverov odgovor na glasovanje v tedniku Žurnal, da so zgolj izrabili dovoljena sredstva? Izrabili? Gospôda, za to gre: za izrabo in zlorabo!

Po vsej Evropi odmeva Irski “ne” Lizbonski pogodbi. Večina voditeljev EU se sprašuje, kako je mogoče, da so majhni Irci — ki v resnici niti niso tako majhni — tako predrzni, da si upajo rušiti evropske stebre in temeljno pogodbo. Toda za razliko vrste tako imenovanih velikih narodov so Irci samozavestni in se ne bojijo izraziti svojega mnenja. Oni raje prakticirajo demokracijo v dobesednem pomenu besede.

Kako različno od Slovencev! Pri nas je pogodbo podpisal parlament, pri tem da je lepo število poslancev celo priznalo, da pogodbe niti niso prebrali. Dokument je dolg 300 strani in je za naše parlamentarce očitno pretežak zalogaj. Kaj šele, da bi o tej pogodbi sploh stekla kakšna javna debata! Da bi naši parlamentarci zaupali pogodbo v presojo volilcem? Za božjo voljo, kaj bi si pa Evropejci mislili o nas, če bi v letu predsedovanja EU zavrnili njen temeljni dokument? Kako kratka je pamet v Sloveniji!

Slovenski narod si je samostojnost izglasoval z 90 odstotki glasov. Tudi takrat so se našli nejeverni Tomaži, ki so dvomili, da bo referendum uspel. Ravno tako suvereno smo se odločali o vstopu v EU in NATO.

Nihče pa ni volilcev vprašal o vilenski izjavi, pa tudi ne o lizbonski pogodbi. Ošabni minister Rupel je vilensko izjavo podpisal, ne da bi v javnosti o tem stekla javna razprava. Prav tako ošabna oblast se tudi ni prav nič posvetovala z volilci, ko so napotili v Irak štiri vojake. Za kaj takega je verjetno potrebna širša debata. Ali pa je v Sloveniji že čisto sprejemljivo, da oblast odloča o vsem brez širšega soglasja? Si predstavljate, da bi nekje počila al-Kajdina bomba? Bi bili Slovenci pripravljeni korakati kak mesec pred zunanjim ministrstvom in zahtevati glavo ministra, ki je je podpisal “koalicijo voljnih”, ki so jo že Francozi označili za nepotrebno?

Pomanjkanje samozavesti je slovenska karakterna poteza, ki se vleče skozi vso narodovo zgodovino. V njej sta le dve častni izjemi: narodno-osvobodilni boj v 2. svetovni vojni in odločitev za samostojno državo. Vse drugo je eno samo hlapčevanje tem ali onim gospodarjem. Že Krst pri Savici je eno samo opravičevanje podložnosti. O domobranski prisegi se niti ne izplača izgubljati besed. Bila je izrečena — in tega se ne dá izbrisati, pa naj Cerkev še tako retušira zgodovino.

Glede samostojnosti pa so stvari drugačne. Samostojnost je rasla postopoma. Če ne bi mladina z obeležjem urbane kulture izrekla svojega “ne” vsej partijski ikonografiji in se pri tem pogumno spravila tudi na tako svete rituale, kakršna je bila štafeta mladosti, je vprašanje, ali bi kdaj izplavali iz Jugoslavije in partijskega enoumja. Pisanje takratne Mladine je bilo odštevanje dni ne le komunizmu in Stanetu Dolancu, temveč tudi naraščajoče samozavedanje, da o svoji usodi odločamo sami. Od tega spoznanja pa do samozavesti pa je samo še korak. Šele potem so slovenski intelektualci skočili na ta voz in začeli pisati ustavo in na veliko govoriti o samoodločbi. Seveda obstajajo izjeme. Toda večina slovenske elite je bila včanjenih v ZK.

Za mlajše bralce: ZK je kratica za Zvezo komunistov.

Danes ni bistveno drugače. Naši parlamentarci ne odločajo o ničemer samozavestno. So le privesek strank in njihovih liderjev. Čeprav naj bi bili zavezani vsem državljanom, so le bleda slika hlapčevanja v drugačnih okoliščinah. Tako kot je nekoč imela Partija odgovor na vse, imajo odgovor na vse dandanes stranke.

Dovolj žalostno je, da je tudi mladina popolnoma nesamozavestna in se zdrami le, če ji recimo vzamejo študentske bone. Za vse ostalo se jim fučka. To je filozofija praznih glav in polnih želodcev. Podobno je s slovenskimi sindikati, ki zgolj opozorilno štrajkajo, potem pa se kaj hitro dogovorijo za drobtinice. V Berlinu so deset dni stavkali vozniki podzemne železnice. Promet je bil ohromljen. Na koncu pa so dosegli povišanje plače za 200 evrov. Da prav ste prebrali: 200 evrov. Pri nas je uspeh, če si delavci izborijo borih 30 evrov, pa se vsi že trepljajo po ramenih.

Kaj drugega ne moramo pričakovati od naroda, kjer starši že v rani mladosti otrokom zgolj prepovedujejo, česa ne smejo, ne morejo, kaj ne bo ratalo ali kaj se ne spodobi. Vse to je cepljeno še na krščanski greh, češ, kaj si bodo pa drugi mislili o tem in kakšno sramoto bo posameznik pridelal ne le sebi, temveč kar celotni družini. Takšna vzgoja je temeljni kamen za izgrajevanje nesamozavestnih posameznikov. Tak posameznik ni zmožen oz. si ne upa izraziti mnenja — pa čeprav napačnega! — in vse to vodi v  ksenofobijo, ekcesno pijančevanje in samomorilnost. Zakaj smo ravno Slovenci tako visoko na svetovni lestvici somomorilcev? Odkod takšna agresivnost pri vožnji z avtomobilom? Odkod 200.000 alkoholikov Sloveniji (pri čemer se številka nikakor ne niža)? Se je ta družba sploh kdaj zavedala, kaj izgublja? Kakšen človeški potencial ostaja neizkoriščen zaradi pomankanja samozavesti?

Ne, ne, gospôda, o tem se v Sloveniji ne govori. Najlepša podoba te nesamozavesti se je pokazala ob obisku Georgea Busha. Ne gre le za servilnost naših politikov in za bebavost medijev, ki sta segli v neslutene višave. V mislih imam to, da so osnovnošolskim otrokom potisnili v roke ameriške zastavice, da so z njimi mahali enemu najbolj osovraženih politikov na svetu. Slika je nehote spominjala na obiske maršala Tita na Brdu pri Kranju. In pri tem so tudi zavajali tudi starše! Nihče se ni uprl takšemu izkoriščanju otrok v politične namene.

Si predstavljate, da bi kateri od teh otrok zavrnil mahanje z zastavicami? Kakšen halo bi nastal na šoli zaradi tega! Ni dvakrat reči, da bi v šolo poklicali starše in da bi šolski psiholog do temeljev pregledal otrokovo psiho, ali ni mogoče z njim kaj narobe. Saj vsi vemo, kako bi se to končalo: otroka bi vsi oštevali, dobil bi pošteno lekcijo o državljanski pokorščini in za povrh še kopico frustracij.

Tudi na takšnih majhnih detajlih se gradi samozavest posameznika in posledično naroda v celoti. Zato bi rad kdaj dočakal kak slovenski “ne”, na pa večno kimanje. Saj vendar nismo več v socializmu. Ali pač?          

Iztok Gartner je doživel rekord obiskanosti, ko se je na svojem blogu poskušal primerjati s filmskim kritikom Marcelom Štefančičem, jr. Ker je posegel na področje, ki je moj fah, sem mu nujno odpisal, naj se ne primerja s slovenskimi veličinami, temveč se naj raje ozre na tuje in tam najde vzornika, če ga že potrebuje. Sam imam s slovensko filmsko kritiko kar precej naporen odnos, saj se na njihove ocene in recenzije res ne moram zanesti.

Za vsako filmsko kritiko je važno, da je kompletna. To pomeni, da poskuša film zaobjeti v kar najširšem pomenu in oceni vse kvalitete filma, pri tem pa vzpostavi kritičen odnos tudi do slabosti. In kako je to pri nas?Filmska kritika v Sloveniji ni recenzija, temveč je ponavadi nekakšen prosti spis ali esej na temo zgodbe filma in nič več. Strokovni aspekti, kakršni so kamera, montaža, mizanscena, kostumi, scenografija, glasba, igra, kot da ne obstajajo. Kot da ni pomembno, kako je nekdo odigral vlogo, kako je film zmontiran, kako domišljeni so kostumi, kako verodostojna je scenografija, kako je vse skupaj ujelo oko kamere. Še slabše je, gospôda, kot si mislimo! V večini filmskih kritik niti ne objavijo podatkov, kdo je kaj delal, kot da je film izdelal samo režiser in nekaj igralcev. Kaj takega ne boste zasledili v nobeni kritiki v nobeni tuji filmski reviji. Tam velja železno pravilo, da so vsi ključni avtorji navedeni v kolofonu. Tu ne gre samo za spoštovanje do avtorjev, temveč tudi zavedanje, da so sodelavci še kako odvisni od kritiških opažanj, saj dobivajo posle na podlagi referenc v revijah. Če torej v špici filma vidite, da je scenografijo izdelal Dante Ferretti, da je za kamero sedel Robbie Müller ali Vilmozs Zsigmond ali da je film zmontirala Thelma Shoonmaker, gre zelo verjetno za umetniško zelo ambiciozen film, saj že imena sodelavcev zagotavljajo kvaliteto. Pri nas pa kot da to ni važno. Važna je samo zgodba in ime režiserja. Kakšna sveta preproščina in kakšno nerazumevanje filma!

Kaj bi bili filmi Emirja Kusturice, če jih ne bi oscenaril Abdulah Sidran in če jih ne bi snemal Vilko Filač? Verjetno bi še vedno šlo za izdelke sicer talentiranega avtorja, ki bi pa očitno zanemarjal scenaristične luknje v zgodbi in ki bi bil premalo vizualno občutljiv, da bi skočil iz sivega povprečja. Kaj bi bil Martin Scorsese, če ne bi vse njegove filme zmontirala Thelma Shoonmaker? Ali bi Easy Rider izgledal tako dobro, če ga ne bi posnel Lazslo Kovacs?

Toda to je samo en segment pomanjkljivosti naših recenzentov oz. kritikov. Napak je še bistveno več! Določenih filmskih postopkov ne poznajo ali pa sploh ne vejo, da obstajajo! Ste že kdaj prebrali, da bi kak slovenski kritik omenil “elipso”, “paralelno montažo” ali “overlapping”? Seveda ne, toda to so osnovni pojmi montaže. Ste kdaj prebrali, da je montaža “preseljena znotraj kadra”? Ne, tega niste zasledili — pa ne gre za montažni postopek, temveč za pojem v območja filmske kamere in mizanscenskih rešitev. Kdaj ste nazadnje prebrali kaj omembe vrednega o filmski igri? Pa vendar v filmih nastopajo igralci in uporabljajo različne igralske tehnike. In kdaj ste zasledili, da bi slovenski kritik omenil karkoli v zvezi z glasbo? Tu sem naštel samo nekaj prvin in pojmov, ki bi se morali v kritikah pojavljati redno, pa se ne.

Da ne izgubljam besed o ocenah filmov, do katerih se večina slovenskih kritikov ni sposobna oprediliti. Tak primer je “There will be blood”. Z vatli govorjenja o scenariju in zgodbi seveda ne pridemo prav daleč, saj je v tem filmu bolj pomembno vse drugo. Kako se lahko zgodi, da Marcel popolnoma sesuje film “La vie en rose”, kjer je na delu naravnost genialna dramaturgija, pri tem pa gre tudi za enega najboljših igralskih portretov neke znane osebnosti v zgodovini filma — v tem primeru šansonjerke Edith Piaf. Igralka ni zaman dobila oskarja. Njena igralska kreacija je naravnost osupljiva in upodablja več kot štirideset let življenja pevke. Se mogoče kdo zaveda, kako težko je upodobiti štirideset let življenja in propada nekega človeka? Tu ne gre samo za dobro masko, temveč za izjemno igralsko transformacijo. Se je kdo vprašal, kakšna je dramaturgija filma “La vie en Rose”, kjer se časovno prepletajo različni časi, kjer ne govorimo samo o flashbackih, temveč tudi o flash forwardih? Ali je komu jasno, da je bil a delu vrhunski scenarist, ki je že na papirju opredelil tako zahtevno dramaturgijo in časovni obseg? Se je kdo vprašal, kako kvaliteten je bil montažer, da je vse skupaj spojil tako nemoteče in gladko? Se kritiška gospôda sploh zaveda, da takšni profili ustvarjalcev pobirajo mednarodne nagrade? In če že ne, da postanejo prave zvezde v svojih poklicih in preskočijo v rang najdražjih?

Da bi bila stvar še slabša, večina slovenskih kritikov sedi v žirijah Festivala slovenskega filma in redno ocenjuje vloge, prispele na Filmski sklad. Tako lahko pride tudi do takega absurda, da sem svoj zadnji scenarij poslal na Sklad s priporočilom scenarista “Drakule” Francisa Forda Coppole — žiranti pa so ga gladko ocenili kot slabega! Ne boste verjeli: v komisiji so bili trije slovenski kritiki, od katerih ni nihče končal AGRFT, kaj šele kakšne mednarodne šole. Tudi zaradi takih prigod sem se odločil, da zapustim Slovenijo.

V Sloveniji bi se morali vprašati, zakaj imamo tako slab in nepregleden kinematografski program. Morali pa bi se tudi vprašati, kakšni profili ljudi ocenjujejo filme — naše in tuje? Kako se lahko zgodi, da gredo mimo nas ključni dosežki svetovne kinematografije, pa o filmih ne izvemo praktično nič? Kako je možno, da se po dolgem in počez analizira pogosto banalnega Spielberga in njegovega Indiano Jonesa, nič pametnega pa ne preberemo o Paulu Thomasu Andersonu. Ali se kdo zaveda, da je bil taisti Paul Thomas Anderson pred dvema letoma v Motovunu, tako rekoč na dosegu roke. Z njim je naredil kratek intervju samo mladi zagnanec Dražen Štader. Kje pa so bili ostali?

Verjemite, gospôda, mojega seznama epizod s kritiki je za debelo knjigo — in te so najboljši obraz naše filmske neizobraženosti oziroma (ne)kulture. Za filmsko kritiko pa lahko rečem le to, da se tako kot na nogomet na filme spozna praktično vsak. Pa se res?