Provinca
Ponedeljek, 5. maj 2008Provincialnost je stanje duha in ni ga mogoče kar tako izkoreniniti, kajti kultiviranje traja bistveno več kot eno desetletje. In ravno za to gre: danes Slovenija deluje bistveno bolj provincialno kot pred dvajsetimi leti. Zakaj?
Pred dvajsetimi leti je Slovenija — vsaj napredni del mladinske kulture — stremel k spremembam. Z alternativno sceno je bil vpet v svetovno dogajanje. Zdelo se je, da je Ljubljana center sveta. Danes pa ima človek vtis, da živi na obrobju, kjer se nič ne dogaja in so izjemni dogodki že prava redkost.
Spomnimo se, da je Igor Vidmar takrat pripeljal v zatohlo socialistično prestolnico večino vrhunskih bendov. Tako smo videli od Siouxsie & The Banshees do Swansov praktično vse, kar je v svetu štelo. Mogoče res nismo videli Clashov, toda Smashing Pumpkins so še pred zasedbo prvih mest na svetovnih glasbenih lestvicah bili gostje Novega rocka. Takrat se je zgodil tudi preboj, da je kak slovenski bend uspešno zajadral v svet. Laibachi so tudi danes prepoznavna znamka povsod — sicer ne v mainstreamu, toda znotraj alternativne glasbe še vedno uživajo status legend.
Takrat je bil v Ljubljani še spodoben kinematografski program, revija Ekran pa je izhajala še mesečno, ne pa dvakrat na leto. Danes je vse drugače.Že bežni sprehod čez Ljubljano in pogled na plakate pokaže, da smo bližje kakšnemu Nišu kot pa Gradcu. Zabranjeno pušenje, Ceca, Crvena jabuka, Oliver Dragojević … Po mojem ni treba več naštevati. Vsake tri mesece se mogoče zgodi kak spodoben koncert in to je vse. Kinematografski program je porazen, samo ameriški pofl, le tu in tam kak spodoben film, ki pa se kar hitro utopi v množici ničvrednih komedij tipa Film da te kap 4. Edini film na repertoarju, ki je trenutno vreden ogleda, je There will be blood. Povejte, kaj ste izvedeli o tem filmu?
Podobno je z diskotekami, ki izginjajo iz dneva v dan. Bojim se, da bo Ljubljana ostala brez plesnega prizorišča, če se bo trend nadaljeval še dve leti. V klubih vrtijo čigumi rave, ki nikogar več ne spravi v exstazo. Če ne bi bilo Orta in tu in tam Metelkove, se kitar v Ljubljani ne bi dalo več slišati. Narašča pa število lukenj, ki brez sramu vrtijo harmonike ali pa turbofolk, največkrat pa v jutranjih urah slišimo razne Balaševiće, Bajage in Plavi orkester. Nikjer ne slišiš Arctic Monkeysov, soula, dobrega rocka ali spodobnega popa.
O razstavah in usihajoči likovni umetnosti se ne splača niti razglabljati. Kdo razen Irwinov je v zadnjih letih pritegnil več kot sto obiskovalcev? Tudi dogodki, vredni razglabljanja, grejo mimo medijev neopaženi ali pa jih vržejo v rubrike na kratko. Zadnjič sem si ogledal zadnjo predstavo Dragana Živadinova in bil prijetno presenečen. Pričakoval sem, da bodo naslednji dan v kulturnih rubrikah kraljevali naslovi Veliki povratek Živadinova ali kaj podobnega. Pa nič. Le kratek prispevek v Kulturi ob enajstih zvečer na nacionalki.
Zato pa v medijih spremljamo dogajanje v zvezi s Paris Hilton, tretjerazredne prireditve naših stilistov in modnih navdušencev, parado ksihtov lokalnih spozorjev in glave politikov. Ko človek prebira slovenske časopise, dobi vtis, da obstaja samo še politika, kriminal in šport. Vsega drugega kot da ni več v naši zavesti.
Otvoritev Kina Šiška kot novega koncertnega prizorišča pa vendar daje upanje. A tudi pri tem je pobudnik Gregor Tomc, tekstopisec in ustanovitelj Pankrtov. Kje je vsa ta mladina in novi entuziasti? Očitno se utapljajo v apatičnosti in zapijajo svojo grenkobo ob vikendih, da bi pozabili pritiske, ki jih doživljajo čez teden.
Ranjka Jugoslavija je potrebovala trideset let, da se je urbanizirala in začela ustvarjati domačo glasbo. Okrog leta 1975 so nastali Bijelo dugme in Buldožerji, čez dobri dve leti pa se je zgodil punk. Koliko bo potrebovala Slovenija, da se izvije iz primeža provincialnosti, pa je vprašanje, na katerega ve odgovor samo bog. Ali po tuje rečeno: “Pitaj boga!”
Objavljeno v Ponedeljek, 5. maj, 2008 ob 12:08 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
5. maj 2008 ob 12:41
Alternativa, o kateri pišeš, trenutno ni tržno zanimiva, zato se je pomembnejši organizatorji in promoterji izogibajo kot hudič križa. Res je revščina, sploh kar se koncertov in razstav tiče. Vprašanje je tudi, če bi se pri nas koncert kakšnih Arctic Monkeys finančno sploh pokril, ker je povprečen obiskovalec malo bolj rockerskih koncertov očitno čisto zadovoljen z revivali balkanskega rocka a la Bjelo Dugme in Riblja Čorba.
Je pa v Ljubljani kar nekaj skupinic, ki se trudijo z organizacijo “prave”, nekomercialne alternative: elektronika v Ch0 in K4, darkeraj v Menzi, metal v Gala Hali in občasno v Ortu, pa tudi HC scena z emo-dovtipi doživlja preporod. Orto je kljub vedno večji usmerjenosti v mainstream lani gostil Mick Harveya, Therapy?, The Dirty Three, Omarja Rodrigueza, letos v pa okviru orto-festa Fishbone in Agnostic Front. Dogaja torej se, odvisno pa je kakšna stopnja “alternativnosti” ti paše.
Nujno tudi potrebujemo koncertno prizorišče, ki bi bilo nekaj med gospodom Metelkom in gospodom Cankarjem in ni VPK.
5. maj 2008 ob 12:56
Jao, večni pesimisti.
Ma, kaj nas zmeraj tako skrbi, a smo provincialni al ne, in največja nočna mora je očitno še vedno misel, da bolj spadamo na balkan, kot na zahod. Big deal, saj smo vendar v evropi brez mej in ljubljana je center sveta ravno toliko kot Graz. Vse je na dosegu roke, in trdim, da so možnosti za sposobne enake, dobiš lahko evropska sredstva, privatne sponzorje, pritegneš evropsko publiko in ustvariš evropski dogodek, samo če hočeš.
5. maj 2008 ob 14:11
[…] janez go home wrote an interesting post today on ProvincaHere’s a quick excerptProvinca Ponedeljek, 5. maj 2008 Provincialnost je stanje duha in ni ga mogoče kar tako izkoreniniti, kajti kultiviranje traja bistveno več kot eno desetletje. In ravno za to gre: danes Slovenija deluje bistveno bolj provincialno kot pred dvajsetimi leti. Zakaj? Pred dvajsetimi leti je Slovenija — vsaj napredni del mladinske kulture — stremel k spremembam. Z alternativno sceno je bil vpet v svetovno dogajanje. Zdelo se je, da je Ljubljana center sveta. Danes pa ima človek vtis, da živi na obr […]
5. maj 2008 ob 14:17
Ja včasih je bilo zakon, ko smo šli po prašek in kavo v Avstrijo.
Andrej, to je vse čista matematika.
Če bi nas bilo 20 mio, bi imela Ljubljana dobrih 2 mio prebivalcev in 10x več zgoraj naštetih stvari.
Zakaj, pa ti ne probaš z organizacijo kakšnega koncerta, npr. čez 2 leti, ko bomo imeli stadion, dvorano…
Sem bil 1 mesec v nemškem mestu Luebeck, ki ima dobrih 200k prebivalcev (malo manjši od Ljubljane).
Da ti tam vidiš nočno življenje. Kamor koli, ampak res kamorkoli smo prišli je bila “Franci na balanci” na kvadrat scena. Sploh nisem mogel dojeti, da lahko človek kaj takega doživi v Nemčiji.(pijanih ljudi ob sobotah pa 10x več kot pri nas)
Smo uleteli,v kao neki rokerski lokal…mislim…to bi morali videti
Še podatek, ki pove vse.
Najbolj nam je “sedlo” v nekem karaoke nočnem klubu.
Še enkrat, večji si več je različnosti.
V Madridu, sem v nekem lokalu tudi že Siddharto slišal. (DJ je imel piratski CD
)
5. maj 2008 ob 14:41
Mater kak pa vi otroci 80-ih nabijate o tem kaj je prava kultura. Mislim who the fuck are you, da bote takole kategorizirali kaj je cool in kaj je bad.
Boli me kurac za Laibache, Živadinove in ostale kekce, ki so le še sami sebi namen. Boli me kurac za punk, UDBO in vse kar spada zraven. Boli me za vašo alternativo iz 80 - ih.
Glede na vaš kulturni teror in poskuse stigmatizacije, bo Ceca kmalu postal simbol mladinskega uporništva. Saj naj bi se navsezadnje šlo za svobodo izbire ane?
5. maj 2008 ob 14:53
hehehe, čisto na vse, kar si omenil, je hodilo par publike, vedno eni te isti, isto v opero, gledališče, ballet, sploh ni blo treba trikrat it in si vse poznal … danes je pa hehehehe, si kr zadel, po medijih čudno, čudna slika…samo stari se s svojmi dosežki in uspehi tako hvalijo, da mladi verjetno niti do daha ne pridejo … v Sloveniji vse deluje klanovsko … je kar nekaj zelo dobrih in svobodnih, so pa bolj revni zato, samo jih mediji ignorirajo, samo radio študent me informira, kaj tudi se dela.
…nikoli mi ni jasno, zakaj vedno, ko se ljubljansko zabavo omenja, kaj, če bi šele v kranju živel, bi ljubljana se ti ne provinca zdela, mi film, str, Nočni portir, pred oči pride…veš koliko zgodb, nočni portirji, ljubljanskih hotelov, tujcev mnenj, poznajo…o žvljenju…pa kranj, tržič, jesnice in škofja loka se tudi z mesta, meščane imajo.
5. maj 2008 ob 14:57
Katerokoli besedo čaka njen lasten poraz.
5. maj 2008 ob 15:06
Gospod Andrej, ne vem, če bereš Pozitivke, beri…Slovenija je Velika in, če še radio študent poslušaš, je pa še Zelo Lepa in, če ostalo, razen mladoeknomistov, kateri si vse zaupanje zaslužijo, da ne bodo nategnili, ker bodo taka pravila, da, če se bo kdo nategnil, bo takoj videl-spoznal, da se je sam zajebal in bo na odjebanju delat začel … bo tudi Svetovno prepoznavna-kakor je enkrat, enmalo časa, že yuga bila … šibo, eno po eno hitro zlomiš, polomiš, v butaro povezane pa že teže, če je-so šibe suhe, če so sveže, se predn se zlomijo, upognejo, tadobre se niti ne zlomit nočejo.
5. maj 2008 ob 15:10
…hehehe…in po porazu, nova beseda zmago, novo prinese in spet se vse pozbi, ker nova tehnologija, novi čas, nove besede, nove zmage nove poraze, gor, dol, malo sem ter tja, z ritkama, se živlene začne … Smrt ni poraz, vedno je odrešenje.
5. maj 2008 ob 15:22
Andrej,
kar precej tega, kar si zapisal drži. Vendar jaz za to mrtvilo ne bi krivil niti aktualne, niti bivše mestne politike.
Za takšno stanje so (ste) predvsem krivi mrtvoudni kulturniki. (Vidmar je v osemdesetih vse to organiziral iz lastnega žara in ne zaradi tega, ker bi mu bila aktualna politika kaj posebej naklonjena).
5. maj 2008 ob 15:23
Prijateljica si je pred kratkim na vso moč prizadevala, da bi v Slovenijo pripeljala Leonarda Cohena, ki bo poleti po približno 15. letih na svoji ( zelo verjetno zadnji) turneji po Evropi. Seveda je bila zadeva že vnaprej obsojena na neuspeh. Prav tako pri nas ne bomo videli Neila Younga in nismo videli že dolgo nikogar omembe vrednega.
Nič nimam proti estradnikom, a naj vsak dobi nekaj, kar si bo z veseljem ogledal.
Res je tudi, da so dandanes spodobne diskoteke (spodobne = ne rejverske-tehno-tuctuc nabijaške) redke in bolj izjema kot pravilo. Tako se današnji mulčki po pivu, dveh namesto na plesišče odpravijo znoret v avtomobile.
Pa dragi moji, v Ljubljani je še dobro - kakšnih 25 km stran poslušamo koncerte resne glasbe v telovadnicah, zadnjo diskoteko pa je tu zamenjala igralnica.
Beda.
5. maj 2008 ob 18:25
Dober zapis!
In kar je ob vsem omenjenem najhuje: celotna scena se večini zdi nekaj povsem normalnega. Ne zavedajo se, kako ogabno je, da to zagovedeno mrtvilo opravičujejo s tržno nezanimivostjo, majhnostjo ali celo nekakšnim “kulturnim terorjem” prejšnjih generacij. Lepo vas prosim…
V manj zagamanih krajih bi Cohen brez težav napolnil dvorano (ja, bil bi “tržno uspešen”!), mladi v glavnem (!) mestu vsaj približno prodorne države pa bi imeli kaj več povedati in bi se raje primerjali z evropskimi prestolnicami, na pa z manjšimi mesteci. Priložnosti imajo bojda tako ali tako več, kot smo/ste jih imeli nekdaj.
Sicer pa bi zgornjemu zapisu lahko dodali še marsikateri drug primer provincialnosti. Začnimo z zabavnim programom nacionalke, nadaljujmo npr. z glasbenim “izborom” komercialnih radijskih postaj itd. itd. Eh, bolje da neham…
5. maj 2008 ob 20:27
Andrej, s tabo se tokrat strinjam samo v eni stvari, da je Ljubljana provinca. Prepričan pa sem, da je Ljubljana provinca vedno bila, tudi pred dvajsetimi leti ni bilo nič drugače.
Pa začnimo z glasbo - res smo imeli priložnost videti bande, ki jih omenjaš, ampak točno te in skoraj nobenih drugih - ali pa boš rekel, da so našteti vse, kar šteje? Jaz sem se na koncerte moral voziti v Zagreb in provincialni Graz, ker v Ljubljani ni bilo ničesar. Razen če se ti pet koncertov v treh letih zdi veliko. Oja, spomnim se pa kar nekaj koncertov velikih rock skupin, ki so odpadli zaradi premalo prodanih kart - če sem natančnejši, prav leta 1988, torej pred dvajset leti, so odpadli Black Sabbath in Uriah Heep.
Podobno površno je tvoje naštevanje balkanskih bandov, ki menda kažejo na našo provincialnost. V letih 1988 in 1989 sem imel dvakrat priložnost pred nekaj tisočglavo množico, večinoma študentarije, gledati Zabranjeno Pušenje. Ob tem velja povedati, da je to bila tista faza benda, ko so na čelu z dr. Nelejem Karajlićem bili najglobje v novem primitivizmu. Današnje Pušenje, ki po tvoje asociira na provincialnost, v resnici igra veliko kvalitetnejši rock’n'roll.
Oja, tudi takrat konec osemdesetih so bili najpogostejši koncerti balkanske glasbe, le da je namesto Cece nastopala Šemsa Suljaković pa Mitar Mirić. In seveda Plavi Orkestar in druga jajca novega primitivizma.
Tudi z diskotekami je bilo konec osemdesetih zelo slabo - verjemi, bil sem resen interesent, a razen Palme, ki je enkrat na teden imela rock večer, ni bilo kaj veliko. Večina mularije je drla v Turista in v neko glupo diskoteko (katere ime sem pozabil) nekje v Fužinah ali celo Sostrem ali tam nekje. O K4 ali Orto baru, Hound Dogu in drugih rock klubih takrat še ni bilo ne duha ne sluha - nastali so šele v devetdesetih. Tudi koncertnih dvoran ni bilo - bila je Hala Tivoli, manjši bandi pa niso imeli kje igrati, edina luknja je bila v DICu, pa še tam je bilo le nekaj obskurnih koncertov na leto. Malo boljše slovenske in hraške rock bande smo zato morali hoditi gledat v kraške gasilske domove, denimo v Sežano ali Pristranek. V glavnem - danes je klubov z rock glasbo več, kot jih je bilo pred dvajsetimi leti.
In ko že omenjaš 1975 kot leto urbanizacije jugoslovanske glasbe - to je morda leto, ko so nastali bandi, ki jih poznaš, resnica pa je taka, da so odlično in uspešno glasbo po vsej Jugi ustvarjali že veliko prej: Mladi Levi, Srce, September, Time, Smak, Indexi, etc etc, etc. Nekateri med njimi, denimo September, so bili precej uspešni tudi v zahodni Evropi.
Čeprav se v bistvu strinjam s tvojo osnovno trditvijo, da je Ljubljana provinca, pa v dokaz uporabljaš povsem napačne argumente, od katerih večina sploh ne drži.
5. maj 2008 ob 20:43
Seveda se pod vse podpišem. Točno takšno sliko vidim. In definitivno jo zelo podpira tako politika kot posledično mediji. Včeraj sem bila na primer kot gledalka deležna obsežnejšega poročila v POP IN, da je neka gostilničarka priredila rojstnodnevno žurko svojemu sinu, kamor so bile povabljene tudi nekatere misice. Kej tacga!!! Košak, drugo leto si pač omisli žur za rojstni dan, povabi striptizeto Jagodo iz BBja in o tem obvesti medije. Definitivno bo dogodek bolj odmeven, kot če bi se spravil posnet nov film na Slovenskem.
Je pa nekaj resnice tudi v komentarju Rada. Moram priznat, da sem nad mrtvilom kulturnikov zadnja leta naravnost fascinirana. Tudi udeležba na kakršni koli prireditvi je s strani kao aktivne srenje naravnost porazna. Srečaš marsikoga, ki zaluta, insajderje pa redko. Nobenih povezav, totalna odtujenost in spraševanje, kaj pa ta kej počne … kje je pa ta kej zadnje čase (pomeni zadnja leta). Nobenega stičišča. Nič. Pred časom je Vesna Milek pisala kolumno na to temo. In na konec je zaključila z optimizmom, da je prišla na kozarček v PENa in srečala tega in onega, torej ni res, da se ne dogaja nič, da so vsi izginili s prizorišča. Saj razumem podporo. Lepo. Ampak mikromali PEN pač definitivno ni nikakršno stičišče, še manj stičišče z neko kontinuiteto, kot je bilo v starih časih. Vse se ruši in postani … nobene aktivnosti in povezav. Zelo slabo!!! Tudi Čandrov odgovor na to isti vprašanje, ki postaja na žalost kliše, je podal zanimiv odgovor. Da so priredili nogometno tekmo v imenu povezav in dobrih odnosov s sosedi, torej s hrvaškimi literati. Mislim … saj je lepo. Ampak mi nič ne vemo o tem, niti ne vemo, zakaj neki je to dobro, razen za kakšen njihov prevod več in ubožen cekin v žep, ki jim ga seveda privoščim. To ni nikakršna aktivnost v družbeno odmevnem smislu. In potem se pojavi Taras Kermauner in presenetljiv pomp z vseh strani! Vse lepo in prav. Karizmatična oseba, ki zna pritegniti pozornost. Ampak … ali to po drugi strani pomeni, da v sveži generaciji, ki bi morala udarno zastopat današnji čas, ni nobene volje do glasu! Bohnedaj, da je “Taras Kermauner bum” pravzaprav trenutno mašilo in slepilo za totalno mrtvilo.
6. maj 2008 ob 08:56
Provinca se prepozna že po tem, da zvečer v mestu ni nikogar drugega kot mularija. Vsi nad 28. letom so pridno doma, včasih se gredo v kmečkih hohšteplarajskih oblekah malce pokazati v CD-drugega pa niente! In tako je bilo v Ljubljani od nekdaj. Samo takrat smo bili mi mularija, pa nismo opazili. V New Yorku, Parizu, Londonu, celo Amsterdamu-nikjer ne opazim toliko mularije. Zagotovo tudi tam mularija hodi žurirat-ampak niso edini-zato ne bijejo toliko v oči.
6. maj 2008 ob 09:49
Cela Slovenija je provinca.
A veš, zakaj imamo režiserjev kot pasjih drekov v Tivoliju?
Ker je najlaže biti umetnik na vasi. Sic!
6. maj 2008 ob 10:14
a veš zakaj imamo cel kup starih modrijanov pod narekovaji 1tastar? Tebe se socializacija še dotaknila ni. Mar nisi ravno ti pomodroval na pogrebu mladega fanta, da si je sam krvi za nesrečo-in to ravno pred njegovimi starši? Za kaj takšnega moraš biti emocionalni retardiranec. In še ponosen si nase, kako nimaš dlake na jeziku. Stari psihopat!
6. maj 2008 ob 10:44
Emocije so zame staromodna navlaka
6. maj 2008 ob 11:59
Košak… uporabi matematiko in dobiš odgovor. 20+ let nazaj je bla Ljubljana v nekih segmentih enakovredno mesto v tedanji državi z nekaj več ko 20 miljoni duš. Režim je tko al drgač spodbujal iznajdljivost, kreativnost,…. Dan’s je Ljubljana glavno mesto popolnoma zahojene province EU in meščanstvo je spoznalo da ti nobena iznajdljivost in kreacija ne pomaga. Našponano je z pridobitništvom, upirat se nimaš nikomur, velkih tem ni, da bi mel pa v provinci kjer je slabe 2 miljona duš dosti človeških resursov pa tud ni za pričakovat. Ko bo brezposelnost, pa mal večja draginja in šverc, ter države ex yu spet pod isto streho pol bo mogoče spet boljš. Sam se bojim, da bo še kak ognjemet večjih razsežnosti še na nebu pred ponovnim vzhodom kreativne energije na slovenskem!
6. maj 2008 ob 18:52
lepo, blitz.
taras k. mašilo? hm…
6. maj 2008 ob 20:40
če nimaš emocij si samo smredča stara navlaka, ki onesnažuje. Nimaš pa tistega osnovnega, ki te dela človeka.
6. maj 2008 ob 21:04
Ma gospoda. Pa vi bi se najraja primerjali s Horjulom. Halooo!!!
2 milijona populacije je beden odgovor. Vse se začne in konča v glavi.
6. maj 2008 ob 23:11
Seratorji. Nabijajte si Uriah Heep in ostale dinozavre doma, Ljubljana je prestolnica kvalitetne elektronike. Samo to sezono so pri nas gostovali Kenny Larkin, Jeff Mills, Dave Clarke, Heiko Laux in Steve Rachmad. Kaj me boli kurac, če vam nobeno od teh imen ničesar ne pove … Vzemte raje kak iks, kot da se z laškim cuzate.
7. maj 2008 ob 11:12
@Košak
Jasno, saj te glava spodi v Berlin al pa v NY al pa na Kostariko… sej te ne Horjulčani….
7. maj 2008 ob 12:19
@Andrej
Jest bi tut rad videl, da bi bilo drugač, ampak je žal danes vse ena matematika.
Bi ti vzel kredit in ga odplačeval, za organizacijo “dobrega” koncerta?
Ok, krijeva vsak pol, da boš na koncu občutil pravo matematiko.
Ni nujno, da se gremo koncert, naredimo za začetek mogoče kakšno razstavo.
Sam jest ne mislim lobirat in “fehtarit” prijatle po raznih podjetjih, ker to enostavno ni moj stil.
Spet ta matematika…
7. maj 2008 ob 13:02
Borba, borba in borba ,to je pravo vodilo zatiranega ( alternative ), veselica se je preselila iz veselice v revije, časopise, radije, televizije, plakate! Zato ker je današnji svet po meri malega človeka, višji cilji koga pa brigajo, kdo pa še pogleda čez rob, razen trgovcev! Ceca je pa itak spizdila na Cipr in upam da bo tam tudi ostala!
7. maj 2008 ob 13:11
hehe. jaz, rosno mladi štajerski provincionalec, pa komaj čakam, da pridem v ljubljano. nekaj časa sem se nadejal večje razgibanosti in kvalitete, zdaj pa se bojim, da bo kurac palac od moje prihodnosti v ljubljani.
7. maj 2008 ob 13:58
Danes v je v Ortu Ken Stringfellow!
7. maj 2008 ob 18:22
Vanja, jaz sem zver!
Tudi drugi ljudje so zveri, na žalost s čustvi (Aja; sovraštvo, egoizem, pedofilija ipd so tudi čustva)
7. maj 2008 ob 21:29
egoizem, da je čustvo? in pedofilija? čustvo? ljubezen je čustvo, ali pa jeza ali pa žalost. Tukaj res nimaš razčiščenih pojmov. Aja saj res, zato gre gre za čustva vendar!
7. maj 2008 ob 21:33
čustva delimo na osnovna in zapletena. osnovna so jeza, strah, veselje, sreča. zapletena čustva se delijo na socialna, estetska, moralna in spoznavna. pedofilija se uvršča med potrebe. egoizem bi lahko bilo socialno čustvo. obnavljam psihologijo, ker imam v petek izpit, xdxd.
8. maj 2008 ob 11:41
Bom kar malo iztrgal iz konteksta…..
Jaz bi prištel Balaševića, Bajago in P.Orkestar med kvaliteten pop ali rock. Kljub temu, da prihajajo iz bivše domovine, prihajajo pa iz centrov, ki so bili svoje čase zelo močni tudi na kulturnem nivoju (Sarajevo, Beograd, N.Sad pač manj)
Kljub temu, da ni vse punk, je lahko še vedno dobro in kvalitetno, kar po mojem mnenju Artic Monkeys niso. Ampak to je vse zelo subjektivno, kakor so tudi premnogi detajli v tvojih člankih.
Drugače se pa strinjam s tem, da postaja Ljubljana zabačena vas. In ja, tudi glasba je eden izmed indikatorjev.
Ni vse, kar poslušajo množice dobro in ni vse, kar poslušajo množice slabo. To velja povsod.
8. maj 2008 ob 13:07
@gušti
Vsi nekaj omenjate veselice, kot nekaj slabšalnega.
Ali sploh veste kakšen je namen veselice?
Na veselici se izkaže spoštovanje, do gasilcev in nekaj prispevaš v njihov v že tako obubožan proračun. Sploh pri nas na vasi, pa so nas že velikokrat rešili najhujšega. Njihova prioriteta ni narediti kulturni presežek, ampak čimveč iztržiti za njihovo nemoteno delovanje.
Zato primerjati veselico z neko prireditvijo, katere namen je izključno kulturne oz. zabavne narave ni pošteno. Meni tudi ne sedejo razni (Rubini, Pogumi, Štajerskih 7, Nipič…) ampak grem na veselico izključno zaradi njenega namena in samih gasilcev, ki mnogokrat nosijo svojo glavo, za naše “kozolce”.
Veselica, ni koncert, ni kulturni dogodek, ampak Veselica.
8. maj 2008 ob 14:22
Zadnje čase pa prispevaš še za črno kroniko in za policijski proračun
8. maj 2008 ob 15:13
Ravno prej pa še za liter Mercatorja enemu lačnemu klošarju…
9. maj 2008 ob 16:15
Jebeš punk in ostala jajca. Že komentar št. 5 (neverjetno) ti je vse povedal.
Tole jamranje je še posebej žalostno, ker sploh ni originalno. “Ko smo bili MI mladi, je bilo vse drugače in BOLJŠE…” lahko slišiš od čisto vsake stare mame, ki se spominja svoje mladosti in obžaluje, kaj vse je zamudila…
10. maj 2008 ob 06:59
Zadnjič sem poslušala, da je zadnji hit v Sloveniji gradnja stolpnic. Katera vas bo imela večjo? Kakšna kultura?!?!
Provinca, da te kap!