janez go home

Kako dolg je rok trajanja urednikov in novinarjev? Če smo včasih uredniške mandate šteli v letih, v nekaterih primerih celo desetletje, je danes rok uporabe trajanja par mesecev. Zadnja napoved zamenjave Janeza Markeša, odgovornega urednika Dela, je še en primer te teze.

Zadnjič je Matjaž Gantar na okrogli mizi o lastništvu medijev brez kančka zadrege hladnokrvno razložil, da so si novinarji v marsičem sami krivi za nastali položaj, “saj so prodajali delnice na račun novih avtomobilov”. Pa še res je. Novinarji, ki so se še pred leti predstavljali kot četrta veja oblasti, so danes postavljeni v položaj navadne najemniške sile oziroma mezdnih delavcev. Seveda, lepo se je bilo sončiti v slavi. Posebej opazno je to bilo pri televizijskih poročevalkah, ki so kar žarele od pomembnosti, ko so se javljale v poročila. Danes lahko samo kislo gledajo in molijo boga, da jih kdo ne vrže iz službe ali degradira. Pa tako lepo so znale navijati za točno določene politike! In kako pomembne so se počutile, ko so mislile, da krojijo usodo naroda! Zdaj vidimo, kam pripelje pomanjkanje distance do lastnega početja.

Še slabše se godi časopisom, ki so dobili domače lastnike. Ti so nedvoumno pokazali, da se na uredniško avtonomijo kratko-malo požvižgajo, saj pričakujejo zgolj to, da bodo njihovi novinarji pisali njim všečno. Saj zato so jih vendar kupili? Danes si lahko vsi časopisi zgolj želijo, da bi bili v tujih rokah, ne pa v pesteh domačih lastnikov.

Sicer pa je novinarska srenja — tako kot politika — razcepljena na leve in desne. Da bi bila stvar še hujša, se tudi pri najpreprostejših zadevah ne strinjajo. S političnega dežja so padli pod kap lastnikov. Če bi se novinarji in njihova društva bolj jasno zavzeli recimo za desno Vido Petrovčič in za levega Milharčiča, ob prevzemu Dela in podržavljenju televizije, pri koncentraciji medijev v rokah enega pivovarja, bi bilo danes vse lažje in bi ohranili čiste roke pred javnostjo. Tudi zato javnost danes ne stoji za njimi, saj težko pričakuje, da bo bivši Magovec Markeš, ki je zamenjal stran in pri tem na vse pretege zagovarjal novodobne lastnike, sposoben koga prepričati, da je deloval avtonomno. Bil je avtonomen za svojo novo plačico, za novega gospodarja — a ne prav za dolgo. Ko je svoj posel opravil, ga bo gospodar odrvrgel.

Poglejmo samo, koliko Delovih odgovornih urednikov je bilo zamenjanih na Delu v zadnjih letih: Meršol, Košir, Jančič, Markeš — in prištejmo k temu še urednika Sobotne priloge Lorencija in Milharčiča —, pa tudi predsednikov uprav: Apih, Perovič, Slivnik. Glede tega je precej bolj neodvisni Dnevnik precej na boljšem, da o Financah niti ne govorim. Kdo bo naslednji? Tako kot politikov tudi lastnikov časopisa kvaliteta pisanja prav nič ne zanima — očitno pa niti zaslužek ne. Zanje je pomembno samo všečno pisanje in medijski vpliv. Zatorej, spoštovana gospôda novinarska! Skrajni čas je, da resno premislite o nastalem položaju in se vsaj toliko zberete, da ugotovite, katere so vaše skupne točke. Če ne, bo vaše delo vredno približno toliko kot papirnati robčki, ki jih po uporabi zavržemo.

Janez Janša je zmagovito zakorakal na oblast pod zastavo boja proti korupciji in klientelizmu, danes pa je — paradoksalno — priča njunemu strahovitemu razraščanju. To je ta populizem oblasti, ki se je izneverila pričakovanjem volilcev in zgolj zameglila resnost tega problema. Zato ne čudi, da je podpora vladi sramotno nizka in dosega le 24 odstotkov. Bližnja izredna seja DZ o korupciji in klientelizmu bo zgolj predvolilni cirkus in vsesplošno obtoževanje.

Če bi Janša s preprečevanjem korupcije in klientelizma mislil resno, zagotovo ne bi Bavčarju in Šrotu pod mizo prodal Mercator. V tej kupčiji, ki je davkoplačevalce stala najmanj sto milijovov evrov, je vsa zagata in lažni obraz predsednika vlade. Janša je po pričevanju udeležencev hotel za ta denar kupiti prevladujoči vpliv v časniku Delo — in ga tudi je, a ne za dolgo, kajti Šrot in njegova gospodarska eksekutorka sta mu po dobrih dveh letih odpovedala poslušnost.

Takrat se je predsednik vlade spomnil svojih predvolilnih obljub in najavil vojno proti tajkunom. Ali ni neverjetno, da si tri leta na oblasti in veselo trguješ s tajkuni, ko ti obrnejo hrbet, pa se spraviš nad njih? Zakaj? Zaradi pravičnosti zagotovo ne. Če bi imel vsaj malo urejene etične in moralne standarde, nikoli ne bi sodeloval pri nepreglednih prodajah družbenega premoženja. Torej ostane samo en odgovor: iz čistega maščevanja. Na tem sestanku je bil prestopljen Rubikon, do koder politika lahko seže. Ta afera je vsaj tako pomembna kot preprodaja orožja, v kateri prav tako igra glavno vlogo sedanji predsednik vlade. Da bi bila komedija popolna, pa zdaj z vsem topništvom preganja samo Boško Šrota, Igor Bavčar pa ga kao ne zanima.

Halo!? Kdo tu koga farba? Ta koalicija je na oblasti tri leta in pol. V tem času so po dolgem in počez zamenjali pol države in se vtikovali v vse podsisteme. Niti enega uradnika niso pustili na položaju, če ni bil njihov, zdaj pa nam poslanec Grims prodaja tezo, da direktorja ATVP niso zamenjali zaradi kritik opozicije in javnega mnenja. Halo, Grims!? Ali imaš res večino Slovencev za popolne bedake? Mar ne menjujete tudi vseh tistih, ki niso vaši? Nedavno je postal predsednik Filmskega sklada teolog. V ljubljanski Drami se bo zavihtel na direktorski stolček igralec, ki bolj kot po vlogah slovi po udeležbi v igri Catch the cash, ki je bila ena večjih goljufij na slovenskem. Namesto da bi krepili protikorupcijsko komisijo, jo ukinjate. Še pred mesecem dni ste hoteli v Petrolu doseči enotirno upravljanje in si zagotoviti vpliv. Na Finskem poteka preiskava o prodaji oklepnikov, ki neusmiljeno vleče na površje stare akterje iz orožarskih afer. In prav vsi so še danes tesni sodelavci predsednika vlade. Tri leta in pol je imela koalicija čas in večino v parlamentu, pa se ni zgodilo nič. Gledali smo samo, kako se vzpostavlja nova politična gospodarska elita in kako se korupcija še bolj zajeda v vse pore družbe. Ali ni klasičen primer korupcije vzpon družine Petek?

In zdaj, po vsem tem uravnoteževanju, sproščanju in kadrovskih cunamijih, se brez sramu posipate s pepelom in spet igrate isto igro: za vse je spet kriv Kučan! Toda gospôda! Tri leta je dolga doba. Narod je sicer naiven, a spet ne toliko. Zato bo v naslednjih dneh morala pasti še druga žrtev — in sicer Igor Bavčar. Njegov prevzem Istrabenza je do potankosti enak Šrotovemu Kolonelu, le da je izpeljan iz tujine. V tem je zagata Janeza Janše: ali je sposoben žrtvovati prijateljstvo in ovaditi svojega dovčerajšnjega sodelavca? To pa je dilema, vredna premisleka. Igor Bavčar namreč ve o Janši veliko. Preveč. In če bo Bavčar spregovoril, lahko Janšo odpihne s političnega odra. Sicer pa bo prihajajoča seja le navaden cirkus za krvi žejni plebs, ki potrebuje krivce za svoje siromaštvo in vedno večjo bedo.

Če se je še pred časom zdelo, da bo nakup oklepnikov poniknil v nepreglednih hodnikih skupščine in političnem prerekanju in dokazovanju slovenskih političnih strank, je z preiskavo o podkupovanju na Finskem afera dobila mednarodne razsežnosti. Janez Janša je tokrat brez orožja, da bi še eno afero potisnil pod preprogo in jo opravičil kot teorijo zarote sil kontinuete.

Da so Finci ena najbolj poštenih nacij, je jasno prav vsakomur, ki je kdaj obiskal to deželo. V mednarodni diplomaciji je poznano dejstvo, da so ravno finski diplomati najbolj zaželjeni kot posredujoča stran pri mednarodnih konfliktih, saj so praktično nepodkupljivi. Verjetno se Janezu Janši in arhitektom spornega nakupa oklepnikov ni niti sanjalo, da bi lahko cel posel padel v vodo zaradi Fincev. Danes je bolj kot ne velika blamaža in grožnja vladavini Janeza Janše in njegovega vojaškega lobija preiskava, ki jo vodi finska policija. Vsaj dva akterja iz Patrie sta že za zapahi. V Sloveniji pa je predstavnik slovenskega proizvajalca orožja že izdavil, da sta bila pri njemu na kavi Janševa večna vojščaka “general” Krkovič in “varnostnik” Njavro. Da bi bila zadeva še bolj neverjetna, pa sta omenjena gospoda še pred razpisom o nakupu orožja nedvomno dala vedeti, kdo bo izbrani ponudnik.

Pri obeh omenjenih gospodih se začnejo in verjetno tudi končajo vse Janševe zgodbe. Ko se je že zdelo, da je Janši uspel veliki met z aretacijo tako imenovanih gradbenih tajkunov, je vtis premišljene policijske akcije zbledel, ko se je odkrilo, da so v aferi kot okostnjaki iz ozadja vseskozi padali Janševi vojščaki. Pri izpiskih iz policijskih prisluhov smo ves čas poslušali, kako se je Njavro oglasil na kavici, kako je “naš general” vse zrihtal in da bo družina Petek vse zorganizirala. Čeprav je bil Zidar premišljeno izbrana žrtev in hvaležno jagnje, da poteši bes davkoplačevalcev, je danes jasno, da je celoten vtis boja proti tajkunom zbledel ob omenjanju Janševih vojščakov, ki so namesto službovanja povsem preprosto hodili okoli in očitno izsiljevali ljudje.

Sprašujem se, kako je možno, da se Tone Krkovič povsem svobodno sprehaja med službenim časom po Sloveniji in očitno opravlja posle, ki niso požegnani s strani njegovega nadrejenega, niti nimajo neposredne zveze z njegovim poklicem. Še bolj smešno je vse skupaj z gospodom Njavrom, ki je zaposlen kot varnostnik pri Slovenskih železnicah, a je očitno, da je njegova služba le maska, za katero se skriva, saj je očitno njegova prioriteta še vedno Janševa tajna služba, oziroma vloga sla, ki daje navodila slovenskim direktorjem, kaj od njih premier pričakuje.

Dokler je bil Janša zgolj minister je to še nekako šlo, čeprav se je sum preprodaje orožja vlekel vseh 17 let slovenske državnosti. Toda sedaj, ko je že dobra tri leta in pol predsednik vlade, pa je takšno poslovanje, ki še najbolj spominja na coso nostro, popolnoma nesprejemljiv način vladanja. Toda kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Očitno se v glavi velikega politika ni zgodil preobrat, ki bi ga kvalificiral kot odgovornega politika.

Pokojnemu Drnovšku lahko očitamo marsikaj, toda prav nikoli se mu ni zgodilo, da bi pošiljal svoje sle v slovenska podjetja in jim naročal, kako naj sklepajo posle. Ravno tako se Drnovšku nikoli ni zgodilo, da bi kadarkoli na njega padel sum preprodaje orožja. In tudi iz tega je bila sestavljena Drnovškova moralna avtoriteta, ki nikoli ni zares zbledela in se je najbolj izkristarizirala ob njegovi smrti, saj kolona žalujočih ni bila dirigirana, marveč so ljudje z iskrenostjo v srcu počastili spomin na pokojnika, ki je Slovenijo varno pripeljal v EU in Nato.

Pri Janši je vse drugače. Namesto gospodarskih uspehov smo doživeli nevarno inflacijo, ki je izničila rekordno gospodarsko rast, namesto boja proti korupciji in klientelizmu smo doživeli njen razcvet, namesto poštene privatizacije pa menedžerske odkupe polovice slovenskega gospodarstva. Nista samo Šrot in Bavčar kralja na Betajnovi, ki sta prek slamnatih poštnih nabiralnikov parkirala delnice, marveč se obeta še Šešokov naskok na Iskro in očitno cel kup drugih privatizacij. Za krono vladavine pa se obeta največji nepregledni nakup orožja v celotni zgodovini Slovenije. Res je, Finci so slovenski opoziciji ponudili pravo bombo v predvolilnem času. Toda obstaja bistvena razlika. V Sloveniji je vedno mogoče z politično nastavljeno državno tožilko pomesti stvari pod preprogo in osvoboditi osumljence. V Sloveniji je vedno mogoče s teorijo zarote marsikatero sumljivo raboto omiliti. To je Janši v dobri meri uspevalo. Pri Fincih pa gredo stvari malo drugače in ne po domače. To bi moralo premiera bistveno bolj skrbeti kot izid volitev. Si predstavljate napis v nemškem Spieglu: “Predsedujoči EU osumljen korupcije pri nakupu orožja”?

Vedno pogosteje dobivam vtis, da postaja družbena apatija prevladujoča poteza slovenskega karakterja. Državljani zgolj buljijo v tretjerazredni televizijski program, namesto živahnega družabenega angažmaja raje sedijo doma. Dejstvo je, da jim vedno bolj dol visi za vse. Čez nekaj tednov bomo praznovali obletnico afere JBTZ, ko se je slovenski narod po desetletjih socialistične sivine končno zbudil in si izboril pravico do odločanja o svoji usodi. A danes se zdi, da je naboj zbledel in da vsi samo še čakajo na dogodek v mestu Gogi — čeprav je jasno, da ga ne bo.

Odkod ta brezbrižnost? Politika je dobesedno zadušila civilno družbo, strokovnjaki so odrinjeni na rob družbenega dogajanja. O vsem odločajo samo politiki, državljani pa smo tu le statisti, ki jim je dovoljeno vsake štiri leta oditi na volišče volit manjše zlo. Pa vendar obstaja pomislek, da tu nekaj ne štima. Za razliko od osemdesetih let, ko je kar vrelo od civilnih pobud, se danes ne dogaja nič. Takrat smo se borili za ukinitev mnenjskega delikta, znamenitega 133. člena tedanjega Kazenskega zakonika. Odpirali smo vprašanje o smiselnosti jedrske elektrarne v Krškem, se zavzemali za civilno služenje vojaškega roka. Z eno besedo, šlo je za vrsto izrazito civilnih pobud. Danes pa nič. O vsem odločajo samo politiki, v debatah je prisotna samo politika. Nikjer nobene kritike, nobene avtoritete, kot da ne premoremo več intelektualcev, kopice doktorjev in magistrov — in kot da danes nimamo bistveno več izobraženih ljudi kot pred dvajstimi leti.

V državi se vedno bolj bohoti popolna prevlada političnih strank nad vsemi drugimi vidiki življenja. Strankokracija postaja nujno zlo. O vsem odloča nekaj strank v parlamentu, tako kot nekoč partija. Mimogrede izglasujejo drakonske kazni za prometne prekrške, samoumevno govorijo o dosmrtni zaporni kazni, brez kakršnekoli debate nas zapletejo v iraško vojno, brez kančka razmisleka uvedejo horo legalis — in še bi lahko našteval. Ljudje pa to mirno požrejo in se niti ne zganejo, čeprav so nekateri ukrepi popolnoma neživljenjski in mnogi zakoni brez pravega haska. Pričakoval bi, da bo uboj pred Globalom spodbudil množico, ki je prižgala kar 20.000 svečk pred Namo, a se ni zgodilo nič.

Še najbolj očitno bebast je bil protikadilski zakon, saj je naš način zabave postal tako neživljenjski, da z njim ni zadovoljen prav nihče razen nekaj fanatikov za čisti zrak. V zadnjem mesecu sem bil na kar nekaj zabavah, slika pa je bila povsod ista: zunaj kadi 200 ljudi, v notranjosti pa se jih dogočasi kakšnih dvajset — in po nekaj urah mučenja se ljudje poklapani odpravijo domov. In nihče se ne upre temu nesmislu. Nekaj najbolj običajnega postaja, da se kopica specialcev ob pol enih zjutraj odpravi v bližnji bife in legitimira goste, kot da bi bili teroristi — da ja ni kdo mogoče vinjen ali da obratovalni čas ja ni podaljšan za pol ure. Seveda sledi kazen, denarna.

V četrkovih Trenjih smo gledali gospo, katere mož je več kot deset let zlorabljal njuno hčer. Danes se ta človek — štiri mesece po odkritju zločina — še vedno svobodno sprehaja naokoli. Pričakoval bi, da se bo stotisočglavo gledalstvo zganilo in zahtevalo glave odgovornih za takšno blamažo. Pa spet nič. V kakšni družbi vendar živimo? Kriminalci se svobodno sprehajajo, kradejo na vse strani, ministrstva so polna nesposobnežev, ki po več let samo prekladajo probleme, na sodiščih tožbe padajo zaradi pomanjkljivih dokazov, korupcija je postala nekaj samoumevnega. Toda nikjer nobenega protesta, nikjer civilne pobude. Ljudje samo še konzumirajo vedno nove senzacije, po dobrih štirinajstih dneh pa gre vse v pozabo.

Apatija se ne kaže le v brezbrižnosti do trpljenja drugih, temveč tudi v sprijaznjenosti s stanjem v družbi, pa če je to še tako nemogoče.  Kam je izginila vsa pokončnost, vsa hrabrost, vse dostojanstvo? Smo v manj kot dvajsetih letih demokracije postali poslušni kot ovce in nas nič več ne gane? Je ta apatija naš edini odgovor na lomastenje Janševe vlade? Je za tem strah, da bomo izgubli službo, če bomo dvignili svoj glas? Vse to so vprašanja, ki nimajo odgovora. Postaja samoumevno, da je država prisotna povsod in da kot posamezniki ne moremo vplivati na družbeno dogajanje.

Drugi obraz apatije pa je prikrita agresivnost, ki se kaže v cestnem prometu. Slovenci smo morilci za volanom. Če že moramo trpeti v življenju, pa se vsaj za volanom počutimo gospodarji usode — svoje in tuje. Sicer pa najbolje orisuje položaj ponarodela fraza: “Takle mamo”. V njej se zrcali sprijaznjenost z obstoječim stanjem. Žalostno. Pred dvajsetimi leti je na Roški vse izgledalo drugače.

Provincialnost je stanje duha in ni ga mogoče kar tako izkoreniniti, kajti kultiviranje traja bistveno več kot eno desetletje. In ravno za to gre: danes Slovenija deluje bistveno bolj provincialno kot pred dvajsetimi leti. Zakaj?

Pred dvajsetimi leti je Slovenija — vsaj napredni del mladinske kulture — stremel k spremembam. Z alternativno sceno je bil vpet v svetovno dogajanje. Zdelo se je, da je Ljubljana center sveta. Danes pa ima človek vtis, da živi na obrobju, kjer se nič ne dogaja in so izjemni dogodki že prava redkost.

Spomnimo se, da je Igor Vidmar takrat pripeljal v zatohlo socialistično prestolnico večino vrhunskih bendov. Tako smo videli od Siouxsie & The Banshees do Swansov praktično vse, kar je v svetu štelo. Mogoče res nismo videli Clashov, toda Smashing Pumpkins so še pred zasedbo prvih mest na svetovnih glasbenih lestvicah bili gostje Novega rocka. Takrat se je zgodil tudi preboj, da je kak slovenski bend uspešno zajadral v svet. Laibachi so tudi danes prepoznavna znamka povsod — sicer ne v mainstreamu, toda znotraj alternativne glasbe še vedno uživajo status legend.

Takrat je bil v Ljubljani še spodoben kinematografski program, revija Ekran pa je izhajala še mesečno, ne pa dvakrat na leto. Danes je vse drugače.Že bežni sprehod čez Ljubljano in pogled na plakate pokaže, da smo bližje kakšnemu Nišu kot pa Gradcu. Zabranjeno pušenje, Ceca, Crvena jabuka, Oliver Dragojević … Po mojem ni treba več naštevati. Vsake tri mesece se mogoče zgodi kak spodoben koncert in to je vse. Kinematografski program je porazen, samo ameriški pofl, le tu in tam kak spodoben film, ki pa se kar hitro utopi v množici ničvrednih komedij tipa Film da te kap 4. Edini film na repertoarju, ki je trenutno vreden ogleda, je There will be blood. Povejte, kaj ste izvedeli o tem filmu?

Podobno je z diskotekami, ki izginjajo iz dneva v dan. Bojim se, da bo Ljubljana ostala brez plesnega prizorišča, če se bo trend nadaljeval še dve leti. V klubih vrtijo čigumi rave, ki nikogar več ne spravi v exstazo. Če ne bi bilo Orta in tu in tam Metelkove, se kitar v Ljubljani ne bi dalo več slišati. Narašča pa število lukenj, ki brez sramu vrtijo harmonike ali pa turbofolk, največkrat pa v jutranjih urah slišimo razne Balaševiće, Bajage in Plavi orkester. Nikjer ne slišiš Arctic Monkeysov, soula, dobrega rocka ali spodobnega popa.

O razstavah in usihajoči likovni umetnosti se ne splača niti razglabljati. Kdo razen Irwinov je v zadnjih letih pritegnil več kot sto obiskovalcev? Tudi dogodki, vredni razglabljanja, grejo mimo medijev neopaženi ali pa jih vržejo v rubrike na kratko. Zadnjič sem si ogledal zadnjo predstavo Dragana Živadinova in bil prijetno presenečen. Pričakoval sem, da bodo naslednji dan v kulturnih rubrikah kraljevali naslovi Veliki povratek Živadinova ali kaj podobnega. Pa nič. Le kratek prispevek v Kulturi ob enajstih zvečer na nacionalki.

Zato pa v medijih spremljamo dogajanje v zvezi s Paris Hilton, tretjerazredne prireditve naših stilistov in modnih navdušencev, parado ksihtov lokalnih spozorjev in glave politikov. Ko človek prebira slovenske časopise, dobi vtis, da obstaja samo še politika, kriminal in šport. Vsega drugega kot da ni več v naši zavesti.

Otvoritev Kina Šiška kot novega koncertnega prizorišča pa vendar daje upanje. A tudi pri tem je pobudnik Gregor Tomc, tekstopisec in ustanovitelj Pankrtov. Kje je vsa ta mladina in novi entuziasti? Očitno se utapljajo v apatičnosti in zapijajo svojo grenkobo ob vikendih, da bi pozabili pritiske, ki jih doživljajo čez teden.

Ranjka Jugoslavija je potrebovala trideset let, da se je urbanizirala in začela ustvarjati domačo glasbo. Okrog leta 1975 so nastali Bijelo dugme in Buldožerji, čez dobri dve leti pa se je zgodil punk. Koliko bo potrebovala Slovenija, da se izvije iz primeža provincialnosti, pa je vprašanje, na katerega ve odgovor samo bog. Ali po tuje rečeno: “Pitaj boga!”