janez go home

Da gospoda, zgodilo se je, da sem že artefakt v muzeju. V četrtek 24. Aprila je bila razstava znanega hrvaškega slikarja Lovra Artukoviča in sicer v Klovičevih dvorih v Zagrebu. Poleg njegovih najbolj znamenitih slik, je prijatelj Lovro razstavil tudi njegovo največjo sliko do sedaj in sicer “Podpisovanje deklaracije o odcepitvi Širokega brega in Popovega polja in pripojitvi k Hercegovini” ali bolj enostaven naslov “Wo hast das Bier bestellt?”.

In na omenjeni sliki smo narisani vsi njegovi prijatelji iz Berlina. Čeprav gre za parodijo znanega podpisovanja Daytonskega sporazuma je slika vse prijatelje še bolj združila. Redno smo par mesecev hodili k Lovri in mu pozirali, se slikali, on nas je meril, skiciral, fotografiral, premeščal po sliki, iskal naše vloge in sedaj je rezultat tu. Prav neverjetno je, kako težko je narediti kompozicijo s štirindvajsetimi ljudmi, ki so praktično naslikani v naravni velikosti. Potrebno je ogromno pozicij, da se ljudi smiselno umesti v ogromno sliko formata 3 x 6 metrov in da vsaka oseba dobi na sliki svojo funkcijo. Sprva so nekateri prijatelji sumnjičavo gledali na Lovrin koncept, saj je bilo jasno, da gre tudi za politično provokacijo. Toda bolj ko je slika nastajala, bolj je postajalo jasno, da se politika umika v drugi plan in da na sliki nastaja portret ene generacije, lahko rečem tudi Gasarbaiteirjev ki trenutno živijo v Berlinu. Torej tudi če mi ne uspe v Berlinu narediti nič, bo moje bivanje zabeleženo na prekrasni sliki v tehniki olja na platnu. In tudi to je nekaj.

Ta slika je pokazala naše najboljše vrline, saj po pravilu nismo zamujali na vaje, se vsi trudili, da bi slika izpadla čim boljša in Lovrota in ostale prijatelje bodrili, da bo slika neka posebnega. In je nekaj posebnega, saj kar zrači energijo, ki smo jo vložili v ta projekt. Seveda se sprašujete, škoda da vsega nismo zabeležili s kamero. Pa smo; Igor Mirkovič znani režiser, ki se je podpisal pod dokumentareca “Novi časi in “Srečen otrok” je o nas posnel dokumentarec in nekje v jeseni upamo, da bo ugledal luč kinodvoran.

Seveda smo vsi vedeli, da je Lovro znan hrvaški slikar, toda niti v najbolj norih sanjah nismo pričakovali takšnega booma, ki ga je sprožila razstava v Zagrebu. Iz kulturne srenje so prišli praktično vsi s kulturnim ministrom na čelu in več kot tristo ljudi, se je pomikalo po galeriji. V zadnji sobi smo stali portretiranci in celo državna televizija HTV se je v živo javljala v dnevnik. Bliskali so se fotaparati, novinarji so skakali okoli nas, ljudje so se čudili in primerjali sliko in žive modele, ki so stali pred njimi. Prav neverjetno je, kako radovedno so nas spraševali o našem življenju v Berlinu in se čudili, da med nami ni ne zavisti, ne nacionalizma in da smo vsi res pravi frendi. Kako drugače, kot na Balkanu.

Po pričevanju samih zagrebčanov, še nobena razstava ni dvignila toliko prahu. Zatorej smo drugi, dan ob jutranji kavici vsi portretiranci kupovali časopise in se smejali novinarskim člankom, obenem pa bili ponosni na našega prijatelja, da smo mu pomagali preliti sanje na platno. In naj mi še nekdo reče, da ni angelov v Berlinu. V tem obdobju se je sigurno vsaj eden sukal okoli nas.

Naivni slovenski davkoplačevalci lahko zadnje čase samo še nemo opazujemo počasen, a zanesljiv razpad osnovnih etičnih in moralnih norm, kakršne sicer veljajo v urejenih državah. Vsak dan smo priča delegiranju političnih konvertitov v nadzorne svete in uprave največjih gospodarskih družb. Da bi bila stvar še slabša, pri tem nihče več niti ne zardeva — kot da je to etično sprejemljivo. Pa ni in ne more biti.

Slovenija se vedno bolj oddaljuje od urejenih protestantskih držav in postaja podobna mediteranskim, še najbolj Italiji. Svet zardeva, ko vidi kulturo obnašanja najbogatejšega Italijana Silvia Berlusconija, a ne stori nič. Slovenci pa smo v sedemnajstih letih tranzicije, ki kar traja in traja, pristali točno tam kot Italijani. Politična korupcija je povsod, nihče več ne skriva, da je ni, koalicija se izgovarja, da so tisti prej počeli isto.Pa ni res. Če ne drugače, so LDS-ovci pod vodstvom pokojnega dr. Janeza Drnovška vsaj zardevali, takratni premier pa je kakšnega ministra tudi odslovil. Pri Janezu Janši pa je drugače — vse po domače. Na vrh Petrola hoče delegirati svojega sošolca Barago. Kolegu Bavčarju dopušča, da hara prav povsod. Njegov bivši obrambni prijatelj Lovšin tudi v mednarodnem prostoru posluje tako, kot najbolje ve in zna — pa ne zna. Ko je postal predsednik uprave Intereurope, je pri kupovanju delnic izrabljal notranje informacije. Ko so ga odkrili, je kot majhen otrok lagal, da ni vedel, da je to prepovedano. Sedaj pa mimo nadzornega sveta v Rusiji kupuje podjetja za desetine milijone evrov. Očitno se požvižga tako na nadzorni svet kot na rusko in slovensko zakonodajo. Vse po logiki: kaj mi pa morete, saj je moj kolega na oblasti.

Dinastija Jambrek ustanavlja šole. Še malo manjka, pa bodo imeli kar svojo univerzo z vsemi pritiklinami. Za umret smešno se mi je zdelo, ko sem prebral, da Jambrekovi otroci ustanavljajo zavod za medije. Ker jih večino poznam, se lahko samo smejim. Če jim bo ta velik met uspel, pa bo to žalostno za vso Slovenijo in porazno za vsakega naivca, ki se bo k njim morebiti vpisal na študij. Si kar predstavljam diplomanta, kako bo z diplomo zaman iskal zaposlitev, saj bodo od takih diplomantov bežali vsi, kot da so kužni.

Še slabše je v diplomaciji, kjer Rupel že pripravlja teren, da bo še pred volitvami nastavil svoje politične somišljenike na najbolj vidna mesta. Tako naj bi Barbara Brezigar postala ambasadorka v ZDA. Ambasadorka?!? Pa kaj ima Barbara Brezigar z ZDA? Je mogoče tam študirala? Je mar diplomirala iz mednarodnih odnosov? Ali sploh zadovoljivo govori angleško? Vse to so vprašanja, ki bodejo v oči vsakega državljana. Ravno tako bode v oči plača in nagrada Igorja Bavčarja, ki si je reči in piši izplačal plačo in nagrado za 450.000 evrov. Za eno leto dela! Kaj naj si misli davkoplačevalec, ko gleda smrkavca, ki je še včeraj delal preko študentskega servisa, danes pa še ne tridesetleten obrača milijone evrov? Kaj naj si misli državljan, ki več kot 40% plače daje državi, ta pa razmetava njegovo premoženje? Samo v treh letih in pol smo se zadolžili za 15 milijard evrov. Da bo primerjava še bolj ustrezna: celoten dolg Jugoslavije je ob razpadu znašal 20 milijard dolarjev. Iz akcije čista lopata so padli sami okostnjaki, Janševi prvoborci: Petek, Krkovič, Njavro …

Najhuje pri pa je, da so tako javnost kot mediji popolnoma apatični. Nastaja vtis, da je vse to normalno in celo sprejemljivo. Afere trajajo štirinajst dni in potem poniknejo. Posamezniki v treh letih obogatijo nesorazmerno s svojo izobrazbo. Nobena davkarija jih ne obišče na domu in vpraša, odkod jim bogatstvo. Medtem pa stavkajo praktično vsi: včeraj delavci, vmes bi stavkali zdravniki, jutri bodo šolniki in zagotovo tudi sodniki. Seveda vse se začne in konča pri denarju. Slovenija je z vladavino te koalicije dosegla razpad družbenih norm. Razslojevanje je hujše od pričakovanega. Par kraljev na Betajnovi obvladuje celotno Slovenijo. Sicer pa, kdaj ste nazadnje slišali besedo etika? Kot da je izginila iz našega besednjaka. Siptomatično, mar ne?

Pa se je zgodilo, kar so vsi pričakovali: 1. aprila so zaprli edini kino, namenjen prikazovanju umetniških filmov. Seveda bodo vsi v en glas trdili, da Ministrstvo za kulturo nima posluha in da župan Janković ni hotel podpisati najemne pogodbe, toda zadeve niso tako enostavne. Že pred leti, ko sem še pisal za Žurnal, sem napovedal, da bo kinematograf s takim programom propadel — in zdaj se je to zgodilo.

Kinodvor je že v štartu naredil usodno napako: prva filma, ki so ju predvajali, sta bila Leta odločitve, domači dokumentarec Vlada Škafarja o Primožu Peterki, in hermetični film ameriškega režiserja Gusa van Santa Gerry. Oba sta kljub precej agresivni reklami pogorela na celi črti — in tako je bil zabit prvi žebelj v krsto novonastajajočega kina. Da bi bila stvar še slabša, je zmanjkalo sredstev za promocijo drugih, naslednjih filmov, saj so jih zagonili že za ta dva. Šlo je za eklatanten primer klientelizma: teoretik Vlado Škafar je bil v prijateljskih navezah s filmarji in je veselo sodeloval s Kinoteko, kjer je bil celo zaposlen. Kinoteka pa je dobila Kinodvor v trajno upravljanje.

Že takrat so se vrstile kritike, da je tudi program preozek, da vrtijo večinoma retrospektive zgolj ozkemu krogu ekranovcem ljubih avtorjev in da zanemarjajo filmsko klasiko. Ob odprtju Kina Dvor so obljubljali 180.000 tisoč gledalcev letno. Pozneje so pričakovanja znižali na 120.000 gledalcev, danes pa so njihov rezultat giblje nekje okoli 20.000 prodanih kart. Letno? Letno. Z besedo: dvajset tisoč!

Pomudimo se malo pri tej številki. Uspešen slovenski film dobi pri 25.000 gledalcih nagrado zlata rola. Zdaj pa računajmo: 20.000 gledalcev na leto pomeni manj kot 2.000 ljudi na mesec; če je predstav pet na dan, torej ne prodajo niti 100 vstopnic dnevno; eno predstavo si ogleda manj kot 20 gledalcev. S tako slabim obiskom se lahko “pohvalijo” tisti slovenski filmi, ki pogorijo na celi črti. V Kinu Dvor so očitno vrteli slabe ali nezanimive filme, ki so na nivoju najslabše obiskanih slovenskih. To je ljubljanska realnost: medtem ko v okviru Liffa prodajo v štirinajstih dneh čez 50.000 vstopnic, umetniški kinematograf v 365 dneh ni sposoben prodati niti polovice tega!

Pri tem pa poslušamo argumente v stilu, da za umetniške filme pač ni zanimanja. To je čista laž. Zanimanje je in to veliko — samo program je tako zanič in ozko voden, da izbor filmov zanima zgolj programskega vodjo samega in kakšnih dvajset njegovih somišljenikov, ki kot po pravilu pripadajo ozkemu krogu publicistov, zbranih okoli filmske revije Ekran. Revija Ekran izide petkrat na leto in tako kot Kinodvor prejema subvencijo Ministrstva za kulturo. Da ne bo pomote, nisem proti subvencijam, nikakor. A vsaka logika se tu konča, če nisi sposoben zadostiti niti osnovnemuj kriteriju uspešnosti. Vsakega direktorja podjetja, ki bi realiziral samo 20% predvidenega dobička, bi nadzorni svet ali delničarji takoj odslovili. Vsako gledališče, ki bi vsak dan igralo manj gledalcem, kot je nastopajočih na odru, bi po vsej verjetnosti zaprli. V Kinu Dvor pa kljub slabim rezultatom samoumevno pričakujejo, da jih bodo še naprej financirali.

Spomnimo se, kaj vse so v Kinu Dvor v preteklosti vrteli: deset let star film Stanleya Kubricka Eyes wide shut, ki je že bil na televiziji in je izšel na DVD; Truffautov štirideset let star film Jules in Jim; pa cel kup azijskih in iranskih filmov. In kaj je medtem vrtel Cankarjev Dom? Nekateri filmi so pritegnili tudi več kot 10.000 gledalcev!

Spomnimo pa se tudi, da je Kino Vič v istem času za ta segment publike za 100% presegel pričakovanja upravljalca Koloseja. Toda tam so zadevam stregli drugače. Počasi in zanesljivo so vzgajali svoj krog publike; izrazito hermetičnih filmov niso vrteli, temveč so štartali z bolj komercialnimi umetniškimi filmi; za vsako premiero so našli sponozorja, ki je financiral zakusko; krog obiskovalcev so s kvaliteto in ustrezno promocijo širili; z distributerji so igrali pametno igro in niso omalovaževali njihovih pričakovanj; pogosto so financirali prihod kakšnega avtorja, pa čeprav le iz Balkana; in zaradi vsega tega ima danes Kino Vič čisto in svetlo prihodnost, Kino Dvor pa je zajet v mrak.

Razumel bi, da direktor Kinoteke nima posluha za kinematografski program. Razumel bi, da je uprava Filmskega sklada globoko nenaklonjena vsem segmentom kinematografije. Razumel bi, da tudi gospod Janković ni ravno ljubitelj umetniških filmov. Ne razumem pa, da od vseh umetniških filmov, ki so jih predvajali v Kinu Dvor, niti eden ni postal vsaj zmeren hit. Za kaj takega moraš resnično imeti nesrečno roko ali pa si popoln ignorant do gledalcev.

Že sama ideja, da direktor Kinoteke vodi tudi umetniški kino, je zgrešena, saj se ne da sedeti na dveh stolih. Kinoteka je eno in zahteva celega človeka, umetniški kino pa nekaj čisto drugega. Ali bolj enostavno: Kinoteka mora kazati filmsko preteklost, umetniški kino pa filmsko prihodnost. Zato je bil že osnovni koncept Kina Dvor napačen, saj so ga tretirali kot nadomestno dvorano Kinoteke. Svoje čase sem predlagal, da bi vrteli tudi kakšno umetniško uspešnico, recimo nemški film Goodbye Lenin, pa me niso poslušali. Danes bi jim preprosto zabrusil, da sta najpomembnejši vprašanji sanacije kina naslednji: prvič, kdo bo novi umetniški vodja Kina Dvor, in drugič, da se nujno odcepi od Kinoteke in začne delovati kot samostojni subjekt v kinematografskem okolju. Upam pa, seveda, da novi umetniški vodja ne bo spet kakšen kritik ali teoretik iz kroga revije Ekran. Če bo tako, se bomo čez nekaj let soočili z istim problemom. Sicer pa bi na vašem mestu zlobno povprašal ministra za kulturo, koliko izvodov revije Ekran tudi dejansko prodajo. Bojim se da bi prišli na trimestno številko. Vsaka šola pač nekaj stane.