Arhiv za 4. Marec 2008

Ustavite barbare!

Torek, 4. marec 2008

Iztekel se je javni arhitekturni natečaj za Mesarski most pri ljubljanski mestni tržnici. Čeprav obstajajo originalni Plečnikovi načrti za ta most, sta se samopašni mestni župan Janković in njegov vizionarski arhitekturni pribočnik Koželj odločila, da namesto postavitve mosta po Plečnikovi viziji napravita nekaj lepšega in očitno modernejšega. Halo!?

Vse to me spominja na tisto srbsko, da bodo zgradili še lepši in starejši Vukovar.

Do kdaj bomo prebivalci mest in podeželja žrtve kulturnega genocida? Do kdaj bomo žrtve vedno nove prizidkarske domišljije, ki tudi najbolj cenjene slovenske razglednice pohablja v brezizrazne arhitekturne zmazke?

Na Bledu so pred desetletji zgradili tako imenovani Gadafijev center in dokončno uničili enega lepših dovozov do jezera. Pred dvema letoma so v Kranjski Gori porušili arhitekturno izredno ustrezen, v alpskem stilu zgrajeni Hotel Prisank in namesto njega postavili roza hotel z belimi balkončki v “šiptarskem stilu”. Danes pa grozi Ljubljani, da bo nekdo dokončno uničil Plečnikove arkade in tržnico.

Pred dobrim tednom je v Ljubljanskem Dnevniku izšel članek arhitekta in oblikovalca, profesorja Janeza Suhadolca. Pozval je k ustavitvi te norosti. Pozval je, naj zaboga ne uničujejo enega lepših pogledov na Ljubljano. Zgodilo se ni nič. Molčijo meščani, v molk se je zavila arhitekturna srenja, politikom pa je tako in tako vseeno za okolje.

Čeprav ima ta kulturni barbarizem že dolgo zgodovino, je vendarle mogoče locirati njegov začetek: vse skupaj se je začelo po drugi svetovni vojni s prihodom komunistov na oblast. Oblast, polna same sebe in predstav o novem človeku, je takoj začela preurejati Ljubljano po svoji podobi. Imenitne kavarne in prave gostilne so spremenili v navadne pivnice in bifejčke. A to še ni bilo nič: ljubljanski simbol meščanske kulture, park Tivoli, so s cesto odrezali od mestnega jedra in za vekomaj uničili mestno promenado. In arhitektura ni bila edina žrtev! Tudi tramvaj so nadomestili z avtobusi, ki še danes usmrajujejo mestno okolje.Barbarizem v imenu modernizma je dobil nesluten polet. Na prostorih starih stavb so ponavadi nastajale betonske spake, okičene s poceni belim marmorjem. Kamorkoli danes pogledaš, kakšen tak tujek uničuje mestni pogled.

Do kdaj bomo Slovenci še primorani trpeti to pohabljanje našega okolja, to samopašnost in nerazgledanost političnih veljakov, ki ne samo da nimajo okusa za lepo, marveč so popolnoma brez občutka tudi za tisto, kar ima veljavo v svetu? Ne predstavljam si, da bi se župan Firenc lotil popravljati znameniti mestni trg pred palačo Uffizi ali da bi pod njo gradil garaže! Tudi si ne predstavljam, da bi nekdo gradil prizidek k Brandeburškim vratom v Berlinu. V Sloveniji pa je ta vrsta norosti običajen pojav. Profesor Suhadolc se upravičeno sprašuje, kako je možno, da se nekdo postavlja nad Plečnika in njegovo vizijo, pa tudi natančno popiše, kako bi se utegnilo zavleči urejane mestne tržnice in njeno dokončno uničenje. Toda vsi ti pomisleki so očitno vpitje osamljenega v puščavi. Mestni župan bo rinil s svojo vizijo trgovca do konca, njegov arhitekturni vizionar pa bo prav tako do konca uveljavljal svoj ponos, pa naj stane, kolikor hoče.

Odkod ta samopašnost, odkod ta vrsta ošabnosti in pomanjkanje strahospoštovanja tudi do največjih umetniških dosežkov naroda? Slovenci imamo enega samega, tudi v tujini priznanega arhitekturnega genija, Plečnika, medtem kot drugi pač nimajo te veljave. Toda Plečnikovo dediščino bomo počasi, a zanesljivo uničili oziroma “popravili”. Kaj takega ni mogoče zaslediti v slikarstvu ali kiparstvu. Tam nikomur ne pade na pamet, da bi popravljal Mono Liso ali Michelangelovega Davida. Tovrstno norost redno zasledimo samo pri arhitekturi – in Slovenci so tu prav poseben unikum. Naše okolje se počasi, a zanesljivo devalvira. Ob avtocestah rastejo kot gobe po dežju reklamni panoji, tako da namesto prelepe pokrajine gledamo poceni piške, ki jih lahko kupimo v Mercatorju ali Sparu. O tem onesnaževanju okolja je letos govoril Prešernov nagrajenec za oblikovanje Miljenko Licul. Njegove besede so izvenele v prazno. O nadaljnem uničenju mestne tržnice piše profesor Suhadolc. Narod spet molči. Kaj še hočemo? Ali moramo Slovenci doživeti novo renesanso, da se dokončno zavemo, da smo dobili lepo deželo v upravljanje in da nihče nima pravice popravljati in uničevati okolja?

Tovrstni barbarizem postane z leti anonimen. Nihče danes ne ve, kdo je bil komunistični veljak, ki je dal uničiti mestni park Tivoli. Nihče se ne spomni arhitekta, ki je zgradil Gadafijev center na Bledu. Ali župan Janković in njegov arhitekt Koželj zavestno vstopata in računata na pot v anonimnost ali pa sta zgolj zaslepljena in naivno verjameta v veličino svoje vizije, ki naj bi nadgradila samega Plečnika? Odgovor bo dala šele prihodnost. A vsi, ki se zavedamo katastrofalnih posledic, bi morali reagirati že danes, kajti potem bo prepozno. Objekt bo stal in si ga nihče ne bo upal porušiti.

Preden sem odšel v Berlin, se spomnim še ene norosti. Šlo je za posnetek nogometne tekme na komercialni televiziji Paprika. Janša, Janković in kopica estradnikov so nabijali nogomet pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani. Šlo naj bi za nekakšno podporo olimpiadi brezdomcev. Si predstavljate, da bi Francozi igrali nogomet ali košarko v Louvru? Jaz si ne, pa imam kar precej burno domišljijo.

  • Share/Bookmark