janez go home

Tako nekako je potekal pogovor na sodišču v tožbi Zorana Jankovića proti Igorju Bavčarju in Boško Šrotu: “Jankovićeve trditve, da sva ga z Bavčarjem nategnila, izhajajo iz tega, da je na sestanku decembra lani sam to trikrat omenil. Odvrnil sem mu: Če ti bo laže, sva te pa res nategnila.” To je med triurnim zaslišanjem med drugim povedal prvi mož pivovarne Laško Boško Šrot.

Sodnica Samanta Nusdorfer je verjetno zardela, saj si niti v snu ni predstavljala, da se ljubljanski župan, podjetnik, ki ima v lasti pol Primorske, in največji lastnik polovice Štajerske pogovarjajo na tak način. Navajena vseh hudih kriminalcev, vaških zdraharjev in polpismenih kmetov, ki se kregajo za dva kvadratna metra njive, si verjetno ni predstavljala, da se slovenski “top” menedžerji pogovarjajo na tak način in uporabljajo takšno izrazoslovje.

Na tem mestu se lahko vprašamo, kakšen tip podjetnikov je pri nas nesluteno uspel in si v dobrem desetletju nagrabil premoženja, ki ga bo dovolj še za naslednjih nekaj generacij? Tako pridemo do prvega paradoksa: niso uspeli najbolje izobraženi, tako imenovani “elitni” kadri. Za vse tri je značilno, da so se s pomočjo politike zrinili tako visoko. Kaj bi bil Bavčar brez LDS, ki ga je praktično delegiral na mesto predsednika uprave Istrabenza? Gospod je takrat izjavil, da se umika v gospodarstvo. Umika? Pa je tam sploh kdaj bil? Po mojem vedenju nikoli.

Zgodba z Jankovićem je drugačna, saj je bil že prej uspešen podjetnik. Toda brez žegna LDS tudi on ne bi prilezel na položaj direktorja Mercatorja. O Bošku Šrotu se ve malo, kar pomeni, da je gospod silno previdno brisal sledi za sabo. Vendar ostaja dejstvo, da je brat celjskega župana in vidnega člana SLS. Vsi trije bogatuni so tako ali drugače prišli do položaja s pomočjo politike.

Seveda je to zelo slab znak za Slovenijo, saj na vidne položaje v gospodarstvu ne prihajajo najsposobnejši posamezniki, temveč politično delegirani kadri, ki so tako ali drugače vedno pripravljeni na sumljive kupčije — kar se iz omenjene debate zelo jasno vidi. Da bo komedija popolna, je na obravnavi prišlo do zanimivega obrata, ko je sodnica vprašala, kdo je sestavil pogodbo oz. dogovor, ki so ga podpisali vsi trije. Janković je rekel, da ga je napisal Bavčar, Bavčar pa je nato pojasnil, da ga je napisal Janković, on pa naj bi ga samo slovnično popravil. He-he …

Predstavljajte si, kako se Janković muči s tekstom, saj mu slovenščina očitno ne gre najbolje od rok, za njim pa stoji Bavčar in mu postavlja vejice in pike in ga strokovno inštruira.

Bogastvo in politični vpliv iz teh gospodov ne bosta naredila elite. Saj poznate srbske magnate Kariće? Seveda jih, imeli so v lasti telekomunikacije, televizijo, banko in še cel kup podjetij. Za Slovence je bridko spoznanje, da so ti tranzicijski bogatuni iz kosovske Peći poleg vsega ustanovili tudi akademijo za gledališče in film, ki prav nič ne zaostaja za državno akademijo. Sinova bratov Karić študirata na Harvardu in v Cambridgeu. Na ta način se ustvarja elita. Zato me niti malo ne čudi, da je v zadnjih letih v Sloveniji ponarodela besedna zveza: takle mamo. Pa še res je.

Saj ni res, pa je. Minister Šturm, vitez malteškega reda, je spisal osnutek zakona o popravi krivic prizadetim v drugi svetovni vojni in hoče iz državne blagajne nič manj kot 600 milijonov evrov. Upravičenci so vsi, ki so bili tako ali drugače oškodovani s strani komunistov, domobrancev, Italijanov ali Nemcev. Halooo!?! Ali se dela norca? Ali smo poblazneli? Kaj ima današnja generacija z drugo svetovno vojno?

Pričakoval bi, da bodo davkoplačevalci dobesedno ponoreli, vendar se ne zgodi nič. Posameznik, podjetje ali cerkev je upravičen do povračila škode v višini do 200.000 evrov. Sedaj si pa predstavljajte. Vašemu pradedku je nekdo zažgal hišo, vi kot dedič pa boste od države dobili 200.000 evrov. Če ste vsaj malo inteligentni, boste denar takoj investirali v sklade in če boste kapital tudi vsaj malo razpršili, bo letni donos vsaj 15- do 20-odstoten. To pa pomeni, da je država iz vas z eno potezo naredila bogataša, saj boste letno dobivali — za nič dela — od 25 do 30.000 evrov.

Kdo je v tej državi tako nor in tako hohštaplerski, da bo požegnal to noro idejo? Ne boste verjeli: desnica ga je seveda predlagala, vendar se s predlogom strinjata tako SD kot LDS. Edini dve stranki, ki ostro nasprotujeta predlogu, sta Zares in Jelinčič.

Gospôda, ali je mogoče, da bodo politični veljaki 600 milijonov evrov vašega denarja tako rekoč vrgli skozi okno in naredili ozek sloj ljudi za bogatune? In to posameznikov, ki niso nič delali, niti niso posebej čutili krivic? Edina njihova “srečna” okoliščina je, da so njihovi dedje v vojni utrpeli škodo. A kdo pa ni utrpel škode med vojno?

Več kot 60 let po koncu vojne, ko je večina udeležencev že pomrla, bomo mi, ki vsako leto več kot 40 odstotkov svojih plač namenjamo državi, financirali rop stoletja! Za ta denar bi lahko zgradili ne vem koliko šol, bolnišnic ali stanovanj! Ali se ta politična elita zaveda, koliko denarja je tu v igri? Mar vsi ti hohštaplerji vedo, kaj bi s tem denarjem lahko naredilo slovensko gospodarstvo ali tudi znanost in kultura? Nad tem bi se vsak davkoplačevalec moral globoko zamisliti. Mislim, da je ta Šturmov osnutek zakona zrel za odstrel na referendumu. Še več! Za odstrel je vredna cela vladna koalicija.

Sedaj si pa predstavljajte Lojzeta Peterleta, ki bo ta zakon zagovarjal, čeprav je za volilno kampanjo med brati dolžan najmanj 65.000 evrov. Predstavljajte si Boruta Pahorja, ki bo zagovarjal osnutek zakona v Armanijevi obleki in uveljavljal le nekaj kozmetičnih popravkov. Predstavljajte si gospodično Kresalovo, ki se bo kot pravnica strinjala z zakonom, potem pa se bo odpeljala domov s svojim porschejem. Predstavljajte si SDS-ovce, ki bodo na vse pretege zagovarjali ta zakon, delavcem pa obljubili za 20 evrov višje plače. Predstavljajte si dostojanstvenike RKC, ki bodo veselo računali, koliko jim bo tokrat kapnilo v žep. Verjetno več kot 100 milijonov evrov.

In na drugi strani boste vi, naivkoti, ki ste omogočili, da je nekdo vaš denar vrgel v tuj žep. Gospôda, skrajni čas je, da nekaj ukrenemo in z jasno voljo dokažemo, da nismo ne nori ne naivni in da ne bomo dopustili, da se hohštaplerji igrajo z našim denarjem. Kajti vi plačujete davke. Vi ste žrtev zavoženega penzijskega sistema. Vi ste pravno pomankljivo zaščiteni. Vi ste prisiljeni doplačevati za vsako zdravstveno uslugo. Enkrat bi se morali zamisliti nad tem, koliko plačujete državi in kakšen državni servis sploh dobite za svoj denar. Enkrat bi morali preprosto reči: “Dost mamo! Dost mamo krivic in popravkov krivic! Za svoj denar hočemo normalen državni servis, ne pa politični blef.”

Za to imate vsaj 600.000.000 razlogov…

Se hočete videti na naslovnici resnega časopisa? Želite biti udarna vest Pop TV-ja in nacionalke? Bi radi, da o vas razpreda pol Slovenije, o vaši viziji pa pišejo vsi ugledni kolumnisti? Nič lažjega. Za tak PR ne potrebujete 3 milijone evrov. Dovolj je, da ustanovite stranko in se delate, da ste resni in dosledni. Uspeh je zagotovljen.

Prav neverjetno je, kako se slovenski mediji ubadajo s politiko, vse druge sfere javnega življenja in ustvarjanja pa odrivajo ob rob. Slovenski film lahko nabere več kot 170.000 gledalcev, pa vas to ne bo spravilo na naslovnico resnega časopisa. V kakšem posamičnem športu lahko pridelate zlato kolajno, pa še vedno ne boste v medijih več kot 14 dni. Na znanstvenem področju lahko izumite zdravilo za raka, pa vas to ne bo kvalificiralo kot zelo pomembnega Slovenca. Vse to lahko brez velikih muk in težav in že za par tisoč evrov naredite, če ustanovite stranko.

Predstavljajte si, da se Marko Crnkovič, Jonas Žnidaršič in moja malenkost odločimo ustanoviti stranko. Kaj za to potrebujemo? Za nekaj sto evrov se moraš registrirati, kar verjetno ne bi predstavljalo večjega problema. Celo za ustanovitev podjetja potrebuješ vsaj dvajsetkrat več kapitala, pa čeprav odpiraš samo navadno štacuno. Seveda potrebuješ ime stranke. Tudi to ni velik kunšt. Lahko se poimenuješ recimo Neoliberalna stranka Slovenije ali krajše NLS ali pa si omisliš kakšen ljudstvu bolj všečen naziv, recimo Prava Slovenija — in problem je rešen. Poleg imena potrebuješ logotip, ki ga lahko brez večjega problema izdelaš tudi sam na Macu. Posebej pozoren moraš biti zgolj na barvo: SD ima namreč v zakupu rdečo, Janša rumeno, Zares pa oranžno. Zato je važno, da izbereš barvo, ki je nima nihče. Priporočljiva je recimo vijolična. Toda tudi to ni bistveno, saj lahko izbereš tudi mavrico in svojo vizijo ponazoriš s stavkom, da je stranka odprta na vse strani in predstavlja presek najrazličnejših nazorov.

Ob tem je nujno, da se politično profiliraš. Tu se brez problemov umestiš desno od Pahorja in levo od Janše. Da bi deloval vsaj za silo prepričljivo, takoj napoveš, da kak znan menedžer in pravnik že pišeta program razvoja Slovenije. Potem skličeš tiskovno konferenco. Obvezno najameš dvorano, ne kakšne gostilne. Oko kamere bo moralo ujeti ogromen pano s strankinim logotipom v ozadju. Potrebuješ zgolj mizico in tri stole. Priporočljivo je imeti še zastavico na mizici, po možnosti s strankinim logotipom, saj je gledalstvo vendar vizualno. In potem se show lahko začne.

Tako bi mi trije prikorakali v  dvorano. Držali bi se skrajno resno, oblečeni bi bili v temnomodre ali sive obleke, obvezne bele srajce in seveda kravate v barvi logotipa. Marko bi lahko tudi tu igral na karto različnosti in bi si pripel metujčka v koloritu logotipa, če ne kar z vzorcem le-tega. In potem bi naložili par političnih floskul, se opredelili v zvezi z najbolj žgočimi temami, npr. da zagovarjamo lov na tajkune in da bo vstop v našo stranko tem barabam onemogočen. Udarili bi po slovenski politiki do Hrvaške in pri tem opozorili, da nam gre zgolj za dobrobit vseh Slovencev. To bi bilo za začetek kar dovolj. Seveda bi morali poskrbeti za to, da bi običajna četica novinarjev in nadebudnih novinark, ki pokrivajo notranjo politiko, bila o tem obveščena in seveda prisotna.

Gospôda! Zagotavljam vam, da bi se s takšno potezo prebili na naslovnico Dela. Tudi Dnevnik ne bi ostal križem rok in bi nas dal vsaj na drugo stran. Pop TV bi poročal o ustanovitvi nove stranke med prvimi vestmi 24ur. Nacionalka bi nas pokrila uravnoteženo. Morda bi celo gostovali v prestižnih Odmevih, kjer bi bil poleg enega od nas v studiu prisoten tudi kak politični analitik, član opozicije in vsaj član koalicije. V naslednjih dneh bi povzročili pravi medijski tornado. O nas bi pisal kolumno Miheljak, v Sobotni prilogi Dela bi dobili bodico od Ježa. Tudi Mladina ne bi ignorirala ustanovitve nove stanke. Takoj bi se pojavila karikatura vseh treh. Štab Rolanja po sceni bi koval nazive za vsakega posebej, če nas ne bi že kar takoj razglasili za “medijski trojček”.

In potem je treba samo vztrajati dovolj dolgo časa — recimo vsaj dobro leto. V enem letu bi morali imeti vsaj 50 tiskovnih konferenc, posebej priporočljive pa bi bile udarne akcije. Na vrhuncu krize med Hrvaško in Slovenijo, v predpoletni sezoni, bi recimo zasadili lipo na hrvaškem ozemlju in s tem takoj povzročili mednarodni škandal. Z malo spretnosti bi gostovali tudi v hrvaških medijih in s tem prisilili slovenske top politike, da se opredelijo do tvoje lipe. V zadrego bi spravili tudi večnega zunanjega ministra, ki bi mimogrede bleknil, da škodujemo slovenskim interesom in blatimo ugled Slovenije med predsedovanjem EU. In tu si zadel žebljico na glavico. Postal si prvorazredna politična tema. Takrat je treba udariti po vseh nasprotnikih in jasno pokazati, da imaš odgovore na vsa odprta politična vprašanja in da se edino ti in tvoja stranka zares borita za slovenske interese.

In tu se pravi cirkus šele začne. Ker si bil dovolj odmeven, se o tebi začnejo spletati teorije zarot. Iščejo se temačna ozadja. Ali za tabo stoji Kučanov klan ali pa si zgolj Janšev trojanski konj? Ki bi naj v predvolilnem letu odvzel veter v jadrih SLS in NSi. Do volitev ni več daleč, naenkrat si postal resna sila, morda celo jeziček na tehnici. Seveda je priporočljivo, da v vsakem slovenskem dolu ustanoviš podružnico stranke in pokriješ teren. Potem je važno, da skličeš kongres stranke in najdeš kakšnega mesarja, ki ti bo kot sponzor na strankarskem pikniku skuhal čimbolj okusen golaž. Za tistih par sodčkov piva pa lahko sežeš kar v lastni žep. Važno je, da je na pikniku zabavno in da ne dežuje.

Če si na naslednjih volitvah uspešen vsaj toliko kot Stranka mladih, se prebiješ v parlament. Že v prvem mesecu se ti povrne ves vloženi kapital, seveda če ne šteješ v stroške svoj dragoceni čas. Še več! Država je tako fino urejena, da redno dobivaš dovolj denarja na volilca, da si lahko privoščiš pisarno in prsato tajnico, ki ti ureja tekoče posle. In potem je vse lažje: kadarkoli se kaj zgodi, so vate uperjeni žarometi medijev; gostuješ v vsaki politični ali razvedrilni oddaji. Zastonj vabila na vsako pasjo procesijo kar dežujejo. Si reden gost družabnih kronik, nobena tvoja politična poteza ni spregledana, tvoj obraz je prisoten v vsaki slovenski domačiji. V vsakem drugem poklicu bi potreboval vsaj pet let, tu pa si v enem letu dosegel praktično vse in to brez milijona evrov kapitala za PR.

Vsaka podobnost s pravimi osebami je seveda namerna. Avtor si pridržuje pravico, da idejo zaščiti. Za vse morebitne spore gleda avtorstva je pristojno sodišče v Ljubljani, kjer je ali bo stranka registrirana. Pa lep pozdrav in veselo na delo…

Iztekel se je javni arhitekturni natečaj za Mesarski most pri ljubljanski mestni tržnici. Čeprav obstajajo originalni Plečnikovi načrti za ta most, sta se samopašni mestni župan Janković in njegov vizionarski arhitekturni pribočnik Koželj odločila, da namesto postavitve mosta po Plečnikovi viziji napravita nekaj lepšega in očitno modernejšega. Halo!?

Vse to me spominja na tisto srbsko, da bodo zgradili še lepši in starejši Vukovar.

Do kdaj bomo prebivalci mest in podeželja žrtve kulturnega genocida? Do kdaj bomo žrtve vedno nove prizidkarske domišljije, ki tudi najbolj cenjene slovenske razglednice pohablja v brezizrazne arhitekturne zmazke?

Na Bledu so pred desetletji zgradili tako imenovani Gadafijev center in dokončno uničili enega lepših dovozov do jezera. Pred dvema letoma so v Kranjski Gori porušili arhitekturno izredno ustrezen, v alpskem stilu zgrajeni Hotel Prisank in namesto njega postavili roza hotel z belimi balkončki v “šiptarskem stilu”. Danes pa grozi Ljubljani, da bo nekdo dokončno uničil Plečnikove arkade in tržnico.

Pred dobrim tednom je v Ljubljanskem Dnevniku izšel članek arhitekta in oblikovalca, profesorja Janeza Suhadolca. Pozval je k ustavitvi te norosti. Pozval je, naj zaboga ne uničujejo enega lepših pogledov na Ljubljano. Zgodilo se ni nič. Molčijo meščani, v molk se je zavila arhitekturna srenja, politikom pa je tako in tako vseeno za okolje.

Čeprav ima ta kulturni barbarizem že dolgo zgodovino, je vendarle mogoče locirati njegov začetek: vse skupaj se je začelo po drugi svetovni vojni s prihodom komunistov na oblast. Oblast, polna same sebe in predstav o novem človeku, je takoj začela preurejati Ljubljano po svoji podobi. Imenitne kavarne in prave gostilne so spremenili v navadne pivnice in bifejčke. A to še ni bilo nič: ljubljanski simbol meščanske kulture, park Tivoli, so s cesto odrezali od mestnega jedra in za vekomaj uničili mestno promenado. In arhitektura ni bila edina žrtev! Tudi tramvaj so nadomestili z avtobusi, ki še danes usmrajujejo mestno okolje.Barbarizem v imenu modernizma je dobil nesluten polet. Na prostorih starih stavb so ponavadi nastajale betonske spake, okičene s poceni belim marmorjem. Kamorkoli danes pogledaš, kakšen tak tujek uničuje mestni pogled.

Do kdaj bomo Slovenci še primorani trpeti to pohabljanje našega okolja, to samopašnost in nerazgledanost političnih veljakov, ki ne samo da nimajo okusa za lepo, marveč so popolnoma brez občutka tudi za tisto, kar ima veljavo v svetu? Ne predstavljam si, da bi se župan Firenc lotil popravljati znameniti mestni trg pred palačo Uffizi ali da bi pod njo gradil garaže! Tudi si ne predstavljam, da bi nekdo gradil prizidek k Brandeburškim vratom v Berlinu. V Sloveniji pa je ta vrsta norosti običajen pojav. Profesor Suhadolc se upravičeno sprašuje, kako je možno, da se nekdo postavlja nad Plečnika in njegovo vizijo, pa tudi natančno popiše, kako bi se utegnilo zavleči urejane mestne tržnice in njeno dokončno uničenje. Toda vsi ti pomisleki so očitno vpitje osamljenega v puščavi. Mestni župan bo rinil s svojo vizijo trgovca do konca, njegov arhitekturni vizionar pa bo prav tako do konca uveljavljal svoj ponos, pa naj stane, kolikor hoče.

Odkod ta samopašnost, odkod ta vrsta ošabnosti in pomanjkanje strahospoštovanja tudi do največjih umetniških dosežkov naroda? Slovenci imamo enega samega, tudi v tujini priznanega arhitekturnega genija, Plečnika, medtem kot drugi pač nimajo te veljave. Toda Plečnikovo dediščino bomo počasi, a zanesljivo uničili oziroma “popravili”. Kaj takega ni mogoče zaslediti v slikarstvu ali kiparstvu. Tam nikomur ne pade na pamet, da bi popravljal Mono Liso ali Michelangelovega Davida. Tovrstno norost redno zasledimo samo pri arhitekturi - in Slovenci so tu prav poseben unikum. Naše okolje se počasi, a zanesljivo devalvira. Ob avtocestah rastejo kot gobe po dežju reklamni panoji, tako da namesto prelepe pokrajine gledamo poceni piške, ki jih lahko kupimo v Mercatorju ali Sparu. O tem onesnaževanju okolja je letos govoril Prešernov nagrajenec za oblikovanje Miljenko Licul. Njegove besede so izvenele v prazno. O nadaljnem uničenju mestne tržnice piše profesor Suhadolc. Narod spet molči. Kaj še hočemo? Ali moramo Slovenci doživeti novo renesanso, da se dokončno zavemo, da smo dobili lepo deželo v upravljanje in da nihče nima pravice popravljati in uničevati okolja?

Tovrstni barbarizem postane z leti anonimen. Nihče danes ne ve, kdo je bil komunistični veljak, ki je dal uničiti mestni park Tivoli. Nihče se ne spomni arhitekta, ki je zgradil Gadafijev center na Bledu. Ali župan Janković in njegov arhitekt Koželj zavestno vstopata in računata na pot v anonimnost ali pa sta zgolj zaslepljena in naivno verjameta v veličino svoje vizije, ki naj bi nadgradila samega Plečnika? Odgovor bo dala šele prihodnost. A vsi, ki se zavedamo katastrofalnih posledic, bi morali reagirati že danes, kajti potem bo prepozno. Objekt bo stal in si ga nihče ne bo upal porušiti.

Preden sem odšel v Berlin, se spomnim še ene norosti. Šlo je za posnetek nogometne tekme na komercialni televiziji Paprika. Janša, Janković in kopica estradnikov so nabijali nogomet pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani. Šlo naj bi za nekakšno podporo olimpiadi brezdomcev. Si predstavljate, da bi Francozi igrali nogomet ali košarko v Louvru? Jaz si ne, pa imam kar precej burno domišljijo.