janez go home

Pa smo doživeli ustanovitev še ene države na področju bivše Jugoslavije: Kosovo se je odcepilo od Srbije in razglasilo samostojnost. Zgodovina te nove države pa odpira kar nekaj neprijetnih vprašanj. Prvo je: ali smo pripravljeni prekoračiti mednarodno pravo in priznati že drugo državo ene in iste nacionalne enitete. Albanci namreč že imajo Albanijo, zdaj pa so dobili še Kosovo. Bo naslednja žrtev Makedonija, kjer je že skoraj polovica državljanov Albancev?

Slovenska podpora kosovskim prizadevanjem je problematična. Pa ne samo zaradi prakse, da bi se po tej logiki lahko začel efekt domin v Rusiji, Baskov v Španiji in Franciji, na Severne Irskem, Škotski, Flamcev v Belgiji … Število narodov in manjšin je veliko in večina je nezadovoljnih s svojim statusom.

Problem je tudi v tem, da je slovenska diplomacija pod vodstvom večnega ministra dokazala nesposobnost strateškega razmisleka. Namesto da bi zaščitili slovenske gospodarske interese, sta tako premier kot večni zunanji minister vseskozi dajala Kosovarjem pozitivne signale. Čeprav ima Slovenija nekajkrat večjo blagovno menjavo s Srbijo in številne investicije v Srbiji, se slovenska zunanja politika na to niti ni ozirala — vsaj ne do takrat, ko je predsednik društva Manager Franjo Bobinac v imenu 1100 menedžerjev opozoril na slovenske gospodarske interese. Zato sploh ne čudi, da je bila poleg ameriške ambasade včeraj na udaru tudi slovenska in da so pokale bombe pred Mercatorjevimi centri.

Vsemu temu bi se lahko ognili, če bi minister Rupel manj soliral in če bi se bili Slovenci glede zunanje politike sposobni česa dogovoriti — ne pa da minister mimogrede blekne, kar se slučajno spomni, potem pa ves rdeč v obraz pojasnuje, da so ga napačno razumeli. Včerajšnji nastop J.J. že kaže, da je pritisnil na zavoro in da s priznanjem države slovenska vlada ne bo preveč hitela. Žal prepozno. Žiga Debeljak mu lahko mirno pošlje račun za vso do sedaj nastalo škodo. In kakšno dodatno škodo lahko Slovenija še pričakuje v prihodnje?

Po drugi strani pa moramo razumeti tudi naklonjenost Slovencev do samoodločbe narodov, saj smo se sami na podoben način osamosvojili. Na Kosovarje nas veže znano zborovanje v Cankarjevem domu, kjer se je Slovenija prvič postavila po robu politiki velike Srbije in v bran zaščiti človekovih pravic.

Toda ta pravica se v samem temelju loči od načela teritorialne integritete, ki smo ga branili v Bosni in Hercegovini. Priznanje Kosova bi lahko podžgalo apetite v Republiki Srpski. Ali bomo tam tudi branili samoodločbo naroda? Jasno je namreč, da na srbskem delu ozemlja o vsem odločajo Srbi in le neradi sprejemajo bosansko federativno oblast. Tudi tam so reči nedorečene; sodelovanje med Srbi in Bošnjaki je na zelo nizki ravni. Dejstvo, da je v teh dneh izginil original daytonskega sporazuma, je zelo slab znak? Gre zgolj za naključje ali pa za pazljivo izbran trenutek, ko bi naj ta dokument simbolno izbrisali iz zavesti državljanov?

Posebej previdni bi morali biti glede tega, kaj se bo s Kosovom dogajalo v prihodnje. Lahko bi se zgodilo, da prvič v Evropi dobimo državno tvorbo, podobno Izraelu, na Kosovu pa bi bolj kot prosperiteto in hitenje v Evropo gledali slike novega vojnega žarišča?

Včerajšnje demonstracije v Beogradu so bile sicer nasilne, a ne množične, kar je dober znak. Toda odprto vprašanje je: kaj bo po četrtku, ko bodo Koštunica, Tadić in Nikolić pozvali na demonstracije? Se bodo nogometnim huliganom pridružili tudi navadni državljani? Ali pa bo mestna populacija končno pokazala, da je Kosovo za njih stvar preteklosti in da jih bolj kot zgodovinski miti in izguba zanima prihodnost v EU in gospodarska prosperiteta?

Kar zadeva Albance, bo ves svet pozorno spremljal razvoj države. Če se bo eksodus Srbov nadaljeval, bo to zelo slaba popotnica Kosovu v evropske integracije. Če se bo kosovski recept čez nekaj let začel ponavljati v Makedoniji, pa bo priznanje te države izpadlo kot največja neumnost in potencialna grožnja miru v Evropi v zgodovini. Američani so spet dokazali, da so diplomatsko spretni in kot vedno bijejo bitke na tujih teritorijih in skrbijo za svoje interese. Ameriški interes je bil tu jasen: še bolj okrepiti prisotnost ameriških sil na Balkanu in zaščititi svojo največjo NATO bazo. Morda pa je bil ameriški interes to, da oslabi EU in razdeli Evropo?

Kakšen je slovenski interes, pa mi ni jasno. Si predstavljate, da bi se na območju Bele Krajine v naslednjih letih začela naseljevati muslimanska manjšina, ki bi tudi demografsko hitreje rastla kot slovenska večina? Bomo takrat še tako pravičniški? Ali pa nas bo — tako kot zdaj Srbe — zajel val patriotizma, cepljen na nacionalne interese?

Delovanje večenga zunanjega ministra bolj kaže na to, da mu več pomeni osebni prestiž in trepljanje po ramenih s strani velesil kot pa zaščita slovenskih interesov. Če vemo, da ni sposoben strateškega razmisleka, pa je zadeva že bolj katastrofična. Naslednji dnevi bodo pokazali, ali je zunanji minister zakockal naše tradicionalno prijateljstvo s Srbi ali pa so Srbi le doumeli, da je Kosovo preteklost in da je izguba pokrajine cena, ki jo morajo plačati za divjanje v vojnah v Sloveniji, Bosni in na Hrvaškem. Je srbska izguba Kosova dejansko wild card za hitrejši vstop v Evropo (brez izročitve Mladića in Karadžića?). Karte v tem pokru so razdeljene. Velesile imajo s Kosovom načrte, kakšnega asa v rokavu pa imajo tudi Albanci. Kaj pa mi?

Na Berlinskem festivalu sem bil že večkrat, a tokrat prvič kot polno zaposlen Berlinčan. No, to ni čisto res: pred dvema letoma sem bil med izbranci berlinskega Coproduction Marketa in sem imel vsak dan nešteto pogovorov s potencialnimi producenti od Evrope do Indije in Kanade. Tokrat pa sem nastopal v vlogi snemalca za Pop TV, ko sva z Nino Vidovič pokrivala zvezdnike, poročal pa sem tudi za multimedijski portal RTV Slovenija. Druga vloga mi je bila bliže, saj s pisanjem nimam večjih težav. Kamerman pa sem bil prvič.

Začelo se je tako turbolentno, da še sam nisem mogel verjeti — s tiskovno konferenco Rolling Stonesov. V konferenčno dvorano se je zbasalo kakšnih tristo novinarjev in že to, da si najdeš prostor med množico stotih fotoreporterjev, je velik problem, saj velike televizije zakupijo prostor in si že v izhodišču postavljen v drugorazredni položaj. Toda znašel sem se in nekako ujel velike Stonese.

Za razliko od mnogih zvezdnikov so Stonesi veliki profiji in se z mediji ne poigravajo. Po desetminutni zamudi zaradi foto shootinga so prikorakali v dvorano. Završalo je. Vsi izgledajo za svoja leta vitki in frajerji. Zraven je bil tudi legendarni režiser Martin Scorsese. Največ sta govorila klepetavi Jagger in seveda Scorsese, toda par smešnih je mirno odvalil tudi Keith Richard. Recimo tisto, da je Scorsese postavil šestnajst kamer tako, da ne samo da čez nobeno ni padel, ampak jih ni niti opazil. Ronnie Wood pa je strašno koketiral s skandinavsko novinarko. Tako sproščenega ozračja ni nihče pričakoval. Novinarska srenja se je strinjala, da so Stonesi res firma zase.

Pravi potres pa se je zgodil na otvoritvi festivala, kjer je poleg nemških filmskih zvezdnikov dominirala rockerska srenja. Prišli so Patti Smith, Neil Young in seveda Stonesi, tako da je vse vreščalo in se bliskalo. Toda prava preizkušnja naju je čakala z Nino na rdeči preprogi Cinema for Peace. Tokrat sva strateško zavzela pozicijo čisto pri ograji, izrinila Nemce in prijateljsko pomagala čudovitim dekletom iz hrvaške TV Nova. Tako nama je uspel veliki met, navkljub množici sva pobrala eksluzivne intervjuje in sicer z manekenko Nadio Auermann, igralcem Sirom Benom Kingsleyjem, filmsko divo Catherine Denevue in igralcem Josephom Fiennesom. Edini od težkokategornikov, ki je bil prav ošaben in ni dajal izjav, je bil Bob Geldof. Svoj uspeh sva s hrvaškimi kolegicami proslavljala s kir royalom na zabavi distributerjev Eppa. Naslednji dan sva zverzirano odšla s povabilom na sprejem Ukrajinske ambasade v prestižni hotel Adlon. Tam nama je uspelo dobiti pred mikrofon sámo prvo damo Ukrajine in poljskega režiserja Andrzeja Wajdo. Tu je bilo vzdušje umirjeno in elegantno, čeprav so Ukrajinci plesali kolo ob ogromnih količinah vodke.

Tako torej poteka delo kamermanov, ki se potikajo po rdečih preprogah. Posel ni niti malo lahek, saj lahko nekaj ur zmrzuješ, se prerivaš in komolčariš med stotinami drugih reporterjev, če nimaš s sabo soka, si žejen, na koncu greš ves pomečkan spat, toda adrenalin naredi svoje. Sicer pa glejte to soboto Pop In, pa boste videli …

Kazenska ovadba mag. Marjana Cerarja proti podpisnikom novinarske peticije nas hote ali nehote vrača v svinčene čase, čase zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika oz. mnenjskega delikta.

Dovolj žalostno je, da ob 20-letnici afere JBTZ in med predsedovanjem EU doživljamo kazensko ovadbo zoper novinarje pod pretvezo blatenja Slovenije. Cerar, bivši direktor Belinke in nekdanji predsedniški kandidat, skupaj s še petimi državljani toži 571 novinarjev, podpisnike peticije proti medijskim pritiskom, in jim očita namerno škodovanje ugledu Slovenije.

Vsi tisti, ki smo preživeli osemdeseta leta in partijsko diktaturo, se še kako spomnimo, kaj je to pomenilo — le da je bilo takrat namesto “blatenja” okvalificirano kot “rušenje ustavnog poretka”. Edina pomenska razlika je torej v tem, da danes samo blatiš oz. obrekuješ, v SFRJ pa so ti pripeli še oznako, da rušiš ustavne temelje države.

Slovenska civilna družba pa ob tem molči. To se nikomur ne zdi nič spornega. Bitke za samostojnost mišljenja in svobodno družbo so pozabljene. V teh bitkah se je Slovenija osamosvojila od Jugoslavije in emancipirala od socializma.

Toda obstaja tudi catch, ki se ga magister z drugimi tožniki ne zaveda, čeprav bodo v tujini o tem pisali, rezultat pa bo kontraproduktiven za njih same. Tujina se ne bo razpisala samo o peticiji, temveč bo pod drobnogled vzela tudi politično situacijo, v kateri je očitno normalno, da združba posameznikov toži novinarje pod plaščem patriotizma oziroma sramotitve države.

Ker je pojem “blatenja” vpeljal sam Janša v (samo)govoru ob glasovanju o zaupnici vlade, bo situacija nerodna predvsem zanj. Če upoštevamo, da je magister bil oz. še je član vladajoče stranke, pa bo slika še bolj porazna. Vse skupaj pa je videti dokončno komično in absurdno že zdaj, saj se Cerar in njegovi sklicujejo na raziskavo o medijih, ki jo je napravil Matej Makarovič, prav tako član stranke. Pa si poglejmo, kako bo na to gledala tujina:

Predsednik vlade in stranke v dveurnem govoru v parlamentu napade novinarje, da s pisanjem o cenzuri v medijih “blatijo” državo; strankarski pripadnik s petimi somišljeniki (verjetno tudi člani stranke) poda kazensko ovadbo proti tretjini novinarjev v Sloveniji zaradi “blatenja”; kot dokaz za navedbe priložijo raziskavo o medijih, ki jo je naročil kulturni minister (eden vidnejših članov stranke), realiziral pa novinar in raziskovalec, ki je prav tako član stranke. Hej, gospôda! Pa to je čisti socializem — le “člane stranke” zamenjajte s “člani Partije”.

Vlagatelji ovadbe tožijo novinarje po dveh členih. Prvi je 170. člen, ki kot kaznivo dejanje opredeljuje dejanje, “ko nekdo o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično”. Drugi pa je 174. člen, ki prepoveduje sramotitev države Slovenije. Pri prvem členu bo težko karkoli dokazati novinarjem, saj bo potrebno dokazati namen. Pri drugem členu pa sem že bolj skeptičen, saj je pojem zelo raztegljiv — tako kot je bil raztegljiv mišljenski delikt.

Tu se moramo vprašati, kam je izginil vrednosti sistem, ki nas je odcepil od Jugoslavije in samoupravnega socializma? Smo mar po dvajsetih letih pristali tam, kjer smo nekoč že bili? Da je spet nekaj normalnega, da država tako ali drugače preganja notranje in zunanje sovražnike? Če bo ta tožba uspešna, novinarjem grozi zapor od enega do dveh let.

Ključno vprašanje pa ostaja: za kaj smo se v osemdesetih pravzaprav borili?!?

Dober mesec smo potrebovali, da je slovenska diplomacija pri predsedovanju EU zagrešila nekaj spodrsljajev, pa tudi pravi škandal. Ni kaj, res so sposobni — z Janšo na čelu in pod taktirko Dimitrija Rupla.

Prvi zaušnico je naš premier dobil že ob uvodnem nagovoru, ko je podučeval Portugalce, kako morajo razmisliti o “širšem kontekstu” in se na morebitnem referendumu odločiti za podpis Lizbonske pogodbe. Portugalski premier mu je takoj zabrusil, da pri tem vprašanju ne potrebujejo slovenskih nasvetov, saj je Portugalska suverena država. Portugalec je skratka dal Janši lekcijo iz pokončnosti, državniške drže in in suverenosti.

Drugi primer diplomatske nespretnosti je Janša pokazal ob vprašanju Kosova, ko je razlagal, da “vsi vemo, kaj se bo zgodilo” in da je “težja situacija v Bosni in Hercegovini”. Prvo, kar je pri tem sporno, je slovenski pristanek na neodvisno Kosovo, ne da bi upoštevali gospodarske interese v Srbiji. Že pred dobrim mesecem je Matjaž Gantar v Financah lepo razložil, kakšni so slovenski interesi v Srbiji in da nikakor ne bi smeli hiteti s priznanjem, saj imamo tam naloženega veliko kapitala in smo lastniki kar nekaj fabrik. Toda Janša se očitno požvižga na interese slovenskega gospodarstva, čeprav od njega živimo.

Drugo je vpletanje Bosne, ki bi lahko bila nevaren srbski adut pri odcepitvi Kosova. Janševa izjava je v Bosni zelo odmevala in odprla cel kup diplomatskih vprašanj.

Tretji in nabolj usoden spodrsljaj pa je dokument, ki je ušel iz zunanjega ministrstva in kaže na popolno slovensko podložnost do ZDA, ki naj bi kot velesila odkrito diktirala usmeritve slovenskega predsedovanja EU. Prvo, kar se lahko vprašamo, je to, kako je mogoče, da ta dokument ni imel oznake strogo zaupno. Drugo je ugotovitev, da Rupel očitno ne obvladuje svojega ministrstva tudi po petnajstih letih šefovanja (kar ga dela za ministra z najdaljšim stažem v samostojni Sloveniji). Tretja stvar pa je sam ton razgovora, v katerem se Slovenija praktično v vsem strinja z Američani, saj nikjer ne zasledimo samostojnih slovenskih stališč in omembe naših interesov na tem področju. Za povrh pa ta dokument postavlja v neroden položaj ne le Slovenijo, temveč celotno Evropsko komisijo.

Četrta stvar je nerodna izjava našega večnega zunanjega ministra glede Hrvaške: da že šest mesecev državi nimata diplomatskih odnosov. Ta izjava je mobilizirala celotno hrvaško politiko, ki bo za svoj neuspeh pri pogajanjih z EU neposredno okrivila Slovenijo. Tu bi minister Rupel lahko mirno molčal in pustil, naj se Hrvaška sama muči s pogajanji z EU. Če bo tu pogrnila, bo za vse kriva sama. Sicer pa, ali so nas Hrvatje kdaj prosili za pomoč?

Še bolj porazen vtis pa je, da Janša opravičuje Ruplovo izjavo v smislu, da jo slovenski mediji jemljejo preveč resno. Po Janševem mnenju bi morali našega zunanjega ministra jemati bolj za hec ali kaj? Nakar se najde še večni podpornik vlade g. Borut Pahor, ki takoj doda, da je gospod Rupel po njegovem mnenju dober in izkušen diplomat. Halo? In to naj bi bil naš bodoči mandatar?

Nazadnje pa še grobar LDS, evropski poslanec g. Jelko Kacin gasi požar s Hrvaško z izjavo, da smo Slovenci največji prijatelji Hrvaške? Gospôda, zdaj ga pa nehajte (po domače rečeno) s…. in se zresnite. Vsi ti spodrsljaji kažejo na pomankanje karšnegakoli čuta za mednarodno diplomacijo.

Zaradi trenutnih ratingov strank in predvolilne kampanje (ki se je v bistvu že začela) so slovenski politiki pripravljeni na karkoli, samo da se pojavljajo v medijih. Armada njihovih piarovcev bi morala razmisliti, ali jih politiki sploh potrebujejo, saj blebečejo vsevprek, ne da bi razmislili o (mednarodnih) posledicah svojih izjav. Šele en mesec predsedujemo EU, pa imamo že toliko spodsljajev za sabo! Kako bomo preživeli še preostalih pet mesecev? Slovenski državljani lahko samo molijo, da naše predsedovanje ne bo en sam niz spodsljajev in nesporazumov. Narod pa bo kot običajno zgolj rekel: takle mamo …