janez go home

Ko gledamo Vroči stol na TV Slovenija, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, kaj bo z voditeljem, ko bo Janša enkrat sestopil z oblasti? Vladimir Vodušek je namreč najbolj izpostavljena ekspozitura medijskega obračunavanja slovenske desnice s političnimi nasprotniki, v njegovem primeru že kar sovražniki.

Če novinar piše kolumno, pa naj bo z levega ali desnega političnega pola, to bralec nekako prežveči in ne zameri novinarjevemu političnemu prepričanju. Če pa imamo opraviti z novinarjem v elektronskem mediju, pa to še zdaleč ni tako preprosto — še posebej, če novinar vodi oddajo na nacionalni televiziji, ki bi že po defaultu morala biti objektivna. Mislim pa, da gledalci pričakujejo objektivnost tudi na komercialnih televizijah. Si predstavljate, da bi bil Uroš Slak v Trenjih izrazito provladen ali obratno? Da bi izrazito propagiral zgolj eno politično opcijo? Jaz si tega ne predstavljam. Gledanost bi mu gotovo padla, gledalci pa bi izgubili iluzijo, da gledajo resno odajo, marveč bi jo dojeli kot politično propagando.

V tem je paradoks — ki za Slovenijo ni tako neverjeten —, da obstaja razlika med pisanimi in elektronskimi mediji. Ali po domače povedano: papir prenese vse, televizijski ekran pa ne.

Zakaj je temu tako? Verjetno leži odgovor v samem bistvu televizije, ki je množična in ki doseže prav vsak dom. Drugi razlog pa je, da je slika v večini primerov veliko močnejša kot zapisana beseda ali celo samo glas. Primer: prisluhnimo samo kontaktnim oddajam na Radiu Slovenija, v katere redno kliče minister za gospodarstvo, se predstavlja kot “Andrej s Štajerske” in veselo blati politične nasprotnike — konkretno recimo Katarino Kresal. Če bi to izrekel na televiziji, je vprašanje, če bi še bil minister. Spomnimo se enega bivših obrambnih ministrov, ki se je v eni od razvedrilnih oddaj po toboganu spustil v milnico. Brez velikega pompa je bil takoj zamenjan in nihče se ni čudil temu. Spomnimo ministra Drobniča, ki je televizijski novinarki odrinil mikrofon, bil takoj deležen graje javnosti in se je potem moral novinarki za svoje dejanje opravičiti. Iz vsega tega sledi, da je televizija hudičevo spolzek teren in da je televizijska slika nekajkrat močnejša od zapisane in izrečene besede.

Toda vrnimo se k Vladimirju Vodušku in njegovi oddaji. Po vseh kriterijih bi to lahko bila uspešna oddaja, če bi se držala zastavljenega koncepta: v studio povabljenega politika poskušaš spraviti v zadrego z neprijetnimi vprašanji, zraven pa mu serviraš še skritega gosta in vprašanja političnih nasprotnikov. Toda Vodušek se ni držal tega recepta, temveč je popustil že pri prvih odajah. Prvi primer je bila intervencija ministra Rupla, da noče imeti Školjča za skritega gosta. Halo? Kakšenje to skriti gost, če Rupel vnaprej ve, kdo to bo? Drugi primer je bil Jelinčič, ki ni imel nasprotnika, ampak Slivnika, ki mu je pel hvalnice, namesto da bi mu postavljal neprijetna vprašanja. Tretji primer je, da si namesto gosta izbereš kar temo in povabiš pet novinarjev, naj med sabo obračunajo. Tako je zmešnjava popolna, saj gledalec več ne ve, ali gleda Trenja, Vroči stol ali Odmeve.

Vodušek je s svojo pristranskostjo ne le zavozil svojo novinarsko kredibilnost, temveč je z improviziranjem in spreminjanjem koncepta popolnoma uničil tudi profil oddaje — kar je slabo, saj je na televiziji forma včasih pomembnejša od vsebine. Voduškov problem ni samo to, da je postal zagovornik ene politične opcije in da v oddaji obračunava z drugo. Problem je tudi v tem, da ne razume televizijskega medija. In tako pridemo do zaključnega vprašanja: kako lahko v Sloveniji uspe novinar, ki ne razume osnovnih zakonitostih medija, v katerem ustvarja? Paradoksalno, mar ne?

Tako nekako bi ocenil molk v ekonomsko liberalnih krogih ob izidu knjige antiglobalistke Naomi Klein z naslovom Doktrina šoka. Pričakoval bi, da bosta Jože P. Damijan in Mićo Mrkaić zagnala kampanjo proti knjigi, ki razkriva metode Miltona Friedmana in njegovih čikaških fantov, toda nič.

Tudi dnevnik Finance, ki je večno pribežališče novih ekonomskih teoretikov popolnega kapitalizma, se je knjigi ognil na široko, kolikor se je le dalo. Zakaj je tako? Ah, gospôda, dokler ne vzamete knjigo v roke, vam ne bo jasno, da je knjiga prvovrstna politična srhljivka, ki brez dlake na jeziku razkriva metode učencev velikega Miltona Friedmana in gospodarska pogorišča, ki jih za sabo puščajo njegovi fantje. To so gospodarstva držav Južne Amerike, bivše Sovjetske zveze in Azije, kjer se je ozek sloj ljudi, ponavadi blizu vladajoči eliti, skupaj z multinacionalkami strahovito obogatil, srednji sloj je izginil, namesto njega pa se je m pojavila množica revežev.

Srh nas spreletava, ko se spomnimo, da je eden od čikaških fantov Jeffrey Sachs po odcepitvi skakal okrog Lojzeta Peterleta in mu ponujal svoje storitve. Hvala bogu so slovenski ekonomisti, ki jim danes očitajo gradualizem, takrat bili močnejši in so prepričali slovenske politike, da ne potrebujemo nasvetov tujcev, podprtih s priporočili Svetovne banke in IMF. Če ne bi bilo tako, bi bila danes Slovenija banana republika, kjer bi par tujcev in domačih tajkunov operiralo s strahovitim kapitalom, večina Slovencev pa bi bili navadni mezdni delavci, brez minimalnih socialnih pravic. Je to tista vizija, ki si jo Slovenci želimo? Po mojem ne.

So pa liberalci dočakali svojih pet minut ob nastopu Janeza Janše, ko je ta posvojil njihove gospodarske ideje in dobro leto in pol grozil z enotno davčno stopnjo. Šele po negativnih signalih javnosti je potegnil zavoro in se otresel tempiranih bomb v obliki Jožeta P. Damijana in Mića Mrkaića. Danes sta oba največja nasprotnika Janeza Janše. Jože P. Damijan se že ponuja drugim političnim strankam kot ekonomski svetovalec. Glede tega se mi zdi delovanje Mića Mrkaića bistveno bolj pošteno, saj je pobral šila in kopita in se zaposlil v Svetovni banki — in za popotnico napisal knjigo Svete krave, ki pa žal ni postala uspešnica. Jože P. Damijan pa veselo nadaljuje svoje poslanstvo in na dolgo in široko napada vsakogar, ki nasprotuje prodaji Telekoma Slovenije, Zavarovalnice Triglav in očitno vsega slovenskega gospodarstva in se še vedno ponuja za rešitelja slovenskega gospodarstva. Enega najbolj pomenljivih člankov najdemo na Razgledih.net, kjer Jože P. Damijan priporoča metodo boja proti Pivovarni Laško z infiltriranjem v njihove vrste in razkrivanjem njihovih metod, kot je to počel nek novinar s Ku-Klux-Klanom v Ameriki. Ta je pa res bosa, mar ne? Industrijska špijonaža kot metoda poličnega boja?

V boju proti tajkunom, ki je navadna populistična poteza Janeza Janše proti političnim nasprotnikom, in pri idejah umika države iz gospodarstva sta si Janez Janša in Jože P. Damijan spet blizu, čeprav navidez stojita na nasprotnih bregovih. Je pa pomenljivo, da knjiga Naomi Klein postaja po Marxu prvovstno politično orožje, saj brezobzirno razkriva metode globalnega kapitala v navezi z politiko. Če je v slovenski politiki še kaj intelektualnega kapitala, jo priporočam v branje vsem, saj je že danes jasno, da bo odnos do kapitala igral najpomembnejšo temo na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Do takrat pa lahko pohvalim potezo libertalca Tomaža Štiha, ki je zbral dovolj hrabrosti in ustanovil Liberalno stranko. S tem je zastavil svoje politične delnice javno, vsi ostali pa se vrtijo okrog strank, ki jim kaže dobro na naslednjih volitvah, in jim že ponujajo svoje storitve. Za vse te liberalce velja tista starogrška modrost: “Bojte se Danajcev, ki prihajajo s darili.” Sam bi dodal, da njihov molk ni zlato …

Že ob štartu MTV Adrie, torej MTV-ja za področje držav bivše Jugoslavije, je bilo jasno, da sta koncept in ekipa, ki jo je sestavil lastnik Jurij Schollmayer, obsojena na propad. Čeprav je blagovna znamka MTV ena najbolj prepoznavnih v svetu, je Schollmayerju in genijem, ki jih je nabral, uspelo nekaj nemogočega: celo tako uspešno blagovno znamko so spravili na nivo najbolj pogrošne lokalne televizije.

In kaj je značilno za vse te lokalne televizije? Predvsem to, da je produkcija in izgled samih oddaj tako beden, da tudi najbolj vztrajne in nezahtevne gledalce odvrne od gledanja. Že to, da MTV Adria ni spravila skupaj niti ene spodobne scenografije, govori o bedi in nizkih ciljih ustanoviteljev. Če je MTV s čimerkoli vedno paradiral, so bile to vedno moderne in trendovske opreme studijskih odaj. Druga značilna in prepoznavna odlika pa so bili mladi in prodorni, vedno nekonvencionalni voditelji. Toda slovenski žiriji, v kateri ni bilo niti enega televizijca, marveč so so v njej pozirali igralci kot Sebastjan Cavazza, je uspelo izbrati takšne, ki so postali sinonim za dolgočasnost, nezanimivost in medijsko neprepoznavnost. Še po nekaj letih vsakodnevnega nastopanja ne poznamo niti njihovih imen! Se mogoče motim?

Sicer pa je bil že sam štart televizije porazen, saj so z velikim pompom najavili začetek oddajanja, potem pa so se spomnili, da za to rabijo — če nič drugega — vsaj frekvenco. Halooo!? Potem je šlo samo še navdol. Tudi ko so najbolj popularni slovenski rokerji Siddharta dobili MTV-jevo nagrado, iz tega niso znali narediti dogodka, marveč je Siddhartin uspeh šel kar najhitreje v pozabo. Da se niso spomnili prenašati niti enega koncerta, je seveda za glasbeno televizijo porazen podatek. V tem času Jure Longyka vsak mesec na Radiu Slovenija brez večjega problema gostil slovenske unplugged izvajalce. Toda na MTV Adria so šli po liniji najmanšega vložka in temu primeren je bil tudi izkupiček.

Da so bile stvari dejansko porazne, mi je v Berlinu razlagal nemški producent, ki ga je MTV Adria najela za dobo enega leta. Producent mi je razložil, da tako neproduktivnega leta še ni preživel. Po njegovih zagotovilih se sploh ni dalo nič sproducirati, saj ni bilo ne normalnega budgeta ne televizijske opreme. Baje niso šli niti v nakup kamer, ki so danes že smešno poceni, marveč so si opremo po potrebi sposojali pri Video produkciji Kregar, katerega osebje je tudi sproti servisiralo amaterizem naših MTV-jevcev. Tudi osebje tega studija bi znalo marsikaj povedati o nedobudnih amaterjih, ki so zaznamovali ero slovenskega MTV-ja. Izbira sodelavcev je šla po sistemu dumpinških cen in mladosti. Da med njimi ni bilo profesionalcev, je zgolj še en podatek, ki bi moral zaskrbeti vsaj lastnika Jurija Shollmayerja — pa ga očitno ni. Si predstavljate, da ustanovite podjetje za izdelovanje pohištva, pa med zaposlenimi ni niti enega mizarja? Ne, tudi pri najpreprostejših obrteh je jasno, da potrebuješ profesionalce. Za televizijo pa je očitno dovolj, da imaš željo in si že kvalificiran …

Prav neverjetno je, da v Sloveniji na tem principu še vedno vegetira cela kopica televizij in ne spravi skupaj kaj več kot pogovorne odaje — ponavadi posnete z eno kamero v napol praznem studiju. In vse to se dogaja v času, ko je tehnika cenovno dostopna prav vsem in lahko vsak mulec v svoji sobi zmontira in grafično opremi odajo kar na domačem računalniku!

V oči bijoče dejstvo je, da niti ena od teh lokalnih komercialnih televizij ni sposobna spraviti skupaj vsaj ene solidne oddaje, ki bi vsaj malo konkurirala nacionalkinim dolgočasnim talkshowom. Pa imajo tém kolikor hočejo. Si predstavljate, da v Sloveniji še vedno nimamo tedenske oddaje, ki bi pokrivala film? Se bo v Sloveniji kdo zamislil nad tem podatkom ali pa bomo še celo desetletje gledali, kako razni amaterji in zanesenjaki uničujejo televizijski program?

MTV Adria je še ena od žalostnih televizijskih zgodb. Spomnimo se Gajbe, Paprike ali TV3 … MTV Adria se ne more tolažiti niti s slabo pokritostjo terena, saj je ravno MTV pokrival področje celotne bivše Jugoslavije, torej desetkrat večji trg od Slovenije. Resnično moraš biti talentiran, da propadeš na tako velikem trgu. Razumem, da se ne obnese manjšim televizijam, ki niti cele Slovenije ne morejo pokriti. Toda cela Jugoslavija je pa vendar zavidljivo velik trg.

Juriju Schollmayerju je po nogometni Olimpiju in Bofexu uspelo uničiti še MTV. Ta gospod bi si res lahko prislužil naziv najslabšega menedžerja leta, če ne kar celega desetletja.

Že tako ali tako je neverjetno, s kakšno lahkoto naši politiki obsojajo drug drugega, zdaj pa smo doživeli še to, da meni nič, tebi nič udrihajo celo po podjetjih v zasebni lasti. Tožba ki jo je napovedal odvetnik Stojan Zdolšek proti Janezu Janši, bi lahko bila precedenčni primer, da bi politika morala nehati po dolgem in počez udrihati po privatnem kapitalu.

Janez Janša ni osamljen primer. Da mi ne boste očitali, da sem nepopravljiv levičar, naj povem, da se mi zdi Janševa tožba proti Tonetu Ropu ravno tako upravičena, saj je izdaja državne skrivnosti ravno tako nevaren precedens v vsaki normalni državi. Če je Sova že prisluškovala — in to uspešno — predsedniku vlade sosednje države, je to državna skrivnost par excellence. Četudi bi se Janša zares dogovarjal s Sanaderjem, to ne bi smelo biti razkrito pred javnostjo. Kam pa pridemo, če bi vsakdo javno blebetal, kar se mu zljubi — in to v nasprotju z državnimi interesi?

Toda po drugi strani je poniglavo tudi to, da obtožiš podjetje, ki meri utrip javnosti — v konkretnem primeru Ninamedio —, da je orodje v rokah Gregorja Golobiča. Tudi za to izjavo moraš imeti neposredne dokaze, tako kot v primeru prisluškovanja Sanaderju. Obstaja pa bisvena razlika: v primeru Ninamedie nikakor ne gre za državno skrivnost, zato Slovenija — četudi bi bilo vse res — ne bi bila oškodovana.

Tako pa se je obema politikoma v očitnem navalu nepremišljenosti zareklo in sta pač izjavila, kar sta izjavila. Upam, da bosta za to odgovarjala. Najprej bo moral Tone Rop dokazati Janezu Janši, da se je dogovarjal s Sanaderjem in koordiniral incidente v Piranskem zalivu. Janez Janša pa bo moral dokazati, da je Ninamedia po naročilu Gregorja Golobiča prikrojevala javnomnenjske raziskave. Oboje bo težaven posel. Že iz transkriptov prisluhov in po delovanju parlamentarne komisije je bilo videti, da je težko iz enega samega razgovora razbrati, ali sta se dogovarjal. Tako zdaj nastaja smešen vtis, da sta se pogovarjala, vendar da ni nujno, da sta se tudi zares dogovorila.

Še slabše jo bo odnesel sedanji premier, saj javnosti še ni predložil nobenega dokaza, da je agencija delovala po naročilu neke politične stranke oz. kar Gregorja Golobiča osebno. Še bolj v oči bijoča pa je izjava, da so ankete javnega mnenja prikrojene, saj pri vsakih volitvah ponavadi vidimo, da so odstopanja med napovedmi volilnih rezultatov različnih agencij zelo majhna. Je pa tudi jasno, da podjetje, ki izgubi ugled javnosti pri merjenju njenega mnenja, zelo težko ponovno pridobi kliente in je gotovo oškodovano. Zato je poteza Ninmedie logična in upravičena. Politiki si ne morejo si privoščiti, da bi kar počez udrihali po privatnem kapitalu brez kakršnih koli konsekvenc.

Tožarjenje in pranje umazanega perila in vsesplošno obtoževanje ne pelje v pravno urejenost države, temveč v njeno destabilizacijo. Če nič drugega, slovenska sodišča so že zdaj prenatrpana s tekočimi zadevami, zato se jim manjka samo še tožarenje politikov — še posebej, če vemo, da po eni strani obstaja poslanska imuniteta, po drugi pa nenehen pritisk na delovanje in imenovanje sodnikov. Še posebej nevaren je novi predlog ministra Šturma, po katerem naj bi sodniki kazensko odgovarjali za morebitne nepravilne sodbe. Kdo pa bo razsojal o pravilnosti in nepravilnosti sodb? Menda ja ne politika?

Pokažite mi sodnika, ki bo sposoben voditi postopek zoper Janeza Janšo v času, ko bo ta še vedno predesednik vlade? In pokažite mi sodnika, ki bo sposoben nepristranske sodbe v primeru dokazane krivde za dogovarjanje o incidentih?

Sicer pa, zakaj nihče od kadilcev ali gostincev ne toži Zmaga Jelinčiča ali Cankarjevega doma? Predsedniški kandidat je v kulturnem hramu, kljub prepovedi kajenja, meni tebi nič, prižgal cigaro — in to ob prisotnosti kamer. Ni noben inšpektor videl tega, kar so videli vsi državljani? Se zdravniška zbornica strinja, da politiki lahko kadijo, kjerkoli se jim zljubi, državljani pa ne? Mar velja zakon samo še za navadne državljane in gostince, za politike in državne inštitucije pa ne?

Dokler si ne odgovorimo na naslednje pomisleke, smo zelo daleč od pravne države in še vedno velja tista Orwellova: “Vse živali so enakopravne, toda ene so enakopravnejše od drugih.”