janez go home

Če si bomo leto 2007 po čem zapomnili, si ga bomo po tem, da je Janševa vladavina na celi črti doživela popoln fiasko. Še pred dobrim letom je koaliciji kazalo več kot dobro, toda Janša se ni zavedal, da so že županske volitve 2006 kazale na to, da počasi, a zanesljivo izgublja podporo volivcev. Izvolitev Jankovića in Kanglerja sta bila signala, da se volilno telo v mestih obrača stran od Janše. Danes, ko vlado podpira le še skromnih 32 odstotkov volivcev, je jasno, da je zmaga na prihodnjih državnozborskih volitvah zanj skoraj nemogoča in da Janši ne bo uspelo dobiti drugega mandata.

Pa poskušajmo analizirati, kaj vse je šlo tako zelo narobe, da se vlada danes sooča s takšno nepriljubljenostjo.

Prva stvar, ki bi jo Janša moral vedeti, je naslednja: razen če si vladar Rusije, kjer imajo radi trdorokce, se v demokraciji ne da vladati z trdo roko — vsaj ne na dolgi rok. Že ob prevzemu evra, ko je bilo jasno, da je za marsikaj zaslužen tudi guverner BS Mitja Gaspari, je bilo naravnost samomorilsko, da ga Janša ni hotel vnovič potrditi za guvernerja. Mučna epizoda z nepotrditvijo se je v javnosti vlekla predolgo, pri tem pa vlada je ustvarjala vtis, da ji bolj kot za strokovnost gre za pripadnost. Ptički so že čivkali, da ta način oblasti spominja na svinčena sedemdeseta, Janša pa je vztrajal pri svojem.

Najbolj usodno za Janšo pa je bilo to, da je sproduciral afero SOVA. Ob njej je postalo jasno, da vladi ne gre za dobrobit države, temveč za obračunavanje, ki bolj sodi v delovanje opozicije. Vrhunec je bila famozna letalska vozovnica, ki naj bi očrnila predsednika Drnovška. Izplen dokazovanja, da je bila SOVA ves čas podaljšana roka LDS, je bila minorna avionska karta! Tem bolj porazni pa so bili stranski učinki! Janša ni samo demontiral obveščevalne agencije, temveč je zraven potunkal še nemško obveščevalno službo in si za nameček pridelal sum, da se je tik pred prejšnjimi volitvami dogovarjal s hrvaškim predsednikom o incidentih na morju.

Tudi na vrhuncu afere, na proslavi ob dnevu državnosti, je Janša še vedno stavil na visoko gospodarsko rast in trdil, da plujemo po mirnem morju. Da pa je medtem nastajal cunami med novinarji, je bilo pričakovati. Okrogle mize o nesvobodi medijev so se kar vrstile. Oblast je problem ves čas v celoti zanikala. Ko se je zgodila famozna peticija, vlada sprva sploh ni reagirala, kasneje pa smo doživeli kalimerovsko epizodo z zaupnico vladi.

Čeprav je večina ekonomistov opozarjala, da je treba varčevati, ko pride do visoke gospodarske rasti, je vlada vse to preslišala in se naenkrat soočila z inflacijo. Za inflacijo so bili krivi prav vsi, samo vlada ne. V gospodarstvu je usoden udarec Janši zadala prav njegova nekdanja oproda Andrijana Starina Kosem, ko mu odpovedala poslušnost in potegnila s pivovarji. Takrat je postalo jasno, da se gospodarstvo naglo konsolidira proti Janši. Zaradi njegovega vpletanja in zamenjav v upravah smo danes priča menedžerskim prevzemom, ki se vrstijo eden za drugim. Dejstvo, da je Janša priznal, da je bila prodaja Mercatorja napaka, ni prav nič omililo njegove podobe, temveč je zgolj dokazalo, da je bil globoko vpleten v to kravjo kupčijo in da je v naročje največjega monopolista dobesedno položil precejšen del najbolj vplivnih tiskanih medijev.

Menjave ministrov — posebej v oči bijoče je bilo vztrajanje katastrofalnega Bručana — so bile izvedene prepozno in na milo rečeno čuden način, saj so ministri zatrjevali, da sami odstopajo, Janša pa je bil z njihovim delom domnevno zadovoljen.

Komunistična samokritičnost pa se je začela zrcaliti v vedno bolj nerazumnih potezah tudi na simbolni ravni: preimenovanje Letališča Brnik v Letališče Jožeta Pučnika je delovalo kot izrazit obrat k že preživelim vzorcem vladanja. Da bi bila komedija še večja, se je oblast spustila tudi v ocenjevanje kipov taistega Pučnika in v vedno radikalnejše revidiranje zgodovine.

Predsedniške volitve so bile jasen signal, tudi na simbolni ravni, da Slovenci ne damo preveč na osamosvojitev in na zasluge in da nas predvsem zanima ekonomska dobrobit. Poraz osamosvojitelja Peterleta je Janšo dokončno spustil na realna tla in nakazal realno možnost, da je ponovna osvojitev oblasti vsaj na naslednjih volitvah praktično nemogoča.

Dejstva, da leta 2007 ni bil posnet niti en celovečerni film, da je z ekranov javne televizije izginila še zadnja odaja, posvečena modernim glasbenim smerem, in da postajajo vedno bolj popularne predstave s partizansko vsebino, lahko pri vsem tem delujejo minorno. A tudi ta zapitek bo Janša moral plačati. Tako kot novinarji so nenazadnje tudi filmarji obvestili evropske inštitucije o razmerah, v katerih (ne) delajo. Reakcija še sledi.

Tudi predsedovanje EU, ki bi lahko bilo krona Janševe vladavine, počasi postaja bolj kot vseslovenska zadeva njegov peskovnik in peskovnik večnega zunanjega ministra. Ljudje predsedovanja preprosto ne jemljejo za svojega, temveč gledajo na to zadevo kot na rutinski posel, ki ga vsaka članica pač mora opraviti.

Leto 2007 je bilo torej za premiera velik korak nazaj. Tudi vojna s tajkuni zgolj dokazuje, da se Janša v odločilnem trenutku vkopava in pripravlja na obrambo pozicij. Sicer pa kaj drugega od obramboslovca tudi ni bilo pričakovati.

Da mi ne kdo očital, da sem neuravnotežen in nesproščen, bom naslednjič opisal epizodo drugega obramboslovca in podal oceno opozicije. Sicer pa, ali ni čudno, da sta leto 2007 najbolj zaznamovala dva obramboslovca? Eden je skoraj uničil največjo opozicijsko stranko, drugi pa je zapravil vse možnosti ob največji gospodarski rasti!