janez go home

Kadarkoli sem v zadnjem tednu odprl net in skočil na kakšno slovensko stran so se dobesedno vsuli zapisi o vzpostavitvi schengena. Stvar je mejila že na neokusnost, saj so bili vsi naslovi člankov prav neverjetni, tipa “Padla je še zadnja meja”, “Meje so samo še v glavah”, neki novinar pa je celo primerjal vzpostavitev schengenskega režima na slovenskem z padcem berlinskega zidu. Halooo!!!

Prvič, a se ta gospod, ki se mu zapiše taka neumnost sploh zaveda, kaj je v resnici bil berlinski zid in kako je deloval na psiho Berlinčanov? Pa ne pišem to zaradi tega, ker sedaj živim v Berlinu, marveč zato, ker sem ga sam doživel še v rosni mladosti. V prvem letniku akademije sva namreč z punco potovala z Inter Rail karto po celotni Evropi in se ustavila v Berlinu. Živela sva v ulici, ki se je vila vzporedno z berlinskim zidom. Seveda sva živela na zahodni strani, kjer je življenje potekalo normalno in tudi ta zid ni deloval tako grozeče iz zahodne strani, saj je bil ves popisan z najrazličnejšimi grafiti. Toda ko sva en dan prestopila mejo s takratnim jugoslovanskim pasošem, sva se zavedala pojma, kaj pomeni železna zavesa. Zgolj v opombo lahko napišem, da je bil jugoslovanski pasoš v tistih časih zlat, saj praktično za nobeno deželo nisi potreboval vize, posebej pa ne za DDR, kjer so nas tretirali kot prijateljsko socialistično deželo. In na meji sva imela kaj videti. Prvo te peljejo po nekakšnem hodniku, kjer te čez steklo opazujejo kot potencialnega terorista, potem moraš podpisati papir, da ne nosiš s sabo ne bomb, ne orožja in če si srečen in rojen v Jugoslaviji, ti ni bilo treba obvezno zamenjati 25 zahodnonemških mark za vzhodne, ki pa seveda niso bile vredne prav veliko. In po takšni mučni proceduri te spustijo v DDR, kjer pa je bila dežela res bolj podobna Sovjetski Zvezi, kot pa Nemčiji; opustele ulice, veliko uniformiranih vojakov, nobenih nasmejanih obrazov in prazne police v trgovinah. Toda pustimo DDR in se vrnimo k schengenu.Torej sedaj nas prepričujejo, da so Slovencem meje bile nekakšen problem in neprijetnost, pa dajmo se malo zresnit. Že od šesdesetih let, še v takratni Jugi, smo Slovenci potovali kamor smo pač želeli in kadar koli. Še največji problem je bila gužva za praznike ali tisti navali vseh možnih švercerjev na Trst, kjer so Jugoslovani kupovali na Ponte Rossu vse od kavbojk do prvih piksen coca cole. Ko smo se osamosvojili ista zgodba, slovenski pasoš je kaj hitro veljal za zlatega, saj za večino dežel nismo potrebovali ne viz, ne kakšnih posebnih dovoljenj. Celo drugače, v vse sosednje dežele smo vstopali po želji, kar z osebno izkaznico. Z vstopom v evropsko unijo, smo lahko škodoželno opazovali na letališčih, kako so se vsi naši bivši sonarodnjaki postavljali v vrsto z Arabci, Afričani in ostalimi državljani neevropskih dežel, mi pa smo ponosno vstopali na pregled pod tablo EU countries.

Iz vsega napisanega sledi, da se večina Slovencev niti ne zaveda, kaj v resnici meja je in kako neprijetni so lahko postopki na meji, če prihajaš iz napačne države ali imaš napačno barvo kože. Slovenci smo vseskozi imeli srečo, da smo živeli v režimih, ki niso ogrožali nikogar in za večino sveta res nismo potrebovali viz. Če tega ne verjamete povprašajte katerega koli Srba in vam bo zelo natačno znal razložil vse postopke na najrazličnejših ambasadah in konzulatih. V zadnjih 15 letih so namreč postali pravi izvedenci za to tematiko.Kar pa zadeva Schengen, obstaja nek drug paradoks. Pred dvajsetimi leti je šel slovenski vic nekako takole; ko bom velik, bom graničar na Kolpi. Potem je ta vic, ko smo res mejili na Kolpi in se zapletali v spore s Hrvaško nekako zbledel. Toda danes, ko smo Slovenci, kot zvesti hlapci, končno dobili velike gospodarja in sicer celotno Evropo, pa se bojim, da bomo vlogo graničarja odigrali še kako zares. Si kar predstavljam slovenskega carinika, ki bo pretipal od nog do glave prav vsakega Turka, Srba in seveda Hrvata, da o drugih nacijah niti ne izgubljam besed, saj bo videl samega sebe, kot predstražo celotne Evrope in berlinski zid bo tokrat lahko nastal prav tu, na meji med Slovenijo in Hrvaško…

Če si bomo leto 2007 po čem zapomnili, si ga bomo po tem, da je Janševa vladavina na celi črti doživela popoln fiasko. Še pred dobrim letom je koaliciji kazalo več kot dobro, toda Janša se ni zavedal, da so že županske volitve 2006 kazale na to, da počasi, a zanesljivo izgublja podporo volivcev. Izvolitev Jankovića in Kanglerja sta bila signala, da se volilno telo v mestih obrača stran od Janše. Danes, ko vlado podpira le še skromnih 32 odstotkov volivcev, je jasno, da je zmaga na prihodnjih državnozborskih volitvah zanj skoraj nemogoča in da Janši ne bo uspelo dobiti drugega mandata.

Pa poskušajmo analizirati, kaj vse je šlo tako zelo narobe, da se vlada danes sooča s takšno nepriljubljenostjo.

Prva stvar, ki bi jo Janša moral vedeti, je naslednja: razen če si vladar Rusije, kjer imajo radi trdorokce, se v demokraciji ne da vladati z trdo roko — vsaj ne na dolgi rok. Že ob prevzemu evra, ko je bilo jasno, da je za marsikaj zaslužen tudi guverner BS Mitja Gaspari, je bilo naravnost samomorilsko, da ga Janša ni hotel vnovič potrditi za guvernerja. Mučna epizoda z nepotrditvijo se je v javnosti vlekla predolgo, pri tem pa vlada je ustvarjala vtis, da ji bolj kot za strokovnost gre za pripadnost. Ptički so že čivkali, da ta način oblasti spominja na svinčena sedemdeseta, Janša pa je vztrajal pri svojem.

Najbolj usodno za Janšo pa je bilo to, da je sproduciral afero SOVA. Ob njej je postalo jasno, da vladi ne gre za dobrobit države, temveč za obračunavanje, ki bolj sodi v delovanje opozicije. Vrhunec je bila famozna letalska vozovnica, ki naj bi očrnila predsednika Drnovška. Izplen dokazovanja, da je bila SOVA ves čas podaljšana roka LDS, je bila minorna avionska karta! Tem bolj porazni pa so bili stranski učinki! Janša ni samo demontiral obveščevalne agencije, temveč je zraven potunkal še nemško obveščevalno službo in si za nameček pridelal sum, da se je tik pred prejšnjimi volitvami dogovarjal s hrvaškim predsednikom o incidentih na morju.

Tudi na vrhuncu afere, na proslavi ob dnevu državnosti, je Janša še vedno stavil na visoko gospodarsko rast in trdil, da plujemo po mirnem morju. Da pa je medtem nastajal cunami med novinarji, je bilo pričakovati. Okrogle mize o nesvobodi medijev so se kar vrstile. Oblast je problem ves čas v celoti zanikala. Ko se je zgodila famozna peticija, vlada sprva sploh ni reagirala, kasneje pa smo doživeli kalimerovsko epizodo z zaupnico vladi.

Čeprav je večina ekonomistov opozarjala, da je treba varčevati, ko pride do visoke gospodarske rasti, je vlada vse to preslišala in se naenkrat soočila z inflacijo. Za inflacijo so bili krivi prav vsi, samo vlada ne. V gospodarstvu je usoden udarec Janši zadala prav njegova nekdanja oproda Andrijana Starina Kosem, ko mu odpovedala poslušnost in potegnila s pivovarji. Takrat je postalo jasno, da se gospodarstvo naglo konsolidira proti Janši. Zaradi njegovega vpletanja in zamenjav v upravah smo danes priča menedžerskim prevzemom, ki se vrstijo eden za drugim. Dejstvo, da je Janša priznal, da je bila prodaja Mercatorja napaka, ni prav nič omililo njegove podobe, temveč je zgolj dokazalo, da je bil globoko vpleten v to kravjo kupčijo in da je v naročje največjega monopolista dobesedno položil precejšen del najbolj vplivnih tiskanih medijev.

Menjave ministrov — posebej v oči bijoče je bilo vztrajanje katastrofalnega Bručana — so bile izvedene prepozno in na milo rečeno čuden način, saj so ministri zatrjevali, da sami odstopajo, Janša pa je bil z njihovim delom domnevno zadovoljen.

Komunistična samokritičnost pa se je začela zrcaliti v vedno bolj nerazumnih potezah tudi na simbolni ravni: preimenovanje Letališča Brnik v Letališče Jožeta Pučnika je delovalo kot izrazit obrat k že preživelim vzorcem vladanja. Da bi bila komedija še večja, se je oblast spustila tudi v ocenjevanje kipov taistega Pučnika in v vedno radikalnejše revidiranje zgodovine.

Predsedniške volitve so bile jasen signal, tudi na simbolni ravni, da Slovenci ne damo preveč na osamosvojitev in na zasluge in da nas predvsem zanima ekonomska dobrobit. Poraz osamosvojitelja Peterleta je Janšo dokončno spustil na realna tla in nakazal realno možnost, da je ponovna osvojitev oblasti vsaj na naslednjih volitvah praktično nemogoča.

Dejstva, da leta 2007 ni bil posnet niti en celovečerni film, da je z ekranov javne televizije izginila še zadnja odaja, posvečena modernim glasbenim smerem, in da postajajo vedno bolj popularne predstave s partizansko vsebino, lahko pri vsem tem delujejo minorno. A tudi ta zapitek bo Janša moral plačati. Tako kot novinarji so nenazadnje tudi filmarji obvestili evropske inštitucije o razmerah, v katerih (ne) delajo. Reakcija še sledi.

Tudi predsedovanje EU, ki bi lahko bilo krona Janševe vladavine, počasi postaja bolj kot vseslovenska zadeva njegov peskovnik in peskovnik večnega zunanjega ministra. Ljudje predsedovanja preprosto ne jemljejo za svojega, temveč gledajo na to zadevo kot na rutinski posel, ki ga vsaka članica pač mora opraviti.

Leto 2007 je bilo torej za premiera velik korak nazaj. Tudi vojna s tajkuni zgolj dokazuje, da se Janša v odločilnem trenutku vkopava in pripravlja na obrambo pozicij. Sicer pa kaj drugega od obramboslovca tudi ni bilo pričakovati.

Da mi ne kdo očital, da sem neuravnotežen in nesproščen, bom naslednjič opisal epizodo drugega obramboslovca in podal oceno opozicije. Sicer pa, ali ni čudno, da sta leto 2007 najbolj zaznamovala dva obramboslovca? Eden je skoraj uničil največjo opozicijsko stranko, drugi pa je zapravil vse možnosti ob največji gospodarski rasti!

Ko sem pred slabim tednom na Hadovem blogu prebral, da me redno spremlja SDS — skupaj s še nekaj drugimi blogerji — in da na njihovi spletni strani obstajajo agregati, ki zbirajo vse zapise o Janezu Janši, mi je postalo neprijetno. Ne da bi bil paranoičen. Toda nehote takšno početje potegne za sabo spomine na mladost. Tudi takrat je partija redno zbirala vse možne podatke o punkerjih: kdo se s kom druži in še raje, kaj kdo misli.

Ko začneš pisati blog, se avtomatično izpostaviš javnosti — še posebej, če nisi anonimen pisec. Ampak od tega, da te redno spremljajo, analizirajo, je samo še majhen korak, da ti začnejo prisluškovati. V takem početju se lahko zelo hitro prepozna kakšen zvesti soldat partije, ki hoče ljubljenemu vodji ugoditi. Če ne drugače, pa tako, da analizira vse, kaj kdo piše, kaj kdo misli in ali je naklonjen režimu ali ne.

V tem se razlikuje demokratična oblast od tiste, ki ima v svojo politiko vprogramiran totalitarni princip. In bojim se, da današnja oblast postaja vedno bolj totalitarna po načinu razmišljanja. Očitno hoče obvladovati družbo v vseh njenih segmentih. In kdor v tej družbi ni vnet zagovornik njihovega poslanstva, lahko kaj hitro postane njen sovražnik. Ne trdim, da že živimo v totalitarizmu, še zdaleč ne. Toda že sama težnja je nevarna, saj takšna oblast že v osnovi sumniči vsakogar. To je slabo, predvsem pa ne dopušča posameznikove svobodne volje, da bi počel vse tisto, kar mu paše in kar ni v izrecnem nasprotju z zakonom.

Sama pozicija oblasti je torej nevarna, saj posledično generira razmišljanje, da če se nekdo ne strinja s politiko aktualne oblasti, je avtomatično sumljiv in je na drugi strani. Ker ni naš, ne bo deležen enake obravnave kot nekdo, ki je prvrženec te oblasti. Po tej logiki je vsaka subvencija, vsak posel, vsak javni razpis dobljen samo po kriteriju pripadnosti. To pa je daleč od demokracije in svobodne družbe in predvsem zanika enega osnovnih postulatov enakopravnosti: da smo vsi deležni enakih možnosti. Nimamo jih. Tako kot jih nismo imeli v partijskem režimu. Napredoval je le tisti, ki je imel v žepu člansko izkaznico.

V zadnji Mladini je Miheljak zelo dobro pojasnil, da je bil problem J.J. tudi ta, da ni hodil na koncerte Pankrtov in da ni razumel časa v katerem je živel. Se kar strinjam s tem, saj so ravno Pankrti na subverziven način odprli kopico partiji neprijetnih tem. Eden od refrenov pesmi Pankrtov se je glasil: “nadzorovani, kontrolirani, svobodni”. In še predobro se spomnim, kako so tekstopiscu Gregorju Tomcu prisluškovali in kako je vedno škrtnilo v slušalki, ko sem ga poklical po telefonu.

Teh časov si nihče več ne želi? Ali pač? Zamislite se, blogerji. Verjetno je vsak vaš komentar, tudi na današnjo objavo, spremljan in analiziran. Me prav zanimajo vaši komentarji, dragi kolegi. Ali pa se morda počutite tako nelagodno, da boste kar tiho? Tudi to bi veliko, še preveč povedalo.

Danes smo bolj ali manj priče podivjanega kapializma, ki je naplavil celo kopico novih bogatašev in podrepnikov, ki jih brez kančka sramu servisirajo. Seveda za nastanek tajkunov ni kriv Janez Janša, marveč predolga vladavina LDS in pomankanje kakršnih koli mehanizmov, ki bi preprečili monopolizacijo Slovenije.

Pod plaščem „nacionalnega interesa“ so slovenski direktorčki pridobivali monopolni položaj in se prav nič niso ozirali na stranske posledice in dobrobit Slovenije, kaj šele Slovencev. Danes se kristalno jasno vidi kakšne so posledice „nacionalnega interesa“; jemo predrago hrano, plačujemo predrago telefonijo, pijemo zgolj tri štiri vrste zanič piva in kmalu nas bo ogreval zgolj eden monopolist, če bo res Petrol prevzel Istrabenz. V družbi, kjer par oligarhov diktira cene vseh državljanu važnih dobrin je težko in predvsem drago živeti. Če pomislimo, da smo več kot deset let imeli Plahutnikov urad, ki naj bi preprečeval monopole, a se ni zgodilo nič, približno tako kot slovensko tožilstvo, ki je zaradi korupcije ujelo zgolj Šuštarja in pred njim Sadarja, vsi ostali, pa so ubežali roki pravice, nam postane jasno v kakšni banana republiki živimo. Med njimi so nekateri čudežni dečki tranzicije, kot Lah, Horvat nesramno obogateli z iztiskanjem malih delničarjev in prestrukturiranjem delniških družb in zato imamo danes v Sloveniji sistem, ki škodi predvsem nam, ki namesto da bi na policah trgovin ali pri uslugah imeli izbiro, imamo le par monopolistov, ki nam predrago prodajajo svoje izdelke. Janšev boj proti tajkunom je seveda upravičen, a precej jasno je, da tu ne gre za dobrobit državljanov, marveč za politično obračunavanje z nasprotniki, ki so mu sedaj odpovedali poslušnost. Še pred dvemi leti je Janša z Bavčarjem, Šrotom, Gantarjem opravil operacijo Mercator in pod mizo razdelil največjega trgovca med pivovarje in Istrabenz. Janša je naivno pričakoval, da mu bo kapital ostal zvest, a pokazalo se je tisto, kar vsak razumen človek ve, da kapital išče zgolj interese in ko se interesi uresničijo, je vsakega prijateljstva konec.

Danes je Janša ravno tako kriv, kot takratna LDS, ki ni preprečila nakup pivovarne Union Laščanom, da je ustvaril največjega monopolista, ne samo pri prizvodnji pijač, marveč tudi pri prodaji le te. Da pa bo zgodba še bolj tragična ima pivovar v celoti v lasti osrednji časopis, ki še kako lahko diktira javno mnenje ali ima vsaj prevladujoč vpliv nanj. Ko omenim Nemcem, da je lastnik najbolj osrednjega časopisa pivovar, me samo debelo gledajo. Ko pa jim omenim da ima taisti pivovar v lasti še verigo največjega trgovca, pa samo zmajujejo z glavo.Za razliko od urejenih držav se Slovenija danes utaplja v primežu parih oligarhov, ki obvladujejo celotne branže in da bo stvar še bolj porazna imajo celo možnost, da oblikujejo javno mnenje o sebi. V ZDA so že po drugi svetovni voljni znali razbiti monopole velikih studiev v Hollywoodu in ločiti produkcijo od distribucije filmov, verjetno je vsem v spominu še kazen, ki jo je moral Bill Gates plačati EU zaradi monopolnega položaja Microsofta, v Sloveniji pa nič.

Sedaj ko je že vse prepozno, se vlada loteva razbijati monopole, ki jih je sama ustvarila, če ne ustvarila pa vsaj krepko pripomogla, da so se okrepili do neverjetnih razsežnosti.Sedaj pa še malo o podrepnikih, ki veselo služijo temu kapitalu. V vsaki urejeni družbi, bi odvetnik, kot je Stojan Zdolšek bil obravnavan, kot advokat, ki brani mafijaške kliente in Adrijana Kosem bi bila finančnica, katere bi se izogibali vsi pošteni lastniki kapitala. V medijih ne bi nastopala v elitnih terminih, marveč bi bolj sodila na strani črne kronike. Oba sta namreč sodelovala pri preveč umazanih političnih igricah in služila brez kakršnega koli etičnega dvoma zelo ozkim interesom kapitala in to še vedno počneta, brez kančka sramu. Danes pa lahko pričakujemo, da bosta oba v naslednjih letih krasila celo vrsto družabnih rubrik in ni dvakrat za reči, da se ne bosta pojavljala celo v razvedrilnih odajah. Tako je to v Sloveniji in ob tem ne zardeva prav nihče.

Ravno tako kot v Sloveniji nismo znali vzpostaviti etičnih standardov, nismo danes sposobni zajeziti monopolov, ki poleg kapitalske moči vedno bolj dosegajo politično moč. V kolikor se bo ta proces nadaljeval, bomo v parih letih imeli SLS – Laško, LDS – KD Group in SDS - GP Grosuplje…Kdo bo pohopsal Pahorja, pa je težko predvideti, toda tudi opcija, ki ima danes največ možnosti za uspeh na naslednjih volitvah, bi se morala zavedati svojega imena in sicer social demokratskega, zato je Pahorjevo umankanje na delavskih demonstracijah proti delodajalcem najboljši dokaz, da se sama stranka ne zaveda, kakšno politično držo naj bi zavzemala v prihodnje. Sicer pa se okoli stranke že nabirajo, kot sateliti razni direktorji in oligarhi in samo vprašanje časa je, kdaj bodo pokazali svoje interese. Do takrat pa dragi bralci, ko slišite v zvezi z gospodarstvom „nacionalni interes“, se kar primite za denarnico, saj boste ta interes plačali prav vi …