janez go home

Pankrti se odpravljajo na turnejo po Jugoslaviji. To me še najbolj spominja na prvi naskok Pankrtov daljnega leta 1977, ko so po nastopu na moščanski gimnaziji, takoj napadli Zagreb in potem še Beograd in dobesedno zažgali Jugoslavijo. Že zagrebška epizoda je bila tako eksplozivna, da je Johnny Štulič, takrat bolj hipi, kot kaj drugega, obril brado in brke in se postavil ob bok punku. Danes pa se postavlja vprašanje ali bodo Pankrti zgolj preigravali nostalgično pozo ali bodo vendarle reflektirali tudi današnje čase in spreobrnili kakšnega mladinca v razmišljanje in akcijo?

Vloga Pankrtov in punka v celoti na Slovenskem ni zgolj glasbena, temveč bistveno bolj politična, zato niti ni naključje razstava o bendu v Muzeju novejše zgodovine. Tudi novorevijaši, ki si v marsičem lastijo osamosvojitev Slovenije, si nikoli niso upali zmanjšati pomena punka in takratnih alternativnih gibanj, ki so na najboljši način pokazale moč civilne družbe. Zato je pozicija Pankrtov danes nehvaležna, kajti če bojo zgolj preigravali stare komade, bodo izpadli kot ostareli stari prdci, ki so prišli zgolj pobrat nekaj denarja, položit par žensk in ujeti še malo slave.

Če mislijo drugače, pa bo zgodba bistveno bolj zanimiva, saj njihovi komadi dobesedno kličejo po novih interpretacijah. Mar ni komad Totalna revolucija opis stanja današnjega premiera? “Totalna revolucija za njega ni rešitev / Janez kurbin sin hoče samopotrditev …” Ali refren Tovariši jest vam ne verjamem, kjer bi tovariše mirno lahko zamenjali z politiki? Primerov je preveč, da bi jih vse naštel, kar nedvomno dokazuje, da so Pankrti na ravni tekstov bili brezčasovni bend.

Res se bodo nekateri spraševali, da gre za drugačen kontekst, takrat je bil namreč socializem, danes pa je kapitalizem, toda pomislek imam, mar ni kapitalizem v svoji naravi in korporativnosti ravno tako totalitaren in je svoboda posameznika zgolj na deklarativni ravni? Sicer lahko vse poveš, toda dostopa do medijev ti ravno tako ne bomo dali in še fino boš moral plačati za karšnokoli promocijo. Je prihodnost današnjega mladinca kaj bistveno drugačnejša od sivine, ki je vladala v takratni stvarnosti? Mar ne gre zgolj za drugi obraz dolgcajta in odtujenosti posameznika, ki ni pripravljen sprejeti ravno vseh kompromisov in hoče ostati dosleden samemu sebi? Resda si takrat za kariero moral plezati po partijski lestvici, mar danes ne plezajo vsi ambiciozni kadri ravno tako po strankarskih lestvicah? Mar ni današnji šolski sistem diktiran v smer, da že od osnovne šole dalje, spreminja otroke v družbeno pohlevna bitja in ne pokončne posameznike?

To je zgolj nekaj dilem, ki sem jih stresel z rokava in so vredne razmisleka, če ne celo mladinskega upora. Kajti situacija, v kateri se nahajamo, še zdaleč ni tako rožnata in nedolžna. Slovenska glasbena scena in mladinska kultura danes bolj kot kaj drugega potrebuje resno angažiranost, ne pa omledno popevkarstvo, kvazirocko nažiganje in turbofolk idiotizem. Pankrti so v svojem času s svojo iskrenostjo in brezkompromisno držo premaknili kolo zgodovine naprej? So danes še tega sposobni? Grega Tomc kot sociolog in Pero Lovšin kot politolog dobro vesta, o čem govorim, zatorej je dilema benda več kot aktualna.

Če se dobro spomnimo, so se Pankrti samoukinili ob osamosvojitvi, ko so še zadnjič zaigrali Janez Kranjski Janez na Kongresnem trgu pred več kot 30.000-glavo množico v podporo JBTZ. Takrat je zgledalo, kot da razlogov za njihov obstoj ni več.Danes, 17 let po tistem, pa se upravičeno postavlja vprašanje, ali nam ne manjka punka, kajti dolgcajt je podoben in Lublana je še vedno bulana … in nč se ne premakne.

Manever Janeza Janše, ki smo mu bili priča prejšnji teden, je bil napoved ostrega predvolilnega boja in ustrahovanja novinarjev. Naš premier ni niti trznil cela tri leta, ko so v javnost prihajali podatki o cenzuriranju, metanju ven že napisanih člankov, odpovedih delovnih razmerij, sankcioniranju novinarjev brez pismene obrazložitve, vseh možnih pritiskih, ki so se v medijih dogajali. Še več! Koalicija je ves čas zavračala, da ima karkoli opraviti z mediji, čeprav je bilo vsem jasno — predvsem pa bralcem in posledično volilcem —, da javna RTV hiša izrazito forsira do vlade prijazen odnos, da v Delu vsaj v obdobju vladavine Slivnika in Jančiča ni bilo prav veliko kritičnih člankov na račun vlade in da tudi danes, ko tole pišem, Janševi zavezniki še vedno lomastijo po Primorskih Novicah in Večeru.

Funkcija medijev je, da držijo ogledalo družbenemu dogajanju in poročajo kritično o stvareh. Tako naj bi bilo. Toda Janša je na vsak način hotel to ogledalo uravnotežiti in ga je izkrivljal tako dolgo, dokler ni počilo. To ogledalo pa je počilo z famozno peticijo, ki jo je Janša dobra dva meseca preprosto ignoriral. Šele ko se je zavedel, da o peticiji pišejo tudi tuji mediji, in ko se je v predsedniški tekmi in pri referendumu o zavarovalnici pokazalo, da vlada vedno bolj izgublja podporo volilcev, se je odzval z zgodbo o izrednih razmerah oz. z jokavo pritožbo, da v takšnih razmerah vlada ne more več delati in da ne izključuje možnosti odstopa.

S tem je hotel ublažiti poraz Lojzeta Peterleta, zasenčiti zmago novega predsednika ter vrniti žogico Pahorju in opoziciji, ki po Janševem mnenju dela slabo in je celo premalo ostra. Janša je opozicijo hotel dobesedno prisiliti, da prevzame vladanje, saj se očitno počutijo bolj sposobni od sedanje koalicije. Ko mu je opozicija — čisto logično in upravičeno — odgovorila, naj odstopi in dá razpisati predčasne volitve, ker da ne mislijo prevzeti mandata brez volje volilcev, je Janša ta očitek preprosto preslišal. Da bi iz konfuzne situacije, ki jo je sam generiral, potegnil nekakšen logičen zaključek, je Janša potem spretno okrcal Pahorja, da novinarji pišejo v skladu z pričakovanji njegove stranke, ki da jih dirigira.

Halo?!? Ta je pa res bosa — toda samoumevna za Janšev način razmišljanja: vedno obstajajo zarote in skriti centri moči. Tokrat je Janša ta skriti center celo odkril in sicer v Borutu Pahorju.Prvo, kar je jasno iz vse te krize, je to, da se Janša boji soočiti z javno podobo, ki jo je sam ustvarjal o sebi. Drugo pa je, da si že predstavlja rezultat, ki ga čaka na naslednjih parlamentarnih volitvah. Janši je očitno jasno, da bo desnica naslednje volitve najverjetneje izgubila, ni pa še čisto prepričan, ali mu z oslabitvijo Pahorjeve SD ne bi morda uspelo kot posamični stranki zmagati. Ves Janšev konstrukt je usmerjen zgolj v blatenje Pahorja, zato ne čudi, da nismo slišali niti ene kritike na račun Zaresa in LDS. Glede koalicije je Janša kritično pritisnil zgolj na svojeglavi DeSUS in zraven brez potrebe okrcal še novoizvoljenega predsednika SLS Šrota.

Šrot je edina realna politična moč, ki lahko vzame primat Janši na desnici. Še bolj boleče pa je, da je ravno z manevrom prodaje Mercatorja Pivovarni Laško Janša omogočil pivovarjem prevzem osrednjega dnevnika Delo. Ko so pivovarji skupaj z državno sekretarko ASK odpovedali poslušnost Janši, je postalo jasno, da kapital ne kaže nobene lojalnosti do političnih strank, temveč išče samo interes. Rezultat prevzema Dela je bil v tem, da je Janša praktično podaril osrednji časopis konkurenci.

Iz te situacije lahko potegnemo samo en zaključek: predvolilni boj se je že začel, kampanja pa bo najbolj umazana doslej. Ker Janša ne izključuje možnosti — če se bodo napadi v medijih in blatenje še nadaljevali — odstopa, je jasno, da hoče držati v konstantni napetosti tako medije kot opozicijo, očitno tudi za ceno predsedovanja EU. Vsekakor bo leto 2008 zelo veselo. Kdo bo najbolj oblaten, pa je že sedaj jasno. Doslej je največ blata padlo na Pahorja. Toda vsi oblateni kandidati doslej so prepričljivo zmagali na volitvah z rekordnimi rezultati!

Tako zveni izjava Janeza Janše, ko grozi, da bo vlada odstopila, ker naj bi bile razmere v Sloveniji nemogoče za delo. Tu se res moramo vprašati: kdo pa je generiral take razmere, ki danes vladajo v Sloveniji? Seveda je prav Janša ves čas samo sproščal, uravnoteževal in generiral izredne razmere, ki so mu tako zelo pisane na kožo. Če se spomnimo vseh njegovih dejanj v zadnjih treh letih, ne vidimo drugega kot sistematičnega podjarmljanja družbenega in kulturnega življenja.

Posebej vztrajno je enega za drugim menjaval vse kadre, ki niso prišli iz njegovega miselnega kroga. Sploh ni bilo važno, ali je človek sposoben ali ne, edino merilo je bilo, da je bil naš. Posebej vpijoč primer je bila nepotrditev Mitje Gasparija za guvernerja Banke Slovenije, čeprav je užival ugled tako domače kot mednarodne javnosti in je Slovenijo pripeljal mirno do prevzema evra. Kadrovski cunami v gospodarstvu je odpihnil praktično vse direktorje, neglede na poslovne rezultate. V medijih je Janša lomastil tako, kot da je edina njihova funkcija, da mu pišejo hvalnice. Število novinarjev, ki so tako ali drugače zapustili od Janše podjarmljene medije, je bilo že tako impozantno, da je enkrat moralo počiti in tudi je. 571 podpisov pač ni mačji kašelj. Njihovo obveščanje mednarodne javnosti je očitno pripeljalo do podobe, ki jo Janša noče videti in se v njej prepoznati. Ta podoba pa je za Janšo kot absolutnega vladarja Slovenije več kot porazna, saj ga bolj kot demokratičnega politika kaže kot avtokrata, ki ni sposoben sprejeti ne kompromisa ne dialoga, kaj šele kritike. Praktično vsak amandma opozicije je bil s strani koalicije preglasovan. Vsa opozorila strokovne javnosti so bila preslišana oziroma odpravljena s sintagmo “tako imenovana stroka”.

Ravno tako se ni oziral na javnomnenjske raziskave, ki so kazale, da mu podpora vedno bolj kopni. Od vseh ministrov njegove vlade bi lahko izpostavil samo Grego Viranta kot sposobnega in neproblematičnega, vsi ostali so čiste kadrovske pomote. Policista Mateta so ustavljale vaške straže, kulturnik Simoniti je blokiral filmsko produkcijo, Bručan je raztreščil zdravstveni sistem, Zver si je nakopal dobrih 70.000 tisoč podpisov nepodpore, Bajuku grozi rekordna inflacija v Evropi, Vezjak telefonari pod psevdonimom v kontaktne odaje in blati politične nasprotnike, Podobnik pa še vedno neuspešno išče prostor za Strojanove. Je treba še več naštevati? Po mojem ne.

Janša lahko danes konča mandat in pokaže vsej Evropi, da ni samo slab premier, temveč tudi porazen državnik, saj se mu za Slovenijo — slaba dva meseca pred predsedovanjem EU — preprosto fučka. Vse obtožbe na račun opozicije so naravnost smešne, saj je bilo iz zgodovine Janševe opozicijske drže jasno, da je ravno on vedno grozil z referendumi, izrednimi razmerami in vsiljevanjem večinskega sistema. Danes pa je jasno, da se boji referenduma o šolski zakonodaji in ignorira 70.000 podpisov šolskih učiteljev. Preostaja mu samo še teorija zarote, v kateri naj bi proti njemu sodelovali vsi; od Gregorja Golobiča, ki je pred slabima dvema mesecema šele ustanovil stranko Zares, do Pahorja, ki je z njim ravnal v rokavicah in poskušal z njim sodelovati pri Partnerstvu za razvoj, pa do “vsemogočnega” Kučana, ki je čisto navaden penzionist in se prav pogosto niti ne oglaša več.

Toda Janša ne more iz svoje kože. Ne zna si priznati, da je preprosto zafural sanje celotne desnice in dokazal le to, da ni sposoben vladanja v demokratičnem okolju. Ta njegova jokava epizoda je zgolj dokaz njegove nezrelosti in paranoičnega uma, ki za vsakim grmom vidi sovražnika, v vsaki kritiki pa delovanje pete kolone, ki si je zastavila samo en cilj — uničiti Janeza Janšo. Danes bi se morala vsa desnica vprašati, kako je vendar mogoče, da je nasedla metodam Janeza Janše in njegovega ideologa g. Petra Jambreka. Kako dolgo se bo pobirala? Verjetno bistveno dlje kot samo naslednji mandat.

Janša je s to grožnjo zgolj odprl možnost, da se umakne s scene. Ali pa morda naivno misli, da bo Pahorja potisnil v kot in ga prisilil v pozicijo novega mandatarja? Strah je tu povsem odveč, saj lahko Pahor s Kresalovo, Golobičem — in če bodo izvoljeni Šroti — vzpostavi čisto navadno tehnično vlado in zaključi enoletni mandat brez velikih pretresov. Glede predsedovanja EU so vse bojazni odveč, saj lahko zaradi izrednega stanja, ki ga je generiral sam Janša, zaprosijo Barosso, da jim posodi za pol leta Potočnika, ki bo brez problema izpeljal predsedovanje. Če pa Janša računa na predčasne volitve, potem to pomeni popoln samomor desnice. Mirno se lahko zgodi, da bo največ glasov pobral Jelinčič, ki pa je tako in tako prikladen za vse možne kombinacije in mu je Janša s podžiganjem nestrpnosti odprl možnosti za nesluten razvoj populizma na Slovenskem.

Bolj žalostna pa bo podoba vseh podpornikov in Janševih aktivistov, saj bodo težko dokazovali, da niso verjeli v mit Janeza Janše in nezmotljivost le tega. Sicer pa bo iz minute v minuto težje ravno Janezu Janši, saj mu tečejo zadnje minute, ne pa njegovim nasprotnikom. Dilema je samo, ali bomo gledali še eno leto mrcvarjenja ali pa bo agonija krajša.

Poslavljata se dva politika: Janez Drnovšek kot uspešen primer politika, ki je presegel ideološke delitve in uspešno vodil več vlad, in Janez Janša, ki je trikrat uničil sanje desnice, prvič s sestrelitvijo Peterletove vlade, drugič s kadrovanjem v Bajukovi vladi in tretjič s podporo Peterletu kot predsedniškemu kandidatu. Slovenska desnica pa se bo končno morala osamosvojiti, ne od Jugoslavije — marveč od Janeza Janše.

Iz dneva v dan se bolj vidi, kako umazana je kampanja za predsednika države. Da bo zadeva transparentna, je treba omeniti, da se blati zgolj enega kandidata in sicer Danila Türka. Do zdaj še nisem zasledil, da bi levica klevetala Peterleta. Simptomatično, mar ne?

Lojze Peterle se v svojem manifestu Odločno za Slovenijo zavzema za zazrtost Slovenije v prihodnost in dobesedno izreče naslednji citat: “Slovenija je na razpotju – izgubljamo narodovo moč zaradi starih delitev, ki jih nekateri preračunljivo in politikantsko podaljšujejo v prihodnost.”

Ne mine par dni in taisti Lojze Peterle napade nasprotnika z ravno takšno delitvijo na osamosvojitelje in tiste, ki naj bi v času osamosvajanja še vedno verjeli in delovali v prid Jugoslavije. Pri tem dobesedno izreče, da je takrat kot predsednik vlade nosil glavo v torbi. Halo!? Ma ne me basat. Pa kam pelje to blatenje in poveličevanje lastne vloge v osamosvojitvenem procesu? Vsa ta retorika je še najbližja delovanju partizanov spomeničarjev, ki so vedno zahtevali privilegiran položaj v družbi in se oglašali v zvezi z vsemi družbenimi vprašanji, pa naj so se jih tikala ali pa tudi ne. Danes pa v isti rog z istimi metodami tuli vsa desnica, ki si je dobesedno prisvojila ves osamosvojitveni kapital in se čuti dolžno opozarjati Slovence, da brez njih ne bi bilo države. Kot da se več kot 90 procentov Slovencev ne bi na plebiscitu odločilo za samostojno Slovenijo in kot da še danes obstaja zarota nekakšnih jugoslovenarjev proti njim? Kot da bi se osamosvojitelji dobesedno z golimi rokami spopadali z nasprotnikom in bi naprimer g. Peterle lastoročno uplenil kakšen tank takratne JLA? Pa koga oni farbajo že dolga leta in posiljujejo s temi osamosvojitvenimi zaslugami in večno zazrtostjo v preteklost?

Da bi bila stvar še bolj podobna delovanju nekakšnega CK-ja vladajoče koalicije, se takoj oglasi zunanji minister in direktno napade g. Türka, da je bil takrat predstavnik Jugoslavije – čeprav je jasno, da je bil taisti Türk požegnan prav s strani našega večnega zunanjega ministra. Potem se oglasi še prvak SLS Janez Podobnik kot ideološka komisija in zahteva, da je treba temeljito preučiti delovanje g. Türka v času osamosvajanja. Da bo stvar še bolj bizarna, se oglasi vrhovni vodja JJ, nekakšen maršal celotne Slovenije, in izreče tezo, da vsi dobro vemo, kdo je koliko prispeval k osamosvojitvi Slovenije.

Ta retorika je bolj iz arzenala komunističnih oblastnikov, ki so z zaslugami za narod opravičevali svoj prvilegiran položaj v družbi, kot pa retorika predsedniške kampanje. Predvsem pa je na delu dvoličnost desnice, ki poziva k enotnosti in zazrtosti v prihodnost, pri tem pa s protikandidatom obračunava na izrazito preteklih dejanjih, ne pa na njegovih sedanjih stališčih. In to ravno z Danilom Türkom, ki je zmogel dovolj pokončnosti, da je obsodil povojne poboje in si s tem nakopal očitke predsednika borčevske organizacije in dela levice.

Sprašujem se, kdaj bo g. Lojze Peterle zmogel dovolj pokončnosti in delovanje škofa Rožmana obsodil kot izrazito izdajo slovenskih interesov v najbolj usodnem trenutku slovenske zgodovine, ko nam je dobesedno grozilo iztrebljenje s strani Romanov in Germanov? Ne, draga gospoda – ali bolje rečeno tovarišija: tega filma ne boste videli! Naš prvoborec je zazrt v prihodnost, a obenem z obema nogama globoko zasidran v preteklosti. Njegov poziv za odločno Slovenijo pa bolj spominja na komunistični kot pa na predsedniški manifest.

Da bi bila stvar še bolj komična, pa v manifestu poziva še k obračunu s tajkuni, ki so si nemarno nagrabili kapital – medtem ko je on gradil Slovenijo –, zdaj pa aktivno posegajo v politiko. Koga vendar s tem misli? Pivovarje? Predsednika uprave Istrabenza? Oorožarje? Ali vse tiste, ki ne mislijo tako kot on?

Sicer pa je Danilo Türk najbolje odgovoril na obtožbe g. Rupla z besedami, da se je nekomu na MZZ očitno zameglil razum. Kako zamegljen razum imajo Slovenci, pa se bo kristalno jasno pokazalo na nedeljskih volitvah. Do takrat pa – za domovino s Peterletom naprej!