janez go home

Po javnomnenjskih raziskavah postaja vedno bolj jasno, da bo Danilo Türk premočno zmagal na predsedniških volitvah. Čeprav je Lojze Peterle pred dobrim letom prvi začel predsedniško kampanjo in dolgo časa veljal za absolutnega favorita (takrat še poleg Boruta Pahorja), je danes jasno, da je njegova zmaga skoraj nemogoča. Lojze Peterle je ujetnik Janševe podpore. Danes je jasno kot beli dan, da bolj ko upada podpora Janševi vladi, bolj se to pozna pri nizki podpori Peterletu.

Peterle se je vseskozi prikazoval kot nadstrankarski kandidat vseh Slovencev, a ta videz je kvarila podpora desnih strank. To si je Lojze vsilil kar sam, vendar je s tem obenem zapravil možnosti, da res postane sprejemljiv za vse Slovence. Za Peterleta je bilo očitno usodno ravno to, da je bil edini predstavnik desnice — če v ta kalup ne štejemo ekstremnega Jelinčiča, ki pa je čisto posebna zgodba in kaže zgolj na vedno večjo Berlusconizacijo slovenske politike.

Že od lanskih lokalnih volitev je bilo jasno, da so Janševi kandidati izgubili vsa večja mesta, tako je Kangler brez problema premagal Pivca zgolj zato, ker ni bil direktni Janšev kandidat. V Ljubljani je Janković premočno premagal prav vse, vključno z Arharjem, tudi zato, ker je bil zelo jasen oponent Janševe vlade in se mu je uspelo prikazati kot žrtev le-te. Čeprav Mitja Gaspari v svoji kampanji ni jahal na žrtvenem statusu taistega Janše, pa je jasno, da je del volivcev volil tako Türka kot Gasparija zgolj iz enega razloga: samo da ne bo predsednik nekdo, ki ga podpira Janez Janša.

Volitve bodo šele čez dobrih 10 dni. A bojim se, da nobeno televizijsko soočenje ne bo več rešilo Lojzetovih slabih ratingov. Lahko se celo zgodi, da bi močnejša podpora Janše Peterletu še bistveno bolj škodovala, kot mu je že doslej. Vse raziskave javnega mnenja namreč kažejo, da ta vlada ne uživa velike podpore med volivci, da ratingi SDS vneto padajo in da prav nič ne kaže, da se bo trend še kdaj obrnil navgor.

Posledično je vsa desnica ujetnik velikega mita Janeza Janše. Taisti Janša je že prvo leto po osamosvojitvi poskušal zamenjati Lojzeta Peterleta z Igorjem Bavčarjem. S tem je zrušil vladavino Demosa in odprl pot Janezu Drnovšku. V trimesečni vladavini Andreja Bajuka je kot kadrovik tako zašuštral situacijo, da je takratna LDS brez velikega truda premočno zmagala na volitvah. Danes pa smo spet priče rezultatom njegove vladavine, ki so s stališča javne podpore izrazito negativni. Pri vsem tem razpadu levice in njenem triletnem prestrukturiranju Janši ne bi bilo treba tako rekoč nič početi, pa bi kljub temu užival visoko podporo javnosti.

Toda ne. Janša si ni mogel kaj, da svojega imidža in kredibilnosti ne bi ustvarjal z brutalnimi zamenjavami, uravnoteženjem medijev, sproščanjem Slovenije, iskanjem zarot prav povsod, z uničevanjem obveščevalne službe. Zdaj se jasno vidijo rezultati njegovega dela. Proti sebi ima novinarje, filmarje, pisatelje, šolnike … — in vrsta se iz dneva v dan daljša. Tudi zadnja poteza koalicije, ki štirih od petih predlaganih ustavnih sodnikov ni potrdila, dokazuje samo eno: Janezek se ni nič naučil.

Danes je pravzaprav aktualno vprašanje, kdaj se bo slovenska desnica zavedala pogubnosti Janševega mita in začela graditi žlahtno konservativnost, ki ne bo slonela na bolestnem antikomunizmu, na vmešavanju v medije in podjarmljanju družabnega življenja. Takrat se bo šele izkristalizirala možnost, da lahko tudi desnica zaporedoma vlada več kot en mandat. Do takrat pa bo ves desni politični pol, z Lojzetom vred, zgolj ujetnik Janeza Janše.

Prejšnji vikend je dokončno dokazal vso škodljivost protikadilskega zakona: Ljubljana je bila dobesedno prazna. Slike mesta ponoči so bolj spominjale na kakšno socialistično prestolnico, kjer je oblasti uspelo zlomiti duha meščanov, kot pa na zahodne metropole, kjer cveti kultura zabave.

Prav žalostno je gledati, kako protikadilski zakon uničuje še zadnje ostanke družabnosti in kako se ljudje vedno bolj odločajo ostati doma, saj v mestu tudi ob vikendih ni več prave štimunge. Ne gre samo zato, da so kadilci primorani zmrzovati na mrazu in da se jim pridružujejo tudi nekadilci — pa ne zaradi solidarnosti, temveč zaradi tega, ker se v gostilnah nič več ne dogaja.

Gre tudi za porazen občutek, da je družabno življenje omrtvičeno, da je gostov vse manj in da je navezovanje družabnih stikov vedno težavnejše. Podoben občutek dobi obiskovalec, ko vstopi v katerikoli klub: prazno plesišče in običajna gužva okrog vrat, kjer se izmenjujejo družbe kadilcev in nekadilcev, dokler jih mraz ne prežene domov — saj imajo vsega poln kufer.

Kaj hočemo. Ljudje smo pač družabna bitja in se radi družimo, spoznavamo, zabavamo. Ta zakon pa je neposredno posegel tudi v to vitalno funkcijo in človeka prisilil, da raje ostane doma, kot pa da bi šel ven, saj se zunaj ne počuti več sproščeno.

Seveda bodo razni zagovorniki obstoječega zakona tulili v en rog, da so za to krive cene pijač, ki so ne vem kako drastično poskočile. Vendar to ni res. Cene pijač niso tako drastično skočile, da bi ljudje nehali piti. Problem je, da je pitje oz. druženje postalo dolgočasno, ker okrog tebe ni prave klientele. Seveda se bodo našli tudi takšni čistuni, ki bodo zagovarjali tezo, da so gostilne škodljive in da mladina nima kaj postopati po lokalih. Kam pa naj se da? Naj nekdo, ki je mlad, poln energije in spolnega elana, čepi doma in gleda bebav TV program? Ali ni bolj normalno, da gre ven in poskuša vsaj zasluženi vikend preživeti s prijatelji, spoznavati nove osebe, iskati spolne partnerje?

Žalostno je, da je desni opciji uspelo zatreti tudi družabno življenje. Ljubljana je danes bolj podobna Celovcu kot pa Dunaju. Žalostno je tudi, da se nobena politična stranka ne obregne ob ta zakon in ga poskuša vsaj omiliti. In to kljub jasnim signalom, da gostinska dejavnost počasi propada in poskuša uveljaviti svoje pravice z državljansko nepokorščino. Tudi noben slovenski medij si ne upa na naslovnici objaviti vesti, da je v Italiji zakon padel in da ga npr. v Franciji nihče ne spoštuje.

Zaradi tega zakona narašča tudi družbena nestrpnost. Rekli boste, da pretiravam. Ampak ne! Vsi tisti bifejčki, gostilne in klubi so bili za dobršen del državljanov ventil. Danes pa tega ventila ni več. Ljudje se zapirajo v intimo domov. Frustracije bodo s tem še naraščale, saj je jasno, da smo daleč od zgodbe o uspehu in da so nam poleg predragega kruha, ki gleda iz kesonov za smeti, vzeli tudi igre. Slovenije je postala zatohla provinca, kjer država zahteva od državljanov zgolj to, da čez dan delajo, ponoči spijo, vmes pa jih mediji veselo bombardirajo s politično-razvedrilnimi šovi, ki mejijo na čisti kretenizem.

Lep primer tega je nacionalkin program, pri katerem samo čakam, kdaj se bodo v studiu pomerili predsedniki strank v kuharskih veščinah pod parolo “vse za višji rating”! Medtem pa bo narod prešteval svoje evre in sanjal o poletnih mesecih, ko napetost malo popusti in se odprejo prve terase. A do takrat je še kar nekaj mesecev. Treba bo preživeti mrzlo zimo, ki bo zaznamovana kot ena bolj mračnih in dolgočasnih v zadnjih tridesetih letih.

Vsa ta scena in štimung še najbolj spominjata na svinčena sedemdeseta. S to razliko, da je takrat anemična socialistična mladina končno začutila zlaganost režima in se spreobrnila v punk. Danes pa kapitalistični podmladek tiho pristaja na diktate svojih do včeraj komunističnih očetov.

Pomenljiva je razstava ”Nč se ne premakne” o Pankrtih v Muzeju novejše zgodovine. Samo čakamo lahko, kdaj se bo zgodovina ponovila oz. kdo bo tisti posameznik, ki bo prižgal prvi čik in naglas povedal, da se ne gre več teh iger.

Afera Global odpira celo vrsto vprašanj glede naše osebne varnosti in zopet dokazuje, kako neučinkovito državo imamo. Vse skupaj je videti, kot da se od primera Lipa nismo naučili ničesar in da policijski minister Mate niti v ožjem centru Ljubljane ne more več zagotovljati varnosti.

Še po dobrih dveh dneh se nekako skupaj spravljam od šoka, ki sem ga doživel ob povratku v Ljubljano. Res, Slovenija je postala hudo neprijetna dežela za živet. Dobre štiri mesece sem bil navajen na nasmejane Nemce, Ruse, Turke, Dance in zadovoljne posameznike, tukaj pa sem takoj naletel na kopico frustrirancev, ki se zgolj prerekajo okoli popolnoma trivialnih zadev in se očitno prav posebej trudijo, da bi bili drug drugemu rival, še najraje pa sovražnik. Takšen udarec negativne energije je očitno vsakdanja doza povprečnega Slovenca, da sploh preživi.

Res se človek potem vpraša, kakšen smisel ima življenje, če vsak dan živiš zgolj za nesmiselne trače, škodoželjne poglede in planiranje, kako boš nekoga uničil ali onesposobil, saj si ti v svoji provincialni miselnosti seveda najbolj sposoben, talentiran in sploh superioren naspram vsakemu sosedu. Če mi je kaj všeč v Berlinu, je to preprosto dejstvo, da tam ljudje živijo, da bi se imeli fino, da bi se zabavali in da bi delali in živeli polno življenje. V Sloveniji pa je ta slika obrnjena na glavo oziroma je čisti negativ, tega kar naj bi bilo človeku prjietno življenje.

Praktično ne vidim nasmejanih in prijaznih pogledov, marveč imam vseskozi vtis, da če te že ne ignorirajo, te pa zgolj zavidno opazujejo in čakajo na vsak spodrsljaaj, zgolj zato, da potem dokažejo nekakšno superiornost oziroma po njihovo normalnost. Slovenija bi se danes morala zamisliti nad svojo prihodnostjo, saj postaja vedno bolj nesproščena družba, ki se do onemoglosti izčrpava v prepiranju okoli najbolj neverjetnih tem. Če že niso na sporedu Hrvati, imam vtis, da se vsi ubadajo samo še s politiko, kot da bi se druga svetovna vojna končala pred tremi leti, ne pa več kot pred šestdesetimi leti.

Nobenega razmisleka o naši skupni prihodnosti, o tem kaj bi bilo pametno uvesti in kje gre država predaleč. Najnovejši trač, ki sem ga slišal, pa je: da so predsednika Društva pisateljev ustavili v pasaži mestnega gledališča s cigareto v roki in je gospod pred vsemi plačal 150 evrov kazni. Ko sem družbi razložil, da je kazen v Berlinu za kajenje v U.bahnu 15 evrov, pa mi niso verjeli. Torej v Sloveniji za nek minoren prekršek plačaš 10-krat več kot Nemčiji, ob tem da se naših prihodkov ne da primejati z nemškimi.Toda za razliko od Nemčije se to zdi Slovencem čisto običajno in sprejemljivo. In to me tudi najbolj skrbi, ta samoumevnost s katero država posega v življenje posameznika in se vsi sprijaznijo z tem, kot najbolj običajnim postopkom.

Slovenija bi res potrebovala temeljni razmislek o človekovih vrednotah, svoboščinah in človeka dostojnemu življenju, če ne bomo gledali zgolj kisle posameznike, ki penijo na sosede in se ne zavedajo, da so v bistvu zmanipulirani od politike. Sicer pa kakor vidim se počasi zbira enerija za državljansko nepokorščino, saj mraz vedno bolj stiska posameznike, ki se še trudijo živeti družbeno živahno življenje.