Arhiv za 13. September 2007

Minister je lahko vsak

Četrtek, 13. september 2007

Pri zadnjem imenovanju novih ministrov Janševe koalicije je nastal vtis, da je v Sloveniji lahko minister praktično vsak, ki zadovolji formalnim pogojem, da ima končano vsaj visoko šolo. Ker je v Sloveniji prava inflacija doktorjev, magistrov — čeprav je naš intelektualni bazen vse prej kot globok —, se vendar postavlja vprašanje; kakšne kvalifikacije pravzaprav potrebuje nekdo, da se sede na ministrski stolček?

Odločitev vlade, podprta s tezo, da ni nujno, da nekdo konča fakulteto zdravstvene smeri, da je lahko minister za zdravje, bi še nekako zdržala — če seveda ne bi na to mesto nastavili ministrico, ki o zdravstvu očitno ne ve prav dosti. Je pa to neznanje simptomatično za duha, ki vlada v Sloveniji. Gospa je menedžerka — in to po Jankovićevi izvolitvi za župana Ljubljane deluje kot čudežni recept, v konkretnem primeru pa kot hvaležen izgovor za namestitev nove ministrice. V ljudskem izreku pa bi ga lahko prevedli tudi takole: saj ni važno, če kaj zna; važno je, da je naša in poslušna.

Podobno je bilo z imenovanjem ministra za promet in zveze. Tudi ta gospodič nima kakšnih velikih izkušenj iz prometa. Novinarji so uspeli izbrskati zgolj podatek, da je zavzet kolesar, ki je prekolesaril pol Evrope. To naj bi bila referenca?

Zdaj pa šalo na stran in se malce zamislimo: ali bi po tej logiki vsakdo, ki rad dobro jé in ima visokošolsko izobrazbo, lahko postal na primer minister za turizem in gostinstvo?

Pa kam je ta Slovenija padla, da ministre izbirajo kar tako, na oko, in da PR-ovsko vržejo v javnost kost za glodanje, ki naj bi pomirila duhove vsega hudega vajenih volivcev. Že na zaslišanju obeh kandidatov je bilo jasno, da tu zadaj ni nobenega načrta, nobenega strokovnega znanja. Gledali smo oba kandidata, ki sta kimala v stilu študenta, ki na izpitu ne obvlada snovi, a vendar poskuša dajati vtis prizadevnega študenta: ja, to bi bilo pa pametno, to pa ni slaba ideja, potrudil se bom na tem področju itd. Tudi parlamentarci, ki so poslušali vsa ta zaslišanja, niso mogli skriti začudenja, da se vse odvija na nivoju prvega letnika fakultete, kjer se bruc prvič spopada z prezahtevnim izpitom. Vsa vprašanja poslancev so tako padla v prazno, saj je koalicija strnila vrste in bi podprla kateregakoli kandidata, samo da bi bila strankarska računica uravnotežena in vtis vsaj za silo legitimen.

Vse to se dogaja v času, ko za enega od podpredsednikov parlamenta kandidira Miran Potrč, ki bi mu kdorkoli težko očital, da ne pozna delovanja parlamenta in nikakor ni eden od tistih kljukcev, ki parlament izkorišča za prazna strankarska pregovarjanja. In potem njegova kandidatura pade brez pravega razloga. Še več: od vseh parlamentarcev ima Potrč najdaljši staž, s temu primerno obnašanje in treznost. Skoraj zagotovo bil dober podpredsednik parlamenta.

Ob vseh teh kolobocijah o imenovanju ministrov bi se morali zamisliti, kam vsa ta filozofija pelje. Strokovnost je postala popolnoma irelevantna, pomembna je zgolj strankarska ubogljivost. Jasno pa je tudi to, da je ministrstev pri nas preveč in da so često samo odlagališča za strankarske kadre. Za nameček pa si vsaka vlada vse preveč rada omisli še kako novo ministrstvo, da bi ja še zaposlila par svojih zvestih apartičkov in izživela svoje skrite sanje. Tako je npr LDS imela tudi takšno čudo, kakršno je bilo ministrstvo za informacijsko družbo, Janševa pa si je omislila ministrstvo za razvoj. Ali mi lahko kdo pojasni, kaj pravzaprav počne minister za razvoj — razen da bloga? Ali mi lahko nekdo pojasni, kako je lahko to ministrstvo bilo brez ministra celo leto, pa ni bilo opaziti nobene razlike?

Sedaj pa se vrnimo na začetek k teoriji dobrega menedžerja. Res je, vlada naj bi bila nekakšen menedžment v podjetju, ki se mu reče država. Toda vedno bolj se poraja vtis, da je ta naš menedžment predrag, neučinkovit, nestrokoven in da zaradi tega delavci v tem podjetju živijo z mizernimi plačami — le da v tem primeru ne gre za proletariat, marveč za davkoplačevalce.

  • Share/Bookmark