janez go home

Danes, ko se Janšev imperij vedno bolj ruši, se postavlja vprašanje, kako bo vlada prikrila pred Evropo svoje početje. Precej jasno je, da vrenja v novinarski srenji ni mogoče obvladati s cenzorskimi posegi in zamolčevanjem. Več kot 400 novinarskih podpisov govori zase. Drugo dejstvo pa je, da je prestižni nemški Spiegel objavil uničujoč prispevek o Janševi vladi — in Spiegel je vendar vodilni nemški politični tednik. Novinar Zgaga je tokrat res naredil zgago Janši.

Janša je vse predolgo tlačil novinarsko srenjo, jo omejeval, cenzuriral in na koncu metal iz služb, tako da se je ta počasi, a zanesljivo organizirala. Če je še lansko leto njihovo početje izgledalo precej jalovo, se danes zdi, da počasi vendarle spodkopava Janšev imidž v javnosti — in to nekaj mesecev pred predsedovanjem EU. Četudi je Janša medije dodobra očistil, je vendar ostalo kar nekaj takih, ki jih ni nikoli osvojil, ti pa so z kritičnimi objavami najedali njegovo podobo.

Po drugi strani pa uravnoteženi mediji nikoli niso prepričali večine državljanov, da so stvari zdaj bolj pregledne in komentarji uravnoteženi, saj so mnogi novinarski prispevki delovali kot poceni propaganda. Če že hočeš dajati vtis, da objektivno poročaš o nekem dogodku, ne moreš pri tem na vse pretege hvaliti vlado. To očitno vsem desnim piscem nikoli ni šlo zares v glavo. Danes je jasno, da bo lomastenje po medijih Janši bolj škodilo kot pa koristilo. Posebej se ta obrat vidi tudi pri desnih piscih, ki so do sedaj podpirali vlado, a so se že začeli obračati po vetru. To je najboljši znak, da se stvari sesuvajo in da konvertiti že perejo svoj obraz pred javnostjo.

Druga uničujoča posledica je delovanje televizije, kjer se vedno bolj kristalizira spoznanje, da je program bistveno slabši kot pred referendumom in da televizijo masovno zapuščajo priznani novinarji. Ne gre zgolj za odhod novinarjev, temveč za vedno bolj bebast program, ki ga najbolje ponazarjajo oddaje, kakrršne so Na zdravje, Piramida in Vrtiljak. Tisti famozni kodeks, ki je ušel v javnost, pa še podkrepljuje vtis, da so stvari še slabše kot se zdi, saj bi bolj pasal v kakšno katoliško gimnazijo, ne pa v javni zavod. Človek se vpraša, kakšno oblast ima, če ta začne prepovedovati kavbojke, majice z napisi in zapovedovati modne smernice zaposlenim? In to novinarjem, ki naj bi bili kritični in svobodni? Pa saj to deluje kot ponovitev zgodovine izpred 40 let, ko so se komunisti srečevali s prvimi hipiji in napredno mladino!

Da pa stvari vladi resno uhajajo izpod kontrole, se kaže tudi v dogajanju na filmskem področju. Kljub enoletni pavzi in vsem zapletom Ministrstvo za kulturo še vedno vztraja pri svojem in poskuša legitimirati nelegalno sprejeti program za leto 2007, čeprav bi moral biti že daljnega leta 2006 sprejet posnet in tudi že posnet. Filmarji so napovedali, da bodo o vsem obvestili tudi mednarodno javnost. O vladi torej ne bodo razpravljali samo novinarji, temveč tudi svobodomiselni umetniki, ki so še kako občutljivi na pojme kot cenzura, omejevanje svobode … Že samo dejstvo, da so protest podprli tudi Janši naklonjeni pisatelji, bi njegovim arhitektom duš lahko dal misliti.

Medtem pa se je že najavila na obisk Evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding in izrazila zaskrbljenost nad dogajanji na Filmskem skladu RS. Bruselj že ukrepa. Dvomim, da bo komisarka nasedla prepričevanjem kulturnega ministra, ne da bi se pozanimala tudi pri filmskih združenjih, ki so enotni v oceni poraznega stanja na skladu.

Ob tem pa se obeta še protest sindikatov zaradi nizkih plač, referendum o šolstvu in nerešljiv problem Strojanovih, ki lahko eskalira vsak trenutek. Vlada plačuje za svoje grehe iz preteklosti in se lahko globoko zamisli, kaj jo še čaka ob prevzemu predsedovanja EU.

Račun, ki ga bo izstavila civilna družba Janši, bo vsekakor bistveno višji od tistega, ki ga lahko pričakujemo od političnih strank. Če ne drugače, prihaja v Slovenijo v času glavnih sestankov tudi po 800 novinarjev — in ti ne bodo zgolj sadili rožic, temveč bodo pisali tudi o vsakdanjem dogajanju v Sloveniji, torej tudi o problemih, ki tarejo Slovence.

Teh pa ni tako malo, niti niso tako minorni, kot si vladajoča garnitura predstavlja. Janša je vse predolgo živel v iluziji, da lahko spremeni medijsko krajino. Danes pa mu ta brez kančka sramu kaže svojo realno moč.

Svoje čase je Spomenka Hribar napisala knjigo Svet kot zarota in v njej imenitno opisala filozofijo Janeza Janše, ki vidi v vseh političnih nasprotnikih zarotnike proti njemu in posledično — ne me farbat! — tudi proti slovenski demokraciji, ki naj bi jo on očitno poosebljal.

Zadnjič je ravno tako Matjaž Gantar v intervjuju v Mladini rekel, da je JJ control freak. Tu se postavlja enostavno vprašanje: ali ne bi uvedli obveznih psihiatričnih pregledov za vršilce najvišjih državniških funkcij? Jasno je namreč, da je bolezen kot paranoja lahko pogubna za širšo družbeno skupnost. Ali drugače: splošno znano je, da so vsi diktatorji, tirani, samodržci pravzaprav paranoiki, ki v vsem in vseh vidijo zaroto in zarotnike proti svoji oblasti.

Da ta teorija ni tako iz trte izvita, se kaže tudi v zadnjih dejanjih Janševih jurišnikov, recimo pri poslancu Jožetu Tanku. Ta je Boruta Pahorja obtožil, da z Ropom že dalj časa kujeta zaroto in da je bil celo Ropov odhod iz LDS že vnaprej dogovorjen. Ravno tako minister Simoniti vidi zarotnike v režiserjih in celotni filmski srenji, ki se ne strinja z nelegalnim početjem njegovih zvestih izvrševalcev, posebljenih v likih g. Malčiča in g. Prodnika. Še več! Filmarji po njihovem namerno ustvarjajo v javnosti vtis, da je Filmski sklad v krizi.

To razmišljanje me nehote spominja na komunistično propagando, ko so razni apartičiki videli posebno obliko sovražnega delovanja v vseh, ki niso prisegali na brezpogojno topoumnost in vdanost oblastnikom. Tako so vseskozi odkrivali zunanje in notranje sovražnike. Enkrat so to bili tehnokrati, drugič meščanska zalega, tretjič deviantni mladinski elementi. Največkrat pa so obtožbe padale v stilu, da so vse se te deviacije dirigirane iz tujine. Danes s tujino ne operirajo več, saj smo v EU, je pa simptomatično, da nasprotnike žigosajo kot pripadnike Kučanovega klana ali vsaj ekspozoturo levih političnih strank.

Ravno tako tudi novinarje, ki so končali FSPN, današnji FDV, žigosajo kot ultralevičarje, marksiste, leniniste … Če se spomnite, so tudi novinarje, ki so si upali obvestiti tuje kolege o sramoti v Ambrusu, ožigosali kot zarotnike, ki Slovenijo namerno blatijo v tujini.

Da bi bila stvar še bolj zapletena, se Janševa oblast namesto z resnimi temami že več kot pol leta ubada zgolj z demontažo slovenske obveščevalne agencije, čeprav ji do sedaj ni uspelo dokazati, da bi kdorkoli komurkoli prisluškoval — ne Janši ne stranki. Pokazalo pa se je, da so uspešno prisluškovali Hrvatom, kar naj bi delujovalo celo kot pohvala za našo agencijo.

Še bolj pomenljivo pa je, da se prav nihče v Sloveniji ne vpraša, kam vse to pelje. Očitno v družbo, kjer je zaželjeno, da vsak posameznik kontrolira drugega posameznika. V tem smislu je treba tudi razumeti včerajšnji poziv, naj se institucije, ki se ukvarjajo s kulturno ali razvedrilno dejavnostjo, na dan žalovanja za žrtvami poplav same odločijo, kakšen program bodo izvajale. To dobesedno pomeni, da so potisnjene v pozicijo, da jih bodo lahko obtožili —če bo recimo nek podeželski kino vrtel “neprimeren” film —, da so se na ta temačen dan obnašali dogodku neprimerno.

Gospôda! Smo se zato borili, da nam bo zdaj nekdo gledal pod prste in skozi okna naših spalnic, kaj počnemo in kaj mislimo v svojem prostem času? Smo se zato osamosvojili izpod komunistične vladavine, da se nam zdaj vrača ovaduštvo kot stranski produkt nekoga, ki je bil sam zagnan partijec, dokler ga ni Partija izvrgla, saj je bil celo za njo preveč ekstremen? Da zdaj vidi v državljanih zarotnike? Da iz političnih nasprotnikov — ali posameznikov, ki se ne strinjajo z njegovimi metodami — ustvarja sovražnike?

Vsa ta državna paranoja se bo vedno bolj stopnjevala. Znano je, da oblastniki, ki izgubljajo zaupanje ljudstva, vidijo zaroto prav povsod. Od vas pa je odvisno, dragi bralci, kako se boste odločili: boste tiho kot miške ali pa boste živeli normalno in poslušalti glasbo, ki vam paše in kadar vam paše, saj je to vaša privatna stvar.

Pri zadnjem imenovanju novih ministrov Janševe koalicije je nastal vtis, da je v Sloveniji lahko minister praktično vsak, ki zadovolji formalnim pogojem, da ima končano vsaj visoko šolo. Ker je v Sloveniji prava inflacija doktorjev, magistrov — čeprav je naš intelektualni bazen vse prej kot globok —, se vendar postavlja vprašanje; kakšne kvalifikacije pravzaprav potrebuje nekdo, da se sede na ministrski stolček?

Odločitev vlade, podprta s tezo, da ni nujno, da nekdo konča fakulteto zdravstvene smeri, da je lahko minister za zdravje, bi še nekako zdržala — če seveda ne bi na to mesto nastavili ministrico, ki o zdravstvu očitno ne ve prav dosti. Je pa to neznanje simptomatično za duha, ki vlada v Sloveniji. Gospa je menedžerka — in to po Jankovićevi izvolitvi za župana Ljubljane deluje kot čudežni recept, v konkretnem primeru pa kot hvaležen izgovor za namestitev nove ministrice. V ljudskem izreku pa bi ga lahko prevedli tudi takole: saj ni važno, če kaj zna; važno je, da je naša in poslušna.

Podobno je bilo z imenovanjem ministra za promet in zveze. Tudi ta gospodič nima kakšnih velikih izkušenj iz prometa. Novinarji so uspeli izbrskati zgolj podatek, da je zavzet kolesar, ki je prekolesaril pol Evrope. To naj bi bila referenca?

Zdaj pa šalo na stran in se malce zamislimo: ali bi po tej logiki vsakdo, ki rad dobro jé in ima visokošolsko izobrazbo, lahko postal na primer minister za turizem in gostinstvo?

Pa kam je ta Slovenija padla, da ministre izbirajo kar tako, na oko, in da PR-ovsko vržejo v javnost kost za glodanje, ki naj bi pomirila duhove vsega hudega vajenih volivcev. Že na zaslišanju obeh kandidatov je bilo jasno, da tu zadaj ni nobenega načrta, nobenega strokovnega znanja. Gledali smo oba kandidata, ki sta kimala v stilu študenta, ki na izpitu ne obvlada snovi, a vendar poskuša dajati vtis prizadevnega študenta: ja, to bi bilo pa pametno, to pa ni slaba ideja, potrudil se bom na tem področju itd. Tudi parlamentarci, ki so poslušali vsa ta zaslišanja, niso mogli skriti začudenja, da se vse odvija na nivoju prvega letnika fakultete, kjer se bruc prvič spopada z prezahtevnim izpitom. Vsa vprašanja poslancev so tako padla v prazno, saj je koalicija strnila vrste in bi podprla kateregakoli kandidata, samo da bi bila strankarska računica uravnotežena in vtis vsaj za silo legitimen.

Vse to se dogaja v času, ko za enega od podpredsednikov parlamenta kandidira Miran Potrč, ki bi mu kdorkoli težko očital, da ne pozna delovanja parlamenta in nikakor ni eden od tistih kljukcev, ki parlament izkorišča za prazna strankarska pregovarjanja. In potem njegova kandidatura pade brez pravega razloga. Še več: od vseh parlamentarcev ima Potrč najdaljši staž, s temu primerno obnašanje in treznost. Skoraj zagotovo bil dober podpredsednik parlamenta.

Ob vseh teh kolobocijah o imenovanju ministrov bi se morali zamisliti, kam vsa ta filozofija pelje. Strokovnost je postala popolnoma irelevantna, pomembna je zgolj strankarska ubogljivost. Jasno pa je tudi to, da je ministrstev pri nas preveč in da so često samo odlagališča za strankarske kadre. Za nameček pa si vsaka vlada vse preveč rada omisli še kako novo ministrstvo, da bi ja še zaposlila par svojih zvestih apartičkov in izživela svoje skrite sanje. Tako je npr LDS imela tudi takšno čudo, kakršno je bilo ministrstvo za informacijsko družbo, Janševa pa si je omislila ministrstvo za razvoj. Ali mi lahko kdo pojasni, kaj pravzaprav počne minister za razvoj — razen da bloga? Ali mi lahko nekdo pojasni, kako je lahko to ministrstvo bilo brez ministra celo leto, pa ni bilo opaziti nobene razlike?

Sedaj pa se vrnimo na začetek k teoriji dobrega menedžerja. Res je, vlada naj bi bila nekakšen menedžment v podjetju, ki se mu reče država. Toda vedno bolj se poraja vtis, da je ta naš menedžment predrag, neučinkovit, nestrokoven in da zaradi tega delavci v tem podjetju živijo z mizernimi plačami — le da v tem primeru ne gre za proletariat, marveč za davkoplačevalce.

Podražitev cen hrane, kot so kruh, mleko, jajca in meso, do katerih prihaja danes v Sloveniji, bi lahko učinkovale kot socialna bomba. Državljanom je namreč jasno, da so povsem neupravičene. Odgovor naj bi bil v podražitvi pšenice na svetovnem trgu, toda vedno bolj se kristalizira spoznanje, da so vsi, ki so vmešani v prehrambeno politiko, dosegli dno in da se ljudi ne da farbat v nedogled.

Slovenska kmetijska politika je tako kot evropska nasploh popolnoma vprežena v sistem subvencij po principu, da če pridelaš preveč, potem nočeš prodati svojega izdelka pod ceno. Tako se dogaja, da smo v preteklosti gledali slovenskega kmeta, kako je zlival mleko stran, po drugi strani pa je taisti kmet pri vsaki suši, toči ali kakšni drugi naravni nesreči jamral, naj mu država pokrije izgubo. Si predstavljate, da bi se pri vsaki podražitvi bencina taksisti pritožili, naj jim država povrne izgubo, saj se zaradi višjih cen taksija ljudje manj vozijo? Ne, tu ta logika ne bi delovala. Pri kmetih pa vedno vžge. Drugače bi takoj imeli zapore cest in masovne proteste z vilami pred parlamentom. Kje je tu logika, ne ve več nihče, saj je jasno, da so subvencije vse prepogosto same sebi namen, ker določeni pridelovalci živijo zgolj od njih.

Po drugi strani pa imamo trgovce, ki so v zadnjih letih dobesedno vsako slovensko vas opremili z vsaj štirimi nakupovalnimi centri, čeprav je jasno, da kupna moč prebivalcev vendar ni neomejena. Tu se vsakemu preprostemu človeku postavi najbolj enostavno vprašanje: od kod trgovcem toliko kapitala za vse te megalomanske investicije? In tudi tu leži odgovor na dlani: verjetno smo vsi mi s preplačevanjem cen večine proizvodov celo destletje hranili vse slovenske trgovce. Od kod tak bliskovit vzpon Mirko Tuša?

Še bolj grozljivo pa je, da so paradni konji slovenskega gospodarstva pokupili tako prehrambeno industrijo kot trgovsko dejavnost. Tako naprimer Pivovarna Laška in Bavčarjev Istrabenz posedujeta Mercator, Bavčar pa poleg tega še Drogo Portorož in Kolinsko in si želi prevzeti še Petrol. Razen s predrago hrano nas bo omenjeni tranzicijski uspešnež, če mu uspe veliki met, rubil še pri plinu in nafti. In če se zavedamo, da je bil Mercator šenkan obema podjetjema pod ceno, potem je jasno, da je za tak položaj kriv ravno predsednik vlade — veliki JJ, ki se danes na tiskovni konferenci izgovarja, da inflacija ni sistemske narave in da je to čisto normalno, saj imamo visoko gospodarsko rast?!

Halo?! Pa kaj se slovenskim politikom že čisto blede? Kaj ima povprečen državljan od gospodarske rasti, če se mu plača ne povečuje, cene vseh vsakodnevnih potrebščin pa vsekozi silijo navgor? Naj mi katerikoli politik razloži zelo preprosto dejstvo: zakaj v Nemčiji v trgovini plačam za odlično francosko vino 3 evre, v Sloveniji pa za avtohtono brozgo, kakršna je cviček, najmanj 5? Naj mi vsi ti ekonomski geniji razložijo, kako je lahko kruh tako drag, če vemo, da je napol zastonj, če ga spečemo doma sami? Naj mi vsi ti gospodarstveniki razložijo, zakaj kljub zgodbi o slovenskemu uspehu plače tako zaostajajo za Evropo? Obenem pa naj mi pojasnijo, od kod pekarnam denar, da prevzemajo druga podjetja, če ne od predragega kruha, ki ga plačujemo vsi državljani?

Gospôda! Igre ste nam že vzeli — zdaj boste pa še kruh tako podražili, da bo povprečen Slovenec ne samo nesproščen, temveč tudi lačen. Medtem pa bomo gledali, kako Igor Bavčar odpira nov hotel za nobel goste, kako Janša igra golf z evroposlancem Brejcem, brata Šrot pa si bosta poleg lastništva osrednjega časopisa verjetno omislila še kakšno televizijo.

Predlagam, naj prevzameta kar nacionalko, nam pa naj nehajo odtegovati TV prispevek. Državljanom pa svetujem, naj vsaj en mesec kupujejo poceni v sosednjih državah, sami pečejo kruh. Samo upamo lahko, da bodo slovenski trgovci in predelovalci takrat ugotovili, da se ne morejo v nedogled norčevati iz potrošnikov, češ, saj smo v EU, tako da nam robe tudi cariniti več ne smejo. Seveda: ko bo zaradi tihega bojkota šla kakšna branža v rdeče številke ali stečaj, pa naj zaboga ne apelirajo več na državno pomoč, saj so v mnogočem sami zakrivili takšno stanje. Do takrat pa naj se v Sloveniji vzpostavi normalno tržišče in ne vladavina oligarhov v navezi s politiko.