janez go home

Ko sem prebral žgočo debato na Hadovem blogu o pisanju urednice Delove priloge Ona, me je situacija spomnila na napade, ki jih je na Slovenskem doživljal leta 77 in 78 pank. Prvo, kar so panku očitali, je bilo, da glasbeniki ne znajo igrati in da se tekstov ne razume, ker se jih ne sliši, saj se preveč derejo, namesto da bi ubrano peli.

Že prva plošča Pankrtov je vse te očitke postavila na glavo, saj je bilo več kot jasno, da imajo Pankrti enega boljših kitaristov, da res znajo igrati in da so besedila po angažiranosti in poetiki več kot očitno izstopala iz do takrat precej bednega povprečja slovenskih tekstov bolj ali manj rockerskih skupin. Zakaj pišem bolj ali manj? Preprosto zato, ker v Sloveniji razen Buldožerjev ni bilo pravega rock benda, saj bi naprimer Bele vrane lažje kvalificiral med popevkarje kot med progresivne rockerje.

Zato niti ne čudi, da se Obolnerjeva obregne predvsem ob slovnične napake in slogovno pisanje in za povrh očita blogerjem, da so frustriranci, ki ne počnejo nič drugega, kot da ždijo pred računalniki in onanirajo v tri dni. Seveda je ta pogled na vso blogersko srenjo milo rečeno površen in apriori izključuje blogerje kot resne pisce. Ravno takšen odnos je doživljal pank s strani drugih glasbenikov, češ, kaj se pa klinci grejo, pojma nimajo …

Sedaj pa je potrebno obrniti perspektivo in se vprašati: kakšna priloga pa Ona sploh je in kakšen je njen namen? Že tu trčimo ob prav poseben paradoks, saj časopisna hiša Delo vsak dan posiljuje bralce z nekakšnimi prilogami, ki pa bolj služijo polnjenju marketinške malhe kot pa resnemu pisanju. Se spomnite kakšnega res drznega intervjuja, ki bi ga zasledili v prilogi Ona? Sam se ga ne. Se spomnite kakšne resne teme, ki bi jo odprla Ona? Ne.

Pisanje One je pač na nivoju ženskih časopisov — po sistemu en intervju, par kolumen, nasvet za zdravje, pa kakšen problemček naših mamic, prelahka križanka, kup oglasov in to je to. Podobno je s prilogo Polet, ki je bolj športno naravnana in cilja na moško populacijo. Tudi v Poletu dobimo veliko zmešanega in malo užitnega. Takšno je slovensko novinarstvo v vsaj 90 procentih. Namesto da bi združili sile in se resno lotili narediti dober časopis ali prilogo, vedno znova po nekakšnih receptu za vsakega bralca nekaj kopičijo vedno bolj nepregledno število revij in prilog. Danes je vse časopisje v Sloveniji vredno zgolj ene številke kultnega zagrebškega Starta, ki je vsakih štirinajst dni prinesel vrhunsko novinarstvo, zanimive zgodbe, dobre analize, dramatičen intertvju, duplerico — in to brez brez odvečnega balasta. Toda časi revije Start so očitno za vekomaj odšli in še leta ne bomo dobili revije takšnega intelektualnega outputa na celotnem področju bivše Juge.

Pa se sedaj vrnimo v sedanjost, k bloganju. Mnoge blogerske strani na Siolu so dosti bolj zanimive in ažurne od slovenskega časopisja. To očitno frustrira določene urednike in novinarje, ker so dobili konkurenco in to celo takšno, ki potrebuje zgolj en računalnik in malo dobre volje, pa je njen domet lahko večji od tistega v časopisu, predvsem pri mladi in urbani populaciji. Da stvar drži, vam lahko povem kar iz moje lastne izkušnje. V Berlinu prebiram spletne strani Dela, Dnevnika, Financ in Mladine, a prav vsak dan obvezno in s posebnim veseljem preberem Drugi dom in Severjevo Vest.si.

Davnega leta 80 je ena sama plošča Pankrtov odtehtala vse prepevanje naših kvazirockerjev. Se kdo spomni komadov od raznih Flamov, Avtomobilov, Pand? Jaz se jih ne.