janez go home

Pred dobrimi tremi meseci je Al Gore okrcal medije, da se vse preveč ubadajo s škandali Paris Hilton in premalo z resnimi vsebinami. Kako resnična in pronicljiva izjava bivšega ameriškega predsedniškega kandidata, ki se danes zavzema za ukrepe proti vremenskim spremembam, brez da bi se resnično zavedal, da je porumenelost medijev, pač vpliv amerikanizacije, ki postavlja zabavo na piedestal vrhunskega kulturnega dogodka.

Mar ni žalostno, da večino medijev polnijo zgolj in samo škandali hollywoodčanov in postajajo najbolj brani članki z vsebinami tipa “Brad Pitt si je dal narediti nov tattoo v znak ljubezni do Angeline Jolie” ali pa “ Paris Hilton je objokana prišla iz 24 urnega prestajanja zaporne kazni”.

Razumem, da bodo vedno obstajali rumeni časopisi, ki bodo objavljali zgolj najbolj šokantne in senziocionalistične vsebine, toda velik problem nastane, ko se začnejo v borbi za večje gledanost ali naklado, tudi resni mediji obračati k vedno bolj trivialnim vsebinam. Vse to je vpliv vedno večje komercializacije sveta in neznosnega boja za oglaševalski kolač. Tudi Slovenci se temu nismo izognili in si počasi a zanesljivo trasiramo svojo pot v trivializacijo vsega. Zadnjič praktično skoraj nisem mogel verjeti, ko sem na Vest.si gledal samooklicanega predsedniškega kandidata doktorja Aturja Šterna, ki je do pasu gol, skupaj z barovko uprizarjal nekakšno tiskovno konferenco in je bilo pred njim vsaj deset mikrofonov. Tisto kar je imel gospod za povedati je bilo na nivoju kakšnega osnovnošolca, ki mu poganjajo prvi mozolji. Da pa zadeva ne bi bila še čisto dolgočasna se je barovka po krajšem pregovarjanju še slekla in ob tem poudarjala, kako so mediji grozni z njo in da jo preganjajo prav povsod. Problem ni to, da so bili novinarji tam, marveč je problem ta, da se niso ob tistem jamranju dotičnega doktorja in klobasanju neke striptizete vsi obrnili in odšli, saj je bilo že iz nastopa jasno, da je vse skupaj en tak poden, da večji ne more biti.

Toda kaj nam pomaga vse to, če vemo, da je tudi nacionalna televizija ukinila Magnet in kulturo vrga nekje na enajsto uro zvečer. Podobno je na spletnih straneh naših najbolj resnih časopisov, kjer poleg kulture vedno pogosteje predajo oznako pop, torej popularna. S popularnostjo ni nič narobe, dokler jo ne začnejo zaponjevati nekakšni vaški Krjavlji, napol pismene misice in tretjerazredni glasbeniki, ki niso sposobni napolniti niti dvorane s tisoč sedeži, kajti v tem primeru začne stupidnost celotne medijske scene strmo naraščati. V Sloveniji se vedno pogosteje dogaja, da popolni abervezniki nastopajo v družabnih kronikah, da se vedno več piše o polpismenih misicah, kot pa naprimer o filmih, da so bolj važni frizerji kot pa nastopajoči in da je vsak barovec za medije bolj zanimiv od mladih umetnikov, čeprav nima nič za povedat, je pomankljivo izobražen in je po vseh pravilih dolgočasen posameznik. Ta vrsta trivialnosti se počasi a zanesljivo zažira kot rakasta celica v medijsko krajino. Že takrat ko je nacionalna televizija spustila turbofolk v svoje najbolj gledane odaje ni bilo slišati nobenih odzivov s strani glasbenih kritikov, danes ko se vehemento podi tudi Lada Bizovičarja s televizije je pač jasno, da so Atomik Harmonik postali standard narodne zabave.

Za amerikanizacijo medijev imam še nekakšno razumevanje, saj je Hollywood druga najmočnejša industrija v Ameriki, prva je namreč prodaja orožja. Za slovensko glasbeno manufakturo pa bi težko rekel, da nudi zaposlitev kaj več kot par stotim posameznikom, v medijskem pokrivanju le te, pa človek dobi vtis, kot da bi vsak med njimi prodal vsaj stotisoč nosilcev zvoka, pa temu ni tako. Sicer pa lahko povem, da v Berlinu vsak dopoldne prebiram Berliner Zeitung, ki je resen časopis in nima rumenih vsebin. Seveda je tudi v Nemčiji cel kup rumenih tabloidov, ki niso nič boljši od Slovenskih Novic, toda resen tisk ostaja še vedno resen in se ne spušča na nižji nivo. Za to pravzaprav gre, za nivo ki ga Slovenija počasi a zanesljivo izgublja.

Pa ste ga dočakali: uveljavitev protitobačnega zakona! Seveda se bodo učinki te gonje proti kadilcem poznali šele kasneje, saj v poletnih mesecih pač večina restavracij, bifejev in gostinskih obratov takšne in drugačne vrste obratuje tudi na vrtovih. Toda ko bo padel prvi dež, se boste verjetno spraševali, kje so vsi tisti gostje, ki so viseli dneve in noči v gostilnah in predstavljali tako imenovano “stalno klientelo”.

Za vsakega lastnika gostinskega obrata je namreč najbolj usodno ravno to, da izgubi stalne obiskovalce, ki mu prav vsak dan polnijo bife, pijejo obvezne jutranje kavice, se po službi vračajo na pivo in ustvarjajo tisto, čemur rečemo “štimung” gostilne. Če ne drugače, je ta zakon diskriminatoren ne samo do kadilcev, temveč tudi do lastnikov gostinskih obratov: tisti lastniki, ki nimajo vrtov ali prostega dostopa na pločnik, so postavljeni v slabši položaj. Kdo bo pa še hodil v nočni klub, ki je v kleti in kjer se boš moral za vsak cigaretni dim povzpeti po stopnicah?

Klasičen primer upada obiska lahko pričakuje naprimer K4. Po drugi strani pa bo Global, ki ima čudovito teraso in pogled na mesto, doživel pravi razcvet in bo še bolj nabito poln — za razliko od Bachusa, kjer bodo gostje očitno sami nekadilci (v kar pa krepko dvomim). Tudi restavracije, ker ni dovoljeno imeti niti posebne sobe za kadilce, se bodo soočile s pomankanjem gostov. Kdo bo še kot kadilec odšel na večerjo in potem po jedi pokadil cigareto ali cigaro v nekakšni kadilnici ali bognedaj na pločniku pred lokalom sredi zime? Ti gostje bodo med večerjo v restavraciji ali doma verjetno izbrali slednje.

Seveda bodo ob tem zapisu takoj skočili vsi nekadilci, ki so baje komaj čakali, da zakon začne veljati, in bodo zdaj baje kar drli v restavracije, klube in bifeje. V ta podatek pa kot meščan, ki je preživel dober del življenja v mestu, krepko dvomim. Ne verjamem namreč, da predstavljajo nekadilci najbolj aktiven in družaben sloj ljudi. Toda Slovenci so vedno bolj papeški od papeža in se bodo tudi tega zakona držali kot pijanec plota. Kar predstavljam si, da se bo vedno našel kak zaveden državljan, ki bo teroriziral kadilce tudi na vrtovih in v drugih odprtih prostorih, saj ga bo cigaretni dim motil tudi tam.

Nihče se v Sloveniji ne vpraša, zakaj državi in politikom dopuščamo, da se vtikajo prav v vse pore družbe. Za razliko od Berlina imamo v Sloveniji predpisan obratovalni čas. Tudi če gostje kluba nikogar ne motijo, če se vsi sosedje strinjajo, da jih hrup ne moti, obstaja država, ki odreja, od kdaj do kdaj lahko obratuješ. V Berlinu tega ne poznajo. Vsak lokal je odprt tako dolgo, kolikor se lastniku zdi primerno, imeti mora le soglasje sosedov.

Velika razlika pa je tudi v tem, da se Nemci — razen nogometnih huliganov — ne derejo, ko zapuščajo lokale, saj so očitno bolj kultivirani ali vsaj manj vinjeni kot Slovenci. Podobno je z oglaševanjem alkohola in prodajo le-tega praktično 24 ur na dan. V Nemčiji je mogoče vse oglaševati in prosto prodajati. Pri tem pa mislim, da v dobrih dveh mesecih nisem videl res vinjenega gosta — in če je že bil, je bil po defaultu turist, ponavadi angleški. Podobno je s prehitro vožnjo, čeprav na nekaterih odsekih avtocest hitrost ni omejena. Kljub temu se Nemci ravno ne pobijajo na cestah. V mestu pa so — ne boste verjeli — najbolj nevarni kolesarji, ne avtomobilisti!

Vsa ta protikadilska gonja je bolj stvar naše mentalitete in pomankanja demokratičtnosti kot pa treznega razmisleka. Gostinci so poleg kadilcev prav gotovo žrtve, položene na oltar države … Svobodna gospodarska pobuda pa se je še bolj premaknila v nedoločeno prihodnost.

Ko sem prebral žgočo debato na Hadovem blogu o pisanju urednice Delove priloge Ona, me je situacija spomnila na napade, ki jih je na Slovenskem doživljal leta 77 in 78 pank. Prvo, kar so panku očitali, je bilo, da glasbeniki ne znajo igrati in da se tekstov ne razume, ker se jih ne sliši, saj se preveč derejo, namesto da bi ubrano peli.

Že prva plošča Pankrtov je vse te očitke postavila na glavo, saj je bilo več kot jasno, da imajo Pankrti enega boljših kitaristov, da res znajo igrati in da so besedila po angažiranosti in poetiki več kot očitno izstopala iz do takrat precej bednega povprečja slovenskih tekstov bolj ali manj rockerskih skupin. Zakaj pišem bolj ali manj? Preprosto zato, ker v Sloveniji razen Buldožerjev ni bilo pravega rock benda, saj bi naprimer Bele vrane lažje kvalificiral med popevkarje kot med progresivne rockerje.

Zato niti ne čudi, da se Obolnerjeva obregne predvsem ob slovnične napake in slogovno pisanje in za povrh očita blogerjem, da so frustriranci, ki ne počnejo nič drugega, kot da ždijo pred računalniki in onanirajo v tri dni. Seveda je ta pogled na vso blogersko srenjo milo rečeno površen in apriori izključuje blogerje kot resne pisce. Ravno takšen odnos je doživljal pank s strani drugih glasbenikov, češ, kaj se pa klinci grejo, pojma nimajo …

Sedaj pa je potrebno obrniti perspektivo in se vprašati: kakšna priloga pa Ona sploh je in kakšen je njen namen? Že tu trčimo ob prav poseben paradoks, saj časopisna hiša Delo vsak dan posiljuje bralce z nekakšnimi prilogami, ki pa bolj služijo polnjenju marketinške malhe kot pa resnemu pisanju. Se spomnite kakšnega res drznega intervjuja, ki bi ga zasledili v prilogi Ona? Sam se ga ne. Se spomnite kakšne resne teme, ki bi jo odprla Ona? Ne.

Pisanje One je pač na nivoju ženskih časopisov — po sistemu en intervju, par kolumen, nasvet za zdravje, pa kakšen problemček naših mamic, prelahka križanka, kup oglasov in to je to. Podobno je s prilogo Polet, ki je bolj športno naravnana in cilja na moško populacijo. Tudi v Poletu dobimo veliko zmešanega in malo užitnega. Takšno je slovensko novinarstvo v vsaj 90 procentih. Namesto da bi združili sile in se resno lotili narediti dober časopis ali prilogo, vedno znova po nekakšnih receptu za vsakega bralca nekaj kopičijo vedno bolj nepregledno število revij in prilog. Danes je vse časopisje v Sloveniji vredno zgolj ene številke kultnega zagrebškega Starta, ki je vsakih štirinajst dni prinesel vrhunsko novinarstvo, zanimive zgodbe, dobre analize, dramatičen intertvju, duplerico — in to brez brez odvečnega balasta. Toda časi revije Start so očitno za vekomaj odšli in še leta ne bomo dobili revije takšnega intelektualnega outputa na celotnem področju bivše Juge.

Pa se sedaj vrnimo v sedanjost, k bloganju. Mnoge blogerske strani na Siolu so dosti bolj zanimive in ažurne od slovenskega časopisja. To očitno frustrira določene urednike in novinarje, ker so dobili konkurenco in to celo takšno, ki potrebuje zgolj en računalnik in malo dobre volje, pa je njen domet lahko večji od tistega v časopisu, predvsem pri mladi in urbani populaciji. Da stvar drži, vam lahko povem kar iz moje lastne izkušnje. V Berlinu prebiram spletne strani Dela, Dnevnika, Financ in Mladine, a prav vsak dan obvezno in s posebnim veseljem preberem Drugi dom in Severjevo Vest.si.

Davnega leta 80 je ena sama plošča Pankrtov odtehtala vse prepevanje naših kvazirockerjev. Se kdo spomni komadov od raznih Flamov, Avtomobilov, Pand? Jaz se jih ne.