janez go home

Pred dobrima dvema mesecema, me je na Blogresu Jonas zbadal s vprašanjem, zakaj ne posnamen film z digitalno kamero. Odgovoril sem mu, da se mi to v Sloveniji ne da, a sem mu pomenljivo rekel, da ga bom pa mogoče posnel v večji državi. Dragi Jonas, posnel sem ga, film namreč, kratek ampak vseeno film, s profesionalnimi igralci, s pravim direktorjem fotografije, na high definition kamero, s peščico zanesenjakov, ki se jim ljubi delati tudi brez plačila, na čudovitih lokacijah v Berlinu.

Pa ekipa ni bila sestavljena iz amaterjem, marveč so bili prav vsi profesionalci, igralci prav vsi, direktor fotografije je končal akademijo v Hamburgu, masko je delal nemški Turek, ki je maskiral 7 let za modno hišo Chanel, kostumografinja je bila Ana Gruden, njeno knjigo o medijskih podobah, si lahko preberete v vsaki slovenski knjižnjici, le scenograf nas je zapustil, že v fazi priprav, saj se je ustrašil delati brez dovolenj, tako da sem poleg režije prevzel scenografijo kar sam. Snemati po U Bahnih in S Bahnih brez dovolenja, pa še zdaleč ni enostavno početje, saj vseskozi visi v zraku napetost, da se pojavi kontrola s strani nemških železnic in nam napiše finančno kazen, ki pa še zdaleč ni majhna. Ker nismo imeli za film prav nikakršnega budgeta, bi nas to lahko zlomilo. Samo za primerjavo lahko povem, da stane 4 ure snemanja na postaji podzemske železnice približno 500 evrov. Če malce zračunam koliko časa smo snemali v U Bahnu pa mislim, da vse skupaj nanese več kot 30 ur, torej precej. Čeprav smo parkrat bili v situaciji, da so nas že skoraj prijeli, smo se z taktiko diplomatskih pregovarjanj in neopazne ekipe vedno rešili. Še najbolj nevarno je bilo na zloglasni postaji Kotbusser Tor, ker smo zbudili zanimanje več kot 20 junkijev, ki so pripravljeni ukrasti kamero za en šut heroina. Tam smo jo zbisali, že po dobrih 20 minutah opazovanja teh človeških razvalin. Tudi na ostalih lokacijah ni bilo enostavno, saj so razne restavracije, ki obratujejo tokom snemanja, kaj nehvaležen prostor za snemanje, saj se prilagajaš tako gostom, kot lastniku restavracije, ki seveda živčno nadzoruje snemanje, ki namesto dogovorjenih 3 ur vedno traja bistveno dlje.

Toda vse smo preživeli, nikomur se nismo zamerili in snemanje se je končalo v dobrih petih dneh. Nekaj posebnega je bilo snemati s popolnoma mednarodno ekipo, saj so bili igralci iz Slovenije, bivše Juge, Turčije, Nemčije, in Danske, tako da smo se sporazumevali v petih jezikih in sicer; slovenščini, srbohrvaščini, turščini, nemščini in angleščini, pravi Babilon torej. Toda tudi to ni bil tako velik problem, saj smo se vsi kaj hitro navadili na multikulturalnost, le včasih je bilo res smešno, ko je nekdo razlagal pomen scene Turku v angleščini, igralec pa poleg turščine razume le nemščino, a je vendar nekako razumel. Tudi jaz sem se zanašal bolj na intuicijo in igralsko prepričlivost, za pravilnost dialoga, pa sem moral vprašati snemalca, celoten film je bil namreč posnet v nemščini in turščini.

Prav poseben užitek pa je bilo gledati ekipo v mojem berlinskem stanovanju, kako so evforično zmatrani po končanem snemanju nazdravljali novemu jutru. Ne skrbite gospoda; bili smo glasni in veseli, a nobenen od sosedov ni poklical policije. Očitno so tudi tu bili na delu dobri angeli iz Berlina, ki so nas tako zvesto čuvali celotno snemanje, tako da je naše rajanje v vseh možnih jezikih odmevalo vse tja do zore.

Sicer pa je moj film šele začetek bistveno večjega omnibusa vsaj 5 zgodb, tako da bo še veselo in naporno, toda sam se tega že krepko veselim. O nadaljevanu pa naslednjič…

Iz tujine je videti dogajanje v Sloveniji ves čas smešno, a obenem nevarno. Nevarno v tem smislu, da je v zadnjih treh letih postala čisto običajna praksa, da se cenzurira vse živo in da je vedno težje zadržati profesionalno korektnost in pokončnost.

Ko sem Nemcem omenil, da je direktorica STA postala bivša PR-ovka predsednika vlade, so me samo čudno gledali. Oni si pač ne morejo predstavljati, da bi nekdo, ki je politično nastavljen s strani vladajoče opcije, upravljal z neodvisno tiskovno agencijo. Še bolj so bili šokirani, ko sem jim razložil zaplet s novinarko z nacionalnega radia, kateri edini greh je bil, da je povedala resnico, da je pač prvi zadetek na YouTube pod imenom predsednika vlade pes, saj je drugi kolega novinar tako poimenoval svojega psa. Res si težko predstavljam, da bi Nemci imeli toliko duhovitosti in predrznosti, da bi kak novinar poimenoval svojega psa po predsedniku vlade. Toda samoumevnost vodilnega direktorja nacionalne televizije, da zamenja urednika, je strašljiva.

In ko me Nemci vprašajo, kako je s filmsko situacijo v Sloveniji, in ko jim razložim, da dobre 3 milijone evrov leži na računu Filmskega sklada in da dva politično nastavljena posameznika nočeta razdeliti denar, pa me samo debelo gledajo.

Problem Slovenije je ravno ta samoumevnost, da nekdo pride na oblast in lahko počne, kar se mu zljubi. Še sam sem včasih popolnoma frapiran, kako nihče več ne reagira, ko minister za šolstvo okrca dijake, da nosijo majice z likom Tita in Che Guevare. Pa kaj ta gospod misli, da bi morala mladina nositi T-shirte z Janševim likom ali kaj?

Počasi, a zanesljivo tone Slovenija v mrak, iz katerega se je izvila slabih 20 let nazaj. Takrat je vsa Slovenija poskočila ob famoznem 133. členu mnenjskega delikta. Vsako omejevanje svobode izražanja je bilo sprejeto z nezadovoljstvom in tihim odporom do takšnega početja, danes pa razen Spomenke Hribar ne vidim niti enega intelektualca z desne politične strani, ki bi se postavil v bran izražanju svobodne misli.

Še bolj sramotno pa je, da se blogerska stran Drugi dom, ki je bila v marsičem bolj pronicljiva kot dnevno časopisje, ukinja, ker ji “libertarni ekonomist” MM grozi z tožbo na sodišču — in to zgolj zato, ker so pisci napisali, da famozni MM deluje kot Paris Hilton prek medijev. In taisti MM se ima za zelo liberalnega človeka, čeprav v njegovih člankih kar mrgoli žaljivih izrazov živalskega porekla, kot so drhal, svinje pri koritu … Kaj če bi gospod enkrat pomislil, kako se počutijo vsi njegovi kolegi ekonomisti, ko jih zmerja z vsemi možnimi pridevniki zgolj zato, ker ne delijo njegovih ekonomskih pogledov na svet.

Seveda je najlažje tožiti in vlačiti po sodiščih svobodomiselne ljudi in jim groziti, saj večina ljudi nima nikakršne volje in verjetno tudi ni pripravljena plačevati dragih odvetnikov, da bi se branila zaradi obtožb, zato najraje odnehajo. Toda ostane grenak priokus, da so nehali biti svobodomiselni pisci zaradi pritiskov sodišč in posledičnih tožb. In tudi to je neke vrste avtocenzura, ki pa je v marsičem še bistveno bolj grozljiva kot tista državna, saj so volitve vsake štiri leta in vsaj obstaja upanje, da se bo politični kurz zamenjal z bolj normalnimi osebami, ki v državljanih, ki drugače mislijo, ne vidijo sovražnikov, marveč kritične posameznike.

Pri slednjih, ki po dolgem in počez napadajo vse živo in žalijo, pa je na delu druga logika: z ekonomskim pritiskom preko sodišča ustrahovati morebitne kritične posameznike. Še bolj poniglavo pa je to početje v tem, da za omenjenimi pisci, ki grozijo z tožbami, največkrat stojijo časopisna podjetja, ki si mirno lahko privoščijo dolgoletne sodne procese. Takšna je Slovenija danes — in prav nič ne kaže, da bo jutri kaj bolje.

V takšni družbi ni prijetno živeti, saj ima cenzura ima več obrazov …

Šele sedaj, po dobrih treh tednih bivanja v Berlinu sem se zavedel, kaj vse sem v Ljubljani pogrešal in kako se je moje mesto célo desetletje spreminjalo v vedno večjo vas.

Prvi problem, ki ga v Ljubljani opaziš, je pomankanje restavracij, obratov s hitro prehrano ali take-away kombinacij — da se v mestu, četudi si v časovni stiski, hitro in okusno naješ. V Ljubljani pa po 11. uri zvečer praktično ni mogoče dobiti drugega kot premasten burek, ogaben doner kebab ali najbolj bizaren izum: pizza burek. Zakaj je tako, mi ni jasno, a verjetno je najbolj zaslužna za to naša rigidna zakonodaja in inšpekcijska dovoljenja, ki zahtevajo od vsakega obrata prehrane čisto nemogoče pogoje poslovanja in higienske standarde.

Tu v Berlinu je samo v krogu 200 metrov od moje ulice kakšnih 30 najrazličnejših restavracij — od Tajcev, Italijanov, do tipično nemških gostiln, da o tem, da praktično v vsakem bifeju ali klubu lahko ješ oz. zajtrkuješ niti ne izgubljam besed. Hrana je tu u poceni, tako da lahko čisto spodobno ješ, tudi za 5 evrov, včasih celo manj. V Ljubljani pa sem zadnja leta opažal samo naraščanje restavracij za “nobel” goste, a teh “nobel” gostov ni bilo od nikoder. Še slabše pa je, da si moral vedno oditi bodisi na kosilo ali večerjo, da si sploh lahko jedel zunaj. O kakšnem brunchu ljubljanski gostinci še niti slišali niso, kaj šele, da bi ga uvedli. Če se mi torej zjutraj ne da pripraviti zajtrka, grem lepo v bližnji lokal, kjer mi pripravijo odličen zajtrk oziroma brunch.

Druga stvar, ki me je motila v Ljubljani, je bilo načrtno uničevanje kinematografov v ožjem središču Ljubljane in otvoritev Koloseja kot edinega kina po modi Slovencev. Ne samo, da se mi nikoli ni dalo tako daleč v kino, še bolj me je vedno znova razočarala publika, ki je v kinu poleg popkorna veselo telefonarila ali kar na glas komentirala film. Tudi odprtje art kina na Kolodvorski ni popravilo porazne slike ljubljanskih kinematografov, saj tam vrtijo tako neatraktivne filme, da če nisi ravno ljubitelj zgolj in samo iranske kinematografije, praktično ne najdeš solidnega filma na programu. Sicer sem tam bil mislim trikrat in sem se resnično počutil osamljenega, saj je bilo v povprečju v kinu deset ali manj gledalcev.

V Berlinu sem si samo v prvem tednu ogledal dokumentarec Juliana Templa o Joeju Strummerju in film Sama Gabarskega Irina Palm z odlično Marianne Faithful in Mikijem Manojlovićem v glavnih vlogah — in to v Kulturbräuerei, ki je odaljen od mojega doma zgolj 500 metrov in je zgrajen tako kot vsi multipleksi, vendar v prelepi bivši pivovarni.

Ko smo že pri pivu: dan in noč ga lahko kupiš na vsakem vogalu za 1,10 evra in piješ tako na U-Bahnu kot na cesti in celo v kinu! Vprašajte bivšega ministra Kebra, kakšna je stopnja umrljivosti zaradi alkohola v Nemčiji in kakšna je v Sloveniji, kljub prepovedi.

O koncertni ponudbi se sploh ne splača pisati, saj razen maja in junija v Ljubljani ne gostuje nihče več, čez leto pa kvečjemu Ceca in Balkanci. Tu sem si takoj ogledal čudovit koncert Patti Smith, izbiral pa bi lahko med kopico ostalih izvajalcev od Beastie Boys, Louja Reeda do Suzy Quatro. Podobno je z ponudbo nočnih lokalov. Tu se vsak dan toliko dogaja, da je čisto nemogoče obiti samo v moji četrti, ki je manjša od Bežigrada, vseh klubov, ki ponujajo živo glasbo ali pa vsak dan drugačen glasbeni program. V vseh klubih je vstopnina simbolični evro, za živo glasbo pa le redko plačaš več kot 5 evrov, torej eno pivo in pol.

To je samo del ponudbe mesta, ki živi kot dinamična prestolnica. V Ljubljani pa v zadnjih desetih letih razen navala vseh možnih kmetavzarjev, vedno bolj idiotskih natakarjev, ki so sveto prepričani v svojo superiornost nad gosti, nisem zasledil nikakršnega napredka. Še več: Ljubljana se je v zadnjem desetletju uspešno deurbanizirala in postala velika vas.

Sicer pa bi bila trajna rešitev za Ljubljano, da bi vse mestne svetnike z poglavarjem Jankovićem na čelu s poceni letalskim prevoznikom odpeljali v Berlin, kjer bi se morali znajti s 1000 evri na mesec. To pomeni, da si za ta denar najameš stanovanje in poskušaš ob tem preživeti mesec. Šele takrat bi se verjetno mestni svetniki zavedali, kaj mesto potrebuje poleg parkirnih mest…