janez go home

Tako nekako je rekel Janez Drnovšek, ko je še bil predsednik vlade, ob svojem morebitnem odhodu. Danes postajajo njegove besede preroške. Iz odaljenega Berlina se zdi dogajanje v Sloveniji milo rečeno na robu državljanske vojne.

Vsakokrat, ko v internet caféju — in teh je v Berlinu res veliko — kliknem na domače strani slovenskih medijev, se iz Dela, Dnevnika, Drugega Doma, Vesti, Mladine in drugih medijev vsuje kopica afer, ki se očitno nikoli ne bodo zares končale, tako kot se ni končala afera z orožjem, čeprav bi bilo najbolj koristno za državo, da se končno razišče in pozapre vse posameznike, ki so tako ali drugače trgovali z orožjem in denar v kovčkih spravljali na privatne račune. Tat je pač tat, pa če ukrade pašteto ali pa par milijonov takratnih mark pod pretvezo državnega interesa. Če bi že bil državni interes trgovanje z orožjem kljub mednarodnemu embargu, bi moral ves zaslužek iz te trgovine romati direktno v državno blagajno in ne na neznan račun v tujini. Podobno je z novo afero o dogovarjanju med Janšo in Sanaderjem.

Če vsaj malo držijo besede bivšega premiera Ropa, da se je Janša dogovarjal s Sanaderjem o usklajevanju pomorskih incidentov, je stvar ne samo resna, marveč alarmantna. To pomeni, da sta politika sosednjih držav barantala s čustvi in življenji nedolžnih ribičev za preusmerjanje pozornosti domače javnosti in se šla volilno potegavščino. Sedaj manjka samo še to, da iz Sove pade kakšen zapisnik pogovorov Marjana Podobnika z Joškom Jorasom, pa bo jasno, da slovenskim politikom še zdaleč ne gre za slovenski interes, marveč zgolj za njihove pritlehne igrice, ki so tipične za Balkan in zelo odaljene od evropskih političnih praks.

Iz Berlina se vse to zdi še bolj smešno in predvsem nedržavotvorno. Ker že dober teden prebiram nemške časopise, si ne morem predstavljati, da bi si Nemci dopustili tak mednaroden škandal in da ne bi letele glave. Ravno tako si ne predstavljam, da bi se odhajajoči premier Blair dogovarjal po telefonu s Francozi, kako zakuhati mednarodno trgovinsko vojno zaradi britanskih volitev. V takšni politiki “nadmudrivanja” se kaže zgolj to, kako globoko smo Slovenci še vedno na Balkanu in kako je vsa naša državotvornst le bedna kulisa za pomankanje političnih manir.

Da pa je zadrega še večja, so burno reagirali tudi Hrvati. Niti v sanjah si niso predstavljali, da bi jih lahko Slovenci tako nizkotno vlačili v svoje notranje spore. Afera Sova vedno bolj postaja Janševa politična grobnica: globje ko koplješ, več packarij odkriješ.

Sicer pa bo očitno še veselo, saj bo to razkrivanje delovanja Sove naplavilo še malo morje svinjarij, ribiči pa so v tej zgodbi — tako kot je ves slovenski narod le figure v peskovniku naših osamosvojiteljev. Afera Sova nedvomno razkriva preprosto resnico, da je treba z obveščevalnimi službami ravnati več kot previdno in da vsako javno obračunavanje z obveščevalnimi podatki potegne za sabo verižno reakcijo informacij in dezinformacij.

Tista Drnovškova pa očitno kar drži. Odkar ni več predsednik vlade, se vedno bolj razrašča nestrpnost in pomanjkanje politične kulture. Dovoljeno je dobesedno vse, država in slovenski interes pa sta vedno bolj prazni politični floskuli. Lahko si zgolj domišljamo, kakšne depeše potujejo iz ambasad tujih veleposlanikov v evropske države in kakšne šale zbijajo na naš račun — malo pa tudi na hrvaškega …

Tako nekako se počutim v Berlinu, ko me kdo vpraša, koliko časa mislim živeti v Nemčiji, v svojem prostovoljnem izgnanstvu. Dovolj žalostno je, da Slovenijo po šestnajstih letih neodvisnosti in evropskih sanj zapušča še en umetnik, ki si preprosto misli: “Dost mam!”

Dobrih pet let sem se bolj ali manj mučil z inštitucijo, ki se ji reče Slovenski filmski sklad, ki si zraven pripisuje še sproščeni podnaslov “javni sklad”. Torej sklad, ki je bil ustanovljen zgolj z enim razlogom, da pomaga slovenskim umetnikom, torej filmarjem, da bi lahko ustvarjali v vsaj približno normalnih pogojih: v Sloveniji v slovenskem jeziku. Kaj pa se dogaja po prvi desetletki tega sklada, lahko vsak dan prebirate po časopisih. Po šestih mesecih odstopi nekakšen v.d. direktorja, ki se je zavihtel na čelo institucije tako, da je odžagal prejšnjo direktorico. Z zelo sumljivo formulacijo. Taisti v.d. je bil seveda nastavljen v nadzorni svet po politični liniji, saj deluje po sistemu političnih komisarjev, ki so v prejšnjem režimu kontrolirali tudi umetnost, da se ja ne bi prikradla kakšna dvomljiva vsebina v izgrajevanju podobe brezmadežnega socializma. Danes smo očitno tam, kjer je bil socializem v petdesetih letih?

Šest mesecev ta javni sklad vsem na očeh dobesedno ni deloval in je zgolj varal avtorje in producente, da bo pripravil nekakšna nova pravila poslovanja, čeprav je bilo celotni srenji in filmarjem jasno, da gre za politizacijo le-tega in ustrahovanje vseh uspešnih avtorjev. Še bolj strašno pa je, da so avtorji na to opozarjali bolj ali manj ves čas, a se ni premaknilo nič, dokler ni počilo. Ne poznam podjetja, ki bi brez plana delovalo pol leta, vsi delavci pa bi bili brez plačila tako rekoč goli in bosi na cesti. Pa ne govorim zgolj v imenu režiserjev, ki so seveda vsak po svoje zagledani sami vase in v svoje umetnije, marveč v imenu vseh lučkarjev, farmajstrov, kamermanov, toncev, montažerjev, kostimografov, šoferjev, montažerjev, morebitnih igralcev in še celo četico poklicev, ki so povezani z nastankom prav vsakega filma.

Poleg brezposelnosti pa smo obenem poslušali očitke, da so slovenski producenti slabi in da delujejo takorekoč kot kriminalci, kar pa je zelo daleč od resnice. Povejte mi vsaj za enega producenta, ki se naokoli prevaža v bentleyju ali na jahti kot naprimer g. Hrvatič, pa vam takoj plačam pijačo. Vmes smo dobivali nasvete, da naj denar kar nabiramo v tujini. In smo tudi ga. A kaj nam je to pomagalo, če so bili tujci pripravljeni vložiti par sto tisoč evrov v slovenski film, Slovenec pa nikakor ne. Zraven smo gledali komisijo, v kateri niti en član ni bil akademsko izobražen, pa so se vseeno obnašali kot nekakšni strokovnjaki in zavrnili dobesedno vse scenarije. Če je vseh petdeset scenarijev slabih, je pa verjetno to najbolj očiten znak, da je nekaj zelo narobe s komisijo, ne pa s teksti. Za povrh vsega je bilo kar nekaj scenarijev ali projektov izbranih v tako prestižne selekcije, kot so tiste na festivalih v Cannesu in Berlinu.

Na koncu pa so po šestih mesecih odstavili v.d.-ja, ki pa ni zapustil institucije, marveč tam še vedno slepomiši, in izbrali tri filme — brez jasne logike in karšnihkoli znanih pravil. Sedaj pa se znajdi. Seveda, če bo šlo za filmske polomije, prav nihče ne bo odgovarjal, saj bo takrat že kak novi v.d. odgovarjal za nastalo katastrofo in užaljene gledalce, ki bodo upravičeno tulili v en rog, da je slovenski film zanič in da ga nihče noče gledati.

Ko grejo stvari tako daleč, je vsega konec in je potrebno narediti radikalen rez. Tako sem se odločil in šel in niti najmanj mi ni žal. Če mislite, da bom jamral, se krepko motite. Tu se vse odvija v skladu s pravili in ne mimo logike, ki je doumljiva povprečno razgledanemu človeku. V Sloveniji pač ni tako, zato se še vedno kobacamo v dojemanju demokracije. Pred časom je eden od teh nedoraslih politikov celo izjavil, da bi pri nas morala demokracija odrasti — a ta puberteta bo očitno trajala več kot osemnajst let. Drugi nedorasli politik pa je izjavil celo takšnole grožnjo, da bo pri nas tranzicija trajala še najmanj deset let. O, moj bog, si porečete, ali bo sploh kdaj konec vseh teh kolobocij? Smešno in tragično pa je, da sta oba nedorasla politika celo predsednika svojih strank, torej visokokategornika. Kako je šele z tistimi, ki so nižje?

Še najbolj smešno pa bo čez dober teden, ko bom odšel na sprejem za dan državnosti k slovenski kulturni atašejki v Berlinu. Zadrega bo na njeni strani, čeprav gospa ne bo prav nič kriva. Ona bo predstavljala državo, jaz pa umetnike. In ko me bo vprašala, kako sem, bom lahko samo rekel: “Ich bin ein Gastarbeiter!” Ha-ha-ha … O tem pa kdaj drugič.

Prihaja čas, ko bomo zopet soočeni s flancami o osamosvojitvi in prosulimi proslavami, kjer nam bojo vbijali v glavo, kako moramo biti hvaležni politikom, ki da so nas osvobodili izpod oh-kako-neprijetnega jarma, neke tvorbe, ki se ji je reklo komunistična Jugoslavija oziroma SFRJ.

Vse to se iz leta v leto ponavlja, čeprav narod nikakor ne pričaka vseh naših osamosvojiteljev s cvetjem in pesmijo. Kajti narod se vse predobro spomni vseh partizanskih prvoborcev, ki so vseskozi zahtevali nekakšne privilegije in spoštovanje že v prejšnjem režimu. Ta režim pa zgolj ponavlja to isto vajo in ozek krog desnih politikov na čelu z Novorevijaši praktično vsiljuje interpretacijo zgodovine, ki pa je v marsičem enoznačna in pomankljiva, ravno tako kot je bila enoznačna partijska resnica. Vseskozi se govori o nekakšnem osamosvojitvenem kapitalu, čeprav sam ne vidim tega političnega kapitala, kvečemu finančnega. Pred letom 90 sta bila tako Janša, kot Bavčar prej revna kot bogata, Lojze Peterle pa je bil nekakšen planer in nič več kot to, za Boruta Pahorja pa tudi slišal nisem. O kakih velikih disidentih niti ne moremo govoriti, saj je bil na daljšo zaporno kazen obsojen le Jože Pučnik, vsi ostali pa so imeli kar lepe, po večini državne službe. Sedaj pa ta opcija vseskozi dokazuje vsem Slovencem, kako hvaležni jim moramo biti za dejanje, ki so ga storili za časa svojega mandata in so zgolj sprovedli na referendumu izraženo voljo večine državljanov Slovenije. Torej opravili so tisto, za kar so bili plačani od davkoplačevalcev, da ne bo pomote.

Sedaj pa vsi ti politiki pišejo zgodovino po svoje in si gradijo večen spomenik. Toda zgodovina se žal ni začela z ustanovitvijo strank, marveč je bila demokracija zgolj posledica dogajanja in osamosvajanja slovenske družbe v obdobju vse od začetka 80-tih let prejšnjega stoletja. Osamosvajali smo se izpod komunističnih zablod takratne Jugoslavije, ki je počasi, a zanesljivo propadala kot socialistični sistem. Podobno se je dogajalo tudi drugod po svetu. Začelo pa se je že prej, dosti prej. Zasigurno je eden od mejnikov prvi koncert Pankrtov v Mostah, ko je Perči Gnus prepeval “Tovariši gospodje, jest vam ne verjamem!” Seveda je potem g. Rupel takoj okrcal prvo ploščo Pankrtov pod sloganom, da jo je treba preslišati. Kasneje se je zgodila še naci-punk afera. Trije mladinci so doživeli tri mesece represije v preiskovalnih zaporih. Igor Vidmar je odsedel svojih 14 dni na Povšetovi zaradi tega, ker je po Radiu Študent zavrtel na dan varnosti nemško nacistično himno, Laibachom pa je bilo prepovedano nastopati pod tem imenom. Zgodilo se je še cel kup drugih stvari, na primer nasprotovanje famoznemu 133. členu, izstop ZSMS iz jugoslovanskega združenja, Kučanov odhod s 14. kongresa ZKJ, Miloševičeva jogurtna revolucija … Šele takrat nekje nastopi tudi Janša kot navaden novinar Mladine, ki dreza v ureditev takrat monolitne JNA.

Celo to obdobje 80. let smo se praktično osamosvajali, postajali kot narod samozavestni in se relativno mirno odcepili od Jugoslavije in uvedli parlamentarno demokracijo.

Seveda bi lahko našteval še kopico zgodb in podzgodb in dokazoval, kaj vse je resnično pripeljalo do ugodnega trenutka, da se je uresničil slovenski več stoletni sen, toda nima smisla.

Zatorej je že skrajni čas, da se obrne ta osamosvojitvena retorika in se začnemo ubadati s svojo sedanjostjo in prihodnostjo. V kolikor pa bodo še vedno lajali razni Novorevijaši in osamosvojitelji, pa predlagam, da zberemo tisti drobiž, jim zgradimo spomenik in jih pošljemo vse skup v zasluženo penzijo. Kajti v nasprotnem primeru lahko vsi tisti, ki smo v herojskem obdobju med leti 1977-84 igrali v punk bendih, zahtevamo benificiran staž in vojne odškodnine. Ali pa si spet sposodimo refren od Johnny Rottena — “No future”.