janez go home

Vedno bolj jasno postaja, da podpora Janševi vladi kopni in da so javnomnenjske ankete neprizanesljive. Zgolj 40-odstotno zaupanje javnosti v vlado je velik problem. Toda bistveno večji problem je, da Janšo v naglici zapuščajo strateško najmočnejši partnerji. To, da je odstopil Matjaž Gantar iz Strateškega sveta, je verjetno še najmanši problem. Da se je pridružil LDS, čeprav v stranko ni vstopil, pa je jasen signal, da podjetnik v Janši ne vidi več zmagovalca.

Še bolj presenetljiv pa je pobeg Janševe gospodarske arhitektke Andrijane Starina Kosem na čelo nadzornega sveta časopisne hiše Delo. Precej jasno je, da si je državna sekretarka izbrala drugo politično stranko za zaveznico in sicer SLS. Nobena skrivnost ni, da bosta brata Šrot prevzela SLS in s svojo štajersko navezo poskušala spraviti stranko s političnega obrobja in opustila večne bitke za pravice Joška Jorasa.

Drugo, kar kaže na vedno večjo moč bratov Šrot, pa je, da obvladujeta kar dva dnevnika, poleg Dela še mariborski Večer. Dolgoročno je Janši poleg Ljubljane in Primorske ušla tudi Štajerska. Da bi bila katastrofa še večja, pa so tako Gantar kot Andrijana Starina Kosem in Šrota ključni igralci v Janševem odstrelu Jankovića z vrha Merkatorja in stranskemu produktu zavzema časopisne hiše Delo. Prva žrtev nadzorovanja Andrijane Starina Kosem na Delu bo najbrž odstrel odgovornega urednika Petra Jančiča. Ne bi pa dal roke v ogenj, da ne bo čez par mesecev na vrsti tudi Danilo Slivnik. Če Delo ne bo obrnilo prodaje navzgor, ne vidim smisla, da bi pustili Slivnika še vedno upravljati s tem časopisnim podjetjem. Afera z dopisnikoma Grahom in Kajzerjem je vendarle preveč škodovala ugledu nekoč cenjenega časopisa.

Še slabše se Janši piše v bitki z predsednikom Janezom Drnovškom, saj tudi tu javnost bolj verjame predsedniku kot pa premieru. Vsa ta žajfasta zgodba okoli Sove postaja vedno bolj neprijetna za vlado. Velikih odkritij ni, prisluškovanja slovenskim državljanom niso dokazali, tista avionska karta pa izpade le minoren prekršek v primerjavi s koleteralno škodo, ki si jo je vlada privoščila z razmontiranjem celotnega varnostnega sistema.

Da pa bi bila zadeva še bolj porazna, se kaže tudi v napadih na bivšega predsednika Kučana, ki si ne dovoli vzeti pravice do svobodnega izražanja. Vse reakcije Janeza Janše vedno bolj spominjajo na trmoglavega otroka, ki noče priznati, da ga je polomil. Janša bi lahko ohranjal videz vladarja, če ne bi tako trmoglavo vztrajal pri svojih stališčih in če bi bil vsaj na nekaterih področjih sposoben sprejeti kompromis. Tak kompromis bi lahko bil izvolitev vsaj enega od predlaganih kandidatov za guvernerja Banke Slovenije. Prav vsem je namreč jasno, da sta tako Gaspari kot Mramor pravšnja kandidata za to mesto glede na strokovnost in ugled, ki ga uživata tako v domačih logih kot v tujini.

Za konec lahko ugotovimo zgolj to, da je Janšo v politični eter vrgla obveščevalna afera JBTZ, očitno pa ga bo s političnega prizorišča že drugič po Depali vasi odnesla Sova.

Mineva dvajset let, odkar so slikarji Novega Kolektivizma, zbrani okrog Neue slowenische Kunst, pretresli celotno Jugoslavijo s plakatom za Dan mladosti, ki je bil kopija nacističnega. Takrat sta se zaradi enega samega umetniškega dela stresli tako slovenska Partija kot jugoslovanska. Mnogi v vodstvu ZSMS in seveda umetniki sami so bili preplašeni, saj je grozila možnost, da bi avtorje obsodili na 3 do 6 let zapora.

Danes taista skupina umetnikov zgolj ugotavlja, da se v Sloveniji po dvajsetih letih na področju moderne umetnosti ni spremenilo nič in da je vrhunec vsega dveletno zaprtje Moderne galerije, edine inštitucije moderne umetniške prakse, zaradi obnove.

Nerazumljivo je, da je Slovenija verjetno edina država v Evropi, ki nima muzeja moderne umetnosti, čeprav je ta narod vzporedno z velikimi nacijami célo XX. stoletje proizvajal moderne umetnine, ki se lahko mirno kosajo z najbolj eminetnimi deli svetovne umetnosti. Je naš Srečko Kosovel manj pomemben od Prévertove poezije ali Bretonovega Nadrealističnega manifesta? Prav nič. Toda Francozi so že zdavnaj zaščitili svoje ključne umetnike, Slovenci žal ne.

Namesto da bi v letu predsedovanja EU pokazali ves kulturni potencial Slovencev v XX. stoletju, gremo še na slabše. Za dobo dveh let bomo zaprli edini prostor, kjer lahko vidimo umetniške stvaritve preteklega stoletja.

Ta gesta sovpada s petnajstletno luknjo, ki stoji nasproti francoske ambasade in Filozofske fakultete in kaže na pomankanje vsakršne volje, da bi končno zgradili moderni NUK, ki bi zadovoljil potrebe študirajoče mladine.

Če mi spomin seže v mladost, vidim zgolj en artefakt: Ljubljanski grad z obveznim žerjavom. Za obnovo gradu smo potrebovali več kot dvajset let. Za muzej moderne umetnosti jih bomo torej potrebovali najmanj petdeset? Ali pa se mogoče motim?

Na teh primerih se kažeta popolna nerazgledanost in nekultiviranost naših političnih elit. Lahko si nagrabijo še toliko denarja, uzurpirajo še toliko moči, toda kultivirani ne bodo nikoli. Vse to lepo sovpada z okusom naših oblastnikov, ki je milo rečeno kmetavzarsko provincialen. Zato niti ne čudi, da premier gostuje v odaji Na zdravje, bodoči predsednik države pa se odpravi v Helsinke podpirat takšno benignost, kot je nastop na Evroviziji. Ne enega ne drugega ne boste nikoli videli na razstavi ali bognedaj gledališki predstavi. Najbrž vesta, da je svet umetnosti zanju nedojemljiv.

Žalostno za vse Slovence pa je, da bomo v letu predsedovanja EU kazali videz zatohle provincialnosti, duhovne revščine novih oblastnikov in njihovega pomankanja svetovljanstva.

Zato predlagam naslednje: tisto luknjo, na kateri bi naj stal NUK, naj Irwini razglasijo za duhovno središče Slovenije. Če je pred dvajsetimi leti provokacija s plakatom ukinila Titovo štafeto, ni dvakrat za reči, da bi akcija z NUK-om zamajala oblastniško indolentnost do moderne kulture. Že takrat je bila plakatna afera zabeležena v medijih kot New York Times, Spiegel, Le Monde. V današnjem globaliziranem svetu bo vse še bolj enostavno. Vse pod parolo — “za prepoznavnost Slovenije!”

Saj ni res, pa je — je šokirano ugotovila svetovna spletna skupnost, ko je zaokrožil posnetek kamenjanja mladoletnice sredi Kurdistana pred tisočglavo množico moških, policaji pa so mirno stali ob strani. Moški s telefoni so snemali krvavo kamenjanje, ki je trajalo najmanj uro in pol.

Človek je postal odporen na marsikatero grozoto, toda ta posnetek presega tudi najbolj grozljivo domišljijo. Krvavo dekletce, napol slečeno med hordo podivjanih moških, ki jo z kamenjem potolče do smrti! Pričakoval bi, da bo svet zgrožen odreagiral, toda razen organizacij tipa Amnesty International in humanitarnih borcev nihče ne reče nič. Še več, to je le ena od vesti, ki se kotalijo med nemiri v Parizu zaradi izvolitve desnega predsednika, duhovitimi komentarji njenega veličanstva, ki vrača milo za drago Bushu, in vestjo, da Brat Pitt noče pokazati zadnjice v nekem Hollywoodskem filmu.

Človek bi mislil, da je mednarodna skupnost vsaj malo dozorela in da bo posnetek izzval val ogorčenja po vsem svetu, predvsem žensk. Pa nič. Osamljeni protesti še bolj osamljenih organizacij, ki delujejo kot krik posameznika v pustinji globalnih informacij.

Posnetek kamenjanja kurdskega dekleta je tako grozljiv, da so ga umaknili z YouTube. Seveda pa to ne pomeni, da ga ni mogoče videti na vseh možnih straneh človekoljubnih organizacij. Sam sem bil nad posnetkom tako zgrožen, da preprosto nisem mogel verjeti, da je kaj takšnega možno v 21. stoletju.

In kaj je bil dekletov greh? Zgolj to, da se je zaljubila v muslimanskega dečka in prespala izven domače hiše! Pričakoval bi, da se bosta Bono Vox in Bob Geldof kot Nobelova nagrajenca za mir javila in zahtevala akcijo Združenih narodov in takojšnje prijetje vseh zločincev in drhali, ki je navijala in snemala grozljiv posnetek. Predstavljam sem si, da bo papež kaj rekel na to temo in da bodo tudi vodje islama izrazili obžalovanje in se zavezali neki kolektivni svetovni pravici, da so taka dejanja ne samo nesprejemljiva, marveč najbolj gnusni zločini nad človečnostjo. Toda zgodilo se ni nič.

Kako lahko prepoveš ljubezen, ki ni zavezana racionalni misli, marveč je plod čutenja posameznika? Kako lahko toleriraš zločin nad najbolj plemenitim čustvom? Kako lahko mirno požreš, da na drugem koncu sveta nekdo umira v najtežjih mukah in moleduje za življenje, ti pa mirno spiš? Težko, zelo težko.

Mislim, da je skrajni čas, da se na svetu povrne vsaj malo dostojanstva in da se vsi enotno zamislimo nad težo zločina. Danes je svet že tako ciničen in perverzen, da ga nič ne vrže iz tira. Toda ta posnetek bi lahko bil precedens. Če bomo zgolj zatiskali oči pred vedno bolj podivjanim nasiljem z verskim predznakom, si zgolj zabijamo žeblje v krsto humanizma. Zgolj v opozorilo; slovenski mediji so ta zločin obravnavali le mimogrede. Ob takih posnetkih in z mislijo, da bomo čez leto predsedovali EU, bi morali razmišljati tudi o slovenski zunanji politiki. Bomo zgolj tehnično razglabljali o kmetijskih subvencijah ali bomo skušali oplemenititi Evropo tudi s kakšno humanistično noto?

Danes je dan zmage nad fašizmom, toda tudi dan velikega poraza v nedejavnosti glede smrti kurdskega dekleta. Sam bom namesto popitega kozarca na čast zmagi raje prižgal svečko na oknu v spomin na umrlo dekletce. Če bi to storilo vse človeštvo, bi se verjetno kaj premaknilo na bolje.

Tako nekako bi se dalo zaključiti iz pisanja cerkvenega dostojanstvenika g. Janeza Grila v današnjih Financah. Seveda me rimskokatoliška cerkev (v nadaljevanju RKC) lahko razglasi za antikrista, brezbožca, obrekovalca ali v najboljšem primeru ateista, toda vsakemu povprečnemu Slovencu je jasno, da je v Sloveniji RKC več kot bogata ustanova.

Celo drugače: RKC je verjetno največje podjetje v državi z daleč največ nepremičninami, pa še vedno stoka in moleduje, kot da bi bila revna kot cerkvena miš. Za omenjeno trditev nam gospod Grilc postreže z primerjalno študijo, ki naj bi jo opravila kar Slovenska škofovska konferenca, torej svoj položaj predstavlja kar sama, ne pa neodvisna inštitucija. Zato tudi sam izbor držav pade na nivo izrazito rimskokatoliški cerkvi naklonjenih držav in sicer Avstrija, Italija, Nemčija, Madžarska, Hrvaška in celo Kraljevina Jugoslavija. S tem pa je narejena diskriminacija, saj bi cerkev lahko mirno zajela primerjavo s Češko ali pa Francijo, kjer bi postalo vsaj na primeru Francije več kot jasno, da je tam Cerkev strogo ločena od države.

Drugo zavajanje je še bolj perfidno, saj g. Gril dobesedno primerja, koliko evrov na verujočega prispevajo zgoraj omenjene države, pri tem pa ne pojasni, kako se versko opredeljujejo državljani v teh državah. V Sloveniji namreč Cerkev šteje za katoličana prav vsakogar, ki je bil naprimer krščen in potem postreže s podatkom, da je kar 80% Slovencev katoličanov. Seveda pa je resnica ravno obratna. Če bi država z raziskavo natančno preštela, kdo so res krisjani — kar pomeni tiste, ki redno hodijo v cerkev, se držijo krščanskih zapovedi in prispevajo nabirke v cerkveno malho —, bi ta številka bila zaokrožena na kakšnih 20% Slovencev ali celo manj.

Toda nekakšen fairplay Cerkve ne zanima, saj se počuti dovolj spretno in močno, da bo še naprej molzla državo. Sam sem bil že pri drugem obisku papeža strašno jezen, saj je bil obisk svetega očeta čista potrata denarja, ki pa smo ga plačali prav vsi državljani, tako verni kot neverni. Bistveno bolj fair bi bilo, da bi drugi obisk plačala RKC sama.

Za dokaz, da je RKC res bogata, pa ni potrebna študija. Dovolj je že, da se z avtom zapelješ po Sloveniji in ti v hipu postane jasno, kako premožna je cerkev, saj na vsakem hribčku stoji obnovljena cerkvica, seveda po večini financirana z državnim denarjem.

Zato pričakujem od Jožeta P. Damjana in njegovega kroga, da se končno pozabava tudi z premoženjem in lastninskimi deleži slovenske RKC in z državnimi subvencijami, ki so ji omogočile takšno koncentracijo kapitala — vse po maksimi, da rahlo uravnotežimo mnenja in pluraliziramo medijsko krajino…