janez go home

Medtem ko se novinarji na okroglih mizah v uravnoteženi Janševi medijski krajini borijo za novinarsko avtonomijo kot v času socializma, se poraja vprašanje: kakšne medije pa Slovenci sploh imamo? Odgovor je seveda boleč za slovensko novinarsko srenjo, saj se glasi — preprosto bedne!

Tukaj ne mislim pisati o levih ali desnih novinarjih, temveč o nivojih novinarskega pisanja in sporočanja v Sloveniji nasploh. Kaj pa sploh lahko preberemo v slovenskih medijih razen politikantskih člankov, zadnjih holivudskih tračev, receptov za pripravljanje najrazličnejših jedi na rukoli in dolgočasnih intervjujev z raznimi predstavniki države, vse to pa zapakirano na naslovnice, na katerih se bohotijo Osenarce, Atomik Harmoniki in druge tretjerazredne zvezde slovenske estrade, ki niso sposobne prodati več kot 3000 cedejev na dvomilijonskem trgu.

Osnovni greh se je začel, ko je časopisna hiša Delo začela izdajati svoj tabloid Slovenske novice, ki so se čez noč povzpele na vrh najbolj prodajanih dnevnih časopisov v Sloveniji. Da ne bo pomote: ni problem, da tak tabloid obstaja, problem je, da je tako bran. Da bi bil greh še večji, pa je taista medijska hiša v tem času ukinila tudi Razglede, intelektualni štirinajstdnevnik, ki je svoje čase imel 5000 stalnih naročnikov. Gospoda v lakomni upravi Dela ni šla v kadrovske menjave, niti v posodobitev časopisa, marveč ga je kar čez noč ukinila.

Še slabše se je dogajalo z ženskimi revijami. Včasih smo imeli samo Jano, ki je bila čisto dovolj. Potem pa so kot gobe po dežju začele rasti razne Maje, Mojce, Urške, Mamice, Očki — tako rekoč ženskih imen je zmanjkalo, toliko je bilo vseh teh edicij. V tem času je štartala tudi Lady, ki je takoj postala obvezno čtivo v frizerskih salonih. In da bi bila stvar še hujša, v Sloveni nič ne pomeniš, če imaš velik intervju v Sobotni prilogi Dela, temveč šteje samo, če se pojavljaš z raznimi frizerji, stilisti in sponzorji v časopisih, kakršni so Lady, Nova… Direkt je bil glede na padec kvalitete sámo dno, ki ga je hočeš-nočeš morala doseči slovenska medijska srenja. Še danes, ko Požarja že zdavnaj ni več in ko izdajatelju še vedno prinaša astronomsko izgubo, ga ta ne namerava ukiniti.

Da pa so stvari dosegle še bolj katastrofične razsežnosti, so poskrbeli tudi resni časopisi, ki so pridno začeli nižati nivo pisanja in se ukvarjati zgolj z domačimi temami, kot da smo Slovenci sami sebi dovolj. Tu bom opisal samo dva dovolj zgovorna primera.

Po premieri celovečernega filma Grbavice režiserke Jasmile Žbanić sem v Žmavcu slučajno spoznal predsednika uprave časopisne hiše Dnevnik. V lokalu je bila tudi režiserka filma, ki je ne samo osvojila Berlinskega medveda, temveč je razburkala vso svetovno javnost s politično izjavo, da je film posvečen vsem ženskam v Bosni in da apelira na Evropo, naj končno pritisne na Srbijo, da izroči oba vojna zločinca, Karadžića in generala Mladića haaškemu sodišču. Nič hodega sluteč sem vprašal predsednika uprave, kje so njegovi novinarji, da bi naredili intervju z omenjeno režiserko, on pa je zgolj zamahnil z roko, češ, da ga to ne zanima, in nadaljeval pogovor o jahtah.

Drugi primer se je zgodil, ko je na LIFF prišel znani igralec Udo Kier, kultna figura grozljivk, sošolec največjega nemškega režiserja, pokojnega Rainerja Wernerja Fassbinderja, boter otrok Lars Von Trierja, igralec v 3D filmih Andyja Warhola Frankenstein in Dracula, med drugim se pojavlja v Madonninem spotu in še bi lahko našteval. Povprašal sem Vesno Milek, če ga misli intervjujati. Takoj je bila za to. Ko pa je povprašala takratnega urednika Sobotne priloge Dela, velikega Milharčiča Hladnika, ji je ta zabrusil, da ga to ne zanima.

Torej takšne ljudi imamo za predsednike uprav medijskih hiš in odgovorne urednike. Seveda bi še lahko našteval, a bi verjetno čisto zamoril vse blogerje, ki tole berete. Zato se utemeljeno postavlja vprašanje, kdaj se bodo novinarji začeli spraševati ne samo o političnih pritiskih, ki so jih vsak dan deležni, temveč tudi o profilu njihovih šefov in intelektualni širini le teh. Do takrat pa boste v Objektivu od omenjenega Hladnika prebirali o vsaki bombi, ki poči v Iraku, za vrhunec pa še glavno temo izpod peresa taistega, ki je ob prevzemu evra na treh straneh opisoval reportažo o kuharjih, ki so pripravljali jedi za vse tuje goste in delegacije.