janez go home

Dogajanje v časopisni hiši Delo postaja vedno bolj nevzdržno. Če smo v preteklih dveh letih videli cel kup zamenjav in odhodov novinarjev drugam, cenzuriranje intervjujev tudi s takimi avtoritetami kot je poljski intelektualec Adam Michnik, se danes dogaja najbolj grob način ustrahovanja novinarjev, da se preprosto “prekine delovno razmerje”.

To se je zgodilo dopisnikoma zgoraj omenjenega časnika Matija Grahu in Roku Kajzerju, čeprav je prvi pred dobrim tednom dni dobil nagrado Društva novinarjev Slovenije za svoje poročanje z Dunaja. Toda nobena nagrada ne pomaga nič, saj Matija Grah ni pisal v skladu z željami zunanjega ministra, g. Dimitrija Rupla. Pred dobrimi 14 dnevi je v odaji Pop TV-ja Preverjeno, minister Rupel izjavil celo tole in preživel:

»Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi.«

Saj ni res, pa je, boste porekli, vpliv ministra je tako velik, da je sposoben poleg šefovanja slovenski diplomaciji, vsakotedenska pisanja kolumen za zgoraj omenjeni častnik tudi urednikovati. Si predstavljate, da bi kakšen tuj zunanji minister izjavil kaj takšnega? Jaz si tega ne predstavljam. To bi pripisal kakšnemu diktatorju iz Afrike ali pa bivšemu šefu slovenske komunistične partije Joklu nekje v sredni svinčenih sedemdesetih let, nikakor pa ne zunanjemu ministru slovenske države po dobrih 16 letih demokracije.

Novinarji so vse predolgo molčali in zgolj opazovali, kako vladajoča koalicija podržavlja televizijo, kako pod mizo odprodaja pod ceno časopis njim naklonjenim lastnikom, kako se uvaja cenzura, kot nekaj povsem običajnega in kako se odslavlja urednike brez soglasja novinarjev. Danes pa smo priča najbolj grobemu obnašanju, meče se jih dobesedno na cesto. Novinarji lahko molčijo še naprej, a zavedati se morajo, da ta praksa pelje v totalitarizem najhujšega tipa. Od metanja iz služb do popolnega ukinitve svobode govora je le korak in ali so novinarji prepričani, da slovenski politiki ne bojo ta korak storili, brez vsakršnega razmisleka, kaj to pomeni za demokracijo? V dokaz te trditve ja simptomatična izjava njihovega bivšega kolega g. Petka, ki gre nekako takole:

»Mislim, da se stanje zadnja leta izboljšuje. Po moji oceni so tudi novinarji lahko bolj zadovoljni, saj vidimo, da ni več takšnih poskusov likvidacije, kot se je zgodilo meni leta 2001.«

Sedaj je že skrajni čas, da se novinarji nehajo ubadati z okroglimi mizami in stopijo protestno pred parlament. Si predstavljate množico kakih 1000 novinarjev, ki bi stala pred parlamentov in se zavzemala za pravice Kajzerja in Graha? Si predstavljate, da bi na vsaki tiskovni konferenci izžvižgali ministra Rupla ali pa mu namesto vprašanj o zunanji politiki, vrgli v obraz zgodbo finančnih stiskah Matije Graha in njegove družine? Si predstavljate, da bi Darija Zgonc vodila dnevnik v mikici “Vsak dan nas je manj” in bi to naredil še vremenar Miran Trontelj? Si predstavljate da bi slovenski novinarji obvestili ob pričetku predsedovanju Slovenije EU vso množico tujih dopisnikov, da v Sloveniji ni svobode tiska?

Gospoda, takrat bi se vsa slovenska politika stresla, stresla do temeljev in postalo bi jasno, da imajo mediji moč, da kontrorirajo vsakršno oblast in je njihova dolžnost, da družbi nastavlja ogledalo. Takrat bi se zelo jasno iskristalizirala meja, do kod politika lahko poseže in kaj je za demokracijo nesprejemljivo. Takrat bi padle vse maske, pa ne samo na desnici, marveč tudi na nedelujoči levici, postalo bi jasno, da medijska svoboda je, ali pa je ni in da ne obstaja tretja pot.

Do takrat pa s svojim molkom novinarji dokazujejo le to, da se gospodarji menjajo, bič pa ostaja. Zato predlagam, da Matija Grah napiše članek in ga odenese kar ministru Ruplu osebno na prvo tiskovno konferenco. Uspeh bo zagotovljen, samo upam lahko, da bodo televizijske kamere ujele zadrego in rdečico na obrazu zunanjega ministra…

Torej, gospôda, Ministrstvu za kulturo in velikim gurujem prenove slovenskega jezika se je dokončno utrgalo: začeli bojo sinhronizirati filme! Da, prav ste prebrali. Celoten Odbor za kulturo se strinja, da bi tuje filme počasi začeli sinhronizirati v slovenščino.

Predstavljajte si, kako bo to izgledalo v realnosti: naslednjega James Bonda boste gledali z glasom npr. Borisa Cavazze, ki bo zabrusil kakšni lepotički: “Ime mi je Bond. Janez Bond.” Sam si ne znam predstavljati, kakšne salve smeha bodo odmevale po dvorani, toda prvi film, ki bo sinhroniziran, bo verjetno postal instanten huronski hit, ki si ga bodo ljudje hodili ogledovat zgolj zaradi firbca in neznanske zabave.

Seveda je tu še druga plat medalje: kdo bo vse to plačal? Tem gospodom se niti ne sanja, kakšne stroške to za sabo potegne. Če hočejo, da bo sinhronizacija vsaj približno dobro zvenela, bodo stroški šli v desetine tisočev evrov, najverjetneje čez 100.000 evrov. Ministrstvo za kulturo pa za poskusno dobo namenja malo več kot 200.000! Prav neverjetni so. Da je tonska obdelava toliko stane, vam lahko mirno zagotovim, saj sem za tonsko obdelavo Zvenenja v glavi porabil 45.000 evrov, pa mi ni bilo treba sinhronizirati igralcev. Če imaš torej v filmu dvajset govornih vlog, boš za te vloge moral najeti igralce. Večina ne računa prav malo za to. Seveda pa lahko stvar rešiš tako kot v arabskih deželah, kjer en igralec sinhonizira vse like. Ampak kdo bo to gledal?

Razumem, da se sinhronizirajo risanke, saj je to najenostavnejše in tudi otroci še niso pismeni in jih to ne moti. Pri igranih filmih pa je to veliko večja zagata, predvsem če so ljudje navajeni brati podnapise in bo slovenski glas deloval izrazito moteče.

Ali so na Ministrstvu za kulturo razmišljali, kdo bo vse to plačal. Zagotavljam vam, da distributerji niso padli na glavo, da bi kaj takega financirali iz svojega žepa. Evropska Unija ne namenja sredstev za sinhronizacijo. Kje bodo vzeli denar?

Druga stvar pa je še bolj katastrofična, saj seže v zgodovino sinhroniziranja. To se je namreč začelo zaradi nepismenosti prebivalstva. Mogoče pa so na Ministrstvu za kulturo ugotovili, da smo že tako nepismeni, da bomo od zdaj naprej filme zgolj poslušali. Samo ne vem, kdo in kako bo vse tiste “fuck offe” sinhoniziral v slovenščino.

Medtem ko se novinarji na okroglih mizah v uravnoteženi Janševi medijski krajini borijo za novinarsko avtonomijo kot v času socializma, se poraja vprašanje: kakšne medije pa Slovenci sploh imamo? Odgovor je seveda boleč za slovensko novinarsko srenjo, saj se glasi — preprosto bedne!

Tukaj ne mislim pisati o levih ali desnih novinarjih, temveč o nivojih novinarskega pisanja in sporočanja v Sloveniji nasploh. Kaj pa sploh lahko preberemo v slovenskih medijih razen politikantskih člankov, zadnjih holivudskih tračev, receptov za pripravljanje najrazličnejših jedi na rukoli in dolgočasnih intervjujev z raznimi predstavniki države, vse to pa zapakirano na naslovnice, na katerih se bohotijo Osenarce, Atomik Harmoniki in druge tretjerazredne zvezde slovenske estrade, ki niso sposobne prodati več kot 3000 cedejev na dvomilijonskem trgu.

Osnovni greh se je začel, ko je časopisna hiša Delo začela izdajati svoj tabloid Slovenske novice, ki so se čez noč povzpele na vrh najbolj prodajanih dnevnih časopisov v Sloveniji. Da ne bo pomote: ni problem, da tak tabloid obstaja, problem je, da je tako bran. Da bi bil greh še večji, pa je taista medijska hiša v tem času ukinila tudi Razglede, intelektualni štirinajstdnevnik, ki je svoje čase imel 5000 stalnih naročnikov. Gospoda v lakomni upravi Dela ni šla v kadrovske menjave, niti v posodobitev časopisa, marveč ga je kar čez noč ukinila.

Še slabše se je dogajalo z ženskimi revijami. Včasih smo imeli samo Jano, ki je bila čisto dovolj. Potem pa so kot gobe po dežju začele rasti razne Maje, Mojce, Urške, Mamice, Očki — tako rekoč ženskih imen je zmanjkalo, toliko je bilo vseh teh edicij. V tem času je štartala tudi Lady, ki je takoj postala obvezno čtivo v frizerskih salonih. In da bi bila stvar še hujša, v Sloveni nič ne pomeniš, če imaš velik intervju v Sobotni prilogi Dela, temveč šteje samo, če se pojavljaš z raznimi frizerji, stilisti in sponzorji v časopisih, kakršni so Lady, Nova… Direkt je bil glede na padec kvalitete sámo dno, ki ga je hočeš-nočeš morala doseči slovenska medijska srenja. Še danes, ko Požarja že zdavnaj ni več in ko izdajatelju še vedno prinaša astronomsko izgubo, ga ta ne namerava ukiniti.

Da pa so stvari dosegle še bolj katastrofične razsežnosti, so poskrbeli tudi resni časopisi, ki so pridno začeli nižati nivo pisanja in se ukvarjati zgolj z domačimi temami, kot da smo Slovenci sami sebi dovolj. Tu bom opisal samo dva dovolj zgovorna primera.

Po premieri celovečernega filma Grbavice režiserke Jasmile Žbanić sem v Žmavcu slučajno spoznal predsednika uprave časopisne hiše Dnevnik. V lokalu je bila tudi režiserka filma, ki je ne samo osvojila Berlinskega medveda, temveč je razburkala vso svetovno javnost s politično izjavo, da je film posvečen vsem ženskam v Bosni in da apelira na Evropo, naj končno pritisne na Srbijo, da izroči oba vojna zločinca, Karadžića in generala Mladića haaškemu sodišču. Nič hodega sluteč sem vprašal predsednika uprave, kje so njegovi novinarji, da bi naredili intervju z omenjeno režiserko, on pa je zgolj zamahnil z roko, češ, da ga to ne zanima, in nadaljeval pogovor o jahtah.

Drugi primer se je zgodil, ko je na LIFF prišel znani igralec Udo Kier, kultna figura grozljivk, sošolec največjega nemškega režiserja, pokojnega Rainerja Wernerja Fassbinderja, boter otrok Lars Von Trierja, igralec v 3D filmih Andyja Warhola Frankenstein in Dracula, med drugim se pojavlja v Madonninem spotu in še bi lahko našteval. Povprašal sem Vesno Milek, če ga misli intervjujati. Takoj je bila za to. Ko pa je povprašala takratnega urednika Sobotne priloge Dela, velikega Milharčiča Hladnika, ji je ta zabrusil, da ga to ne zanima.

Torej takšne ljudi imamo za predsednike uprav medijskih hiš in odgovorne urednike. Seveda bi še lahko našteval, a bi verjetno čisto zamoril vse blogerje, ki tole berete. Zato se utemeljeno postavlja vprašanje, kdaj se bodo novinarji začeli spraševati ne samo o političnih pritiskih, ki so jih vsak dan deležni, temveč tudi o profilu njihovih šefov in intelektualni širini le teh. Do takrat pa boste v Objektivu od omenjenega Hladnika prebirali o vsaki bombi, ki poči v Iraku, za vrhunec pa še glavno temo izpod peresa taistega, ki je ob prevzemu evra na treh straneh opisoval reportažo o kuharjih, ki so pripravljali jedi za vse tuje goste in delegacije.

Medtem ko Janez Janša počasi, a zanesljivo izgublja podporo volilcev in ko po vseh javnomnenjskih raziskavah LDS še vedno tone vse globlje in globlje, se zmagoslavno veča vpliv Pahorjeve SD. Še pred dvema mesecema je bila vladavina JJ trdna kot granitna stena, njegova prednost pred drugimi zanesljiva, danes pa ga že veselo prehiteva Pahorjeva stranka. Kako je mogoče, da zraste vpliv stranke, ki se praktično ne opredeljuje do ničesar, temveč samo leporeči o čemerkoli?

Po ogledu včerajšnega Studia City sem bil prav presenečen. Gostoval je namreč strateg levice, famozni arhitekt LDS-ove vladavine Gregor Golobič in tihi ustanovitelj društva Zares. In kaj je Gregor Golobič povedal o svojem gibanju Zares? Pravzaprav nič, niti tega ne, kdaj bo gibanje preraslo v stranko, niti kdo bo predsednik in za kaj se to društvo zavzema. Povedal je zgolj to, da se še vedno pogovarjajo med sabo in iščejo ideje. Iz pogovora je bilo jasno samo to, da bodo še čakali na pobude in razmišljanja in izbrali tisto, kar bo volilcem všečno — in šele potem očitno napisali program. Halo?!?

Danes torej politiki delujejo po principu poštnih nabiralnikov: sporočite nam svoje želje, mi pa vam napišemo všečen program. Ta filozofija se že kar nekaj časa obrestuje ravno Borutu Pahorju, ki namesto jasnih stališč vseskozi govoriči v nedojemljivih pojmih in prodaja tisto, kar naj bi bilo volilcem všečno. Ste se mar kdaj vprašali, kaj si predstavlja Borut Pahor pod pojmom “kenedijevskega sloga”? Jaz nisem o tem slišal nič, me pa zanima, kaj si gospod pravzaprav predstavlja pod to sintagmo. Mar to pomeni, da mora biti predsednik bolj spolno aktiven in si poleg žene privoščiti še kakšno igralsko startleto tipa Marilyn Monroe ali kaj? Mar to pomeni, da se mora zavzemati za pravice drugače obarvanih, kar je vseskozi počel JFK? Ali kaj tretjega? Naj mi prosim gospod to razloži, saj ne meni ne večini Slovencev to ni jasno — čeprav ga plačujemo, tako njega kot njegovo stranko.

Vsekakor bi morali volilci postati bolj pozorni na vse puhlice, ki jih spuščajo politiki samo zaradi kozmetičnega videza. Tako Pahorjeva SD kot celotna LDS sta popolnoma molčali ob dogodkih v Ambrusu, čeprav bi pričakovali od “kenedijevskega sloga” ravno zavzemanje za pravice manjšin in drugače obarvanih. Janševo Partnerstvo za razvoj je čisti blef oziroma kako si mali Janezek predstavlja Disneyland. Društvo Zares se predstavlja kot ne levo ne desno, ne gor ne dol, temveč kot fantazma, ki bi jo naj zapolnili volilci.

Verjetno je že skrajni čas, da se slovenske stranke profilirajo z jasnimi političnimi programi. Če se bodo zanašale zgolj na videz in všečnost, se jim lahko kaj hitro zgodi zgodba LDS, da preprosto izpuhtijo s političnega prizorišča. Takšna fantazma je bil vseskozi Janez Drnovšek. Ko je odšel, je stranka razpadla na prafaktorje. Zamislite si SD brez Pahorja, SDS brez Janše, NSI brez Bajuka, SLS brez Podobnikov in SNS brez Jelinčiča? Sami prafaktorji.
.