janez go home

Saj ni res, pa je, tudi ljubljansko tržnico, ki je eden od lepših in obenem še funkcionalnejših objektov v strogem centru mesta hočejo razkopati in zgraditi podzemne garaže. Sicer mestne oblasti obljubljajo, da se izgled tržnice ne bo spremenil, toda sam v to krepko dvomim. Kot prvo bo že sam dovoz ali izvoz v garažo hišo lahko uničil eno od lepših kulturnih znamenitosti Ljubljane. Po drugi strani, pa od kod ideja, da v najožjem centru gradiš podzemno garažo in s tem posledično še povečuješ možnost naraščanja prometa v Ljubljani? To je logika trgovinskih centrov, kjer se pripelješ z avtom, nakupiš in odpelješ domov. Vse to krasno funkcionira v predmestjih, v mestu pač ne. Večina obiskovalcev tržnice pride tja peš, nakupi nekaj sveže zelenjave, sadja, rib in mesa in se napoti peš tudi domov. Na mestni tržnici nikoli ne vidiš tistih predmestnih družinic, ki jemljejo nakupavanje kot družinski izlet, marveč meščane ki kupujejo domače prehrambene izdelke zaradi kvalitete ponudbe.

V Ljubljani se že desetletja pojavlja vedno en in isti sindrom, da se uničuje tisto kar funkcionira in je v korist vseh meščanov in ne naredi nič tam, kjer bi bilo to nujno potrebno. Verjetno je več kot sramotno, da se prodaja popolnoma svobodno na trgu eden od najbolj urbanih spomenikov v Ljubljani nebotičnik? Si predstavljate, da bi mestne oblasti v Parizu prodale Eiffielov stolp? Ne. Na najbolj ugledni lokaciji v Ljubljani, tik za Prešernovim spomenikom imamo lekarno, namesto da bi najlepšo turistično točko spremenili v kavarno, kjer bi lahko tako turisti kakor meščani uživali v najlepšem razgledu na Tromostovje. Poleg lekarne se v najlepši secesijski zgradbi Centromerkurja bohoti najbolj socialistična trgovina, kjer se je čas dobesedno ustavil. Če si želite ogledati kakšna je bila trgovinska ponudba v sivih sedemdesetih letih se napotite kar tja, tako je bilo in nič drugače. Da je katastrofa še večja pa tu vozi in smradi še mestni avtobus, čeprav je vsakemu telebanu jasno, da so najbližnje avtobusne postaje odaljene ne več kot 100 ali 200 metrov. Vse pasaže v samem centru mesta pa so tako zanemarjene in temačne, da se noben normalen sprehajalec ponoči ne upa sprehoditi skozi.

V Ljubljani obstaja še en paradoks, ki ga nisem videl nikjer v Evropi, cela vrsta hiš v strogem centru mesta je zaradi denacionalizijskih postopkov praznih že dobrih 16 let in namesto, da bi se tam bohotile trgovinice, restavracije in prostori širšega družbenega pomena, dobesedno propadajo vsem na očem. Sam bi predlagal najboljšemu sosedu, oziroma sedanjemu županu, da zapre promet v samem centru mesta, prav za vsa vozila, razen stanovalcem in da razglasi stari del mesta za cono posebnega pomena in podaljša obratovalni čas restavracijam in klubom neomejeno. Ta ukrep bi v trenutku oživil mestno jedro in povečal mestni utip, poleg tega pa bi končno dobili gostinsko ponudbo, ki ne bi bila zgolj burek, pizza in doner kebab. Ta ukrep bi zasigurno pritegnil zasebni kapital in v Ljubljani bi se končno začelo nekaj dogajati. Ta ukrep bi tudi naredil iz mestnega jedra downtown, torej zabaviščni del mesta. Vsi tisti stanovalci tega dela mesta, ki se bodo razburjali nad hrupom, pa naj se zamislijo nad svojo podeželjskostjo, je mar logično uživati sadove mestnega središča in zahtevati ob tem še nočno vaško idilo? Ne, ne in še enkrat ne. V kolikor bo prišlo do gradnje te podzemne garaže, predlagam ljubljančanom referendum s pomenljivim naslovom” Ali ste za to, da se mestne oblasti preselijo iz mestne hiše na obrobje v BTC?” Vse po principu, svoji k svojim. Da pa mestne oblasti ne bi preveč premišljevale in špekulirale z zemljišči, jim predlagam kar odkup stolpnice trgovinske hiše Emona, prostora za birokracijo je tam namreč več kot dovolj.

Še najbolj pomenljiv podatek pa je, da ne slišim nobenih protestov s strani arhitektov, marveč se razburjajo sami stari ljubljančani; Ovsec, Jazbinšek, Košak…

Takole bi zvenelo v normalnem tisku vprašanje, ki si ga postavlja vedno več ljudi, ki berejo slovenske bloge o dotičnem kolumnistu časnika Finance. Če bi se spustili na nivo časnika Finance in tvegali, da nas oglobi inšpektor Ministrstva za kulturo g. Pal, bi se angleški prevod glasil “Who the fuck is Rado Pezdir?”. Če pa bi šli na stopnjo občevanja libertincev iz Mrkaićevega kroga, bi zvenelo nekako takole: “Kaj za en kurc je ta Rado Pezdir?”.

Do tod vse lepo in prav. Toda pravo vprašanje je, na kakšen besednjak smo vendar padli Slovenci, da se takole obkladamo z živalskimi pridevniki in da si tudi v privatni korensponci grozimo, da bomo pljuvali v obraz, in da namesto z argumenti operiramo z žaljivkami, ki niso vredne niti najbolj zahojenega bifeja?! Še bolj žalostno pa je, da je pisec teh žaljivk mag. Rado Pezdirc predavatelj na visokošolski instituciji. Pred časom sem zapisal, da so liberalci propadli tudi zaradi slabega PR-a. Danes pa lahko mirno zatrdim, da jim manjkajo predvsem osnove bontona.

Pred časom sem bral obe knjigi gospodične Ane Jud, kjer me veliki guru libertincev g. Mićo Mrkaić omenja v spremni besedi obeh knjig in pri tem celo zapiše: “Kateri novinar bo stopil na goltanec deplasiranemu režiserju Andreju Košaku?” Omenjeni gospod se strinja tudi z pljuvanjem v obraz g. Marku Crnkoviču in se mu verjetno tudi fajn zdi, da ima Jože P. Damjan jajca.

Sedaj pa si predstavljate, da se tak govor prenese v vse medije in da bi brali na naslovnicah časopisov recimo “Janez Janša je rekel, da je res pravi jebač” ali da bi Majda Širca izjavila “Po mojem je moja pička vredna suhega zlata” ali pa da bi Pahor rekel “da res ni oprezna rit”, medtem ko bi predsedniški kandidat Peterle na predvolilnem shodu podal izjavo za nacionalno televizijo “da je v Sloveniji en kup drekačev, ki jih je treba za goltanec zvleči na prvo policijsko postajo in pošteno prefukat”.

Hja, gospôda, tako nizko se verjetno noben vsaj povprečno kultiviran posameznik ne bi spustil nikoli, če mu je vsaj malo do ugleda. Ravno tako noben povprečno kultiviran posameznik ne bi niti največjemu sovražniku pisal pisma, da mu bo pljunil v obraz in da je poscan pes. Toda ta nivo je očitno zelo priljubljen pri naših novorevolucionarnih mladih ekonomistih. Da bi bila komedija zmešnjav še večja, pa še prosijo g. Marko Crnkoviča, naj objavi reklamo za izid nove knjige g. Mičo Mrkaiča na svojem blogu in mu v zameno garantirajo VIP tretman.

Kako bi izgledal ta VIP tretman, pa si lahko samo predstavljamo: verjetno bi Mićo držal Marka za goltanec, Rado bi mu pljuval v obraz, ostali pa bi nazdravljali z viski kolami.

Za vse kvante in grde izraze se eventualno užaljenim bralcem iskreno opravičujem.

Pred dobrima dvema tednoma je predsednik države dal oster intervju za Mladino in povedal, da ga dogajanje v Sloveniji spominja na polpreteklo zgodovino in svinčene čase. Podobno oceno je dal pisec ustave in starosta demokracije g. France Bučar. Pričakoval bi da bojo izjave obeh avtoritet dvignile oster odziv v javnosti, toda namesto orkana smo dobili vihar v kozarcu vode. Zakaj?

Prav neverjetno je, kako grejo vsa opozorila tudi resnih avtoritet mimo strank in se ne valjajo v javnosti dlje kot kakšen teden dni. Drnovškovo opozorilo je več kot resno in kaže na resno deviacijo vladavine Janeza Janše: kadrujovanje zgolj po političnih kriterijih in omenjanje strokovnih javnosti kot “tako imenovanih”. Še tako sposoben kandidat nima prav nobene šanse za izvolitev, če ni predlagan s strani predsednika vlade. Vsekakor gre za resen problem, do katerega bi se morale stranke jasneje opredeliti, pa se ne.

Dogajanje okrog neizvolitve guvernerja banke Slovenije kažejo ravno na to. Pazite, magistru Mitji Gaspariju po strokovni plati niso znali očitiati nič. S pomočjo Jelinčiča so mu hoteli naprtiti škandal, ki pa se ni prijel v javnosti. Edini očitek, ki so ga vseskozi plasirali Gaspariju, je bil ta, da je bil politično nastavljen s strani prejšnje oblasti. Čeprav so še včeraj guvernerja trepljali prav vsi zaradi uspešnega prevzema evra, je bil kot kandidat že čez dober teden vreden manj kot navaden aparatčik. Podobno je bilo z bivšim rektorjem Univerze v Ljubljani Mencingerjem. Odstopil je od kandidature v nekaj urah, samo da je Janša namignil, da nima šans. Ko je Drnovšek predlagal tretjega kandidata, Ranca, pa se stranke koalicije niso hotele niti pogovarjati z njim. Drnovšek je zelo jasno povedal že pred časom, da če si je vlada podjarmila medije, gospodarstvo, si pa njegove funkcije ne bo. Tudi zadnje ravnanje g. Drnovška kažejo, da se ne misli posvetovati s strankami in bo še naprej predlagal neodvisne kandidate, čeprav bo prišlo do institucionalne krize pri vodenju centralne banke.

V vsaki normalni državi, bi se stranke opozicije borile na vse kriplje za strokovnost in proti kadriranju strankarsko odvisnih kandidatov v neodvisne inštitucije, samo pri nas je to za stranke minoren problem. Tako se obe vodji opozicije, tako Pahor kot Kacin, o tem ne prepirata s predsednikom vlade in se ne postavita na stran predsednika države, marveč se prvi ubada zgolj s stranko, ki postaja vedno bolj njegov osebni fevd, drugi pa gradi mostove do vladajoče koalicije in jaha na visokih rezultatih javnomnenjskih raziskav. Te pa niso zasluge njegovega dela, marveč neuspešnost opozicijskega tekmeca, ki razpada pri živem telesu. Drnovšek je že nekajkrat reagiral zelo ostro, še najbolj jasno pri dogodkih v Ambrusu, medtem ko je opozicija molčala in zgolj tehtala, ali se jim angažma splača ali ne.

Danes bi se morali vprašati, kakšen zgled daje takšno politično kadrovanje na generacije, ki šele vstopajo v svet odraslih. Ni važno, ali si strokoven. Prav nič ne velja tvoje znanje in poštenost. Velja očitno le upogljiva hrbtenica in politična lojalnost do oblasti. To pa je hudo neprijetna popotnica vsem državljanom v prihodnosti. Drnovšek ostaja vedno bolj osamljen v svoji opoziciji, toda moralna moč se mu s tem zgolj veča, saj ni pripravljen na kupčkanje pri vseh vprašanjih. Molk drugih pa bo pokazal svoje rezultate najpozneje pri naslednjih volitvah, saj lahko pričakujemo rekordno volilno abstinenco. Če se bo ta trend nadaljeval dlje časa, pa bodo možgani začeli bežati v tujino, ker kdo od sposobnih pa bo še pripravljen kandidirati, če njegovo znanje ne pomeni nič …