janez go home

V nedeljo ponoči se je odvrtel največji show na svetu, ki ga gleda več kot milijarda ljudi. Slovenci smo kot ponavadi bili nenavzoči. Zakaj je temu tako?

Sam sem bil dvakrat slovenski predstavnik za tujejezičnega oskarja in vam lahko informacije plasiram iz prve roke. Slovenski film nima niti najmanjše šanse, da bi dobil nominacijo za oskarja, saj država ne vloži tako rekoč nič v samo promocijo filma, ki ga Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev predlaga. Tu gre za najmanj sporno kandidiranje, saj se vsako leto sestavi ekipa kakih 15 filmarjev in izbere kandidata po lastni presoji. Do tu vse lepo in prav, potem pa se problem šele začne.

Za minimalno promocijo filma potrebuješ vsaj 50.000 dolarjev, to pa pomeni, da najameš zastopnika, ki opravi za film PR, kupi nekaj malega oglasnega prostora, organizira ogled filma in razdeli ključnim članom akademije DVD-je in poskrbi za kakšno kritiko filma. Za Outsiderja smo takrat že imeli dogovorjeno, da bi ga zastopala firma, ki je promovirala par let prej češki film Kolja (ki je Oskarja tudi dobil). Vso akcijo mojega producenta Francija Slaka je takratna državna sekretarka Majda Širca ustavila z obrazložitvijo, da ne misli nameniti toliko denarja za promocijo in nam je Ministrstvo za kulturo namenilo le 10.000 dolarjev za oglas v mednarodni reviji Screen International in to je bilo tudi vse.

Žalostno, a tipično za Slovence. Pri drugem filmu Zvenenje v glavi je bilo podobno: dali so za en oglas in zgodbe je bilo konec. Seveda, če vlagaš malo ali nič, tudi ne moreš pričakovati, da boš kaj dobil. Če mi ne verjamete, lahko v dnevniku, ki ga je pred nekaj tedni pisal Jan Cvitkovič za Sobotno prilogo Dela, preberete podobno izkušnjo, ki jo je on imel s filmom Odgrobadogroba. Jan je bil celo tako jezen, da ni odšel na festival v Palm Springs, kjer po pravilu vrtijo filme, ki so kandidati za nominacijo. Sam sem bil pred dobrimi petimi leti tam in povem vam, da so npr. Poljaki, s katerimi sem se družil ves čas, imeli firmo, ki jih je več kot spodobno zastopala, imeli so banket, plakate, tiskovno konferenco v Los Angelesu, prodajnega agenta, ki jih je zastopal in dobro organizirano projekcijo za vse člane, ki se odločajo o nominaciji za tujejezičnega oskarja. Ravno tako so bili povabljeni vsi ključni novinarji, da si film ogledajo in o njem pišejo. Poljski film je bil spodobno zreklamiran in predstavljen, jaz pa sem počutil kot pripadnik neke najbolj leve deželice na svetu.

Jan je v Sobotni prilogi zapisal, da se počuti kot pripadnik kakšne afriške republike. Jaz sem pred dobrim tednom zapisal, da smo banana republika. Zdaj pa še vi razmislite o tem …

Včeraj sem se vrnil iz kozmopolitskega Berlina, kjer sem dober teden gledal filme svetovne produkcije, spoznaval talentirane ustvarjalce in se predvsem fino imel. Po vsaki takšni poti je povratek domov pravi kulturni šok, saj se takoj zavem provincialnosti okolja, v katerem živim. Po dolgi banji in obilni večerji sem se spravil brati sveto trojico časopisov in sicer Mladino, Objektiv in Sobotno prilogo Dela.

Že takoj sem se od srca nasmejal, ko sem videl reportažo našega obrambnega ministra, kako dela sklece, teče, vihra z zastavo in na najbolj populističen način prodaja mit o telesno najbolje pripravljeni vojski. Stvar bi bila zgolj komična, če bi bil to edini zdrs našega ministra v dosedanji karieri. Toda taisti gospod je pred dobrim tednom dajal intervju novinarju Pop TV kar med tekom. Gledali smo upehanega novinarja, ki se na vse kriplje trudi slediti našemu prvemu vojaku. Si predstavljate, da se bo naš minister naslednjič spravil delati tiskovno kar med plavanjem ali spuščanjem v Škocjansko jamo in bojo naši novinarji za njim veslali ali ga z žepnimi baterijami iskali po podzemlju?

Da ima slovenska politika kar nekaj takšnjih kljukcev, je več kot zaskrbljujoče dejstvo. Predsedniški kanditat Lojze Peterle se takole pojavi na tiskovni konferenci z missico Iris Mulej, ta pa kot največji politični strokovnjak razlaga, kako globoko podpira našega harmonikaša pri njegovi kandidaturi. Naš zunanji minister, ki je dober teden nazaj zakuhal pravo vojno med Slovenijo in Hrvaško in se potem strinjal s poniglavo izjavo podpresednika parlamenta, brez sramu piše kolumno, ki je očitno nihče ne bere, in si zaračunava za naše razmere astronomski honorar. Medtem pa naš predsednik vlade, veliki JJ, s svojo ljubico poplesava na dunajskem plesu, verjetno za naš denar.

Seveda bi lahko naštel še par neumnosti, populizmov in idiotizmov, ki so jih ta teden proizvedli naši oblastniki, toda to nikamor ne pelje. Zato predlagam, da novinarji bojkotirajo eskapade obrambnega ministra in ga tudi ob resnih tematikah sprašujejo o njegovem psihiatričnem izvidu. Predlagam, da vse TV ekipe izstavijo račun našemu zunanjemu ministru po naslednjih tarifah: izjava do 1 minute 500 evrov, pogovor do 4 minut 1000 evrov, gostovanje v studiu 1500 evrov, gostovanje v odaji razvedrilnega tipa v prime timeu 2500 evrov.

Gospoda, če nas že tako veselo odirajo z davki in se ob tem norčujejo, jim tudi mi izstavimo račun. Brez DDV-ja, seveda.

Se nadaljuje … Do kdaj še?

Praktično ne mine pol leta, da se ne pojavi afera med obema državama in obe sprti strani vržeta v javnost vse svoje argumente in zamere. Vse skupaj izgleda kot začaran krog večnega sovraštva, ki se nikoli ne more končati.

V ponedeljek je bila na Hrvaški televiziji oddaja “Otvoreno”, kjer je bil gost Marjan Podobnik, iz Ljubljane pa se je v živo javljal predsednikov svetovalec Ivo Vajgl. Tema je bila slovensko hrvaški spor. Po dobri uri oddaji je postalo jasno, da razpravljalci ne pridejo skupaj niti v osnovnih izhodiščih, o kakšni rešitvi, ki bi bila sprejemljiva za obe strani, pa ni bilo ne duha ne sluha.

Oddaja je bila seveda reakcija na vrtanje hrvaške INE na sredini Piranskega zaliva in na sporno izjavo podpredsednika slovenskega parlementa, da naj Slovenci bojkotirajo počitnice na hrvaškem morju. Na sporno izjavo je takoj padel hrvaški odgovor, da naj Slovenci letujejo kar na Triglavu.

Če ne bi sam živel na teh krajih in se živo spominjal vseh začetkov balkanskih vojn, ki so razselile par milijonov ljudi in pobile par stotisoč civilistov, ne bi verjel, da se to lahko ponovo. Po teh izjavah pa lahko mirno sodim, da smo na najboljši poti, da se to ponovi. Začetek resnih razprtij v bivši Jugoslaviji se je začel s Miloševičevem pozivom k bojkotu vseh slovenskih izdelkov. Torej izjava našega podpredsednika parlamenta se vrti na podobni orbiti. Da pa je cela zadeva še hujša, se tudi naš zunanji minister čisto strinja z izjavo ali pa se mu vsaj zdi simpatična. Da bi bila komedija popolna, pa Ivo Vajgl opravičuje našega podpredsednika palamenta pred hrvaško javnostjo v stilu, da je pač naš podpredsednik šaljivec in mu ni preveč za zamerit.

Človek razume, da se v vsakem parlamentu znajde kakšen ekstremistični posameznik, s svojo stranko, ki jaha veselo na populizmu in narodni nestrpnosti, toda ko imamo sedaj že kar dva podpredsednika parlamenta, ki sta milo rečeno nestrpna ali žaljiva, pa je stvar več kot resna. Čez dobro leto bomo predsedovali EU; si predstavljate da bosta oba podpredsednika parlamenta takole zbijala svoje neslanosti in nestrpnosti, minister Rupel, pa ju bo ves rdeč v obraz opravičeval, kot se je sam sebe opravičeval pred Carlo Del Ponte, da ga niso pravilno razumeli v intervuju za angleški časopis. Ne skrbite, še veselo bo. Upam samo, da posledice ne bodo tako daljnosežne kot naši spori s Hrvaško, ki trajajo že dobrih 16 let.