janez go home

Po zadnjem kongresu Liberalne demokracije Slovenije postaja jasno, da se razgradnja te stranke nadaljuje. Z izglasovanjem zaupnice Jelku Kacinu se je pokazala prevlada lokalnega nad globalnimi interesi. Čeprav je Jelko Kacin v svojem PR stilu podal izjavo, da čuti veliko pozitivne energije, je televizijska slika kazala razočarane obraze najbolj prepoznavnih veljakov.

Tako Jelko Kacin kot Tone Rop sta svoje osebne interese predsedovanja postavila pred programske, neglede na rezultat njunega vodenja. Danes je odstopil Milan M. Cvikl, včeraj Slavko Gaber, pred dobrim tednom Matej Lahovnik, vmes so odstopne izjave podali Miha Kozinc, Maksimiljan Lavrinc. Odprto vprašanje je: kdo bo naslednji?

Če vemo, da je v zadnjem letu zapustilo stranko par tako eminentnih članov kot bivša generalna sekretarja Gregor Golobič in Bogdan Biščak, potem postaja jasno, da LDS izgublja intelektualni kapital in se vedno bolj spreminja v stranko zelo ozkih osebnih interesov. Že trije odstopljeni poslanci — Gaber, Lahovnik in Cvikl — lahko ustanovijo stranko in začnejo zastopati drugačno politiko v parlamentu. Če se novi stranki pridružijo še vsi tisti bivši LDS-ovci, ki so nastopili na Jankovićevi listi, bi poleg treh poslanskih sedežev dobili opazno število tudi v ljubljanski mestnem svetu.

Zanimivo bi bilo videti, kako bi se na ustanovitev nove stranke odzvali sedanji poslanci, predvsem razočarani Jože Školjč, Anton Anderlič, Majda Širca, Pavel Gantar?

Vsekakor bi prestop še nekaj drugih poslancev pokazal, da lahko LDS kaj hitro postane stranka veličine DESUS-a v parlamentu. Če pazljivo preberemo odmeven intervju Gregorja Golobiča izpred meseca dni v Dnevnikovem Objektivu, lahko ugotovimo, da je Golobič podal vse ključne premise, kako naj bi nova stranka izgledala. Če preberemo še razmišljanje Bogdana Biščaka v zadnjem Objektivu, je jasno, da je tudi ta bivši generalni sekretar nakazal smer, ki bi jo morala zakoličiti nova stranka. Ob podpori tako eminentnih bivših arhitektov stranke ostaja še odprto vprašanje podpore Milana Kučana novi stranki. Tudi Kučan je podporo novi stranki, ki bi se zoperstavila vedno večji berlusconizaciji Slovenije z demokratičnimi sredstvi, pustil odprto. Da o Janezu Drnovšku niti ne izgubljam besed: čisto možno je, da bi podprl takšno stranko. Kakšna bo reakcija vedno bolj popularnega Zorana Jankovića na stranko, v kateri bi lahko prepoznal skupen interes? Kako bosta reagirala Drnovškova svetovalca Ivo Vajgl in Maksimiljan Lavrinc? Že samo število “odstopljenih” kadrov lahko deluje kot vlada v senci, saj ima dovolj kredibilnosti v javnosti.

Na levici namreč obstaja precej širok konzenz, da Borut Pahor ni prava figura, ki bi lahko povezala levico, saj njegova politika vse preveč bazira na všečnosti in premalo na vsebini. Jelko Kacin je po vseh raziskavah javnega mnenja antipatičen prav vsem volilcem. Bogdan Biščak postavlja vprašanje nove politične ekipe, češ, ali niso vsi “odstopljeni” pravzaprav zametek te nove ekipe? Za ustanovitev stranke ne potrebujejo političnega mesije Drnovškovega tipa, temveč program, ki bi nakazal alternativo Janševi sproščeni in uravnoteženi Sloveniji. Za to pa ni potrebna velika ideologija, temveč zgolj to, da ponudijo boljši državni servis volilcem. Ali ni Janković zmagal zgolj zaradi dobrega programa in sposobne ekipe?

Ljubljanski župan je na Ustavno sodišče poslal zahtevo za presojo ustavnosti novega zakona o financiranju občin. Z novim zakonom Ljubljana izgublja 8 milijard, po nekaterih ocenah pa celo 11 milijard tolarjev letno. Preračunano v evre bo Ljubljana v 4 letih izgubila okoli 225 milijonov evrov. In kam bo odšel ves a denar?

Ne boste verjeli: denar ljubljanskih davkoplačevalcev bo šel po vseh slovenskih občinah za bolj skladen regionalni razvoj. Ena večjih neumnosti, ki smo jih doživeli v demokraciji, je ravno rast vseh možnih občin, ki večinoma niti niso sposobne zagotavljati likvidnosti in se veselo napajajo iz državnega proračuna. Seveda mora nekdo te zgubarje financirati — in to so po pravilu bolj donosna mesta, v našem primeru predvsem Ljubljana. Kar je preveč, je pa preveč!

Ljubljana je zadnjih sto letih doživela dva udara ruralizacije. Prvi je bil leta 1945, ko so komunisti osvobodili mesto in uničili meščansko življenje. Še danes kroži anekdota o partijskem veljaku, ki je hotel postaviti železarno v Tivoliju, da bi ja uničil ta simbol meščanstva. Ker so tudi partijci ugotovili, da to ni najbolj pametna ideja, so vendar preprečili to ekološko katastrofo, zato so pa z veseljem speljali skozi park Prešernovo cesto in odrezali Tivoli od mestnega središča in uničili promenado, ki se je vila od Tivolskega gradu do Prešernovega spomenika. Tudi mestni tramvaj, ki je bil ponos Ljubljančanov, so ukinili. Še danes trpimo posledice mestnih avtobusov, ki so neudobni, počasni in ekološko hudo sporni.

Drugi udarec je bil prihod demokracije, ko je Ljubljana postala prestolnica, vendar ni za ta status dobila niti tolarja iz državnega proračuna. Kaj to pomeni? Kar neankrat smo dobili celo vrsto ministrstev, z vsemi parkirnimi povšinami, ki sodijo zraven, in vso silno birokracijo, od katere prebivalci mesta nimajo nič. Birokrat se pripelje v mesto, zasede svoj brezplačni parkirni prostor, plača nič in se odpelje domov, ponavadi v kak ruralni kraj. Če pogledamo slovenski parlament, vidimo, da tam skoraj ni Ljubljančana, ki bi bil vsaj nekaj generacij nazaj Ljubljančan — vsi sami priseljenci, ki skrbijo za svoje majhne občine in jim rihtajo denar. Tako se danes dogaja, da so vasi zgledno asfaltirane, prestolnica pa napol propada.

Vsakdo, ki je vsaj malo potoval po zahodnih prestolnicah, je opazil, kako zgledno imajo urejen promet, koliko novih zgradb se zgradi vsako leto in koliko meščani pridobivajo na kakovosti življenja iz leta v leto. Samo Ljubljana vedno bolj stagnira in postaja z avtomobili prenapolnjena prestolnica, kjer se vsa trgovina odvija na obrobju mesta in kjer mesto zaživi zgolj ob petkih. Za teh 225 milijonov evrov bi zagotovo lahko dobili nov stadion, začel bi se graditi NUK in še kakšen nov študentski dom bi zrasel, da vrtcev, šol, igrišč, muzejev niti ne omenjam. Če teh 225 milijonov evrov ne bo ostalo v Ljubljani, boste verjetno videli poslanca Pukšiča, ki bo odpiral za vaš denar kakšen objekt v svoji občini, bolje rečeno vasici Destrnik.

Sedaj pa še ena primerjava: v času štiriletne vladavine komunista Janeza Zemljariča je bil zgrajen Klinični center, Cankarjev dom in južna obvoznica. V šestnajstih letih demokracije pa so trikrat obnovili parlamentarno menzo in dvakrat vladno palačo. To pove vse.

Tako nekako se bo slišalo, če bo sprejet ta drakonski zakon o prepovedi kajenja v vseh javnih prostorih. Večina ljudi se bo očitno lahko dobivala samo še v parkih, na ulici ali v zasebnih stanovanjih.

Bilo je pred dvema letoma v Trstu, ko je stopil v veljavo ta zakon in so se na vratih lokalov v ledenem mrazu stiskali kadilci. Kasneje smo v restavraciji videli tisto famozno celico, ki naj bi bila namenjena kadilcem. V njej je tako smrdelo, da se preprosto ni dalo vzdržati. Sicer pa ne vem zakaj naj bi bila ravno Italija svetal vzgled, saj gre za eno najmanj urejenih držav, kjer je skupni imenovalec vseh italijanskih vlad zgolj astronomska korupcija in prepletenost mafije s politiko.

Slovenci spet stopamo po poti netolerance in praktično segregiramo kadilce kot manjvredne državljane in to pod pretvezo mojega zdravja. Vsi ti nekadilci bi šele spoznali, če bi zakon obrnili in bi v tiste celice postavili nekadilce pod pretvezo absolutno čistega zraka in naše skrbi, da se bojo ja zdravo počutili. Predvsem pa je nedemokratično in v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo gostincu prepovedati, da ima lokal za kadilce, torej prepoveš mu svobodno izbiro. Ravno tako mi je nerazumljivo, če recimo pet sodelavcev ne sme kaditi na delovnem mestu, čeprav vso vsi strastni kadilci. Si predstavljate, kam ta logika absolutnega prepovedovanja pelje?

Slovenci se vse prelahko sprijaznimo z zmanjševanjem naših pravic. Tako nam mimogrede uvedejo horo legalis, kot da bi bili v prvi polovici prejšnjega stoletja, prepovejo beračenje, nespodobne geste, kar naenkrat slovensko državo zanima naša kvadratura stanovanj, pa kakšne ploščice imamo in ali imamo nova ali stara okna, koliko je stara fasada. Vsekakor državo zanima že prav vse.

Ljudje božji, pa kaj to briga državo? Moja zasebnost je moja zasebnost in moja svoboda je moja svoboda. Sedaj se je našla ta falanga ekstremistov, ki pod plaščem zdravja prepovedujejo kajenje praktično povsod. Ne poznam nobenega kadilca, ki bi v nekadilskem delu restavracije prižgal cigareto. Če me kdo povabi domov in mi pove, da se pri njem ne kadi, pač ne pridem na obisk. Ravno tako nihče ne sili nekadilcev, da vstopajo v kadilske kotičke lokalov. Ampak ne, oni si jemljejo pravico, da meni omejujejo pravico, da ob kavi v kadilskem kotu prižgem cigareto.

In ta zakon si je izmislil minister, ki je pobil par ducatov rakastih bolnikov, ker ni bil sposoben speljati normalnega razpisa za nakup operacijskih miz, in ki denar davkoplačevalcev pretaka iz javnega sektorja v privatne žepe po logiki prijateljskih vez, za nameček pa navkljub interpelaciji brez razpisa izbere ponudnika helikopterskih prevozov. Ta minister ni samo zrel za ponovno interpelacijo, temveč za kazenski pregon. Danes bi vprašal taistega ministra, kakšni so učinki Kebrovega zakona o točenju in prodaji alkohola? Je mogoče manj smrtnih žrtev zaradi alkohola v prometu? Je stopnja alkoholizma padla vsaj za 5%? Če bo odgovor nikalen, bi predlagal trgovcem in gostilničarjem, naj tožijo državo zaradi nesorazmernega izpada dohodka.

Kadilcem priporočam, naj sprožijo pobudo za referendum — in to kar pod pokroviteljstvom neke tobačne znamke. Sponzorjev nam ne bi smelo primanjkovati. Vsem gostincem pa priporočam, da temeljito preučijo nov zakon in poiščejo vse luknje, kako ga zaobiti. Verjetno obstaja varianta zaprtih klubov, kjer se člani deklarirajo kot strastni kadilci. Športniki pa naj še kar propagirajo zdravo življenje, saj so sami že napol obubožali, ker so jih nespametni politiki obrali za denar tobačnega in alkoholnega lobija.

V skladu z logiko prepovedovanja predlagam ustanovitev šund komisije, ki bi z 20% obdavčila glasbo, ki izrazito poneumlja ljudi in nima dovolj visoke estetske vrednosti. Ravno tako bi prepovedali nastope vseh politikov v razvedrilnih, kulturnih in športnih oddajah. Prepovedali bi vstop v lokale vsem osebam, ki so neokusno oblečeni in ne dosegajo nivoja okusa vrhunskih modnih oblikovalcev. Prepove se sprehajanje domačih živali v urbanih okoljih, kjer bi lahko prišli v stik z mladoletniki. Prepove se uporaba vseh petard in exsplozivnih sredstev.

Če bodo nekadilci še naprej tako nestrpni, pa priporočam serijo privatnih zabav, ki bodo postale kmalu trend in na katere bo nekadilcem vstop strogo prepovedan. Na vratih pa varnostnik, ki bo z vsaj eno pokajeno cigareto preveril, ali je gost primeren za vstop na zabavo. Živeli!

Tako bi lahko imenovali afero, ki kot zrcalo kaže podobo slovenskega novinarstva in zdrs slovenske politike v popolni populizem. Če je ministrova žena s službenim avtomobilom in šoferjem nakupovala gospodinjske pripomočke, je to minoren škandalček v primerjavi z vsem, kar si minister vsak dan privošči.

Spomniti se moramo, da minister Rupel praktično vsak teden tako ali drugače udriha po novinarjih, jim soli pamet in celo grozi — zgodi se pa nič. Prepričan sem bil, da bo levica reagirala na intervju bivšega urednika Sobotne priloge g. Milharčiča Hladnika v Mladini, ko je ta opisoval prijateljske nasvete oziroma grožnje, ki jih je doživljal s strani ministra na kosilu, a se tudi ni prav nič zgodilo. Novinar Mekina po svoji strani opisuje, kako je ostal brez intervjuja s tujim diplomatom, ker ga je minister oblatil, da je komunist. Tudi tu bi pričakovali zelo odmeven pritisk Društva novinarjev Slovenije, a se spet ni zgodilo nič, kot da je to v svetu običajna praksa. Pa ni.

Naša novinarska srenja pa se raje ubada z minornim nakupom ministrove žene in kobajagi sumom korupcije, čeprav v najboljšem primeru, če bi gospa plačala tako šoferja kot službeni avto, ne bi bilo povzročene škode za več kot 50 evrov. Toda slovenska opozicija poskuša tudi ta škandal uvrstiti na program seje odbora za zunanjo politiko.

Gospôda, to ni več niti smešno, to je tragično. Nikoli ne bi pričakoval, da bo slovenska politika tako hitro zdrsnila v najbolj bebav populizem in se ubadala z minornimi vprašanji. Tudi Drago Kos kot vodja protikorupcijske komisije je ocenil prekršek za minoren, pa očitno nič ne pomaga. Slovensko novinarstvo v spregi s politiko vedno bolj vzneseno drsi v najbolj cenen populizem in se vedno bolj ubada s nepomembnimi zadevami. Od tistih neuravnoteženih medijev, ki so še ostali, bi pričakoval več pronicljivosti in ostrine duha, ne pa kavarniških vicev. Zakaj ne potegnejo bolj odločno ven vsakotedenskega pisanja ministra Rupla, ki v Sloveniji odkriva notranje sovražnike in išče zarote? Zakaj se ne vprašajo o molku zunanjega ministra o plinskih terminalih, čeprav so mu Italijani hoteli postaviti ekološko bombo praktično pred njegov lastni vikend? Zakaj se ne vprašajo o ministrovi javni podobi, ki jo prebiramo po najbolj eminetnih tujih časopisih? Mar ni to bolj nevarno od minornega nakupa metle in WC papirja?

Sicer pa: kaj pričakovati od politikov, ki kljub popolnemu debaklu oddaje Piramida v njej še vedno gostujejo. In tu ne gre za drugorazredne strankarske aparatčike, temveč za podpredsednika parlamenta, ideologa Pahorjevih demokratov in bolj ali manj prvo ligo strankarskih politikov. Če so že politiki padli na celi črti, si novinarji tega ne bi smeli privoščiti. Sicer pa z njimi tako in tako pometajo politiki …