janez go home

V letu 2006 je padel reformski program vladajoče koalicije, saj je mladi neoliberalni ekonomist Jože P. Damijan že po dobrih treh mesecih ministrovanja odstopil, in to kljub temu, da je “imel ja…” Skupaj z Mićom Mrkaićem sta z vztrajanjem pri enotni davčni stopnji poenotila Slovence in si s slabim PR-om zapravila zgodovinsko priložnost, da premakneta slovensko ekonomijo v bolj liberalne vode.

Sicer se je šele zdaj pokazalo, koliko je sama država trdno zasidrana v ekomomiji, saj brez Kada in Soda ne pade nobena odločitev. Sama ekonomska situacija v Sloveniji je več kot ugodna, toda bistveno bolj zaradi splošne evropske ekonomske rasti kot pa zaradi ekonomske politike vlade. Tudi davčna reforma ni prav nič sprostila gospodarstva, je pa prinesla kar dve priznanji finančnemu ministru Bajuku. Tresla se je gora, rodila se je miš. Glede Partnerstva za razvoj pa smo videli, da bi naši politiki iz Slovenije najraje naredili zabaviščni park z otokom vred.

Od politikov je pravi kopernikanski obrat doživel samo Janez Drnovšek in se iz sramežljivega politika, ki le s težavo komunicira z mediji, spremenil v sproščenega duhovnega vodjo s svojim lastnim Gibanjem za pravičnost in razvoj. Ne samo, da se je njegova medijska podoba z vencem grmovja na glavi trajno vtisnila v spomin ne samo Slovencem, temveč je njegova darfurska akcija s Tomom Križnarjem odmevala tudi na satelitski postaji CNN. Bolj žalosten je bil njen sicer srečni konec, saj je večni zunanji minister Dimitrij Rupel izstavil Križnarju račun v višini 20.000 evrov.

Nobenega obrata pa ni bilo čutiti v nastopih opozicije, saj manekenski Borut Pahor deluje kot partner vlade, obrambni Jelko Kacin pa pelje LDS v popolni zaton. Prav dogajanje na levici kaže, da bo LDS bodisi razpadla in se razcepila na več strank, ali pa bo na njenem pogorišču nastala nova stranka. Vsekakor so oči levih volilcev uprte v tri možne rešitelje: v novoizvoljenega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, bivšega kadrovika in generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča in bivšega predsednika Milana Kučana. Vse manj je verjetno, da bi se stranka konsolidirala in našla program, ki bi strnil njene vrste z Jelkom Kacinom na čelu.

Najbolj napadalno je bilo ob občinskih volitvah, kjer niso zmagali “volilci, ki imajo vedno prav”, kot so klobasali praktično vsi politiki, temveč nestrankarski kandidati s svojimi listami. Poleg primera Zorana Jankovića, ki je pometel s konkurenco v Ljubljani, velja omeniti še primer obalnih občin in prepričljivo zmago SLS-ovega kandidata Kanglerja proti Janševemu “protežirancu” Pivcu. Kljub umazani kampanji proti Zoranu Jankoviću je ta na lestvicah priljubljenosti doživel astronomski vzpon in danes že paradira na drugem mestu priljubljenosti med politiki (čeprav sam zavrača, da je politik).

Glede medijev je bila zgodba bolj žalostna, saj vsem “uravnoteženim” in “sproščenim” medijem naklada strmo pada in vedno bolj spominjajo na partijska trobila. Edina dva tiskana medija, ki sta ubežala uravnoteženju, sta Mladina in Dnevnik. Zato ne čudi, da se od dnevnih časopisov dviguje naklada samo Dnevniku, vsi ostali pa počasi tonejo. Na RTV se prvo polovico leta ni dogajalo nič drugega kot to, da so se konsolidirale desne sile in menjavali uredniki, o parlametarnem programu pa ne duha ne sluha. Edina novost in najbolj propagirana odaja nove programske sheme je postala Piramida, ki pa je dokončno ustoličila sovražni govor kot zabavo za široke množice. Kriv ni bil nihče od odgovornih urednikov, marveč nacionalistični politik Jelinčič, ki je zgolj izkoristil populistično oddajo za širjenje nestrpnosti.

Je pa dogajanje v Ambrusu Slovenijo spravilo na stani najprestižnejših časopisov, ki so bili po Janševem mnenju inštruirani s strani domačih prišepetovalcev, vse od varuha človekovih pravic pa do posamičnih novinarjev. Da so oblast na Dolenjskem prevzele vaške straže, države očitno ne moti, policisti pa vedno bolj postajajo podobni oboroženim opazovacem ali statistom v filmu. Smo pa zato državljani dobili novo pravico, da lahko brez problemov pregledamo vsako policijsko vozilo, če mogoče ne šverca kakšnega pripadnika neslovenske rase v prtljažniku.

V tem letu je v Sloveniji dokončno zavladal turbo folk, ki je danes že dovolj zrel, da ga začnemo izvažati vsaj na sosednjo Hrvaško. Garantiram vam, da bodo Hrvatje pripravljeni na vse kompromise, samo da jih rešimo tega kolonializma, ki šprica bistveno bolj kot gasilske brigade.

V kulturi je na literarnem področju zablestel Janez Drnovšek in pometel s konkurenco, tako na domačem trgu, kot tudi s količino prevodov. Prvo premiero slovenskega filma pa smo doživeli šele decembra.

V športu je vse po starem: Kocijančič vodi Olimpijski komite, Zavrl pa Nogometno zvezo. Samo zmag je bolj malo, pa še te so zgolj v individualnih športih.

Edina resna zmaga v tem letu je vaša, saj je Time objavil, da so vsi blogerji, neuravnoteženi in nesproščeni internetni odvisniki, naredili več za svobodo kot pa kak posameznik.

Sicer pa: če se boste po novem letu zbudili iz decembrskega slavja z mačkom, neuravnoteženi in nesproščeni, ob svoji Urški, vam priporočam, da preverite cene: Aspirin 3,50 evra, kava 1 evro, pivo 2 evra.

Idealni vikend se je začel že v ponedeljek, ko so me poklicali, ali bi bil gost prvega festivala “Filmov brez meja” v Beogradu, ki ga organizira Jugoslovenska kinoteka pod pokroviteljstvom Pakta za stabilnost južnovzhodne Evrope in nemškega Goethejevega inštituta. Še bolj pa me je razveselilo, da je povabljena tudi kolegica igralka Saška, s katero često potujem v Beograd. A da je bila stvar bolj dramatična, sem v sredo izvedel, da lahko Saška odpotuje šele v nedeljo, saj v soboto vodi Unicefovo prireditev. Skoraj sem že obupal, saj mi prav nič ne leži potovanje z jugoslovanskimi železnicami ali neudobnim avtobusom. Nazadnje pa so me poklicali organizatorji in sporočili, da lahko letim z Jatom, če želim. Ponudbo seveda sprejmem, dvignem karto v Ljubljani, spakiram in grem na Brnik. Čeprav ima letalo enourno zamudo, se prav nič ne sekiram in s bežnim znancem Primožem spijem odlično pivo. Primož mi razloži, da je v Beogradu odprl podjetje in da pripravlja prestižne prireditve za ugledne kliente. Še bolj vesela sva, ker je majhen Jatov dvomotorec samo napol zaseden in lahko sediva skupaj. Pot prekramljava, prelistava srbsko dnevno časopisje in si izmenjava telefonski številki.

Na letališču me čaka prijatelj iz Kinoteke in odpelje v renoviran hotel v samem centru Beograda. Po ekspresnem tuširanju se dobimo čez dobro uro na glavni ulici in končamo večer v prijetni družbi v odličnem klubu, ki je znan po tem, da so lastniki najboljši beograjski barmani. Da so bili koktejli res odlični in močni, sem se zavedel šele naslednje jutro, ob zajtrku.

V soboto se najprej dobim z kupom znancev, popoldne pa me čaka okrogla miza o stanju kinematografij na prostoru bivše Jugoslavije. Zasedba je vsekakor zanimiva: dva makedonska producenta, hrvaški kritik, črnogorski režiser, moja malenkost, vse skupaj pa povezuje moj beograjski kolega, znani scenarist in režiser. Debata se vrti o problemu piratstva, distribuciji, nerazumnih odločitvah raznih fondov in generalnem štrajku beograjskih kinematografov. Očitno smo bili dobri govorci, saj se je publika več kot dve uri zelo zabavala.

Po uradnem delu smo povabljeni v elitno restavracijo Madera, kjer z direktorico Goethejevega inštituta uživamo v odlični hrani, mednarodni vinski karti in iskrivih pogovorih. Toda večera še ni konec. Makedonski producenti nas povabijo v najboljšo diskoteko Magacin. Tam spoznavamo, kakšno nočno življenje premore srbska prestolnica. Na svoje presenečenje tam spet srečam Primoža, ki me popelje v VIP prostore, kjer spoznam par lepotic in se zabavam s starim znancem Pedja D Bojem, znanem po hitu Jugoslovenka in nastopu v Pavlovićevem filmu Ko bom mrtev in bel. Noč se zavleče v jutro in tako me zbudi šele Saškin klic: je že na poti iz Ljubljane, z mladim producentom Tomijem!

Dan preživim s pianistko in lepotico Ivo, ki mi v avtu vrti še čisto sveže demo posnetke. Začenja namreč solo kariero v Londonu.

Saška pride vsa polna vtisov od voditeljskega debija in uspešno zaključi festival. Na koncu si ogledamo film makedonskih producentov, kjer igra glavno vlogo igralec, ki ga mislim angažirati v naslednjem filmu. Še bolj sem presenečen nad filmom, saj so mi scenarij ponujali v branje pred štirimi leti.

V ponedeljek izvem že pri zajtrku, da se je pokvaril avto in da odidemo kasneje. Vmes opravim nekaj poslovnih razgovorov in grem v najbližji kiosk kupit DVD s filmom, ki je posnet po isti ideji, kot sem jo sam letos prijavil na naš Sklad.

Tomi pokliče, da je z avtom vse OK. Spet presenečenje: odnesti mora neke okraske do Primoža in to točno v Magacin. Tako si ogledamo klub brez gostov in vidimo, da je res first class. Primož pravzaprav organizira večer za znano slovensko podjetje. Pobereva Saško in se napotimo proti Ljubljani.

Na hrvaški meji nas debelušni policist vpraša, ali je kdo ljubljančan. Ponosno pritrdim, on pa reče, da je končal kadetsko šolo v Tacnu. Zaželi nam srečno pot in nas opozori, da naj previdno vozimo, saj je megleno.

Vsa ta najključja so bila res idealen vikend.

Pa smo dočakali prvo začasno prepoved objave na blogu — in to v rekordnih dveh mesecih. Vse lepo in prav, če bi živeli v pravni državi, kjer bi državljani v rekordnem roku prišli na vrsto za obravnavo. Toda ne: v Sloveniji sodišča rabijo — za razliko od Srbije, kjer je povprečje 580 dni — povprečno 1350 dni do sodbe. Presenečeni? Vsaj jaz sem bil popolnoma šokiran nad podatkom, ki sem ga zasledil v Financah. Toda vsa ta “pravna” država me sploh ne preseneča, saj odraža vrednote v naši družbi.

Že dobrih petnajst let smo v nekakšni tranziciji, očitno pa bomo potrebovali še naslednjih petnajst, da se iz nje izvijemo. Žalostno, a tako pač je. Praktično vsak teden beremo o tožbah na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki jih dobivajo slovenski državljani proti nesposobni državi, ki ne zna razsoditi v razumnem roku.

Po drugi strani pa neka novinarka, ki gradi svojo kariero na napadanju vsega in vsakogar in se še diči s svojimi seksualnimi podvigi — češ, nisem diskrimatorna, saj dajem tako levim kot desnim — pride v rekordnem času do sodne obravnave, medtem ko tudi stokrat ovadeni kriminalci svobodno kradejo in kršijo pravila igre še naprej. To je škandalozno in kaže na pomankanje osnovnih vrednot v slovenski družbi.

Gušti, ki je en fajn poba, odličen glasbenik in uspešen bloger, se bo zdaj tresel pred sodno vejo oblasti, ker mu nad glavo kot Damoklejev meč visi tožba zaradi mnenja, ki ga je napisal na svojem blogu. Posebej grozljivo pa je, da mu lahko sodišče dosodi tako visoko finančno kazen, da ga dobesedno — z mlado družino vred —, spravi v večletno finančno stisko. Medtem pa bo novinarka, ki veselo jaha na populizmu, še bolj uspešno prodajala svojo knjigo!

V Sloveniji se že na primeru Brede Smolnikar in Matjaža Pikala kaže katastrofalnost našega sodstva. Primer Guštija pa je še ena sramota v “slovenski pravni državi”.

Glede Ane Jud pa samo tole: naj resno razmisli s tožbo proti Guštiju, saj ne razkriva nobene barabe, temveč se spravlja na nekoga, ki je s svojim delom dokazal, da je več kot pošten državljan. Če omenjena gospodična tole bere, naj resno razmisli o tožbi — pa ne v finančnem smislu, marveč v etično-moralnem.