janez go home

Saj ni res, pa je. Vaščani iz Grčaric so z barikadami mirno ustavili policijska vozila, jih pregledali in spustili naprej. Halooo? Pa kdo je tu oblast? So to morebiti vaščani, ki so si prisvojili pooblastila, da ustavljajo in pregledujejo državne organe? Ali pa so to državni organi, ki so plačani, da vse to počnejo?

Pred dobrim mesecem sem zapisal, da se v Ambrusu brani pravna država. Danes ugotavljam, da pravne države ni več. Oblast je končno poslala ljudska. V dobesednem pomenu besede. Vse skupaj spominja na “balvansko revolucijo” Srbov okrog Knina. Takrat se je začela vojna v Jugoslaviji. Del ljudi ene entitete je takrat nehal priznavati oborožene sile demokratično izvoljenih oblasti.

Me prav zanima ta novonastala situacija: kdo ima oblast v rokah na področju Gotenice oziroma celotnega območja Kočevja? Vse bolj se dozdeva, da vaščani. Ali pa se motim? Kajti policijske sile so se mirno pustile pregledati, verjetno so jih tudi pretipali, če mogoče ne švercajo prepovedanih oseb — v tem primeru Strojanovih — na območje osvobojenega Kočevja. Me prav zanimajo vaši komentarji …

To nedeljo je v oddaji Pogovori na RTV Slovenija tekla debata o kulturi v medijih oziroma o (ne)kulturnih medijih. Pokazala je na bistvo problema, zakaj je kulture v medijih tako malo in zakaj nas non-stop bombardirajo s takšno ali drugačno nekulturo.

Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto sedanja koalicija zamenjuje ljudi, kot da bi bil dvomilijonski bazen človeških kapacitet neskončen. Pa ni. Bojan Kranjc je eden redkih urednikov v Sloveniji, ki je v času kupovanja licenc ustvaril dve najbolj gledani oddaji na TV Slovenija, in to z lastnim konceptom.

Spomniti se moramo, da POP TV razen Jonasovih Brez zapor do sedaj ni pridelal niti ene zabavne oddaje po domači zamisli. Spomniti se moramo tudi, da v vsej množici lokalnih televizij niti ena ni pridelala kakšnega TV showa, ki bi bil plod domačega znanja, temveč gre vedno za kupovanje licenc — ali še bolj direktno za neplačano kopiranje tujih televizijskih domislic.

Bojanu Kranjcu pa je v najbolj turbulentnih časih nacionalke vendarle uspelo sfurati dve oddaji zabavnega tipa, ki sta ne samo gledljivi in ne poneumljata ljudi, temveč sta tudi gledani. Govorim seveda o TLP in Hri-Baru.

Urednik je bil zamenjan zgolj zaradi nastopa reške skupine Let 3, katere člani so bili po mnenju vodstva Televizije neprimerno oblečeni — kazali so namreč zadnjice. Razumem, da je nova garnitura na televiziji bolj konservativna in temu primerno puritanska. Toda obstaja cela vrsta načinov, da se uredniku dopove, do kod sme. Lahko se mu izreče npr. opomin, ne pa da se ga dobesedno izključi iz oddaje.

Če je na nacionalki že prišlo do obrata, bi pričakoval, da bodo sestavili vsaj kakšen kodeks za novinarje in urednike, kaj se sme in kaj je nedopustno, ne pa da režejo vsakogar kar počez.

Dejstvo je, da v Sloveniji primankuje televizijskih urednikov: predvsem takih, ki znajo z lastno pametjo ustvariti gledljivo in originalno oddajo. Zato je ta zamenjava še bolj vprašljiva. V tem dejanju ne vidim drugega motiva novih šefov televizije, kot da ustrahujejo zaposlene. Pred dobrimi tremi tedni je bila odrezana Vida Petrovčič. Danes Bojan Kranjc. Kdo bo naslednji? Hribar?

Sramota, norost ali popolno pomankanje okusa, bi lahko rekli za novi logotip Slovenije. Prva asociacija, ki pride na misel ob logotipu, je požar, eksplozivnost ali najbližja gasilska brigada — torej cela vrsta negativnih pojmov. Bomo Slovenijo oglaševali kot eksplozivno, peklensko državo, kjer lahko vsak čas kaj zagori ali kaj?

Ko si znak ogledamo pobliže, vidimo, da gre za srce oziroma za lipov list, iz katerega raste vzboklina — in že smo pri krvavečem srcu. Ko oblikovalci razložijo, da gre za tri simbole — lipov list, srce in Triglav —, nas še vedno bega sam izgled logotipa, saj gre za izrazito agresiven znak, kjer nežne osnovne linije sekajo zublji nekakšnega simbolnega Triglava kot s škarjami. Vsekakor že na prvi pogled deluje logotip nasilno in vse prej kot čuteče. Če bi se že nekako sprijaznili s sloganom čutenja Slovenije — čeprav že krožijo vici na temo “ko se Janez uleže na Urško, to čuti celotna Slovenija” —, se slogan vendarle da aplicirati na najrazličnejše pozitivne vsebine. A ko zraven prilepimo še agresivni logotip, dobimo bolj vtis črnega humorja in jasen spopad med pozitivnim sporočilom in agresivnim vizualnim znakom.

Vsekakor si logotipa ne predstavljam recimo na repu Adriinega letala, saj bi bila prva asocijacija nevarnost eksplozije. Veliko bolje bi se logotip prilegel na vžigalnike ali kot opozorilni znak otrokom na nevarnost ognja na gospodinjskih aparatih. Vsekakor pa si ne predstavljam logotipa na hotelih ali restavracijah, saj bi nič hudega sluteči turisti lahko zamenjali objekte za gasilska društvo ali ambulanto, kjer ravnokar poteka krvodajalska akcija.

Simbol srca je premočan, da bi ga rezali in posiljevali z izrazito trdimi linijami, zato že ob bežnem pogledu deluje nasilno. Je to tisto, kar so si naročniki želeli? Ali pa še obstaja možnost, da vlada logotip zavrne kot neustrezen? Seveda bi takšna gesta globoko užalila ministre, ki so kot člani komisije sodelovali pri izboru.

Zato predlagam, da vsi mladi dizajnerji vkomponirajo logotip na najrazličnejše izdelke in pošljejo vse možne variacije na email naslove naročnikov. Mogoče bodo šele potem spregledali učinke logotipa in doumeli usodnost svoje odločitve. Stroka je že s svojim nesodelovanjem na natečaju pokazala, da ne misli prevzemati odgovornosti za neuspešne rezultate. Na vas, državljani, pa je, da se izjasnite, kajti ta znak bi nas lahko trajno zaznamoval kot izrazito agresivno deželo, ki že v svojem simbolu kliče k požaru in h krvavečemu srcu.

Ko slovenski gledalec vidi novo licenčno oddajo Piramida na TV Slovenija, vidi bistvo slovenske tranzicijske mimikrije in pomanjkanje kakršnihkoli vrednot v naši družbi. V oddajo trpajo že tudi Barovke, ki tekmujejo z bivšim šefom policije, predsedniški kandidat pa veselo igra na orglice in zbija šale. Nekakšen ljudski poštar nosi sporočila, vmes pade par pogromaških izjav, vse pa se vrti okrog denarja, ki ga bo dobil neznani srečnež.

Ta zmes zadnje podn kulture in vrhunske politike kaže vso bedo naših vrednot in popolno porumenelost medijev. Stroke praktično ni več. Vsi o vsem modrujejo, pa če je to še tako zapletena in nevarna tematika, kot recimo dogodki v Ambrusu. Kako ni našim politikom nerodno, da jim stoji nasproti smrklja kakih 20 let, kateri največji dosežek v življenju je, da se je slekla za Playboy in z nastopanjem v Baru postala medijsko prepoznavna oseba, čeprav so jo fliknili ven že po nekaj dnevih?

Pred pol leta sem bil čisto šokiran, ko sem izvedel, da je bila na sprejemu pri princu Monaškem tudi “sanjska ženska”. Danes pa lahko ugotovim, da je v Sloveniji očitno v modi pakt med politiko in napol slečenimi startletami. Ni kaj, vsaj po nečem postajamo prepoznavni. Na ta seznam sodi Zmagotov znameniti apel z misicami na čelu, da je treba pedofile kastrirat. Pa Ruparjev izziv, naj se novinar kar pojavi v njegovem Tržiču v Peko čevljih in bo dobil na gobec.

V Sloveniji smo priče paktu politike, seksa in nasilja, kar še najbolj spominja na Miloševičevo Srbijo, kjer je poroka turbo folk zvezde in vojnega kriminalca postala sinonim za zgodbo o uspehu. Smo res padli že tako nizko?