janez go home

Kadri v TV Dnevniku so bili strašljivi: preplašeni možje, žene in otroci temnejše polti, ki se skrivajo v gozdu, in množica totalno besnih, bolj belih mož, ki v zanosu linča grozijo z masakrom in požigom. Pred razjarjeno množico kordon policistov, oblečenih kot robocopi, ki preprečujejo lastoročni obračun s pripadniki druge polti. Med njih pride policijski minister in obljubi, da bodo pripadniki temnejše rase začasno zapustili območje bele rase. Aplavz.

Pred dobrimi petimi tedni sem napovedal poraz strank v Ljubljani. In res se je zgodil, Jankovič je premočno zmagal. In kar je še bolj presenetljivo, tudi njegova lista je zasedla daleč največ stolčkov v mestnem svetu. Jankovič si je na volitvah torej izboril dobro predispozicijo, da suvereno vlada v Ljubljani in pokaže svoje sposobnosti.

Vseskozi so mu očitali, da ni nestrankarski, vendar nobena stranka ni opozorila na nedopustno blatenje kandidata v predvolilni kampanji. Čeprav je slovenska desnica in famozni Zbor za republiko pokazal ves arzenal umazanih trikov in vseskozi blatil Jankoviča, mu to niti najmanj ni škodilo. Še več, Jankovič je kot žrtev postal še bolj popularen. Medtem ko so se stranke bolj ubadale z minornim Ruparjem, se jim je zgodil Jankovič in jasno pokazal, da ljudi ne moraš farbati v nedogled in da se volilci vedno bolj nagibajo k jasnim obljubam in sposobnim posameznikom. Jankovičev program je bil jasen vsakomur, predvsem pa je okoli sebe izbral štab, tako rekoč svojo vlado, ki se je volilcem zdela dovolj kompetentna, da so mu zaupali tako ogromno podporo. Tu je zmagala tako Jankovičeva karizma kot tudi ekipa, ki vliva zaupanje, da se bo Ljubljana prebudila iz 15-letne zaspanosti in končno postala prestolnica.

Je pa poraz političnih strank vreden posebne pozornosti, saj mislim, da ne gre zgolj za trend v Ljubljani ali Popovičevem Kopru, temveč za širši pojav, ki kaže na temeljno nezaupanje v stranke kot take. Seveda razne ankete govorijo drugače, a po drugi strani niti ena anketa ni kazala na tako močno premoč Jankoviča in njegove liste, politiki pa se še vedno slepo zanašajo na rezultate anket. Poraz kaže na zasičenost slovenskega prostora z raznimi političnimi igricami, večnim ubadanjem z ideologijami levih in desnih in na veliko potrebo volilcev po konkretnih rezultatih. Jankovič je edini od županskih kandidatov časovno opredelil svoj program. Če bo do leta 2008 res zgradil štadion, bo to že dovolj velik rezultat, ki bo volilcem dal jasen signal, koga ponovno izvoliti. Spomniti se moramo, da je včerajšnja županja v dobrih štirih letih komaj zgradila žičnico na grad, ki pa ni ne vem kako impozanten projekt.

Očitno je minil čas zidanja gradov v oblakih. Politiki se bodo končno morali zavedati, da morajo biti programi predvsem uresničljivi. Poglejmo si samo komedijo z reformami. Jasno je, da se Slovenija reformira predvsem kadrovsko, saj vodilna stranka postavlja svoje ljudi praktično tudi v vrtcih. Da program reform zagovarjajo vse stranke, razen ene, pa bi lahko bil salto mortale vseh teh strank. Precej jasno je, da je vse tisto, kar je napisano v programu za razvoj Slovenije, le skupek najrazličnejših neuresničjivih želja pobranih iz vseh koncev Slovenije. Kdo pa resno misli, da bodo otoki, zabaviščni parki in moderna železnica pripomogli k resnemu razvoju Slovenije?

Zatorej je Jankovič zelo jasen pokazatelj trenda, da v Sloveniji politična situacija še zaleč ni zabetonirana in da obstaja realna možnost, da posameznik s sposobno ekipo in uresničljivimi obljubami lahko dobi volitve. Do državnozborskih volitev nas ločita še dve leti, do takrat pa je še dovolj časa, da se pojavi posameznik in dokaže da “strankokracija” po Bučarju ni večno stanje in da še nismo popolnoma zaspali.

Minilo je že več kot mesec dni, odkar pišem blog, in moram reči, da postajajo stvari vedno bolj zanimive. Iz čistega firbca sem kliknil na par blogerskih strani naših bivših republik. Bil sem presenečen, da se tudi tam dogaja podoben fenomen. Na najbolj znanem portalu B92 pišejo med drugimi bivši zunanji minister Đinđićeve vlade Goran Svilanović, igralci Sergej Trifunović, Gordan Kićić in direktor Ateljeja 220 Svetozar Cvetković, najbolj propulzivna dramatičarka in kolumnistka nekaj tujih časopisov Biljana Srbljanović in vsem znani filmski režiser Goran Marković.

Z bloganjem se torej ne ukvarjajo gospodinje, kot je v petkovem Polnočnem klubu rekla novinarka in zdaj tudi piarovka kar nekaj županskim kandidatom Špela Predan, temveč eminentni intelektualci oziroma ljudje, ki razumejo blog kot svobodno obliko izražanja in po mojem prepričanju ustvarjajo novo civilno družbo. V “sproščeni” Sloveniji, kjer v časopisih praktično nimamo več kaj brati, in v poplavi rumenih medijev, ki so tako butasti, da bolj butasti ne bi mogli biti, postaja blog edini medij z ambicijo, da bi odpiral širša družbena vprašanja in dovoljeval svobodno izražanje prav vsem. In to je veliko več, kot si lahko privoščijo časopisi, in absloutno več, kot si upa katerakoli televizija. Se vam že ni priskutilo, da v medijih nonstop gledate zvezdnike Bara, ki nimajo kaj povedati? Vam ne grejo na živce politiki, ki vam vsak dan trosijo vedno bolj bizarne domislice o svetilnikih in prebojih? Vas ne moti, da s TV ekranov prihaja samo še največji poden slovenskih turbo folk genialcev?

Seveda vas moti, tako kot vsakega vsaj malo razmišljujočega posameznika, saj bi človek od medijev pričakoval vsaj malo pestrosti, inteligence, drugačnih pogledov in okusa, ne pa reprodukcije vedno istih obrazov, ki vseskozi trobezlajo iste nesmisle.

Bloganje vedno bolj postaja neka druga Slovenija, ki razmišlja malo širše in se ne deli na leve in desne, temveč na skupnost avtonomnih posameznikov vizavi vedno večjemu medijskemu enoumju. In tu se začenjajo zametki civilne družbe. Ker se internet širi vedno hitreje in ker njegov domet postaja vedno večji, je samo vprašanje časa, kdaj bo resno ogrozil druge medije. Tako na primer jaz sam zjutraj ob kavici prelistam Delo, čeprav moram reči, da nimam kaj brati, ponavadi je dovolj pet minut. Zato raje prižgem internet, preberem Finance na netu, pogledam trače Direkta spet na netu in potem preberem še Dnevnik, seveda na netu. Zakaj bi še kupoval vse te časopise, če večino informacij dobim zastonj? S tem ne mislim, da bojo časopisi izumrli, sploh ne, samo iz dneva v dan izgubljajo moč, ker si ne prizadevajo, da bi imeli bolj pestre vsebine in ker zato postajajo vedno bolj podobni drug drugemu.

Tako pa sem danes na portalu B92 užival ob prebiranju spisov Gorana Markovića, ki dosegajo pesniško veličino najboljše literature. Neizmerno sem se zabaval v provokativnosti Biljane Srbljanovič in mimogrede izvedel, katera je najboljša predstava minulega Bitefa. Za konec pa samo še tole. Presenetljivo je bil prvi blog Gorana Markovića identičem mojemu. Oba sva se spraševala, zakaj piševa blog in prišla do podobnih zaključkov. Kdo bi si mislil — ali pa tudi ne.

Afera s poslancem Ruparjem je nehote povzročila resen politični škandal in spravila v zadrego predsednika stranke. Če bi šlo zgolj za solzavi seksualni škandalček s primesmi nasilja, bi to ostala le še ena tabloidna zgodbica več, ki kak mesec dni zabava bralce tovrstnih nebuloz. Toda zgodil se je nepričakovan obrat: izkazalo se je namreč, da poslanec ni prijavil kar dveh stanovanj, dvomim pa tudi, da ima sklenjeno pogodbo o najemu stanovanja z dotično ljubico. Gospod je torej zelo preprosto — utajil davek.

Končno sem v knjižnici dobil biografijo legendarnega pevca, kitarista in avtorja vseh skladb skupine Azra Johnnyja B. Štuliča. Knjiga je sicer izšla v hrvaškem jeziku, vendar se z dejstvom, da praktično polovico knjig preberem v neslovenščini, ne obremenjujem preveč. Me pa žalosti, da Slovenci prevajamo vedno manj potencialno zanimivih knjig za mlade bralce. Biografija Fantom svobode ispod peresa Hrvoja Horvata bi lahko postala obvezno čtivo srednjih šol, če bi naše šolstvo seveda začelo razmišljati v teh okvirih, da so filmi, glasba in pop kultura ravno tako važni atributi izobrazbe, kot zgodovina, zemljepis in filozofija.