.ee

Torek, 23. junij 2009

Ker je Estonija za povprečnega Slovenca neznana dežela, je šok, ko prideš tja, precejšen. Dežela niti malo ne daje vtisa bivše republike velikega sovjetskega imperija. Kar najbolj pade v oči, je že sama arhitektura in urejenost mesta Talin, ki bolj spominja na skandinavske dežele kot pa na Rusijo. Poleg fantastične arhitekture bode v oči obarvanost mesta, polnega ne sivega postsocializma, temveč kolorita, značilnega za razviti sever. Sicer pa je najbolje, da vam pokažem nekaj fotografij Rotermannovega centra oziroma kubature, ki leži na robu centra Tallina. Tu je bila nekoč najbolj grozna tovarniška četrt, kjer je Andrej Tarkovski posnel film Stalker. Zdaj pa je bogati Rotermann odkupil zemljišče in ga prepustil vodilnim estonskim arhitektom, da zgradijo, kar jim srce poželi. Izvolite in uživajte. Vsaka primerjava s Slovenijo je več kot zaželjena.

ROTERMANN 1.jpg

ROTERMANN 2.jpg

ROTERMANN 3.jpg

ROTERMANN 4.jpg

ROTERMANN 5.jpg

ROTERMANN 6.jpg

  • Share/Bookmark
Na vrh

Laški heineken

Sreda, 3. junij 2009

Danes je bil zabit prvi žebelj v krsto gromozanskega imperija tajkuna Boško Šrota. NLB namreč ni reprogramirala dolga Infond Holdingu in bo zasegla 12-odstotni delež Mercatorja in dobro petino Pivovarne Laško. Toda igra se ne končuje, saj ima Boško Šrot še skoraj za dvakrat toliko kreditov, ki mu bodo iz meseca v mesec zapadali — in danes v Sloveniji ni banke, ki bi si še upala reprogramirati Šrotove dolgove. Toda morali bi se vprašati, kakšna je neposredna škoda, ki jo je prizadejal Boško Šrot s svojimi mahinacijami podjetjem, ki jih je imel v lasti in jih neposredno nadzoroval.

Najprej si poglejmo obe pivovarni, Laško kot Union. V vsem tem času, kar je na čelo obeh stopil Boško Šrot, ne ena ne druga pivovarna ni vrgla na tržišče niti enega novega zvarka. Če vemo, da je pred dobrimi desetimi leti pivo smile praktično pometlo s konkurenco mehiških piv, nam je lahko jasno, da sta obe pivovarni zamudili ogromno priložnost, da lansirata kakšno novo mešanico piva. Vsi tisti, ki smo nekoč hodili v Kavarno Union, se zelo dobro spomnimo piva ležak, ki je bil takrat zelo priljubljeno. Prepričan sem, da bi se tudi danes prijelo.

Sedaj pa se preselimo k mineralni vodi. Radenska je bila svojčas pojem dobre mineralne vode in se je prodajala po celi Jugoslaviji. Danes se ne spomnim, kdaj sem nazadnje videl reklamo za radensko in njen takrat odlični slogan in zaščitni znak treh src. To je popolnoma izginilo iz zavesti Slovencev, kaj šele iz spomina celotnega Balkana. Vsi tisti, ki so smo živeli še v Jugoslaviji, se spomnimo, kako se je ta brand reklamiral v vseh možnih oblikah od Albancev do Japoncev. Danes radenske ni več, mladina pa pije namesto tega uvožene mineralne vode. Radenska je kot eden največjih brandov zgolj na pol prisoten v zavesti ljudi.

Pa se preselimo k fructalu, ki je bil pojem dobrega soka “v sodelovanju z naravo”. Mnogi Slovenci in tudi Jugoslovani so raje naročali fructal kot pa recimo bravo. Imižd naravnega soka bil tako močan, da si vedel, da bo sok res imel okus po marelicah, če naročiš marelični sok. Danes je ljudem popolnoma vseeno, kateri sok dobijo v gostilni ali trgovini. Edino, kar šteje, je zgolj cenovna ugodnost izdelka. Tudi tu je šel odličen brand v franže oz. deluje le s polovico moči.

Na vseh treh oziroma štirih primerih se zelo jasno vidi, kakšna je bila vladavina Boška Šrota. Namesto da bi razvijal nove produkte in negoval stare, jih ustrezno reklamiral in osvajal nova tržišča, je samo kupčkal denar iz enega žepa v drugega, širil svoj imperij in zniževal vrednost svojih izdelkov. Slovenska podjetja si ne zaslužijo lastnikov, ki počasi, toda zanesljivo uničujejo tako imidž podjetij kot njihovo donosnost. S kakšnim bolj pametnim lastnikom bi danes v Beogradu še vedno pili Fructalove sokove, žejo bi v Makedoniji gasili z radensko in morebiti bi bil smile hit tudi v Ukrajini. Pa nič od tega. Tajkun ponavadi ne razvija svojih podjetij, temveč zgolj privatizira premoženje za lastni žep in posledično zavira razvoj Slovenije. Pa saj ni Boško Šrot edini. Imamo tudi Bavčarja in še kup podobnih primerov.

Sicer pa je pravo ogledalo Boškovega imperija spletna stran časopisa Delo, ki je tako obupno zastarela, da jo šiša celo Dnevnik in cel kup spletnih portalov vključno s Siolovim. Pa ne zgolj po izgledu, marveč tudi po ažurnosti, saj na Delovi spletni strani vesti visijo tudi po cel teden. Halo!?In to naj bi bila najresnejša časopisna hiša v času vedno večjega upadanja tržnega deleža časopisov in prevlade interneta? Malo morgen.

Sicer pa tudi zaradi vseh barabij predvsem pa tudi zaradi kvalitete pijem heineken.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Dansons le Cannes-Cannes

Ponedeljek, 25. maj 2009

Medtem ko se v Sloveniji še vedno bije bitka okoli tajkunov, sem s prijatelji scenaristi preživel prečudovit teden na najprestižnejšem festivalu na svetu. Če mislite, da mi je pot in stroške plačala Slovenija, se krepko motite. Bil sem na zadnjem delu scenaristične delavnice Scripteast, ki jo financira neodvisna Poljska fondacija. Gre za izbor dvanajstih scenarijev iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki so bili izbrani od elitnih evropskih producentov.

Cannes je danes v svetu edini ekvivalent Hollwoodu, le s to opazno razliko da so Oskarji prvenstveno namenjeni ameriški filmski industriji, cannski filmski festival pa je svetoven. Kaj pomeni biti svetoven; ravno to da brez problemov lahko tudi iz najbolj zakotnega dela sveta film zmaga in avtor postane planetarna zvezda. Danes so zaradi romunskega zmagovalca izpred treh let Romuni praktično velesila v filmskem svetu. So preprosto hit in trendy. Kot da ostale vzhodne Evrope ne bi bilo. In res na festivalu ni bilo ne poljskih ne Čeških, kaj šele ex-jugoslovanskih filmov. V tekmovalnem delu gotovo ne.

Toda v Cannesu deluje tudi filmska tržnica, oziroma market, kjer se film kupujejo, prodajajo, pakirajo in financirajo. In tu smo prisotni vsi vključno s Slovenci. In to je bil tudi namen delavnice Scripteast: ne samo da izboljšamo scenarije, temveč da jih poskušamo že vnaprej financirati. Zatorej so nas dodobra oborožili s svetovalci: od tega, kako se naučiš v treh minutah povedati zgodbo svojega bodočega filma na najbolj verodostojen in atraktiven način, pa do tega na kakšne producente se splača štartati glede na vsak projekt posebej. Vsa ta srečanja pa se dogajajo ves čas, včasih uradno, kot npr. zajtrk s producenti, kot tudi preko dneva in ponoči na zabavah. Torej 24 ur si praktično na preži in prodajaš sebe in svoj izdelek, kot največji bodoči talent. In s tem ni nič narobe, to počnejo vsi ves čas. Zatorej je slovenska sramežljivost tu popolnoma odveč, saj financerji iščejo bistre, atraktivne in predvsem talentirane posameznike, ki bodo mogoče že jutri osvajali cel svet.

In cel svet je zbran v Cannesu, od Evrope, do Amerike, od Rusov do Kitajcev, od Mongolcev do Estoncev. In nikoli ne veš, kdo bo v tebi videl potencial, saj je filmski biznis včasih precej nelogičen in iznad teritorialnih voda. Poleg biznisa pa poteka ves čas še kup zabav, tako da se mirno lahko zgodi, da prideš na sprejem, kjer ne točijo samo zastonj vodke, marveč ti osebno prepeva Debby Harry iz skupine Blondie. Ali pa da stopiš v Carlton hotel in se zaletiš v Harvey Weinsteina, mogočnega šefa družbe Miramax, ki zgleda bolj podoben King Kongu kakor pa človeku. Ali pa greš skozi festivalsko palačo in ti na stranskem vhodu mimo tebe spolzi Monica Bellucci in se šele čez trideset sekund zaveš njene lepote, ki jemlje dih.

V Cannesu je vse mogoče in predvsem je vse šik. In to tako šik, da ti dih jemlje. V pasu kilometra od obale praktično ne najdeš kioska, se pa kar tre svetovnih kreatorjev, od tistih najbolj razvpitih do popolnoma neznanih, ki so poznani samo petičnežem. Cene pa so astronomske, kakor je astronomsko vse, kar je za časa festivala v Cannesu. Jahte, ki štejejo, so samo tiste, kjer lahko pristane helikopter, obrneš se le za kakšnim rolls-royceom, bentleyjem ali ferrarijem, vsega drugega niti ne opaziš. In lepotice, toliko lepih žensk, kot se jih tam videl v zadnjih dnevih, ne vidiš nikjer, mogoče le na kakšni modni reviji svetovno znanega kreatorja. Čeprav so cene zasojene, pa se vendar lahko za 20 evrov spodobno naješ in za steklenico odličnega vina plačaš 15 evrov. Seveda obstajajo tudi dražje variante, toda zakaj bi zapravljal za šampanjec, ki se toči v potokih povsod in to zastonj.

In ves ta svet vrvi, biznisira, se zabava in skuša uspeti v filmskem svetu. Očitno je filmski svet še zadnja iluzija na svetu, ki resnično premami vsakega. Upam da sem vam vsaj malo te iluzije prikazal v temle zapisu. Kajti Cannes je res nekaj posebnega, po svoje je največja reklama za Azurno obalo, saj se za časa samo deset dnevnega festivala obrne več denarja, kot je celoletni izkupiček slovenskega obmorskega turizma. Tu pa že lahko govorimo o strategiji, ki so jo Francozi obesili na festival, je namreč tudi največja reklama, ki jo plačujejo vsi drugi in obenem prodajajo francoski stil. In ta stil življenja je vedno znova mamljiv, kot je mamljiva prva ljubezen. Le da je v primeru Cannesa vsa ljubezen posvečena filmu, ki so ga hlej zlomka izumili Francozi. In te zlate igračke ne dajo kar tako iz rok.

In kdo so zmagovalci festivala, nič ne de, o njih boste prebirali v naslednjem letu, saj bodo svetovni mediji na dolgo in široko pisali o njih in analizirali njihove filme. Tokrat je vso slavo pobral avstrijec Michael Haneke, največ vzdihov je zopet šlo ob sprehodu na rdeči preprogi Sharon Stone in najbolj iskan par sta bila Brad Pitt in Angelina Jolie. Da o Quentinu Tarantinu in polemičnem Larsu von Trierju niti ne izgubljam besed.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Neka druga republika

Ponedeljek, 11. maj 2009

Janez Janša je v politični prostor vrgel pravo bombo: deset popravkov ustave, ki pa bi bili tako koreniti, da bi lahko govorili o novi, drugi republiki. Koalicijski partnerji s tem seveda niso zadovoljni, toda pozor — tudi na desnici, razen s strani Janševih zvestih jurišnikov, ni slišati pozitivnih odzivov na to temo. Celo Peter Jambrek, arhitekt Janševe vladavine, je do ustavnih sprememb skeptičen, čeprav je to pravzaprav njegovo področje, saj je bil eden od piscev prve ustave Republike Slovenije.

Vse skupaj niti ne bi bilo omembe vredno, če se ne bi za ustavnimi spremembami, ki jih predlaga Janša, skrivala vsa orodja, da lahko s pomočjo množic napraviš puč in predčasne volitve. Za to gre pri Janševih spremembah in za nič drugega. S pomočjo referendumov bi lahko po teh ustavnih spremembah še lažje uveljavljal ljudsko voljo, čeprav bi ta lahko bila celo v neskladju s človekovimi pravicami. Spomnimo se samo referenduma o izbrisanih, ki je dober primer tega, o čem se ne sme odločati, saj deluje podobno kot referendum o Judih v času nacizma.

Podobna je tudi njegova zahteva, da se v ustavo zapiše, da je prepovedano poveličevanje totalitarizmov ali prikazovanje le teh v pozitivni luči. Ta definicija je tako široka, da se jo da raztegniti na vse možne smeri. Če bi bilo to zapisano v ustavi, bi to lahko pomenilo, da je kaznivo dejanje že nošenje majice s Titovim likom ali petokraka na reverju suknjiča. Ali če smo še bolj podrobni, kaj bi bilo z literaturo in filmi? Ali bi bila vsaka knjiga, ki bi opisovala socializem kot čisto spodobno družbeno tvorbo, v kateri so se ljudje ubadali s švercanjem kave, lahko že sovražna propaganda in v skladu z Janševo novo ustavo že prekršek, če ne celo kaznivo dejanje? Si Janša želi, da bi vsak film, ki bi se dotaknil obdobja po drugi svetovni vojni, moral biti nujno tipa Angela Vode, kjer so vsi komunisti že po defaultu slabi, vsi drugi pa dobri?

Dejstvo je, da tako filmi kot literatura že od sredine petdesetih let niso poveličevali socializma in da se je prelom z zaželjenim socrealizmom zgodil že davno. Tega Janša ne ve ali pa ni bral knjig in hodil v kino. S tem kaže omalovažujoč odnos do umetnikov, saj jih Janša očitno dojema kot ljudi, ki jim je potrebno določiti smer, kako naj pišejo in o čem.

Si predstavljate, kakšna logika se skriva za temi ustavnimi spremembami, ta logika revolucije, ki bi s pomočjo razočaranih ljudskih množic v vsakem trenutku lahko zamenjala vlado in demokratično izvoljen parlament? To je logika izrednih razmer, kjer se odločanje seli iz parlamenta na ulico. Tu Janša odpira zelo širok prostor in ustavni okvir, da populizem postane prevladujoča oblika politike na Slovenskem.

Zato niti ne čudi, da se nad ustavnimi spremembami navdušuje zgolj Zmago Jelinčič. Že ta podatek pove vse. Celo tradicionalno ljudska stranka SLS je tiho in ne reče ne bev ne mev. Edini intelektualec, ki je res navdušen, je zopet Dimitrij Rupel. Kako simptomatično. Dimitrija Rupla ne moti, da bi takšni ustavni okvirji ob kakšni krizi lahko odnesli s položaja s pomočjo volje nezadovoljnih množic tudi njega. Z referendumom, po domače. Si predstavljate kader, kako Rupla tlačijo v zapor, ker je tako zahtevala množica razjarjenih delavcev, ki že tri mesece niso dobili plače in so na refendumu demokratično odločili, da imajo Rupsija vrh glave?

To bi bila ta druga republika. Revolucija bi ponovno pojedla enega svojih najimenitnejših otrok. Déjà vu.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Dovolj blefa!

Sreda, 29. april 2009

Čeprav se je prejšnji teden tresla koalicija zaradi reprogramiranja dolga Boškovemu Infond Holdingu, se komedija zmešnjav nadaljuje. Najbolj očiten dokaz, da gre za burko, je blefiranje, ki se ga grejo bankirji. Uprava NLB je na tiskovni konferenci namreč izjavila, da ne vejo, kaj so to tajkunski krediti, saj jih država ni utemeljila. Halo?

Kar je jasno vsakemu povprečnemu državljanu, ki nima nujno končanega ekonomskega faksa, ni jasno vrhunskim bankirjem, ki so v primerjavi s tem povprečnim državljanom tudi vrhunsko plačani za svoje delo. Istočasno pa se oglasi tudi Banka Slovenije in se ogradi od kontroliranja tako imenovanih tajkunskih kreditov in vse skupaj preloži na finančno ministrstvo.

Od tajkunskih kreditov bi se bankirji kar takole po domače ogradili? Pa koga oni farbajo in kaj blefirajo? Kredite so odobravale banke, saj Šrot in Bavčar svojih stotin milijonov evrov nista dobila od privatnikov ali na črnem trgu. Banke pa očitno niti niso seznanjenje, čému so krediti sploh namenjeni.

Sedaj pa se malo vrnimo v realnost. Če navaden državljan zaprosi za kredit, mora za pičlih 10.000 evrov spisati cel kup papirjev in zelo jasno razložiti bankirjem, za kaj bo ta kredit porabil. Ni treba posebej poudarjati, da banka zahteva od njega, da za vračilo kredita odgovarja s svojim premoženjem. In če se slučajno zgodi, da ga ne more vrniti, banka kaj hitro zaseže npr. njegovo stanovanje. In zgodbe je konec. Nihče v banki se ne joče, če en kreditojemalec potone s svojim premoženjem vred. Kapitalizem pač.

Zatorej je čisto neverjetno, da banke glede servisiranja slovenskih podjetij (in to največjih!) ne vejo nič o njihovih gospodarskih načrtih. Očitno jih tudi ne povprašajo, saj za njih veljajo različna pravila. Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da banke — ko finančni holdingi ne morejo več odplačevati kreditov — kot hudič od križa bežijo od lastništva le-teh z izgovorom, da bankirji niso usposobljeni za upravljanje podjetij. Sedaj pa stop. Zakaj pa so bankirji odobravali tako velikanske kredite, če bi lahko vsaj slutili, da so podjetja oziroma holdingi preveč zakreditirani? Do kam bi še lahko tekel ta cash-the-cash, preden bi bankirji odkrili, da je kredit večji od premoženja podjetja in da obstaja verjetnost, da glavnica nikoli ne bo poplačana?

Po logiki slovenskih bankirjev bi namreč tudi navaden državljan lahko prišel v banko, vzel kredit za 10 milijonov evrov in garantiral odplačilo kredita z istimi delnicami, ki jih šele misli kupiti. Tako bi naj bilo, če bi bili vsi državljani enakopravni. Toda ker niste Igor Bavčar ali Boško Šrot ali direktor velike firme, vam to ne bo uspelo. In da bi bila komedija še večja, je Igor Bavčar prepisal svoje premoženje na ženo! In to v času, ko je vsem jasno, da je njegov holding dolžan debelo milijardo. Vsi pa blefirajo, da o tem ne vejo nič in jih tudi nič ne briga. Torej navaden državljan ne more kar takole vzeti kredita, direktor holdinga pa lahko par stotin milijonov zapravi čez noč in niti ne odgovarja s svojim premoženjem. Pa kje je tu logika?

Zadnjič je na TV Slovenija odgovorni urednik Žurnala24 Goran Novkovič postavil zanimivo vprašanje, kaj je vendar država počela, ko je lahko vsak dan prebirala v dnevnem časopisju o kaselc podjetjih, tajkunizaciji in spornih prevzemih? Očitno nič. Tako kot danes je zgolj blefirala, da nič ne ve. Tudi danes poteka dokapitalizacija Istrabenza in Pivovarne Laško. Tudi tu bo šlo kot ničkolikokrat do sedaj za iztiskanje malih delničarjev in konsolidiranje lastništva. In država bo s svojimi inštitucijami blefirala naprej.

Sedaj pa je treba postaviti nevarno tezo; mar sploh potrebujemo Banko Slovenije, odkar imamo evro? Še več: kdaj bodo ukinili DARS, če pa se letos gradi zgolj 1,4 kilometra avtoceste? Zakaj sploh potrebujemo Ministrstvo za razvoj, če razvoja v Sloveniji že dolgo ni? Kdaj bo sprejeta zakonodaja, ki bo zaščitila male delničarje? Ali bo kdo v državi zahteval zaseg premoženja družini Volk, ki je potopila MIP? Družina ni brez premoženja, saj ima v Italiji podobno fabriko. Zakaj se ne sproži kazenska ovadba proti nadzornemu svetu NLB zaradi odobritve Kramarjeve nagrade? Kdaj bo spisana kazenska ovadba proti bivšemu direktorju Dravskih elektrarn, ki je odobril posojilo v višini 21 milijonov evrov cerkvenemu Zvonu 1? Ko si bo politika odgovorila na ta vprašanja, bo konec blefa. A vse kaže, da bo prej konec slovenskega gospodarstva.

Do takrat pa predlagam, da začnemo razmišljati o akciji naslednjega tipa: državljani naj na določen dan istočasno dvignejo vse svoje prihranke iz NLB. Si predstavljate, kako hitro bi se država zganila in začela gasiti paniko? Kaj drugega kot čisto zakonita akcija državljanske nepokorščine nam žal ne preostane.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Bučarjevi nekrologi

Sreda, 15. april 2009

France Bučar je izdal knjigo, v kateri ugotavlja, da je Slovenija zašla v slepo ulico in da smo ostali brez vrednot. Poleg tega ugotavlja, da so Slovenci sicer izpeljali projekt samostojnosti, potem pa je zmanjkalo idej za naprej. Zato je bil po Bučarjevem mnenju posledično ves posel jalov, saj kljub vsakoletnem govorjenju o zaslugah za osamosvojitev nismo opazili preprostega dejstva, da so se temeljne družbene vrednote razkrojile.

In kako bi sploh bilo drugače, ko pa je ravno Bučar in njegov krog zaslužnih za samostojno Slovenijo popolnoma klecnil tako na pravnem področju kot tudi na gospodarskem. Bučar je pač pisec slovenske ustave in ima že zato velik moralni kapital. Toda v osemnajstih letih se gospod ni oglašal, ko je država sprejemala slabe gospodarske zakone. Še več! Bučar danes molči ali pa se ne zaveda, da mali delničarji še danes ne uživajo nobene zaščite pred večinskimi lastniki kapitala. Ne mine dan, da ne bi Kristijan Verbič nastopal v medijih in sprotno opozarjal na oškodovanje malih delničarjev. Zgodi se pa nič.

Podobno je bilo že dobro leto po osamosvojitvi, ko so prvič prišle v javnost informacije o prekupčevanju z orožjem. Tudi takrat bi lahko Bučar vstal in se zavzel za dosledno upoštevanje črke zakona in bi bile te mafijaške rabote razkrite, akterji te kraje pa zaprti. Toda ne. Takrat je bilo bolj važno čuvati “tekovine osamosvojitve”, namesto da bi obsojali čisto navaden kriminal. Danes tako lahko le opazujemo, kako je ena in ista banda preprodajalcev orožja vmešana v posle z Patrijo — pa spet nič. Čakamo, kaj bodo odkrili finski preiskovalci, saj naši očitno niso sposobni priti zadevi do dna.

Gospod Bučar se zdaj spravlja tudi na sindikalne voditelje, ki da nikoli niso videli tovarn od znotraj. Halo?! Je to nivo debate o delavskih pravicah? Sam se dobro spomnim, kako je gospod Milič vseslovensko javnost prepričeval, da je treba ukiniti plačane malice med delovnim časom, da bo naše gospodarstvo bolj konkurenčno. Če ne bi bilo sindikatov in teh voditeljev, ki tovarn niso videli od znotraj, bi bila tudi ta pravica ukinjena. Je takrat gospod Bučar dvignil glas in protestiral proti amoralnemu predlogu delodajalcev? Ne, kajti s temi malenkostmi se osamosvojitvena gospoda ne bo ubadala.

So se pa na dolgo in široko ubadali z ideološkimi debatami. Koliko je bilo potrošenega papirja samo za spravo, pa povojne poboje, pa vlogo cerkve med drugo svetovno vojno … V nedogledso se prepirali o tem, medtem pa je nemoteno potekala privatizacija slovenskega gospodarstva in tajkunizacija le-tega. In da ne bo pomote, tudi danes se mediji ubadajo bolj s Titovo avenijo kot pa z družbenim kolapsom države. Nikjer ni videti niti enega predloga, kako zaustaviti izčpavanje podjetij, kako razslastiti imetnike sumljivega kapitala, kako podati kazenske ovadbe proti odgovornim v nadzornih svetih, kako preprosto vzpostaviti zakone, ki naj bi se spoštovali. O tem se sliši malo. Do danes je le Mencinger podal svoj predlog progresivne obdavčitve kapitala. Vsi ostali molčijo in zgolj razpredajo o globalni krizi.

Gospod Bučar pa zdaj s svojo knjigo hoče postaviti nov temelj razumevanja slovenstva in družbenih odnosov. Prva stvar, ki mi pride na pamet, je to, da je osamosvojitvena inteligenca zapravila ves svoj moralni kapital, da še naprej o tem razpreda. Če jih je kaj v hlačah, naj ustanovijo stranko in začnejo razbijati to strankokracijo od znotraj. Bliža se junij, ko bomo spet gledali vso to elito, ki se bo na naš račun tudi pogostila v Cankarjevem domu. Seveda bo zakuska prilagojena kriznim časom, verjetno bo namesto narezkov bila bolj skromna jedača. Vsi ti gospodje bodo siti in ponosni odkorakali v Odmeve in obujali spomine na veličastno leto, ko so nas osamosvojili. Bojim pa se, da bo število nezaposlenih takrat že nevarno blizu 100.000. Samo vprašanje časa je, kdaj bo množica eksplodirala  — ekspodirala v čistem besu, saj ne samo ne bo imela dela, marveč kmalu ne bo imela več nobene perspektive živeti v samostojni Sloveniji.

Za to množico brezposelnih pa obstaja še bistveno večja množica tistih, ki rintajo za mesečno mezdo, manjšo od 500 evrov, in ki se vsak dan tresejo za delo. In ko bo ta množica enkrat spoznala, da je tako Bučar kot vsa ekonomskopolitična elita obraz enega in istega establishmenta, bo prepozno — za establishment namreč. Če Pahor ne bo radikalno spremenil zakonodaje gospodarskega prava in končno žrtvoval nekaj svetih krav na oltar pravice, se jeseni mirno lahko nadeja socialnim nemirom. Takrat pa tudi nasilne demonstracije niso izključene, saj tako in tako nimamo več nobenih vrednot. In kako bi čutili spoštovanje do ljudi, ki so nas osamosvojili ne samo od Jugoslavije, temveč tudi od dobrin, ki bi nam na podlagi poštenega dela morale pripadati? Bučar lahko mirno piše nekrologe svoji generaciji, ki ni znala postaviti države na realne temelje.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Primer Bobinac

Ponedeljek, 6. april 2009

Napad na predsednika uprave Gorenja odpira kar nekaj vprašanj, predvsem pa je povod za resen razmislek, kakšen kapitalizem smo Slovenci sploh pripravljeni prenašati.

Ne gre mi za to, da bi ugotavljal, ali so Bobinca napadli lokalni, užaljeni brezdelneži, ki so morda celo v sorodu s kakšnim odpuščenim delavcem Gorenja. To bi bilo — glede na precej neobičajno krajo — čisto logično. Bobinca so namreč potolkli s kijem, da bi mu vzeli zgolj mobilni telefon. Toda predvsem gre za odziv na sam dogodek.

Na internetnih forumih je jasno, da je vsaj 90 odstotkov ljudi prepričanih, da je Bobinac dobil zaslužene batine. To bi nas moralo vsekakor presenetiti, saj ljudje tak tip nasilja večinoma zavračajo. Po drugi strani pa je to razumljivo. Smo na začetku resne krize, ki lahko traja tudi več let. Franjo Bobinac pa je zaradi vodenja Gorenja, prejemanja državne pomoči in obenem visoke plače — ki sicer ne odstopa od ostalih menagerskih plač — ter odpuščanja delavcev že dobre tri mesece v središču medijske pozornosti. Zato ga imajo ljudje za enega od tistih, ki so za svoje delo znatno preplačani.

Stvar pa le ni tako enostavna. Prenapeteži na forumih vedno znova vlečejo na dan ena in ista imena: Bavčar, Šrot, Kordež, Volk … — in celo kopico politikov, ki naj bi omogočili nastanek tako imenovanih tajkunov. Toda zakaj v tem kontekstu ni nikoli Tuša, Pečečnika ali Colariča? Odgovor je preprost in nam jasno pokaže, kako povprečen Slovenec rangira kapitaliste.

V prvi red spadajo tako imenovani self-made kapitalisti, ki so do premoženja prišli z znanjem, pridnostjo in delavnostjo. Takšna sta npr. Pečečnik in Tuš. Ti so za Slovence popolnoma neproblematični kapitalisti, zato jih nihče ne zmerja s tajkuni.

V drugo skupino spadajo direktorji uprav velikih podjetij, ki so bila v socializmu družbena lastnina. Takšna podjetja so Krka, Gorenje ali Elan. Četudi ima država v nekaterih od teh podjetij še vedno določen delež, so direktorji uprav pod drobnogledom javnosti. Ta namreč ve, da niso sami prišli do premoženja oz. ga niso ustvarili s svojim kapitalom, temveč kapitalom tovarne. Ta skupina si po mnenju javnosti ne zasluži astronomskih plač, pa če so menedžerji še tako uspešni.

A tudi tu je razlika. Direktorju Krke g. Colariču nihče ne očita previsoke plače, saj Krka vseskozi odlično posluje in so tudi delavci Krke dobro plačani. Ne spomnim se, da bi slišali za kak škandal v Krki. Čisto drugače pa ocenjujemo Franja Bobinca, saj delavci v Gorenju zaslužijo toliko kot večina delavcev v Sloveniji — torej zgolj 400 do 500 evrov. To pa je za Slovence že premalo. Zato Slovenci Bobincu ne privoščijo tako visoke plače kot Colariču, saj delavce premalo plača. Poleg tega pa prejema tudi pomoč države.

V tretjo skupino spadajo direktorji, ki so podjetja olastninili. Ti so za Slovence pravi tajkuni in lopovi. V to skupno spadajo Igor Bavčar — čeprav mu prevzem ni uspel —, pa Boško Šrot, pa družina Volk in še cela vrsta podjetnikov, ki so bili več ali manj vseskozi glavne igralci tako imenovane tajkunizacije Slovenije.

V četrto skupino skupino spadajo politično nastavljeni direktorčki, ki so že od samega začetka obsojeni, da jih povprečen Slovenec — ne glede na njihove sposobnosti — prezira.

Iz vsega tega sledi, da Slovenci — poleg tujih lastnikov — ne marajo, da se podjetja sploh lastninijo. Za lastnika imajo raje državo kot pa domačega kapitalista, saj bivšo družbeno lastnino še vedno dojemajo kot svojo — kljub certifikatom. Nad tem bi se morala politika resno zamisliti, ne pa na silo prodajati podjetja za vsako ceno pod parolo, da je država slab gospodar. Slovenci ne marajo politično nastavljenih ljudi in jih ne cenijo, ne glede na rezultat poslovanja podjetja. Cenijo pa sposobne in uspešne direktorje in jim tudi privoščijo dobro plačo, magari astronomsko, če le podjetje dobro posljuje in če imajo vsi delavci dobre plače. Slovenci ne tolerirajo direktorjev, ki sicer odlično poslujejo, a premalo plačujejo delavce.

Franjo Bobinac ni bil nikoli primer neuspešnega podjetnika. V vsakem primeru je prvoligaš, toda ker njegova delovna sila ni dovolj plačana, se bo pač moral sprijazniti, da ne more vleči 20-krat toliko kot delavci. Zato po tem nasilnem napadu ne bo deležen simpatij obubožanih Slovencev, ki se povečini tresejo za svoje službe in preživetje.

Vse to bi država morala razumeti, saj jo v nasprotnem primeru čaka socialno vrenje in izbruh nasilja. Zadnjič sem zapisal, da pomankanje družbene pravičnosti lahko pripelje do revolucije. Na tem primeru se zelo jasno vidi, kako lahko se to zgodi. Če že ne revolucija, pa vsaj napadi v temačnih ulicah — ob tihem odobravanju znatnega števila Slovencev. Če država ne ukrene nič glede Bavčarja, Volka in Šrota, naj se kar pripravi, da sedi na tempirani bombi, ki se je ne da dezaktivirati z odvračanjem pogleda in z upanjem, da se človek na vse navadi. Slovenec že ne — vsaj do takrat, ko se še spomnimo, da smo v socializmu bili približno vsi enaki. Zatorej se vsakega kapitalizma ne da za vsako ceno preseliti. Verjetno bo koalicija morala začeti razmišljati o kapitalizmu s človeškim obrazom.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Revolucija bo!

Sreda, 1. april 2009

Bolj ko se propad Istrabenza dan za dnem vrti po medijih, bolj je jasno, da se politika izogiba dajanju kakršnihkoli izjav o tem tajkunu. Neverjetno! Slovenski politiki so pripravljeni v nedogled premlevati vprašanje o izbrisanih, niti eden pa ne pokomentira izjave samega Igor Bavčarja, da je to bila napaka. Medtem ko se Pahor s svojo koalicijo ubada z Ruplom, ne da bi ga preprosto nagnal iz diplomacije, pa tajkuni uničujejo milijardna premoženja.

Ne gre zgolj za Istrabenz in posledično primorsko gospodarstvo, gre tudi za vlogo slovenskih bank, Banke Slovenije, nadzornih inštitucij … Pri vseh teh peripetijah, ki jih vsak dan prebiramo, ta molk slovenske politike govori sam zase. Za propad Istrabenza so po svoje krivi politiki, ki tudi danes ne znajo spisati zakona, ki bi takšno ravnanje preprečil — naprimer prepoved zastavljanja bodočih delnic za kredit v bankah. V okolju, kjer je to nekaj normalnega, tiči največje socialno nezadovoljstvo v Sloveniji. In to bo slej ko prej prišlo na dan, verjetno v naslednjih letih. Komentarji na blogih, pod članki, na forumih so si enotni: Igorja Bavčarja vidijo za rešetkami z zaplenjenim premoženjem. Nič več in nič manj.

Ali lahko politika minimalizira dogajanje okoli Istrabenza in nič ne ukrepa? Verjetno lahko. Toda zavedati se mora, da bolj ko se kriza poglablja, bolj verjetno je, da bo počilo. Ljudje niso pripravljeni v nedogled zategovati pasov, predvsem če ne vidijo svetlobe na koncu tunela. A to svetlobo zakriva Bavčarjev gromozanski dolg. Četudi odnese célo glavo in se mu nič ne zgodi, se mora politika zavedati, da praktično za vsakim vogalom preži tajkun. Samo vprašanje časa je, kdaj bo narod rekel dovolj in se preprosto uprl temu početju. Kriza bo po vseh kazalcih dolgotrajna. Igrati se z občutkom za pravičnost je lahko silno nevarno. Tako za Janšo, Bavčarja, Golobiča, Pahorja, Jelinčiča, Podobnika. Narod lahko ugotovi, da politika ni sposobna uravnavati temeljnih odnosov v družbi — in potem bo revolucija v zraku.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Bavčarjeva milijarda

Torek, 24. marec 2009

Približno toliko evrov znaša Istrabenzov dolg bankam. Številka je za Slovenijo gromozanska in nepredstavljiva, saj pomeni devetino državnega budgeta. Vsi vpleteni se bolj ali manj pogajajo in molčijo. Edini, ki je užaljeno odstopil, je predsednik nazdornega sveta Istrabenza, ki se sedaj kaže kot nedolžen fantek, ki so ga prevarali. Halo?!

Pa koga farba ta gospod Kosmina? Kot nadzornik bi lahko že zdavnaj odstavil Bavčarja in preprečil uničevanje Istrabenza, pa je le mirno opazoval, kako ta vedno bolj tone. Delnice Istrabenza namreč padajo že leto in pol in sicer z dobrih 140 evrov na borih devet! Si predstavljate?! Sprašujem se, kje je meja, ko nadzornik ugotovi, da uprava dela slabo in uničuje podjetje?

Kosmina je leto in pol opazoval padanje delnice in ni storil nič. Iz medijev je izvedel, da naj bi Bavčar podjetje olastninil. Očitno je soglašal vsakič, ko se je Igor Bavčar zadolžil za kakih sto milijonov evrov. Kako lahko gospod kar odstopi in se dela užaljenega, ko pa očitno ni bil sposoben treznega razmisleka ves čas svojega nadzorovanja? Film mu je počil šele ob prodaji koprske marine, na katero je emocionalno vezan. Niti najmanj ga ni prizadelo, ko je Bavčar prodajal črpalke. Verjetno ni bil niti malo prizadet, ko je gledal recimo združevanje Droge in Kolinske in pri tem spregledal, da delavci ob tej “sinergiji“ izgubljajo posel. Niti najmanj ga ni ganilo, ko je Bavčar taisto Drogo Kolinsko poskušal prodati komurkoli. Ne, gospodu Kosmini je srce počilo, ko je Bavčar za štiri milijone evrov prodal marino!

Zdaj pa obrnimo logiko. Kosmina je s svojim premoženjem garantiral, da bo uspešno nadzoroval Igorja Bavčarja. Sprašujem se, kdo se bo usedel na premoženje gospoda Kosmine in zahteval poplačilo za njegovo neuspešno nadzorovanje finančnega holdinga.

Še slabše je, da noben delničar ni že doslej tožil gospoda Kosmino, ki je vendarle na vsakem sestanku nadzornega sveta mirno požegnal vsako, še tako čudno idejo Igorja Bavčarja.

Predstavljajte si, da prijatelju posodite denar in da za njegov dolg garantira njegov brat. Ker ne more poplačati dolga, se obrnete na brata in zahtevate, da ga poravna on. Če tega ne more, se usedete na njegovo premoženje. Nič bolj logičnega, mar ne? Tako delujejo vse banke na svetu. Toda poglejte ta obrat, ki je očitno slovenski unikum. Čeprav veste, da prijatelj ne more vrniti dolga, da brat nima bog ve koliko premoženja in da je dolg večji kot premoženje obeh skupaj, mu še vedno odobrite kredit. Na kaj lahko računate? Na čudež, da bo bratoma uspelo zadeti na loteriji? Tako so ravnale slovenske banke, ki so kljub astronomskemu in še naraščajočemu dolgu Istrabenzu še kar naprej odobravale kredite.

Hvala bogu, da je prišla streznjujoča kriza. Ta monopoly bi lahko trajal še kar nekaj časa in nikome ništa, le dolg bi še bolj naraščal. Do kod? Sprašujem se, kam pelje ta sistem, če nihče za nič ne odgovarja, če država ni sposobna nadzirati (lastnih) bank z nezavarovanimi krediti. NLB je še pred štirinajstimi dnevi reprogramirala dolg enemu od lastnikov Istrabenza, gospodu Valantu in njegovi NFD. Politika pa kar molči in čaka kaj bo. Ne zaveda se, da lahko Istrabenz ob morebitnem stečaju mirno kupi prvi Italijan, ki pride mimo, in tako rekoč polovica primorskega gospodarstva bo v tujih rokah. Kar so gradile generacije, bo odšlo za vekomaj.

Na koncu pa se naj vprašam: kaj se bo zgodilo Igorju Bavčarju in gospodom, ki so zafurali takšno premoženje? Bomo tako kot gospod Kosmina mirno gledali in se čudili? Kako dolgo še?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kangler v 2. razredu

Petek, 13. marec 2009

Saj ni res, pa je! Mariborski župan Franc Kangler je pisal predsedniku vlade in mu potožil, da se kot Mariborčan počuti kot drugorazredni državljan. Glavni razlog je seveda ta, ker Borut Pahor ne misli kar takole na slepo požegnati 300 milijonov evrov težke Univerziade v Mariboru. Zraven pa Kangler še veselo toži, da v upravnih odborih državnih firm, na ministrstvih in drugih vidnih državnih funkcijah ni dovolj Štajercev!

Zdaj mi pa res ni nekaj jasno! Najprej smo se v nedogled prepirali o škodljivosti delegiranja strankarskih politikov na najvidnejše funkcije v gospodarstvu — in se večinoma strinjali, da gre za korupcijo in klientelizem —, župan Kangler zdaj uvaja še pokrajinski faktor delegiranja. Po njegovi logiki bi očitno morali začeti izbirati nadzorne svete po pokrajinskem ključu. Tako bi naprimer v Petrolu bil v nadzornem svetu zastopan najmanj en Štajerc, pa verjetno en Primorc, da o Dolenjcih, Zasavcih, Prekmurcih in Gorenjcih niti ne razglabljam. Ker pa nevarno raste število regij in dežel, ki se počutijo geografsko enovite in posebne, bi bilo potrebno ustrezno povečati tudi nadzorne svete in ministrstva — oziroma namesto enega sekretarja uvesti kar šest sekretarjev, če ne celo osem, da bo gospod Kangler ja dobil občutek, da ni drugorazreden in prikrajšan.

Še hujša kot ta pokrajinska logika je Univerziada, ki naj bi po Kanglerjevih izračunih koštala med 8 in 305 milijonov evrov. Da, dragi bralci, tolikšen je razpon Kanglerjevih pričakovanj! Kako lahko neka športna prireditev naraste z osem milijonov na tristo? Toda če vemo, da bi Kangler rad za ta denar zgradil skakalnico, kompleks hotelov, pa verjetno še bob stezo in vso cestno infrastuktoro, je jasno, da imamo na delu megalomana, ki se očitno ne zaveda vrednosti denarja. Ne vem, od kod Kanglerju logika, da bodo skakalnice in smučarija razvili Maribor in ga postavili na zemljevid sveta kot kakšen Schladming. Ali se gospod zaveda, da Pohorje vendar niso švicarske Alpe in da lahko že dve bolj suhi zimi uničita ves prihodek. Je temu nastopaču jasno, da se v času recesije opazno pozna upad zaslužka od turizma v celem svetu? Italijani že danes govorijo, da bo kakšnih 100.000 njihovih turističnih delavcev poleti izgubilo posel. Projekcije sosednje Hrvaške niso nič bolj obetavne. V Ljubljani je upad turistov že danes 20-odstoten. In še slabše bo, saj ni nobenih znakov, da se bo kriza kmalu končala. Toda ne! Gospod Kangler vidi v turizmu svetlo prihodnost Maribora in nesluten razvoj. Kot da ne ve, da bo po končani Univerziadi treba te objekte tudi vzdrževati. In če niti Planici ne gre od rok, kako bo šele šlo Kanglerju?!

Toda gospoda Kanglerja to ne zanima. On jaha na cenenem populizmu in Štajerce hujska proti Ljubljani, saj dobesedno napiše, da če bi bila Univerziada v Ljubljani, bi se denar takoj našel. Halo! V Ljubljani pač nihče ne razmišlja o kakršnihkoli igrah, predvsem pa ne o Univerziadi, ki je niti televizije nočejo prenašati, saj gre za tretjerazredni dogodek, tako kot kolajne ne kvalificirajo športnikov v vrhunski razred. V Ljubljani tudi ni nihče stokal, ko so predsedovanje EU preselili na Bled in se na daleč ognili Ljubljani.

Univerziada je le eden od primerov, pri katerih Kangler hujska Štajersko proti vedno bolj osovraženi Ljubljani in posledično proti vladi. Gospoda čaka še leto, ko bo Maribor postal Evropska prestolnica kulture. Tudi tu naj bi bil račun zopet astronomski: dobrih 200 milijonov evrov. Po teh izračunih bi gospod Kangler za obe prireditvi zagonil okoli 500 milijonov evrov, ki naj bi jih prispevali evropski strukturni skladi, država in zasebni kapital. Kdo so ti zasebniki, pa Kangler ne pove. Gospôda, pa saj to je skoraj milijarda bivših mark! Ali si predstavlja, koliko stanovanj, tovarn in vrtcev bi lahko za ta denar zgradili. Četudi Kangler oklesti vse to na polovico ali na četrtino, so številke še vedno nerazumljivo visoke. Pri vsem tem pa je najbolj smešno to, če ne že tragično, da Kangler nima oziroma noče dati 3 milijonov evrov za prijavo za organizacijo Univerziade. To je približno tako, kot da stopiš v igralnico z 50 centi in nimaš niti za igralni žeton.

Jasno je, da je Kangler s temi grožnjami in izsiljevanjem padel že tako nizko, da ga noben piarovec ne more več rešiti. Najbolj smešno bi bilo, če bi ga spravljivi Pahor sploh resno jemal. Kangler si je omislil najbolj bedast način, kako bi sam (s skupino gradbincev) okrog prinesel državo, si kupil nove volitve in namesto kruha Mariboru prinesel iger. Sicer pa je v tednu Kanglerjeve ofenzive propadel tudi njegov manhattanski projekt ob Dravi, saj se je umaknil glavni zasebni investitor Igor Lah. Že ve, zakaj. Upam da tudi njega ne bo Kangler proglasil za Ljubljančana, ki namerno zavira razvoj Maribora.

  • Share/Bookmark
Na vrh