janez go home

Državljan več ne ve, kaj vse bo še doživel od slovenskih policistov in organov pregona. Pred dvema letoma so jih takole mimogrede pregledovali občani, če slučajno ne švercajo kakšnega Roma v prtljažniku. Danes pa smo priča, da se zmotijo koga zapreti in preiskovati. Torej mirno se lahko zgodi, da ste nehote zaprti pred televizijskimi kamerami, brez da bi bili česar koli krivi.

Seveda tu niti najmanj ne gre za slučajnost, marveč za temeljito premišljeno logiko blatenja posameznikov. Da ne bo pomote, ne branim Ivana Zidarja, toda čudi me, da so novinarji RTV Slovenije tako tesno povezani s policijo, da tudi v nedeljo brez problemov pridejo posnet spektakularno aretacijo. Sicer pa so tako uredniki TV Slovenija kot tožilka Barbara Brezigar postavljeni s strani J.J. in očitno neomajano sledijo vsaki želji velikega vodje. In danes je največja želja predsednika vlade, da spektakularno zapre pred volitvami kakšnega tajkuna in po možnosti še njegovega pomagača. Seveda pa mora tajkun biti prave politične barve. Zato draga gospoda ne skrbite; Igorja Bavčarja ne bodo zaprli in posneli, saj je sam J.J. v pogovoru za nacionalko povedal, da Bavčar ni največji tajkun. Oziroma se mu zareče tudi takšna ob vprašanju ali je Bavčarja tajkun, da je lačen in da zaradi predsedovanja EU nima časa spiti niti kave z Urško. Oh, ubogi Janša, tako vneto služi državi, da nima časa niti za pošten obrok in kofetek.

Podobno vrsto uslužnosti kot pri nacionalki vseskozi vidimo v liku in delu generalnega direktorja policije g. Romška. Po parih mesecih finske preiskave v Patriji, gospod ni rekel ne bev ne mev. Celo drugače, v javnosti je obveljal vtis, da preiskave sploh ni, saj to ni po godu predsedniku vlade. No tu pa se moramo ustaviti; ali je policija nekakšna strankarska straža ali pa neodvisna inštitucija, ki naj bi ščitila navadne državljene pred vrsto lopovov vseh vrst in očitno političnih barv? Očitno je vedno bolj podobna partijski straži, kajti predsednik vlade odloča, kdo je tajkun in tudi njegovo velikost.

Pred zakonom naj bi bili, vsaj v ustavi je tako zapisano, vsi enaki. Toda kako vlada spoštuje ustavo se vidi v njenih dejanjih. Kar 17 odločb ustavnega sodišča vlada namreč ne spoštuje. Sedaj si pa predstavljate, da kot navaden državljan ne plačate v roku kazni izrečene za prometni prekršek. Po novi zakonodaji vam lahko vzamejo in celo zaplenijo avto. Ste mar podoben posnetek videli pri Janezu Podobniku, ki mirno ne upošteva sklepov računskega sodišča? So tam policisti ukrepali in je javna tožilka klicala Geriča na TV naj pošlje televizijsko ekipo, da aretacijo posname? Ne, tega filma ne boste videli. Kajti naša policija preganja samo še selektivno.

Toda tudi pri tem selektivnem preganjanju so neverjetno neuspešni, saj pred sodišča ne privlečejo več praktično nikogar. In vedno poslušamo iste izgovore, gospodarski kriminal je težko preganjati, je težko sledljiv, ipd…

Pa gospoda, koliko stoletij bomo potrebovali, da bo naša policija in tožilstvo vsaj približno na nivoju ostalih evropskih držav, če odštejemo Italijo, ki je tako korumpirana, da bolj korumpirana ne more biti. Toda za razliko od Italije, kjer imajo dobro organizirano mafijo, ki je sposobna tudi ubijati, pri nas gledamo direktorčke, ki so samo bolj prefrigani od države in veselo izkoriščajo pravne luknje in bašejo milijarde evrov v lastne žepe. In pri tem niti ne skrivajo svojih sposobnosti in znanja.

Ob vsem tem, pa policija ni neuspešna samo pri preganjanju gospodarskem kriminalu, tudi manj sofisticirane oblike kriminala so zanjo pretežke. Spomniti se moramo samo tega, da je morilec izpred diskoteke Global, ki je dobrih sto metrov odaljena od postaje MZNZ, uspel zbežati. Za obtožnico, pa so organi pregona potrebovali nič manj kot dva dneva??? Spomniti se moramo, da je morilec Plut teden dni mirno korakal po Sloveniji in celo gostoval v TV odajah. Medtem pa je policija teden dni potrebovala, da je dobila faks iz Srbije ???

Kot da ne bi živeli v obdobju interneta, faksov, mobilnih telefonov in učinkovite kontrole. Spomniti se moramo vseh spektakularnih sojenj, kjer smo leta gledali razne Kamenike in kopico poslovnih uglednežev, ki so svobodno odhajali na prostost. In kot po pravilu, so kriminalna dejanja ponovili. Ob tem pa smo vseskozi poslušali Barbaro Brezigar in njene napovedi o super uspešnih tožilcih za preganjanje organiziranje kriminala, ki delujejo s polno paro.

Danes smo priča samo nečemu, namesto morilcev in tatov velikega kalibra, policija preganja le reveže, ki so ukradli pašteto ali prometne prekrškarje. Torej v Sloveniji smo sposobni za vikend tisoč policistov poslati na ceste, nismo pa sposobni organizirati 10 tožilcev, ki bi vsaj v treh letih zaprli npr. 3 direktorje večjih firm, ki so enormno obogateli s krajo družbenega premoženja. Torej v Sloveniji je bolj nevarno pijan sesti za volan, kakor pa ukrasti milijon evrov.

Očitno je sistem pregona že tako dereguliran, da mu ni več pomoči. Edina regulacija, ki je še uspešna, je med državno tožilko in odgovornim urednikom televizije. Tu gre za enosmerno upravo po sistemu Janša – Brezigar - Gerič. In to gospoda, verjemite mi brezhibno deluje. Ko pa se spustimo na nižji nivo, pa vidimo zmote, pomankanje dokazov, slabo spisane obtožnice, pozaba le teh v omarah, strokovna nesposobnost kadrov, ipd…

Včasih so o policistih krožili še kakšni vici, danes pa so izginili, ker je očitno vse res. Do takrat pa gospoda velja samo tale stara od Parafov: „Ni jedne nema bolje od naše policije, uaaa…“

Kopiranje govora nekdanjega britanskega premiera je točka, do katere je J. J. preprosto moral priti. Njegova oblast ni nič drugega kot tehnika obvladovanja parlamenta, manipulacija z dejstvi ter skrajni cinizem do volilcev in posledično vseh državljanov Slovenije.

Temu primeren je tudi njegov odgovor na odkritje, da je del ključnega govora v času svojega vladanja prepisal oziroma ukradel. J. J. ne obžaluje, da je njegov govor prevod Blairovega, temveč nemarno zavaja, da vsi politiki operirajo s podobnimi dejstvi in stavčnimi zvezami. Po njegovi logiki je svetilnik kot metafora razvoja torej nek splošen pojem, ki ga politiki stresajo po vsem svetu.

Pa ni tako. Prave politike prepoznamo tudi po zgodovinskih izjavah, ki jih znajo dati v ključnih trenutkih in ki so originalne. Tako se je v trajen spomin zapisal govor Winstona Churchilla ob napadu na Združeno kraljestvo. Ravno tako sta se v zgodovino zapisala Kennedyjev “Ich bin ein Berliner” in “I have a dream” Martina Luthra Kinga. Našega premiera pa si bomo zapomnili po tem, da je ključno parolo preprosto skopiral od laburista Blaira? Ah, J. J. to ne skrbi, saj na obtožbe mirno odgovori, da so govorice o intelektualni kraji pretirane.

Še bolj nesramno pa nadaljuje, ko sebi v bran v isti koš potlači tudi bivšega predsednika Kučana in mu podtakne, da je tudi on prepisoval. Ta logika je perverzna: “Ja, že res, da kradem, ampak kradejo tudi drugi.”

V tem se skriva brezno, v katerega pada Slovenija: vse, kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. O etiki in morali ni več govora, gre samo še za balkansko “nadmudrivanje” in reduciranje politike na isti imenovalec. Po tej perverzni logiki smo vsi enaki in enako pokvarjeni. To utira pot najhujšemu populizmu. Zato ni prav nič čudno, če Jelinčič v oddaji na nacionalni televiziji mirno blekne, da bi morali tajkune postaviti pred zid, pa bi bil problem rešen. Zato ni prav nič čudno, če Andrej s Štajerskega v parlamentu pripiše poslancu SD, da bi ljudi najraje kar pobijal, tako kot so po vojni to počeli komunisti. Zato ni prav nič čudno, če hči ministra za šolstvo veselo razglablja, da bi bilo treba pedofile kastrirati.

V Sloveniji je sovražni govor vedno bolj sprejemljiv kot normalen način komunikacije. Da bi bilo vse še bolj usodno, pa se nihče več ne sprašuje o posledicah takšne degradacije politike. Vsem je že vse samoumevno. Moralni razkroj družbe je zato neizogibna posledica takšne politike, saj kraja postaja družbeno sprejemljiv pojav, plagiat postane enakovreden originalu, zavajanje in manipulacija pa splošno sprejeta praksa.

Predstavljajte si politično kampanjo današnjega premiera. Kako bo še koga prepričal s predvolilnimi govori, če bo volilce razžiral črv dvoma: so to njegove originalne zamisli ali pa je parolo spet preplonkal od kakšnega svetovnega politika?

Takšna politika na dolgi rok ne bo rojevala sadov in bo propadla. Toda vprašnje ostaja: kakšna bo kolateralna škoda, ki jo bo ob tem utrpela družba v celoti? Šele danes se na primeru Srbije vidi, kakšne so resnične in daljnosežnejše posledice Miloševićeve politike. Ne gre samo za grozljivo gospodarsko nazadovanje. Bolj usodno je to, da je vladavina tega samodržca na javno sceno naplavila kriminalno svojat, populiste vseh barv in nacionalizem kot edino temo, s katero se državljani še ubadajo. Medtem pa Srbija pred očmi svojih državljanov tone v mrak in bedo. Srbija danes za Slovenijo ne zaostaja dvajset let, temveč najmanj petdeset.

Vsako družbo držijo skupaj tudi moralna načela, vera v poštenje in jasna pravila igre. Ko se ti temelji zamajejo, smo priča razkroju družbe in kriminilizaciji le-te. Zato Janševo prepisovanje niti najmanj ni nedolžen pojav. Četudi ni prepisoval sam, ga to ne odvezuje odgovornosti, saj je očitno okrog sebe ustvaril ozračje, da je nekaj takega sprejemljivo, da je varati volilce legitimno in da cilj posvečuje sredstva. In ravno legitimiranje teh sredstev je najbolj vprašljiva točka njegove vladavine. Spomniti se moramo samo na Zverov odgovor na glasovanje v tedniku Žurnal, da so zgolj izrabili dovoljena sredstva? Izrabili? Gospôda, za to gre: za izrabo in zlorabo!

Po vsej Evropi odmeva Irski “ne” Lizbonski pogodbi. Večina voditeljev EU se sprašuje, kako je mogoče, da so majhni Irci — ki v resnici niti niso tako majhni — tako predrzni, da si upajo rušiti evropske stebre in temeljno pogodbo. Toda za razliko vrste tako imenovanih velikih narodov so Irci samozavestni in se ne bojijo izraziti svojega mnenja. Oni raje prakticirajo demokracijo v dobesednem pomenu besede.

Kako različno od Slovencev! Pri nas je pogodbo podpisal parlament, pri tem da je lepo število poslancev celo priznalo, da pogodbe niti niso prebrali. Dokument je dolg 300 strani in je za naše parlamentarce očitno pretežak zalogaj. Kaj šele, da bi o tej pogodbi sploh stekla kakšna javna debata! Da bi naši parlamentarci zaupali pogodbo v presojo volilcem? Za božjo voljo, kaj bi si pa Evropejci mislili o nas, če bi v letu predsedovanja EU zavrnili njen temeljni dokument? Kako kratka je pamet v Sloveniji!

Slovenski narod si je samostojnost izglasoval z 90 odstotki glasov. Tudi takrat so se našli nejeverni Tomaži, ki so dvomili, da bo referendum uspel. Ravno tako suvereno smo se odločali o vstopu v EU in NATO.

Nihče pa ni volilcev vprašal o vilenski izjavi, pa tudi ne o lizbonski pogodbi. Ošabni minister Rupel je vilensko izjavo podpisal, ne da bi v javnosti o tem stekla javna razprava. Prav tako ošabna oblast se tudi ni prav nič posvetovala z volilci, ko so napotili v Irak štiri vojake. Za kaj takega je verjetno potrebna širša debata. Ali pa je v Sloveniji že čisto sprejemljivo, da oblast odloča o vsem brez širšega soglasja? Si predstavljate, da bi nekje počila al-Kajdina bomba? Bi bili Slovenci pripravljeni korakati kak mesec pred zunanjim ministrstvom in zahtevati glavo ministra, ki je je podpisal “koalicijo voljnih”, ki so jo že Francozi označili za nepotrebno?

Pomanjkanje samozavesti je slovenska karakterna poteza, ki se vleče skozi vso narodovo zgodovino. V njej sta le dve častni izjemi: narodno-osvobodilni boj v 2. svetovni vojni in odločitev za samostojno državo. Vse drugo je eno samo hlapčevanje tem ali onim gospodarjem. Že Krst pri Savici je eno samo opravičevanje podložnosti. O domobranski prisegi se niti ne izplača izgubljati besed. Bila je izrečena — in tega se ne dá izbrisati, pa naj Cerkev še tako retušira zgodovino.

Glede samostojnosti pa so stvari drugačne. Samostojnost je rasla postopoma. Če ne bi mladina z obeležjem urbane kulture izrekla svojega “ne” vsej partijski ikonografiji in se pri tem pogumno spravila tudi na tako svete rituale, kakršna je bila štafeta mladosti, je vprašanje, ali bi kdaj izplavali iz Jugoslavije in partijskega enoumja. Pisanje takratne Mladine je bilo odštevanje dni ne le komunizmu in Stanetu Dolancu, temveč tudi naraščajoče samozavedanje, da o svoji usodi odločamo sami. Od tega spoznanja pa do samozavesti pa je samo še korak. Šele potem so slovenski intelektualci skočili na ta voz in začeli pisati ustavo in na veliko govoriti o samoodločbi. Seveda obstajajo izjeme. Toda večina slovenske elite je bila včanjenih v ZK.

Za mlajše bralce: ZK je kratica za Zvezo komunistov.

Danes ni bistveno drugače. Naši parlamentarci ne odločajo o ničemer samozavestno. So le privesek strank in njihovih liderjev. Čeprav naj bi bili zavezani vsem državljanom, so le bleda slika hlapčevanja v drugačnih okoliščinah. Tako kot je nekoč imela Partija odgovor na vse, imajo odgovor na vse dandanes stranke.

Dovolj žalostno je, da je tudi mladina popolnoma nesamozavestna in se zdrami le, če ji recimo vzamejo študentske bone. Za vse ostalo se jim fučka. To je filozofija praznih glav in polnih želodcev. Podobno je s slovenskimi sindikati, ki zgolj opozorilno štrajkajo, potem pa se kaj hitro dogovorijo za drobtinice. V Berlinu so deset dni stavkali vozniki podzemne železnice. Promet je bil ohromljen. Na koncu pa so dosegli povišanje plače za 200 evrov. Da prav ste prebrali: 200 evrov. Pri nas je uspeh, če si delavci izborijo borih 30 evrov, pa se vsi že trepljajo po ramenih.

Kaj drugega ne moramo pričakovati od naroda, kjer starši že v rani mladosti otrokom zgolj prepovedujejo, česa ne smejo, ne morejo, kaj ne bo ratalo ali kaj se ne spodobi. Vse to je cepljeno še na krščanski greh, češ, kaj si bodo pa drugi mislili o tem in kakšno sramoto bo posameznik pridelal ne le sebi, temveč kar celotni družini. Takšna vzgoja je temeljni kamen za izgrajevanje nesamozavestnih posameznikov. Tak posameznik ni zmožen oz. si ne upa izraziti mnenja — pa čeprav napačnega! — in vse to vodi v  ksenofobijo, ekcesno pijančevanje in samomorilnost. Zakaj smo ravno Slovenci tako visoko na svetovni lestvici somomorilcev? Odkod takšna agresivnost pri vožnji z avtomobilom? Odkod 200.000 alkoholikov Sloveniji (pri čemer se številka nikakor ne niža)? Se je ta družba sploh kdaj zavedala, kaj izgublja? Kakšen človeški potencial ostaja neizkoriščen zaradi pomankanja samozavesti?

Ne, ne, gospôda, o tem se v Sloveniji ne govori. Najlepša podoba te nesamozavesti se je pokazala ob obisku Georgea Busha. Ne gre le za servilnost naših politikov in za bebavost medijev, ki sta segli v neslutene višave. V mislih imam to, da so osnovnošolskim otrokom potisnili v roke ameriške zastavice, da so z njimi mahali enemu najbolj osovraženih politikov na svetu. Slika je nehote spominjala na obiske maršala Tita na Brdu pri Kranju. In pri tem so tudi zavajali tudi starše! Nihče se ni uprl takšemu izkoriščanju otrok v politične namene.

Si predstavljate, da bi kateri od teh otrok zavrnil mahanje z zastavicami? Kakšen halo bi nastal na šoli zaradi tega! Ni dvakrat reči, da bi v šolo poklicali starše in da bi šolski psiholog do temeljev pregledal otrokovo psiho, ali ni mogoče z njim kaj narobe. Saj vsi vemo, kako bi se to končalo: otroka bi vsi oštevali, dobil bi pošteno lekcijo o državljanski pokorščini in za povrh še kopico frustracij.

Tudi na takšnih majhnih detajlih se gradi samozavest posameznika in posledično naroda v celoti. Zato bi rad kdaj dočakal kak slovenski “ne”, na pa večno kimanje. Saj vendar nismo več v socializmu. Ali pač?          

Iztok Gartner je doživel rekord obiskanosti, ko se je na svojem blogu poskušal primerjati s filmskim kritikom Marcelom Štefančičem, jr. Ker je posegel na področje, ki je moj fah, sem mu nujno odpisal, naj se ne primerja s slovenskimi veličinami, temveč se naj raje ozre na tuje in tam najde vzornika, če ga že potrebuje. Sam imam s slovensko filmsko kritiko kar precej naporen odnos, saj se na njihove ocene in recenzije res ne moram zanesti.

Za vsako filmsko kritiko je važno, da je kompletna. To pomeni, da poskuša film zaobjeti v kar najširšem pomenu in oceni vse kvalitete filma, pri tem pa vzpostavi kritičen odnos tudi do slabosti. In kako je to pri nas?Filmska kritika v Sloveniji ni recenzija, temveč je ponavadi nekakšen prosti spis ali esej na temo zgodbe filma in nič več. Strokovni aspekti, kakršni so kamera, montaža, mizanscena, kostumi, scenografija, glasba, igra, kot da ne obstajajo. Kot da ni pomembno, kako je nekdo odigral vlogo, kako je film zmontiran, kako domišljeni so kostumi, kako verodostojna je scenografija, kako je vse skupaj ujelo oko kamere. Še slabše je, gospôda, kot si mislimo! V večini filmskih kritik niti ne objavijo podatkov, kdo je kaj delal, kot da je film izdelal samo režiser in nekaj igralcev. Kaj takega ne boste zasledili v nobeni kritiki v nobeni tuji filmski reviji. Tam velja železno pravilo, da so vsi ključni avtorji navedeni v kolofonu. Tu ne gre samo za spoštovanje do avtorjev, temveč tudi zavedanje, da so sodelavci še kako odvisni od kritiških opažanj, saj dobivajo posle na podlagi referenc v revijah. Če torej v špici filma vidite, da je scenografijo izdelal Dante Ferretti, da je za kamero sedel Robbie Müller ali Vilmozs Zsigmond ali da je film zmontirala Thelma Shoonmaker, gre zelo verjetno za umetniško zelo ambiciozen film, saj že imena sodelavcev zagotavljajo kvaliteto. Pri nas pa kot da to ni važno. Važna je samo zgodba in ime režiserja. Kakšna sveta preproščina in kakšno nerazumevanje filma!

Kaj bi bili filmi Emirja Kusturice, če jih ne bi oscenaril Abdulah Sidran in če jih ne bi snemal Vilko Filač? Verjetno bi še vedno šlo za izdelke sicer talentiranega avtorja, ki bi pa očitno zanemarjal scenaristične luknje v zgodbi in ki bi bil premalo vizualno občutljiv, da bi skočil iz sivega povprečja. Kaj bi bil Martin Scorsese, če ne bi vse njegove filme zmontirala Thelma Shoonmaker? Ali bi Easy Rider izgledal tako dobro, če ga ne bi posnel Lazslo Kovacs?

Toda to je samo en segment pomanjkljivosti naših recenzentov oz. kritikov. Napak je še bistveno več! Določenih filmskih postopkov ne poznajo ali pa sploh ne vejo, da obstajajo! Ste že kdaj prebrali, da bi kak slovenski kritik omenil “elipso”, “paralelno montažo” ali “overlapping”? Seveda ne, toda to so osnovni pojmi montaže. Ste kdaj prebrali, da je montaža “preseljena znotraj kadra”? Ne, tega niste zasledili — pa ne gre za montažni postopek, temveč za pojem v območja filmske kamere in mizanscenskih rešitev. Kdaj ste nazadnje prebrali kaj omembe vrednega o filmski igri? Pa vendar v filmih nastopajo igralci in uporabljajo različne igralske tehnike. In kdaj ste zasledili, da bi slovenski kritik omenil karkoli v zvezi z glasbo? Tu sem naštel samo nekaj prvin in pojmov, ki bi se morali v kritikah pojavljati redno, pa se ne.

Da ne izgubljam besed o ocenah filmov, do katerih se večina slovenskih kritikov ni sposobna oprediliti. Tak primer je “There will be blood”. Z vatli govorjenja o scenariju in zgodbi seveda ne pridemo prav daleč, saj je v tem filmu bolj pomembno vse drugo. Kako se lahko zgodi, da Marcel popolnoma sesuje film “La vie en rose”, kjer je na delu naravnost genialna dramaturgija, pri tem pa gre tudi za enega najboljših igralskih portretov neke znane osebnosti v zgodovini filma — v tem primeru šansonjerke Edith Piaf. Igralka ni zaman dobila oskarja. Njena igralska kreacija je naravnost osupljiva in upodablja več kot štirideset let življenja pevke. Se mogoče kdo zaveda, kako težko je upodobiti štirideset let življenja in propada nekega človeka? Tu ne gre samo za dobro masko, temveč za izjemno igralsko transformacijo. Se je kdo vprašal, kakšna je dramaturgija filma “La vie en Rose”, kjer se časovno prepletajo različni časi, kjer ne govorimo samo o flashbackih, temveč tudi o flash forwardih? Ali je komu jasno, da je bil a delu vrhunski scenarist, ki je že na papirju opredelil tako zahtevno dramaturgijo in časovni obseg? Se je kdo vprašal, kako kvaliteten je bil montažer, da je vse skupaj spojil tako nemoteče in gladko? Se kritiška gospôda sploh zaveda, da takšni profili ustvarjalcev pobirajo mednarodne nagrade? In če že ne, da postanejo prave zvezde v svojih poklicih in preskočijo v rang najdražjih?

Da bi bila stvar še slabša, večina slovenskih kritikov sedi v žirijah Festivala slovenskega filma in redno ocenjuje vloge, prispele na Filmski sklad. Tako lahko pride tudi do takega absurda, da sem svoj zadnji scenarij poslal na Sklad s priporočilom scenarista “Drakule” Francisa Forda Coppole — žiranti pa so ga gladko ocenili kot slabega! Ne boste verjeli: v komisiji so bili trije slovenski kritiki, od katerih ni nihče končal AGRFT, kaj šele kakšne mednarodne šole. Tudi zaradi takih prigod sem se odločil, da zapustim Slovenijo.

V Sloveniji bi se morali vprašati, zakaj imamo tako slab in nepregleden kinematografski program. Morali pa bi se tudi vprašati, kakšni profili ljudi ocenjujejo filme — naše in tuje? Kako se lahko zgodi, da gredo mimo nas ključni dosežki svetovne kinematografije, pa o filmih ne izvemo praktično nič? Kako je možno, da se po dolgem in počez analizira pogosto banalnega Spielberga in njegovega Indiano Jonesa, nič pametnega pa ne preberemo o Paulu Thomasu Andersonu. Ali se kdo zaveda, da je bil taisti Paul Thomas Anderson pred dvema letoma v Motovunu, tako rekoč na dosegu roke. Z njim je naredil kratek intervju samo mladi zagnanec Dražen Štader. Kje pa so bili ostali?

Verjemite, gospôda, mojega seznama epizod s kritiki je za debelo knjigo — in te so najboljši obraz naše filmske neizobraženosti oziroma (ne)kulture. Za filmsko kritiko pa lahko rečem le to, da se tako kot na nogomet na filme spozna praktično vsak. Pa se res?

Kako dolg je rok trajanja urednikov in novinarjev? Če smo včasih uredniške mandate šteli v letih, v nekaterih primerih celo desetletje, je danes rok uporabe trajanja par mesecev. Zadnja napoved zamenjave Janeza Markeša, odgovornega urednika Dela, je še en primer te teze.

Zadnjič je Matjaž Gantar na okrogli mizi o lastništvu medijev brez kančka zadrege hladnokrvno razložil, da so si novinarji v marsičem sami krivi za nastali položaj, “saj so prodajali delnice na račun novih avtomobilov”. Pa še res je. Novinarji, ki so se še pred leti predstavljali kot četrta veja oblasti, so danes postavljeni v položaj navadne najemniške sile oziroma mezdnih delavcev. Seveda, lepo se je bilo sončiti v slavi. Posebej opazno je to bilo pri televizijskih poročevalkah, ki so kar žarele od pomembnosti, ko so se javljale v poročila. Danes lahko samo kislo gledajo in molijo boga, da jih kdo ne vrže iz službe ali degradira. Pa tako lepo so znale navijati za točno določene politike! In kako pomembne so se počutile, ko so mislile, da krojijo usodo naroda! Zdaj vidimo, kam pripelje pomanjkanje distance do lastnega početja.

Še slabše se godi časopisom, ki so dobili domače lastnike. Ti so nedvoumno pokazali, da se na uredniško avtonomijo kratko-malo požvižgajo, saj pričakujejo zgolj to, da bodo njihovi novinarji pisali njim všečno. Saj zato so jih vendar kupili? Danes si lahko vsi časopisi zgolj želijo, da bi bili v tujih rokah, ne pa v pesteh domačih lastnikov.

Sicer pa je novinarska srenja — tako kot politika — razcepljena na leve in desne. Da bi bila stvar še hujša, se tudi pri najpreprostejših zadevah ne strinjajo. S političnega dežja so padli pod kap lastnikov. Če bi se novinarji in njihova društva bolj jasno zavzeli recimo za desno Vido Petrovčič in za levega Milharčiča, ob prevzemu Dela in podržavljenju televizije, pri koncentraciji medijev v rokah enega pivovarja, bi bilo danes vse lažje in bi ohranili čiste roke pred javnostjo. Tudi zato javnost danes ne stoji za njimi, saj težko pričakuje, da bo bivši Magovec Markeš, ki je zamenjal stran in pri tem na vse pretege zagovarjal novodobne lastnike, sposoben koga prepričati, da je deloval avtonomno. Bil je avtonomen za svojo novo plačico, za novega gospodarja — a ne prav za dolgo. Ko je svoj posel opravil, ga bo gospodar odrvrgel.

Poglejmo samo, koliko Delovih odgovornih urednikov je bilo zamenjanih na Delu v zadnjih letih: Meršol, Košir, Jančič, Markeš — in prištejmo k temu še urednika Sobotne priloge Lorencija in Milharčiča —, pa tudi predsednikov uprav: Apih, Perovič, Slivnik. Glede tega je precej bolj neodvisni Dnevnik precej na boljšem, da o Financah niti ne govorim. Kdo bo naslednji? Tako kot politikov tudi lastnikov časopisa kvaliteta pisanja prav nič ne zanima — očitno pa niti zaslužek ne. Zanje je pomembno samo všečno pisanje in medijski vpliv. Zatorej, spoštovana gospôda novinarska! Skrajni čas je, da resno premislite o nastalem položaju in se vsaj toliko zberete, da ugotovite, katere so vaše skupne točke. Če ne, bo vaše delo vredno približno toliko kot papirnati robčki, ki jih po uporabi zavržemo.

Janez Janša je zmagovito zakorakal na oblast pod zastavo boja proti korupciji in klientelizmu, danes pa je — paradoksalno — priča njunemu strahovitemu razraščanju. To je ta populizem oblasti, ki se je izneverila pričakovanjem volilcev in zgolj zameglila resnost tega problema. Zato ne čudi, da je podpora vladi sramotno nizka in dosega le 24 odstotkov. Bližnja izredna seja DZ o korupciji in klientelizmu bo zgolj predvolilni cirkus in vsesplošno obtoževanje.

Če bi Janša s preprečevanjem korupcije in klientelizma mislil resno, zagotovo ne bi Bavčarju in Šrotu pod mizo prodal Mercator. V tej kupčiji, ki je davkoplačevalce stala najmanj sto milijovov evrov, je vsa zagata in lažni obraz predsednika vlade. Janša je po pričevanju udeležencev hotel za ta denar kupiti prevladujoči vpliv v časniku Delo — in ga tudi je, a ne za dolgo, kajti Šrot in njegova gospodarska eksekutorka sta mu po dobrih dveh letih odpovedala poslušnost.

Takrat se je predsednik vlade spomnil svojih predvolilnih obljub in najavil vojno proti tajkunom. Ali ni neverjetno, da si tri leta na oblasti in veselo trguješ s tajkuni, ko ti obrnejo hrbet, pa se spraviš nad njih? Zakaj? Zaradi pravičnosti zagotovo ne. Če bi imel vsaj malo urejene etične in moralne standarde, nikoli ne bi sodeloval pri nepreglednih prodajah družbenega premoženja. Torej ostane samo en odgovor: iz čistega maščevanja. Na tem sestanku je bil prestopljen Rubikon, do koder politika lahko seže. Ta afera je vsaj tako pomembna kot preprodaja orožja, v kateri prav tako igra glavno vlogo sedanji predsednik vlade. Da bi bila komedija popolna, pa zdaj z vsem topništvom preganja samo Boško Šrota, Igor Bavčar pa ga kao ne zanima.

Halo!? Kdo tu koga farba? Ta koalicija je na oblasti tri leta in pol. V tem času so po dolgem in počez zamenjali pol države in se vtikovali v vse podsisteme. Niti enega uradnika niso pustili na položaju, če ni bil njihov, zdaj pa nam poslanec Grims prodaja tezo, da direktorja ATVP niso zamenjali zaradi kritik opozicije in javnega mnenja. Halo, Grims!? Ali imaš res večino Slovencev za popolne bedake? Mar ne menjujete tudi vseh tistih, ki niso vaši? Nedavno je postal predsednik Filmskega sklada teolog. V ljubljanski Drami se bo zavihtel na direktorski stolček igralec, ki bolj kot po vlogah slovi po udeležbi v igri Catch the cash, ki je bila ena večjih goljufij na slovenskem. Namesto da bi krepili protikorupcijsko komisijo, jo ukinjate. Še pred mesecem dni ste hoteli v Petrolu doseči enotirno upravljanje in si zagotoviti vpliv. Na Finskem poteka preiskava o prodaji oklepnikov, ki neusmiljeno vleče na površje stare akterje iz orožarskih afer. In prav vsi so še danes tesni sodelavci predsednika vlade. Tri leta in pol je imela koalicija čas in večino v parlamentu, pa se ni zgodilo nič. Gledali smo samo, kako se vzpostavlja nova politična gospodarska elita in kako se korupcija še bolj zajeda v vse pore družbe. Ali ni klasičen primer korupcije vzpon družine Petek?

In zdaj, po vsem tem uravnoteževanju, sproščanju in kadrovskih cunamijih, se brez sramu posipate s pepelom in spet igrate isto igro: za vse je spet kriv Kučan! Toda gospôda! Tri leta je dolga doba. Narod je sicer naiven, a spet ne toliko. Zato bo v naslednjih dneh morala pasti še druga žrtev — in sicer Igor Bavčar. Njegov prevzem Istrabenza je do potankosti enak Šrotovemu Kolonelu, le da je izpeljan iz tujine. V tem je zagata Janeza Janše: ali je sposoben žrtvovati prijateljstvo in ovaditi svojega dovčerajšnjega sodelavca? To pa je dilema, vredna premisleka. Igor Bavčar namreč ve o Janši veliko. Preveč. In če bo Bavčar spregovoril, lahko Janšo odpihne s političnega odra. Sicer pa bo prihajajoča seja le navaden cirkus za krvi žejni plebs, ki potrebuje krivce za svoje siromaštvo in vedno večjo bedo.

Če se je še pred časom zdelo, da bo nakup oklepnikov poniknil v nepreglednih hodnikih skupščine in političnem prerekanju in dokazovanju slovenskih političnih strank, je z preiskavo o podkupovanju na Finskem afera dobila mednarodne razsežnosti. Janez Janša je tokrat brez orožja, da bi še eno afero potisnil pod preprogo in jo opravičil kot teorijo zarote sil kontinuete.

Da so Finci ena najbolj poštenih nacij, je jasno prav vsakomur, ki je kdaj obiskal to deželo. V mednarodni diplomaciji je poznano dejstvo, da so ravno finski diplomati najbolj zaželjeni kot posredujoča stran pri mednarodnih konfliktih, saj so praktično nepodkupljivi. Verjetno se Janezu Janši in arhitektom spornega nakupa oklepnikov ni niti sanjalo, da bi lahko cel posel padel v vodo zaradi Fincev. Danes je bolj kot ne velika blamaža in grožnja vladavini Janeza Janše in njegovega vojaškega lobija preiskava, ki jo vodi finska policija. Vsaj dva akterja iz Patrie sta že za zapahi. V Sloveniji pa je predstavnik slovenskega proizvajalca orožja že izdavil, da sta bila pri njemu na kavi Janševa večna vojščaka “general” Krkovič in “varnostnik” Njavro. Da bi bila zadeva še bolj neverjetna, pa sta omenjena gospoda še pred razpisom o nakupu orožja nedvomno dala vedeti, kdo bo izbrani ponudnik.

Pri obeh omenjenih gospodih se začnejo in verjetno tudi končajo vse Janševe zgodbe. Ko se je že zdelo, da je Janši uspel veliki met z aretacijo tako imenovanih gradbenih tajkunov, je vtis premišljene policijske akcije zbledel, ko se je odkrilo, da so v aferi kot okostnjaki iz ozadja vseskozi padali Janševi vojščaki. Pri izpiskih iz policijskih prisluhov smo ves čas poslušali, kako se je Njavro oglasil na kavici, kako je “naš general” vse zrihtal in da bo družina Petek vse zorganizirala. Čeprav je bil Zidar premišljeno izbrana žrtev in hvaležno jagnje, da poteši bes davkoplačevalcev, je danes jasno, da je celoten vtis boja proti tajkunom zbledel ob omenjanju Janševih vojščakov, ki so namesto službovanja povsem preprosto hodili okoli in očitno izsiljevali ljudje.

Sprašujem se, kako je možno, da se Tone Krkovič povsem svobodno sprehaja med službenim časom po Sloveniji in očitno opravlja posle, ki niso požegnani s strani njegovega nadrejenega, niti nimajo neposredne zveze z njegovim poklicem. Še bolj smešno je vse skupaj z gospodom Njavrom, ki je zaposlen kot varnostnik pri Slovenskih železnicah, a je očitno, da je njegova služba le maska, za katero se skriva, saj je očitno njegova prioriteta še vedno Janševa tajna služba, oziroma vloga sla, ki daje navodila slovenskim direktorjem, kaj od njih premier pričakuje.

Dokler je bil Janša zgolj minister je to še nekako šlo, čeprav se je sum preprodaje orožja vlekel vseh 17 let slovenske državnosti. Toda sedaj, ko je že dobra tri leta in pol predsednik vlade, pa je takšno poslovanje, ki še najbolj spominja na coso nostro, popolnoma nesprejemljiv način vladanja. Toda kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Očitno se v glavi velikega politika ni zgodil preobrat, ki bi ga kvalificiral kot odgovornega politika.

Pokojnemu Drnovšku lahko očitamo marsikaj, toda prav nikoli se mu ni zgodilo, da bi pošiljal svoje sle v slovenska podjetja in jim naročal, kako naj sklepajo posle. Ravno tako se Drnovšku nikoli ni zgodilo, da bi kadarkoli na njega padel sum preprodaje orožja. In tudi iz tega je bila sestavljena Drnovškova moralna avtoriteta, ki nikoli ni zares zbledela in se je najbolj izkristarizirala ob njegovi smrti, saj kolona žalujočih ni bila dirigirana, marveč so ljudje z iskrenostjo v srcu počastili spomin na pokojnika, ki je Slovenijo varno pripeljal v EU in Nato.

Pri Janši je vse drugače. Namesto gospodarskih uspehov smo doživeli nevarno inflacijo, ki je izničila rekordno gospodarsko rast, namesto boja proti korupciji in klientelizmu smo doživeli njen razcvet, namesto poštene privatizacije pa menedžerske odkupe polovice slovenskega gospodarstva. Nista samo Šrot in Bavčar kralja na Betajnovi, ki sta prek slamnatih poštnih nabiralnikov parkirala delnice, marveč se obeta še Šešokov naskok na Iskro in očitno cel kup drugih privatizacij. Za krono vladavine pa se obeta največji nepregledni nakup orožja v celotni zgodovini Slovenije. Res je, Finci so slovenski opoziciji ponudili pravo bombo v predvolilnem času. Toda obstaja bistvena razlika. V Sloveniji je vedno mogoče z politično nastavljeno državno tožilko pomesti stvari pod preprogo in osvoboditi osumljence. V Sloveniji je vedno mogoče s teorijo zarote marsikatero sumljivo raboto omiliti. To je Janši v dobri meri uspevalo. Pri Fincih pa gredo stvari malo drugače in ne po domače. To bi moralo premiera bistveno bolj skrbeti kot izid volitev. Si predstavljate napis v nemškem Spieglu: “Predsedujoči EU osumljen korupcije pri nakupu orožja”?

Vedno pogosteje dobivam vtis, da postaja družbena apatija prevladujoča poteza slovenskega karakterja. Državljani zgolj buljijo v tretjerazredni televizijski program, namesto živahnega družabenega angažmaja raje sedijo doma. Dejstvo je, da jim vedno bolj dol visi za vse. Čez nekaj tednov bomo praznovali obletnico afere JBTZ, ko se je slovenski narod po desetletjih socialistične sivine končno zbudil in si izboril pravico do odločanja o svoji usodi. A danes se zdi, da je naboj zbledel in da vsi samo še čakajo na dogodek v mestu Gogi — čeprav je jasno, da ga ne bo.

Odkod ta brezbrižnost? Politika je dobesedno zadušila civilno družbo, strokovnjaki so odrinjeni na rob družbenega dogajanja. O vsem odločajo samo politiki, državljani pa smo tu le statisti, ki jim je dovoljeno vsake štiri leta oditi na volišče volit manjše zlo. Pa vendar obstaja pomislek, da tu nekaj ne štima. Za razliko od osemdesetih let, ko je kar vrelo od civilnih pobud, se danes ne dogaja nič. Takrat smo se borili za ukinitev mnenjskega delikta, znamenitega 133. člena tedanjega Kazenskega zakonika. Odpirali smo vprašanje o smiselnosti jedrske elektrarne v Krškem, se zavzemali za civilno služenje vojaškega roka. Z eno besedo, šlo je za vrsto izrazito civilnih pobud. Danes pa nič. O vsem odločajo samo politiki, v debatah je prisotna samo politika. Nikjer nobene kritike, nobene avtoritete, kot da ne premoremo več intelektualcev, kopice doktorjev in magistrov — in kot da danes nimamo bistveno več izobraženih ljudi kot pred dvajstimi leti.

V državi se vedno bolj bohoti popolna prevlada političnih strank nad vsemi drugimi vidiki življenja. Strankokracija postaja nujno zlo. O vsem odloča nekaj strank v parlamentu, tako kot nekoč partija. Mimogrede izglasujejo drakonske kazni za prometne prekrške, samoumevno govorijo o dosmrtni zaporni kazni, brez kakršnekoli debate nas zapletejo v iraško vojno, brez kančka razmisleka uvedejo horo legalis — in še bi lahko našteval. Ljudje pa to mirno požrejo in se niti ne zganejo, čeprav so nekateri ukrepi popolnoma neživljenjski in mnogi zakoni brez pravega haska. Pričakoval bi, da bo uboj pred Globalom spodbudil množico, ki je prižgala kar 20.000 svečk pred Namo, a se ni zgodilo nič.

Še najbolj očitno bebast je bil protikadilski zakon, saj je naš način zabave postal tako neživljenjski, da z njim ni zadovoljen prav nihče razen nekaj fanatikov za čisti zrak. V zadnjem mesecu sem bil na kar nekaj zabavah, slika pa je bila povsod ista: zunaj kadi 200 ljudi, v notranjosti pa se jih dogočasi kakšnih dvajset — in po nekaj urah mučenja se ljudje poklapani odpravijo domov. In nihče se ne upre temu nesmislu. Nekaj najbolj običajnega postaja, da se kopica specialcev ob pol enih zjutraj odpravi v bližnji bife in legitimira goste, kot da bi bili teroristi — da ja ni kdo mogoče vinjen ali da obratovalni čas ja ni podaljšan za pol ure. Seveda sledi kazen, denarna.

V četrkovih Trenjih smo gledali gospo, katere mož je več kot deset let zlorabljal njuno hčer. Danes se ta človek — štiri mesece po odkritju zločina — še vedno svobodno sprehaja naokoli. Pričakoval bi, da se bo stotisočglavo gledalstvo zganilo in zahtevalo glave odgovornih za takšno blamažo. Pa spet nič. V kakšni družbi vendar živimo? Kriminalci se svobodno sprehajajo, kradejo na vse strani, ministrstva so polna nesposobnežev, ki po več let samo prekladajo probleme, na sodiščih tožbe padajo zaradi pomanjkljivih dokazov, korupcija je postala nekaj samoumevnega. Toda nikjer nobenega protesta, nikjer civilne pobude. Ljudje samo še konzumirajo vedno nove senzacije, po dobrih štirinajstih dneh pa gre vse v pozabo.

Apatija se ne kaže le v brezbrižnosti do trpljenja drugih, temveč tudi v sprijaznjenosti s stanjem v družbi, pa če je to še tako nemogoče.  Kam je izginila vsa pokončnost, vsa hrabrost, vse dostojanstvo? Smo v manj kot dvajsetih letih demokracije postali poslušni kot ovce in nas nič več ne gane? Je ta apatija naš edini odgovor na lomastenje Janševe vlade? Je za tem strah, da bomo izgubli službo, če bomo dvignili svoj glas? Vse to so vprašanja, ki nimajo odgovora. Postaja samoumevno, da je država prisotna povsod in da kot posamezniki ne moremo vplivati na družbeno dogajanje.

Drugi obraz apatije pa je prikrita agresivnost, ki se kaže v cestnem prometu. Slovenci smo morilci za volanom. Če že moramo trpeti v življenju, pa se vsaj za volanom počutimo gospodarji usode — svoje in tuje. Sicer pa najbolje orisuje položaj ponarodela fraza: “Takle mamo”. V njej se zrcali sprijaznjenost z obstoječim stanjem. Žalostno. Pred dvajsetimi leti je na Roški vse izgledalo drugače.

Provincialnost je stanje duha in ni ga mogoče kar tako izkoreniniti, kajti kultiviranje traja bistveno več kot eno desetletje. In ravno za to gre: danes Slovenija deluje bistveno bolj provincialno kot pred dvajsetimi leti. Zakaj?

Pred dvajsetimi leti je Slovenija — vsaj napredni del mladinske kulture — stremel k spremembam. Z alternativno sceno je bil vpet v svetovno dogajanje. Zdelo se je, da je Ljubljana center sveta. Danes pa ima človek vtis, da živi na obrobju, kjer se nič ne dogaja in so izjemni dogodki že prava redkost.

Spomnimo se, da je Igor Vidmar takrat pripeljal v zatohlo socialistično prestolnico večino vrhunskih bendov. Tako smo videli od Siouxsie & The Banshees do Swansov praktično vse, kar je v svetu štelo. Mogoče res nismo videli Clashov, toda Smashing Pumpkins so še pred zasedbo prvih mest na svetovnih glasbenih lestvicah bili gostje Novega rocka. Takrat se je zgodil tudi preboj, da je kak slovenski bend uspešno zajadral v svet. Laibachi so tudi danes prepoznavna znamka povsod — sicer ne v mainstreamu, toda znotraj alternativne glasbe še vedno uživajo status legend.

Takrat je bil v Ljubljani še spodoben kinematografski program, revija Ekran pa je izhajala še mesečno, ne pa dvakrat na leto. Danes je vse drugače.Že bežni sprehod čez Ljubljano in pogled na plakate pokaže, da smo bližje kakšnemu Nišu kot pa Gradcu. Zabranjeno pušenje, Ceca, Crvena jabuka, Oliver Dragojević … Po mojem ni treba več naštevati. Vsake tri mesece se mogoče zgodi kak spodoben koncert in to je vse. Kinematografski program je porazen, samo ameriški pofl, le tu in tam kak spodoben film, ki pa se kar hitro utopi v množici ničvrednih komedij tipa Film da te kap 4. Edini film na repertoarju, ki je trenutno vreden ogleda, je There will be blood. Povejte, kaj ste izvedeli o tem filmu?

Podobno je z diskotekami, ki izginjajo iz dneva v dan. Bojim se, da bo Ljubljana ostala brez plesnega prizorišča, če se bo trend nadaljeval še dve leti. V klubih vrtijo čigumi rave, ki nikogar več ne spravi v exstazo. Če ne bi bilo Orta in tu in tam Metelkove, se kitar v Ljubljani ne bi dalo več slišati. Narašča pa število lukenj, ki brez sramu vrtijo harmonike ali pa turbofolk, največkrat pa v jutranjih urah slišimo razne Balaševiće, Bajage in Plavi orkester. Nikjer ne slišiš Arctic Monkeysov, soula, dobrega rocka ali spodobnega popa.

O razstavah in usihajoči likovni umetnosti se ne splača niti razglabljati. Kdo razen Irwinov je v zadnjih letih pritegnil več kot sto obiskovalcev? Tudi dogodki, vredni razglabljanja, grejo mimo medijev neopaženi ali pa jih vržejo v rubrike na kratko. Zadnjič sem si ogledal zadnjo predstavo Dragana Živadinova in bil prijetno presenečen. Pričakoval sem, da bodo naslednji dan v kulturnih rubrikah kraljevali naslovi Veliki povratek Živadinova ali kaj podobnega. Pa nič. Le kratek prispevek v Kulturi ob enajstih zvečer na nacionalki.

Zato pa v medijih spremljamo dogajanje v zvezi s Paris Hilton, tretjerazredne prireditve naših stilistov in modnih navdušencev, parado ksihtov lokalnih spozorjev in glave politikov. Ko človek prebira slovenske časopise, dobi vtis, da obstaja samo še politika, kriminal in šport. Vsega drugega kot da ni več v naši zavesti.

Otvoritev Kina Šiška kot novega koncertnega prizorišča pa vendar daje upanje. A tudi pri tem je pobudnik Gregor Tomc, tekstopisec in ustanovitelj Pankrtov. Kje je vsa ta mladina in novi entuziasti? Očitno se utapljajo v apatičnosti in zapijajo svojo grenkobo ob vikendih, da bi pozabili pritiske, ki jih doživljajo čez teden.

Ranjka Jugoslavija je potrebovala trideset let, da se je urbanizirala in začela ustvarjati domačo glasbo. Okrog leta 1975 so nastali Bijelo dugme in Buldožerji, čez dobri dve leti pa se je zgodil punk. Koliko bo potrebovala Slovenija, da se izvije iz primeža provincialnosti, pa je vprašanje, na katerega ve odgovor samo bog. Ali po tuje rečeno: “Pitaj boga!”

Da gospoda, zgodilo se je, da sem že artefakt v muzeju. V četrtek 24. Aprila je bila razstava znanega hrvaškega slikarja Lovra Artukoviča in sicer v Klovičevih dvorih v Zagrebu. Poleg njegovih najbolj znamenitih slik, je prijatelj Lovro razstavil tudi njegovo največjo sliko do sedaj in sicer “Podpisovanje deklaracije o odcepitvi Širokega brega in Popovega polja in pripojitvi k Hercegovini” ali bolj enostaven naslov “Wo hast das Bier bestellt?”.

In na omenjeni sliki smo narisani vsi njegovi prijatelji iz Berlina. Čeprav gre za parodijo znanega podpisovanja Daytonskega sporazuma je slika vse prijatelje še bolj združila. Redno smo par mesecev hodili k Lovri in mu pozirali, se slikali, on nas je meril, skiciral, fotografiral, premeščal po sliki, iskal naše vloge in sedaj je rezultat tu. Prav neverjetno je, kako težko je narediti kompozicijo s štirindvajsetimi ljudmi, ki so praktično naslikani v naravni velikosti. Potrebno je ogromno pozicij, da se ljudi smiselno umesti v ogromno sliko formata 3 x 6 metrov in da vsaka oseba dobi na sliki svojo funkcijo. Sprva so nekateri prijatelji sumnjičavo gledali na Lovrin koncept, saj je bilo jasno, da gre tudi za politično provokacijo. Toda bolj ko je slika nastajala, bolj je postajalo jasno, da se politika umika v drugi plan in da na sliki nastaja portret ene generacije, lahko rečem tudi Gasarbaiteirjev ki trenutno živijo v Berlinu. Torej tudi če mi ne uspe v Berlinu narediti nič, bo moje bivanje zabeleženo na prekrasni sliki v tehniki olja na platnu. In tudi to je nekaj.

Ta slika je pokazala naše najboljše vrline, saj po pravilu nismo zamujali na vaje, se vsi trudili, da bi slika izpadla čim boljša in Lovrota in ostale prijatelje bodrili, da bo slika neka posebnega. In je nekaj posebnega, saj kar zrači energijo, ki smo jo vložili v ta projekt. Seveda se sprašujete, škoda da vsega nismo zabeležili s kamero. Pa smo; Igor Mirkovič znani režiser, ki se je podpisal pod dokumentareca “Novi časi in “Srečen otrok” je o nas posnel dokumentarec in nekje v jeseni upamo, da bo ugledal luč kinodvoran.

Seveda smo vsi vedeli, da je Lovro znan hrvaški slikar, toda niti v najbolj norih sanjah nismo pričakovali takšnega booma, ki ga je sprožila razstava v Zagrebu. Iz kulturne srenje so prišli praktično vsi s kulturnim ministrom na čelu in več kot tristo ljudi, se je pomikalo po galeriji. V zadnji sobi smo stali portretiranci in celo državna televizija HTV se je v živo javljala v dnevnik. Bliskali so se fotaparati, novinarji so skakali okoli nas, ljudje so se čudili in primerjali sliko in žive modele, ki so stali pred njimi. Prav neverjetno je, kako radovedno so nas spraševali o našem življenju v Berlinu in se čudili, da med nami ni ne zavisti, ne nacionalizma in da smo vsi res pravi frendi. Kako drugače, kot na Balkanu.

Po pričevanju samih zagrebčanov, še nobena razstava ni dvignila toliko prahu. Zatorej smo drugi, dan ob jutranji kavici vsi portretiranci kupovali časopise in se smejali novinarskim člankom, obenem pa bili ponosni na našega prijatelja, da smo mu pomagali preliti sanje na platno. In naj mi še nekdo reče, da ni angelov v Berlinu. V tem obdobju se je sigurno vsaj eden sukal okoli nas.